Iz izkušenj drugod po svetu pa tudi s preprostim logičnim sklepanjem ni težko priti do spoznanja, da pot, ki jo ponujajo, nezadržno vodi v prepad oziroma v novo fevdalno ureditev. Toda alternative so, delujejo uspešno, vendar so bolj zahtevne od preproste vere v neko doktrino ali teologijo trga. O tem bo govor v nadaljevanju. Za koncipiranje lastnega razvojnega modela pa je treba najprej diagnosticirati stanje slovenske družbe, njenega gospodarstva ter družbenih in političnih struktur, kajti učinkovita terapija brez diagnoze ni mogoča.

Izvor začetnih težav

Slovenija ima kompleksno narodno in državno zgodovino, ki je tudi bogata in uspešna. Toda zdi se, da so bile v času samostojnosti storjene nekatere napake, ki so prispevale k nastanku težav, s katerimi se država sooča danes.

Ena takih je, da Slovenija po osamosvojitvi ni ustvarila dolgoročne strategije učinkovitega razvoja. Še danes nima niti kratkoročne niti dolgoročne vizije razvojnega modela. Po osamosvojitvi je ta predstavljal samo skupek želja za čim hitrejši prehod v tržno ekonomijo in predstavniško demokracijo zahodnega tipa. Tranzicija je temeljila na absolutni ideološki negaciji predhodnega modela brez slehernega poskusa analize in refleksije, katere rešitve in strukture prejšnjega sistema so bile dobre in funkcionalne in bi jih zato veljalo ohraniti tudi v novosprejetem sistemu (npr. policentričen razvoj, plačilni sistem in še kake druge).

Prežitki struktur starega sistema, ki so se obdržali po naključju, so bili postopno vsebinsko izpraznjeni, kot denimo socialni sistem. Prehod iz starega v novi sistem je bil predvsem (če že ne povsem) utemeljen na ideoloških predpostavkah, ki so se jim morali družbeni in tržni akterji prilagoditi, če so hoteli preživeti. Vendar je treba priznati, da se je tranzicijo oziroma spremembe poskušalo izpeljati za čim manjšo ceno in čim bolj pragmatično. Zaradi ideološke negacije prejšnjega režima in omenjenega pomanjkanja razvojne strategije se to ni povsem posrečilo. Posledice so izguba družbene sinergije in s tem povezan razkroj gospodarskega in socialnega tkiva. Tudi danes nobena od političnih alternativ ni pripravila razvojne vizije za Slovenijo, če izvzamemo to, kar zagovarja desnica in kar bi težko označili za strategijo razvoja v pravem pomenu besede, saj je sploh ne potrebuje, ker izhaja iz absolutne prevlade globalnega trga in tržnih mehanizmov kot samoregulatorjev. A o tem kasneje.

Naslednji problem je povezan z zlorabo in napačnim razumevanjem demokracije. Demokracija je bila dojeta in sprejeta v institucionalnem smislu kot akt vzpostavitve struktur meščanske ureditve z ustavo, zakoni, vsemi klasičnimi vejami oblasti in drugimi institucijami meščanskega reda. Pri tem pa se vse od začetka zanemarja drugo tvorno plat demokracije, ki jo sestavljajo kultura dialoga in kompromisa, solidarnost in še druge bistvene prvine, brez katerih predstavniška demokracija ostaja ujeta v postavljenih strukturah, ki so le ogrodje sistema, in se ne more razmahniti v polnem smislu pojma demokracije. To lahko vodi v stanje, v katerem država postane plen raznih centrov moči, lobistov, brezobzirnih in avtoritarnih politikov ter skorumpiranih skupin, ki zlorabljajo ali deregulirajo pravno državo, kar se tudi dogaja. Obenem je bila demokracija razumljena predvsem kot podeljevanje oziroma razpolaganje s pravicami in ne tudi kot sprejemanje odgovornosti in zavezanosti slehernega državljana k spoštovanju pravne države, pravic drugih itd. Ta razlika je pomembna in ne brez posledic.

Družbena samozavest

Temu, da je razvoj celotne demokratične družbe krenil v smer, s katero se soočamo danes, so botrovali različni negativni dejavniki in škodljive težnje. Mednje bi lahko uvrstili floskule in sporočila, ki se na politični ravni pojavljajo kot propaganda in imajo psihološki vpliv na skupnost in gospodarstvo. Taka sporočila, kot denimo »nič se ne da narediti; smo taki pa taki ipd.«, ki se jih vztrajno ponavlja in na koncu sprejema kot dejstva, lahko postanejo zaviralni moment družbenega razvoja in pripomorejo k napačnim strateškim gospodarskim premislekom in odločitvam.

