Zgodovina se ponavlja, bi lahko rekli.

Podobno je bilo tudi v bolj zvezdnih časih konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Tudi takrat so bile ženske aktivne v demonstracijah na Roški, pri branjenju otrok pred vpoklicem v JLA, pri opozarjanju na to, da bi morali prav v teh trenutkih misliti na enakost spolov, a so jih kasneje pri delitvi političnih pozicij (razen res redkih izjem) spregledali. Kasneje so nastale mnoge ženske organizacije, društva, koalicije, celo stranke in strankarske liste. A videti je, da se zaradi tega ni kaj bistveno spremenilo, niti v civilni družbi. Ko gre zares, ko gre za pomembna politična vprašanja, mesta za ženske ni. Zato so nekatere strnile vrste in rekle: Nič več brez nas žensk! A že to, da so na to morale spet znova same opozoriti, pritrjuje zgornji ugotovitvi: spet nihče ni pomislil na to, da imajo tudi ženske kaj povedati; da imajo izkušnje, ki so vsaj deloma drugačne od moških; da znajo tudi one misliti politično in politiko in da je prav, da se sliši tudi njihov glas. Upajmo, da se bo v prihodnjih dneh res!

Zakaj je pomembno, da to dojamejo tudi drugi politični akterji, še posebej tisti, ki možujejo?

1.

Zato ker je evidentno, da polis niso samo moški, ampak tudi ženske. Ženske so del ljudstva, so del politične družbe in so tudi objekt, na katerega se nanašajo politične odločitve. Te pa ne vplivajo na oba spola enako: posledice enakih političnih odločitev (lahko) imajo različne učinke na družbeni položaj moških in žensk. Zato je treba uvajati mehanizme, s katerimi še pred sprejetjem določenih ukrepov ugotavljamo in presojamo te ukrepe glede na učinke na vsakega od spolov (gender mainstreaming). Pri tem je potrebna prisotnost žensk.

2.

Zato ker tako kot moški tudi ženske ugotavljajo, da je politika preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v vodenje in upravljanje samo nekaterim moškim (ne glede na to, kako so izobraženi, kako dobre namene imajo in koliko so izkušeni), saj pomembno določa naša življenja. Politika je stvar nas vseh, zadeva nas vse, in prav zato morajo v njej sodelovati tudi ženske. Kjer ženske v politiki sodelujejo v večjem številu, se tudi polje politike širi, širi se diapazon vprašanj, o katerih je treba razpravljati, problemov, ki jih je treba rešiti, zakonov, ki jih je treba sprejeti ali spremeniti. Tako so v teh družbah v polje političnega v preteklih nekaj desetletjih vstopila vprašanja, za katera tudi ta okolja prej niso menila, da so stvar javnega, politike, kot na primer: vprašanje pravice do splava, spolno nadlegovanje na delovnem mestu, spolno nasilje, umetna oploditev samskih žensk ipd. Zdaj bi lahko rekli, da je še marsikaj drugega stvar političnega, saj skorajda ni področja, ki ga politika (politične odločitve) ne bi zadevala.

3.

Zato ker nekateri klasični koncepti državljanstva, ki se ustavijo pri abstraktnem državljanu (ki je brez spola, nacionalnosti ipd.), ne zdržijo več kritične presoje, saj so linije delitev in razlikovanj v sodobnih družbah privedle do spoznanja, da je te razlike treba privzeti in jih vključiti v nove premisleke o tem, da so državljani in državljanke različni – zato so se razvili t.i. pristopi razlikovanega (tudi na podlagi spola) državljanstva, na kar nas opozarjajo sodobni avtorji, kot so I. M. Young, Will Kymlicka in Amy Gutman. Še več: ali se lahko še zadovoljimo z ugotovitvijo, da država skrbi samo za »naše« »državljane«? To je seveda prav, a ni zadosti. Kaj pa vsi ostali, takšni in drugačni »tujci«: priseljenke, pribežnice, apatridinje? Kaj je torej s prebivalkami in prebivalci?

4.

Zato ker prav gotovo velja trditev, da so bili dolgo časa moški privilegirani (nekatere skupine bolj kot druge) in je bil ženskam vstop v politiko najprej prepovedan, potem dovoljen pod določenimi pogoji, nato pa zakonsko izenačen z moškimi. Pa vendar so ženske ostale zunaj krogov odločanja tudi potem, ko so si izborile enake politične pravice. Zakaj se to dogaja? Kaj jih »drži« zunaj? Zakaj niso bolj številčno prisotne pri političnem odločanju? Očitno na njihovi poti k političnemu angažiranju stojijo mnoge ovire, ki jih je vsakič znova treba premagati. Če tega ne bomo storili zdaj, bo zopet ostal grenak priokus zgodovinske zamude (teh pa je bilo na teh prostorih že veliko, preveč).

5.

Zato ker ne mislim, da naj ženske vstopijo v politiko samo zato, da bodo v politiki predstavljale/zastopale samo ženske in njihove interese. Ženske morajo biti zraven, ker morajo biti prisotne pri sprejemanju najpomembnejših političnih odločitev, in to vseh! Ob tem ko bodo opozarjale na interese in potrebe žensk, ko bo ta glas slišan, se bodo najverjetneje sprejemale drugačne odločitve, kot če tega glasu tam ne bi bilo. Zato morajo biti tam, mora se jih slišati in skupaj z njimi odločati za najboljši možni približek skupnemu dobru.

6.

Zato ker v mnogih državah, kjer je v politiki več žensk (skandinavske države, Španija, Nemčija), ugotavljajo, da se z vstopom večjega števila žensk v politiki spreminja tudi polje političnega. To ni več tako monolitno. Ne le, da nekatera pomembna vprašanja za življenje žensk postanejo politična vprašanja, spreminja se tudi način dela v politiki, uveljavljajo se novi koncepti, kot je na primer etika skrbi ipd.

7.

Zato ker z enako prisotnostjo moških in žensk pri sprejemanju pomembnih političnih odločitev moški kot spol zagotovo ne bodo na slabšem. Verjetno je, da bomo od tega vključevanja imeli koristi vsi državljani in državljanke ter prebivalci in prebivalke Slovenije. Vsako razbijanje monolitnosti je dobrodošlo, tudi spolne. Prav v teh dneh namreč se na množičnih demonstracijah formulirajo različne želje, pogledi, interesi, potrebe po tem, kako naj bi delovala država v korist njenih ljudi, in prav kličejo po vključitvi teh razlik v politično odločanje – tudi razlik po spolu.

Da ne bo pomote. Ta moj zapis ne pledira za to, da se pri ženskah spregledujejo, znižujejo kriteriji za vstop v politiko in da naj ženske v politiko vstopajo samo zato, ker so ženske. Verjamem namreč v to, da je v Sloveniji bazen kandidatk za zasedbo političnih mest tako na lokalni kot državni ravni dovolj širok, da je iz njega mogoče izbrati tiste, ki bodo želele in znale upravičiti zaupanje ljudstva (tako žensk kot moških). Med njimi je namreč veliko izobraženih, sposobnih, informiranih, aktivnih, že delujočih, z izkušnjami v svojem dosedanjem delu… Samo povabiti, spodbuditi jih je treba za ta korak. Redko se namreč zanj odločajo same. Poglejte okrog sebe, zagotovo jih bo vsakdo našel vsaj nekaj.