A ko sem pred leti prvič zašel tja, so mi tam, malce za šalo, malce zares, potarnali, da imajo velikanske težave, saj se jim vsak večer po osmi uri lokal nenadoma izprazni. Dolgo časa niso vedeli, v čem je štos, dokler niso presenečeni ugotovili, da tudi njihova kulturno ozaveščena klientela, ki je ne motita izbrana jazzovska glasba v lokalu in redna kulturna ponudba v tamkajšnji z občutkom preurejeni vinski kleti, večer najraje preždi pred televizorjem in gleda Kmetijo slavnih.

Skupaj smo potem razočarano ugotavljali, da živimo v deželi, kjer so ljudje bolj ali manj prikovani na svoje kavče, ob sobotah gledajo Maria, ob nedeljah Slovenija ima talent (kot vemo, je v javnem interesu naše družbe, da gledalcem ni treba izbirati med obema), ob ponedeljkih pa pride na vrsto nadaljevanka Lepo je biti sosed, ki si jo baje ogleda tudi do štiristo tisoč ljudi. Če vemo, da sta torek in sreda zdaj že tradicionalno namenjena nogometu in so ob četrtkih govorilne ure, sestanki hišnih svetov in Pogledi Slovenije, je jasno, da ljudem za kulturo, pa tudi za marsikaj drugega, preprosto zmanjka časa.

Konec koncev to potrjujejo tudi resne raziskave. Te namreč razkrivajo, da je delež zaslužka, ki ga slovenski državljan nameni kulturi, pod evropskim povprečjem, še bolj pomenljivo pa je, da več kot polovico tega denarja namenimo televiziji in časopisom (več od nas, če to komu kaj pove, za televizijo in časopise zapravijo le Bolgari in Romuni). O tem, da je ljudi pri nas sila težko odvleči izpred televizorjev, še bolj priča podatek, da vsaj enkrat na leto zaide v kino kar sedemdeset odstotkov Islandcev in le odstotek manj Dancev, skoraj vsak drugi Evropejec (48 odstotkov) in le tretjina (33 odstotkov) Slovencev (v kino hodi le vsak peti slovenski državljan, starejši od 45 let!). Nadalje, več kot polovica ljudi v Sloveniji sploh ne hodi ne v gledališče, ne na koncerte, ne na kakršne koli kulturne prireditve, za evropskim povprečjem pa zaostajamo tudi, ko gre za branje in kupovanje knjig, obiskovanje kulturnih ustanov in znamenitosti.

Ja, ko je govor o kulturi, smo nad evropskim povprečjem le v eni stvari. V odstotku ljudi, ki so v kulturi zaposleni.

Zato se morda pravilno vprašanje ne glasi "Ali je kulture preveč?", kot so se v sredo spraševali zbrani na Dnevnikovi okrogli mizi, ampak se je treba vprašati: "Ali je občinstva premalo?"

V mnogih kulturnih panogah, sploh pri filmu in literaturi, je ponudba dovolj primerljiva z zahodnoevropskimi državami, povpraševanje pa je pri nas precej manjše. Kdo bo morda pomislil, da imamo pač kvalitetnejši televizijski program, a ostanimo za trenutek resni. Če se že tako radi ubadamo s tem, kako naj kulturniki in kulturne inštitucije preživijo na majhnem kulturnem trgu, bi bilo koristno, če bi končno dojeli, da je za njihovo preživetje nujno ta trg načrtno razširiti in povečati. To pa v prevodu pomeni, da bi se poleg proizvajanja kulturnih vsebin morali veliko bolj posvetiti tudi njihovemu trženju.

Verjamem, da je trženje, ko govorimo o umetnosti, za marsikoga še vedno bogokletna beseda, a dejstvo je, da naša javna televizija ne bo nikdar zares postala televizija v resničnem javnem interesu in služila čemu politično tako zelo nepomembnemu, kot je kultura. Sprijazniti se je treba tudi s tem, da naše šole ne bodo čudežno čez noč ustvarile neke nove vrste ljudi, ki se bodo pred nasveti za šoping Nine Osenar zatekali v Staro elektrarno ali pred startrack opravami Nuše Lesar bežali v Pandurjev teater. Če namreč staršem doma še na kraj pameti ne pade, da bi šli v filharmonijo ali na razstavo, potem še tako nadebudne učiteljice otrokom težko vcepijo ljubezen do klasične glasbe ali slikarstva. Sploh če to ni, in tudi ne namerava biti, del učnega načrta.

Konec koncev na obzorju tudi ni neke politične elite, ki bi v kulturi videla karkoli drugega kot prazno ministrsko mesto, ki ga je treba zapolniti.

Kdor želi torej v takšnih okoliščinah preživeti in se še naprej ukvarjati s kulturo, bo moral sam, kakor ve in zna, slej ko prej poiskati svoje občinstvo med širnimi množicami tistih, ki jim trenutno dol visi za vso kulturo tega sveta. Težava je le v tem, da se atu, ki sredi Zaloga z nogami na mizi zdolgočaseno bulji v Top Shop in razmišlja o večernem obisku bovling centra, ter mami, ki nekje pri Šentjurju pridno presaja cvetlične lončke, niti sanja ne, da prav onadva osebno predstavljata rešitev za večino tegob slovenske kulture.