tatistika za leto 2012, ko je oblast znova prevzela vlada Janeza Janše, pove, da v Sloveniji živimo (ne vsi) slabše kot prejšnja leta. Slabše tudi, če se primerjamo z drugimi državami EU. Dolg države se je povečal na 19 milijard, to je 9300 evrov na državljana, kar je 1000 evrov več kot leto poprej. Dohodek prebivalstva se je letos znižal za 4 odstotke, stečajev podjetij je vedno več, zmanjšala se je osebna potrošnja, število brezposelnih je preseglo 111.000, revščina se povečuje in tako naprej. Zdrsnili smo nazaj v leto 2003.
Toda, kdo je kriv za to? Ni bilo videti, da bi se Janševa vlada doslej kaj prida posvečala razlogom za poglabljanje krize pri nas in ustreznemu ukrepanju, ampak je ukaze iz Bruslja izvrševala zgolj z rezanjem proračunskih stroškov kar povprek. Kar zna vsak. Njena vodilna stranka, ki ima vse niti vladanja trdno v svojih rokah, krivdo za tako porazno stanje v državi vali na prejšnjo Pahorjevo vlado. A se ne gre slepiti, da je koalicija Janeza Janše kaj bolj kompetentna in sposobna od Pahorjeve. Nobena od njiju se v krizi ni izkazala. Razlika med njima je zgolj tem, da se je slednja trudila z reformami, a ji zaradi notranjih sporov in ostrega nasprotovanja SDS ni uspevalo, prva pa krizo, reforme in »reforme«, kot sta na primer zakona o državnem holdingu in o slabi banki, uporablja za dolgoročno utrjevanje oblasti omenjene vodilne stranke v koaliciji. Ali, kar je še slabše, kot možnost, da se opere v preteklosti na različne načine, denimo z nedovoljenim trgovanjem z orožjem, prigrabljen denar. Denar nima politične barve. Toda razlogi za tako drsenje Slovenije navzdol ne segajo zgolj v čas krize, ko sta se na oblasti izmenjali Pahorjeva in Janševa vlada. Strankarske elite so se od osamosvojitve naprej namesto s pametnim razmislekom o strategiji razvoja nove države, ki bi upoštevala njene prednosti, ukvarjale z ideološko navlako in skrbele predvsem za to, da so do takrat družbeno premoženje razdelile po svojih strankarskih klientelističnih interesih. Posledica je naša neprimerna gospodarska struktura in prevelika javna uprava.
Ljudje ne protestirajo zato, ker ne bi razumeli, da je kriza in je zato treba zategniti pas. Protestirajo zato, ker ne verjamejo več, da je strankarska elita sposobna kaj spremeniti na bolje. Dovolj imajo tega, da so na koncu vedno oni tisti, ki plačajo račune za nekompetentnost in klientelistično grabežljivost politične elite. Ljudje niso neumni, da bi ne razumeli, kako vrhovi strank govorijo eno, delajo pa zgolj za svoj račun. Vidijo posledice takega ravnanja, kot je na primer združitev policije in tožilstva v rokah ljudi vodilne koalicijske stranke. Rezultat takega združenega delovanja je, da v zaporih, kot da so okoreli zločinci, držijo desetine mladih in jih izsiljujejo, da jih ne bodo spustili na svobodo, dokler ne priznajo, da so v policiste metali granitne kocke. Od tod do policijske države je samo majhen korak.
Politična elita tišči glavo v pesek in razloge za proteste išče povsod drugje, samo pri sebi ne. Svetla izjema je prvak SLS Radovan Žerjav, ki je, čeprav je zadnji stopil na politični oder, edini doslej napovedal svoj odstop. Vrh SDS, ki je eden glavnih razlogov za ulične proteste državljanov, si na drugi strani te celo privošči cinično in žaljivo prikazovati kot demonstracije privilegiranih (komunističnih) zombijev. Toda nezaupanje do vrhov vseh etabliranih strank je očitno že tako načeto, da ga ni več mogoče popraviti. Tri stranke je na prejšnjih volitvah sicer že odneslo na smetišče zgodovine, toda novi stranki, ki sta jih nadomestili, nista v politiko prinesli nobenih novih vzorcev obnašanja in ravnanja. Ena ali dve prebarvani lastovki očitno ne prinašata pomladi. Rešitev je v presekanju tega strankarskega gordijskega vozla. Neke vrste povratek na začetek. Drugače bodo kordoni do zob oboroženih policistov, ki politično elito varujejo pred ljudstvom, postali naša vsakdanjost.
Koliko časa bo trajalo, da bodo politični veljaki to dojeli? Odzivi na proteste kažejo, da še dolgo, če sploh kdaj. Če ne prej, bi to lahko prvič spoznali lani, ko je padla Pahorjeva vlada. Ali pa nekaj mesecev kasneje, ko so izsiljene predčasne volitve naplavile razmerje strankarskih sil, ki je obetalo zgolj strankarsko kupčkanje pod mizo, katera od njih bo lahko pri levo ali desno pobarvanem koritu. Zato ni naključje, da se je takrat prvič resno pojavila zamisel o tehnični vladi. A bolj kot politični manever in zasilni izhod iz slepe ulice. Bi bili statistični podatki ob koncu leta, če bi se politika v začetku leta 2012 sporazumela za tehnično vlado, kaj boljši? Težko je reči, a slabši zagotovo ne bi bili. Pokojninska reforma je edini omembe vreden uspeh Janševe vladne koalicije. A to niti ni bilo tako težko, ker je bistvene sestavine pripravila že Pahorjeva vlada, poleg tega pa pokojninska reforma SDS ni več koristila v boju za oblast. Pravzaprav ni bilo nikogar več, ki bi ji nasprotoval, zato bi to zlahka izpeljala tudi tehnična vlada. In morda še kaj. Tehnična vlada bi vsaj za določen čas postavila stranke na stranski tir, kar bi morda le sprožilo zamenjave v njihovih vrhovih in spremenilo njihovo miselnost. Toda Janez Janša je imel druge načrte: prevzeti oblast in jo z vsemi sredstvi dolgoročno utrditi. To mu je s pomočjo ustavnega sodišča tudi uspelo, zato je zdaj iluzorno pričakovati, da bo (u)slišal zahteve demonstrantov. Obetajo se nam torej leta policijskih kordonov.