Ena takih floskul je, da je slovensko gospodarstvo premajhno, da bi lahko tekmovalo na industrijsko-tehnološkem in finančnem področju na globalni ravni, zato naj bi bila glavna aktivnost usmerjena v trgovinsko dejavnost na regionalnem nivoju. Po tem prepričanju naj bi bila industrija in tehnološki razvoj stvar velikih akterjev, mali pa naj bi prodajali njihove produkte ali bili podizvajalci velikih sistemov oziroma korporacij. Gre za kratkovidno in absurdno tezo, ki deloma izhaja iz napačnega razumevanja tržne ekonomije in mitologizacije gospodarske globalizacije. Od tod tudi prepričanje nekaterih subjektov, da je (bilo) treba našo strateško industrijo in tehnološka podjetja nujno prodati tujemu kapitalu. Jasno pa je, da se za tem skrivajo drugi interesi, ki jih skušajo na ta način prikriti.

»Naša majhnost« je postala ena osrednjih floskul, ki ne le nesposobnim politikom, temveč tudi drugim zagovornikom neoliberalne ideologije služi kot izgovor za prepričevanje javnosti o nujnosti in neizogibnosti sprejemanja njihovih rešitev. Majhnost neke države je relativen pojem, po demografski in geografski definiciji ne sme biti niti psihološko niti ekonomsko obremenjujoč dejavnik, prav tako ne glavni motiv za uveljavljanje take ali drugačne razvojne poti. Seveda sta geografska in demografska danost relevantni, kar bi veljalo upoštevati zlasti pri velikosti vladnih in administrativnih struktur, a je neka država velika in pomembna zaradi svojega naravnega in kulturnega bogastva, intelektualnega potenciala, znanja in tehnološke inovativnosti, pozitivnega odnosa do narave, demokracije, spoštovanja človekovih pravic... in po tem, ali zna izkoristiti svoje komparativne prednosti.

Tretja zavajajoča floskula, ki jo politiki radi uporabljajo kot opravičilo za svoje »rešitve« in ideološke zamisli, je »bodimo Evropejci; Evropa od nas to pričakuje/zahteva«. To naj bi pomenilo, da če ne bomo kopirali ali se ozirali na ideje in zahteve zahodne Evrope in Evropske unije, vključno z ideološkimi zablodami, nismo nosilci evropskih vrednot. Ta neoliberalni novorek je mogoče tolmačiti tudi kot »bodimo Evropejci, bodimo moderni, privatizirajmo vse« – tudi vlado, če je mogoče. Odveč je govoriti o tem, da je Slovenija povsem enako geografsko kot kulturno del Evrope kot Francija, Nemčija in druge zahodnoevropske nacije in države. Slovenska kultura in vrednote so del evropskega mozaika, brez katerega ni celostne Evrope, tako kot ni Evrope, če se izloči ali zanika kulturne značilnosti in vrednote kateregakoli drugega naroda, ki živi na tej celini.

Te in podobne preprosto strukturirane floskule (mednje bi lahko uvrstili tudi take kot »politika je umazana, je vir korupcije« ter druga razna zaničevanja politike s strani prav tistih, ki jo zlorabljajo) niso povsem nedolžne in brez učinka na samozavest državljanov in za prihodnost države, saj vnašajo frustracijo in posledično vplivajo na razmisleke o razvojni strategiji. Samozavest načenjajo tudi korupcija, zavestno ignoriranje pravne države, prikrite oblike deregulacije in druge politične patologije. Zato ni čudno, da se pojavljajo celo dvomi v to, ali lahko Slovenija sploh obstane kot država. Toda s samozavestjo naroda, družbe ali skupnosti ne gre lahkoverno opletati, ker je izjemno pomemben dejavnik.

Neoliberalni poseg

Nekatere med zavajajočimi floskulami so plod prostodušnega sklepanja, nekritičnega mišljenja ali nereflektiranosti, večina pa jih je političnega in ideološkega izvora, s katerimi se poskuša opravičiti tisto, česar se vsebinsko ne da. Taki primeri so »zlato pravilo«, »strukturne spremembe«, privatizacija šolstva in zdravstva kot edina možnost za zagotavljanje kakovosti storitev, primerjanje državnega proračuna s prihodki in izdatki gospodinjstva ter še druge trditve, ki so skregane z osnovnim pojmovanjem ekonomije. Njihov namen je ustvariti negativno mnenje v javnosti o obstoječih institucijah, storitvah, ureditvi in gospodarskih subjektih, ki so tarča njihovih interesov. V zvezi z napovedano privatizacijo državnega deleža v gospodarstvu tako trdijo, da ga je treba odprodati, ker je privatna lastnina bolj racionalna in konkurenčna, ali pa da je prodaja v »nacionalnem interesu«, saj bi pripomogla k boljši bonitetni oceni države.

Zanimivo, vendar ne presenetljivo je, da povsem enake floskule za prepričevanje domače javnosti v koristnost enakih ukrepov uporabljajo tudi na Portugalskem in v drugih državah južnega dela Evrope, ki so se znašle v težavah in se ravnajo po navodilih evropske trojke (evropska komisija, ECB in IMF). Ob tem je poučen primer Brazilije, ki je v devetdesetih letih vpeljala neoliberalizem s priseganjem, da je »privatizacija pogoj za modernizacijo«, toda rezultat je bil z vseh vidikov katastrofalen.

