Ko ocene zasenčijo znanje in ko znanje spet zasije
Kot učiteljica matematike sem najbolj sovražila ure, ko sem učencem vrnila pisna ocenjevanja znanja. Čeprav sta bili le dve na leto, so bile zame med najtežjimi. Najprej je v razredu zavladala napetost in tišina, da bi jo lahko rezal. Potem pa istočasno skakanje od veselja, vpitje, jok, groza, spogledovanje, sprehajanje tistih, ki so bili zadovoljni z dosežki, med tistimi, ki niso bili. Tako so si še malo pobožali ego ob neuspehu drugega.
V naslednjem hipu so že primerjali točke, iskali moje napake in bili pripravljeni zmanjšati dosežek sošolca, da bi dobili višjo oceno. Cenkanje za točke se je vleklo še naslednji dve uri. Vmes je priletelo še kakšno e-sporočilo starša.
Na površje so v takih trenutkih priplavala vsa vedenja, ki rušijo odnose v razredni skupnosti: tekmovanje, primerjanje, egoizem, jeza, užaljenost, maščevanje. In tudi v učiteljskih kolektivih, ko pridejo ocene ravnatelja, ni veliko drugače – začnemo se primerjati, gledati drug drugemu pod prste, se pritoževati ravnatelju in drug čez drugega, nekateri užaljeno odnehajo, le nagrajeni vztrajajo, dokler so nagrajeni.
