Štiristo kilogramov iranskega obogatenega urana s 60-odstotno čistostjo, ki še zdaleč ne zadostuje za jedrskemu orožju primeren 90-odstotni uran, po ocenah izraelske vlade pomeni, da so zgolj še nekaj tednov oddaljeni od izdelave jedrskega orožja. Netanjahujeva doslej najvišja ocena, da bi Iran v kratkem lahko izdelal devet jedrskih konic, temelji na prepričanju, da bo zalogo 400 kilogramov dodatno obogatil do čistosti, primerne za jedrsko konico. Niti v Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) niti v ameriški obveščevalni skupnosti niso prepričani, da bi Iran želel izdelati orožje ali da je tik pred tem. Tem izsledkom očitno ne verjame ameriški predsednik Donald Trump, ki o realnosti iranske grožnje bolj verjame Benjaminu Netanjahuju. Napadi na Iran zdaj močno spominjajo na napade ameriško-britanske koalicije na Irak na prelomu tisočletja, ko je bilo po izmišljenih podatkih o obstoju orožja za množično uničevanje treba z uničenjem konvencionalne tarče odstraniti Sadama Huseina, preoblikovati regijo in lizati rane po terorističnem napadu 11. septembra.
Iran je za Netanjahuja središče zla vseh »sil upora«, ki ga je treba slej ko prej zlomiti. Z genocidno vojno v Gazi in podobnim vzorcem napadov na položaje Hezbolaha ter njeno vodstvo je Izrael ošibil dve ključni neposredni sili upora, preden se je dokončno podal nad največjega izzivalca svoje regionalne hegemonije – Iran. Lani ga je z napadi na visoke iranske generale na veleposlaništvu v Damasku izzval k neposredni vojni, a Iran ni ugriznil v vabo. Sledila je dvakratna izmenjava raketnih napadov, relativno kontrolirana s pozivi mednarodne skupnosti za zadržanost. Že takšen neposreden spopad je po več kot štirih desetletjih sovražnih odnosov med Islamsko šiitsko republiko in Izraelom veljal za precedens dotlej bolj ali manj prikritega vojskovanja, v katerem je Iran za napade na Izrael uporabljal predvsem zavezniški Hezbolah – ta se je ob rednih posvetovanjih s Teheranom uradno sicer avtonomno odločal o vodenju upora proti Izraelu. Da je Izrael nad Iran poslal lastne rakete, je glede na desetletno zgodovino prikritih operacij v tujini za zagotavljanje strateške prednosti Izraela veljalo tudi za prelom s tradicionalno politiko strateške dvoumnosti, ko se atentati na pripadnike palestinskih in libanonskih organizacij ali pa iranskih jedrskih znanstvenikov niso ne potrjevali ne zanikali.