Privatizacija državnega gospodarstva nima nič z ekonomsko racionalizacijo, zelo pa ima opraviti z drugimi bolj konkretnimi interesi. Joseph Stiglitz je zanjo skoval neologizem briberization (iz angl. bribery oziroma podkupovanje), brazilski novinar Elio Gaspari pa jo je imenoval privateria (iz besed privatizacija in piratstvo). Danes sta državni delež v gospodarstvu in socialna država tarča tako v Sloveniji kot na Portugalskem in v drugih južnoevropskih državah. Gre za ideološko opcijo tistih političnih subjektov, ki uporabljajo krizo za vsiljevanje ukrepov, za katere nikoli ne bi dobili mandata na volitvah.

Po nastopu finančne krize leta 2008 je neoliberalizem postal prevladujoča ideološka smer, na katero se je oprla tudi tako imenovana leva politična opcija (socialdemokratska in liberalna), ki zaradi političnega oportunizma njenih nosilcev in lastne nezmožnosti ni formulirala alternativnega programa. Zanjo je neoliberalna aplikacija predstavljala »evropsko obnašanje«. Za razliko od levega političnega subjekta pa jo je desna opcija postavila za glavno vodilo politične, ekonomske in družbene ureditve.

Neoliberalna ideologija v interpretaciji evropskega in slovenskega desnega pola združuje ali sintetizira vse njene konservativne, elitistične (celo rasistične) vrednote. To je ideologija, ki naj bi omogočila vzpostaviti novo ureditev avtoritarne oblasti, če že ne absolutne. Ni slučajno, da nekateri prvaki stranke SDS na primer trdijo, da sedanje težave v Sloveniji izhajajo med drugim iz tega, ker ni bila izpeljana lustracija in niso bile postavljene prave vrednote. Omogočila naj bi jim, da za vselej obračunajo z levimi ideologijami (in z vsemi drugače mislečimi), in če bo potrebno (in verjetno bo), tudi s sedanjo obliko predstavniške demokracije, ki omogoča tudi drugim političnim opcijam, da kdaj pa kdaj pridejo na oblast.

V državah, kot so Grčija, Španija, Portugalska, Irska, je socializacija reševanja finančne krize vodila v ekonomsko krizo. Kot lahko vidimo, evropska in z njo tudi slovenska desna politična opcija gospodarsko krizo spretno izrablja za izvajanje prikrite desne revolucije. Pri tem zagotavlja, da so demontaža socialne države, deregulacija in svobodni trg edina možnost za izhod iz krize, vedoč, da jo njihovi ukrepi samo še poglabljajo in s tem razkrajajo družbeno in gospodarsko tkivo. V evropskih državah je v tem trenutku gospodarska kriza nadomestek za vojaške udare in diktature, s katerimi se je tak sistem uvajal v latinskoameriških državah.

Bolj perverzno in absurdno pa je, da socialdemokratska levica trobi isto, se pravi, da brez (neoliberalnega) reformiranja ni izhoda iz krize. Od desnice se razlikuje le po tem, da bi taiste spremembe uvajala bolj postopno in ohranila predstavniško demokracijo. Levi socialdemokrati (obstajajo tudi desni) verjamejo, da je osnovna težava v konkurenčnosti domačega gospodarstva, kar bi lahko dosegli s privatizacijo, znižanjem proizvodnih stroškov in stroškov dela, z omejevanjem sindikalnega organiziranja in skrčenjem socialnih transferjev na minimum. S tem bi bili zagotovljeni pogoji, da se vzpostavi svobodni (univerzalni) trg, ki bo sam po sebi prinesel gospodarsko blaginjo, seveda za finančno oligarhijo. Eni in drugi dobro vedo, da brez gospodarske rasti ni izhoda iz krize, prav tako vedo, da bo po tem sistemu prišlo do rasti šele potem, ko bo gospodarstvo doseglo dno.

O neoliberalizmu se je že mnogo pisalo, kljub temu pa velja izpostaviti, da neoliberalizma ni mogoče definirati kot modela ekonomskega razvoja, ker gre za poskus negacije strukturnega oziroma načrtovanega socialnega in ekonomskega razvoja in s tem tudi demokracije. V svojem bistvu pomeni negacijo ekonomije, gre za post-ekonomijo in za degradacijo politike; ti dve kategoriji bi postopoma moral nadomestiti svobodni trg in prevzeti njuno vlogo. Za neoliberalizem je denimo najboljša industrijska politika tista, ki ne obstaja. Svobodni trg, koncentracija dohodka in deregulacija so vpisani v njegov DNK, ki ima poleg ljudožerstva z zajedanjem celotnega družbenega tkiva tudi genetsko napako, da na koncu požre še sebe.

Zdaj smo v sredini te perverzne spirale, ki se utegne končati z odpravo socialne države in predstavniške demokracije ter nevarno načeti človekove pravice. Zato se velja temu postaviti po robu in vzpostaviti nov dolgoročni razvojni model za Slovenijo na drugih osnovah s široko participacijo družbenih in političnih subjektov ter se otresti dogmatskega političnega razmišljanja, ki vlada danes.