Vse do pred nekaj dnevi, ko sem rahlo šokiran ugotovil, da je Uroš Šerbec zdaj komentator, Uroš Zorman naš najizkušenejši igralec in da naša reprezentanca napoveduje preboj v sam svetovni rokometni vrh. In še to skoraj po naključju, saj so se poročila o svetovnem rokometnem prvenstvu skrivala po vogalih naših novičarskih portalov pod trasami tretje razvojne osi in Lahovnikovimi odami trenutni vladi.
Športni navdušenec, ki se je prebijal do novic o uvodnih tekmah proti Savdski Arabiji ali Južni Koreji, je moral najprej pri algoritmih Boruta Rončevića zaviti levo, se nato počasi peljati mimo hitro rastočega premoženja Andreja Vizjaka, trikrat zakrožiti okoli smisla za humor Žiga Turka, prečkati najnovejši tvit Jerneja Pavlina in se na koncu v dolgi koloni prebijati skozi najnovejše pravno mnenje Lovra Šturma, v katerem se ta še sedmič strinja s seboj, preden je izvedel, da so naši prvenstvo začeli z gladkima zmagama.
In tudi ko je v tretjem krogu v doslej še ne videnem slogu padla Poljska, so rokometaši še vedno sramežljivo kukali izza pojasnil Alenke Bratušek, da do kongresa stranke ne namerava odtajati Zorana Jankovića, izza bog-si-ga-vedi-komu-všečnega duhovičenja Karla Erjavca in izza poskusov Igorja Lukšiča, da javnost nagovori v jeziku Vinka Vasleta. Pravzaprav se je zdelo, da so rokometni uspehi tu le zato, da se vsi mi zamotimo, medtem ko čakamo, da bo naš novorojeni predsednik republike končno spregovoril in se postavil na lastne noge.
Potem so Deničevi fantje po poljskem receptu premagali še Beloruse, javnost pa je iz neznanega mi razloga bolj zanimalo, koliko solz bi France Cukjati potočil za Janezom Janšo in kaj vse lahko predsedniku vlade v bran izgovori Ivan Štuhec. In tudi ko so rokometaši za piko na i prvemu delu prvenstva opravili s Srbi, so se novinarji bolj kot za Vidom Kavtičnikom in Luko Žvižejem podili za Radovanom Žerjavom, ki je v nedogled ponavljal, da je žoga okrogla in da bo njegova ekipa dala vse od sebe, da s svojo igro zadovolji čim večji odstotek televizijskih gledalcev.
Priznam, da so se mi v začetku prejšnjega tedna rokometaši že kar malo zasmilili, saj so kljub zmagi nad Egiptom in zgodovinski uvrstitvi v četrtfinale v domovini še naprej ostajali drugorazredna tema. Ravno v tistem času je namreč Bernard Brščič prvorazredno ugotovil, da Slovenija ni pravna država. In ko so na naslednji tekmi junaško opravili še z Rusijo in sem zares pričakoval, da bo temu sledila prava pravcata vseslovenska evforija, se je ob začetku poročil na zaslonih namesto strelca zmagovitega gola Skubeta pojavil Gregor Virant in povedal, da je po desetih letih tesnega sodelovanja z Janezom Janšo, zdaj, v desetih dneh, ki si jih je vzel za razmislek, prišel do spoznanja, da mu Janez Janša ni všeč.
Bog ve, kaj so si mislili Dolenec, Zorman, Škof, Skube, Gajić, Mačkovšek in ostali hrabri borci, ko so se uvrstili med štiri najboljše na svetu in ugotovili, da v Sloveniji kljub temu še naprej zaostajajo za bivšim predsednikom državnega zbora in za vsemi, ki so imeli tistega dne pet minut časa za razpredanje o bivšem predsedniku državnega zbora. Rokometaši, ki so z uvrstitvijo v polfinale svetovnega prvenstva dosegli največji uspeh našega ekipnega športa, so tako v domačih poročilih osvojili skromno tretje mesto.
Sam sem, kot rečeno, že pred mnogimi leti izgubil zanimanje za rokomet in bi vse to na neki način še razumel, če me ne bi slovenska politika begala na popolnoma enak način, kot me bega rokomet. Tudi po desetih in več letih spremljanja slovenske politike namreč še vedno ne razločujem med kršitvami zakonov, ki so politikom »dovoljene«, in prekrški, zaradi katerih je politik avtomatično kaznovan z izključitvijo. Prav tako še vedno ne vem, koliko sme politik narediti korakov v skrajno levo ali skrajno desno, preden mora stopiti na žogo. Predvsem pa mi gre na živce to, da je lahko, enako kot v rokometu, tudi v naši politiki prav vse »stvar sodniške presoje« in da je lahko vsaka izrečena ali zapisana beseda interpretirana na nešteto različnih načinov.
Podobno kot nekoč rokomet se torej tudi naša politika odvija po meni nejasnih pravilih in sploh se ne čudim, da so med ljudmi vse glasnejše govorice o zakulisnih igricah. Kar me preseneča, je samo to, da zanimanje za politiko s tem le raste. A to najbrž več pove o gledalcih kot o sami politiki.
