Saj navsezadnje se je ideja kar sama ponujala, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vsi tisti mali ekrančki na sodobnih fotoaparatih postali ekrančki na dotik. Ko pa enkrat že praskamo s prstom po ekranu, a ne bi bilo fajn, če bi lahko fotko kar prijel in jo poslal preko maila ali instagrama prijateljem kar s fotoaparata, podobno kot s telefona? Zakaj ne bi bil tudi fotoaparat priklopljen na mrežo?
In z druge strani, kdaj bo že končno nekdo (Apple? Samsung?) izdelal pametni telefon z RES strupenim vgrajenim fotoaparatom. Ti dve napravi naravnost vpijeta, prosita po konvergenci. Obe, če naj bo od njiju kaj koristi, je dobro imeti kar vsak dan v žepu.
Na priljubljenem in največjem družabnem izmenjevališču fotografij flickr je že nekaj let na lestvici statistično najbolj priljubljenih fotoaparatov daleč pred vsemi Applov iphone. Kar 125 milijonov fotografij je bilo posnetih in objavljenih z njim le na tem družabnem omrežju. Da za milijardo ali koliko je že bilo, ne spomnim se – grozljiva cifra, potisnil sem jo v podzavest – prodanega Instagrama niti ne omenjam. Ljudstvo je spregovorilo, hoče konvergenco! Telefon in fotoaparat naj bosta eno!
Pri Applu (in konkurenci seveda tudi) se vsekakor trudijo, če že ne matrajo. Ker nočejo vsako leto delat revolucije in preveč radikalno posegat v osnovno obliko telefona, pa vsakokrat ob predstavitvi nove inačice poskrbijo za temeljito izboljšavo vgrajene kamere. Kolikor je pač mogoče, čudežev ne morejo delati, ker jih omejuje fizika oziroma milimetri. Premalo jih je za razumno razdaljo med lečo in svetlobnim tipalom, telefoni pa so vsako leto tanjši in tanjši. Pač čarajo, kolikor morejo, že to, kar jim ta hip uspeva, je pravzaprav čudež. Enkrat čarajo z dizajnom objektiva, drugič s svetlobnim tipalom revolucionarne zasnove, tretjič s softverom, kaj več se pa ne da. Miniaturizacija ima svoje meje, vse do novega preskoka v tehnologiji. Ki bo, če bo.
Da zamotijo rajo, vržejo sem ter tja kaj za glodat, recimo možnost panoramskega lepljenja fotk kar na iphonu. Ta je bila dobra, se še kdo spomni? Na twiterju nas je tisti teden ob prvi prodaji petice kar zapljusnil val panoramskih fotk, k sreči mu je kmalu zmanjkalo zaleta. Danes še Crnega ne prepričaš več, da bi se s kakšno zamudil.
Samsungov hibrid galaxy camera je pa druge vrste tič, za nekaj tednov sem ga imel priložnost preizkušati. Na prvi pogled se človeku zazdi kot eden tistih futurističnih izdelkov, ki si ga študentje v oblikovalskih šolah izmislijo za izpit, potem pa ga računalniške novičarske strani objavijo z bombastičnimi naslovi tipa »The Future of …«, nadaljuje pa se s »Photography« ali »Computing« ali »Netbooks«, ustrezno obkroži. Na drugi pogled pa, kot da bi se kdo na youtubu šalil in fotoaparatu na hrbet zalepil telefon.
Zadeva pa je v ideji presenetljivo uporabna. Fotoaparat je preko GSM-omrežja nenehno priklopljen na internet, s čimer je tisto najbolj zoprno opravilo digitalne fotografije – prenašanje fotk na računalnik – neskončno poenostavljeno.
V bistvu bi moralo biti tako od nekdaj. Pritisneš na sprožilec in ko prideš domov, te fotografija že čaka na računalniku. Ali še bolje, je že na spletu, v sporočilu, v elektronski pošti, na instagramu. Je že pri babici, familiji, prijateljih, sodelavcih ali pa na blogu. Opremljena z oh tako pomembnimi podatki o času in kraju utrinka, da jih lahko računalnik sam razvršča – in za povrh še nostalgično sfiltrirana in sfotošopana. Obrazi na fotografijah vsi označeni in prepoznani, imena pripisana. Tako je bilo mišljeno od vsega začetka, kot si ga je Bog izmislil! Jaz. Nisem. Vedel!
Telefonirati pa noče, čeprav ima notri SIM-kartico, ker bi bilo videti hecno držat fotoaparat (ki, ne pozabimo, še vedno zgleda kot fotoaparat) k ušesu. Teoretično je možno pognati skype in se meniti prek slušalk, najverjetneje pa je treba v žepu še kar imeti telefon. To pa spet ni to, kenede?
