»Tukaj je šla Parenzana,« je v Parecagu pokazal na kolesarsko pot Egidio Žiber, ki je v oljčnem nasadu na vzpetini nad nekdanjo ozkotirno železniško progo s pomočjo prijatelja obiral oljke vrste štorta. Slovnica je približno slovenska, besede so z drugega planeta. Leto pozneje bo štorte v slanici prodajal na prvi stojnici pod Vodnikovim spomenikom na tržnici v Ljubljani. Prve dni jeseni so bile ob njih mandarine, granatna jabolka, kakiji, blitva in oljčno olje.
»Ozkotirna železnica?«
»Da, od postaje pri svetem Andreju v Trstu je potekala skozi Dekane in Portorož v Istro do Motovuna in potem dol v Poreč. Leta 1900 ali enkrat takrat so jo zgradili Avstrijci. V Parecagu je imela postajo. Tam, kjer je bil vhod v rudnik.«
»Rudnik pri morju?«
»Ja, rudnik v Sečovljah. Mussolini je razdrl železnico in na železniški postaji so odprli premogovnik. Zaprli so ga leta 1950, potem je vse rove zalila voda. Sem so zaradi rudnika prihajali ljudje od drugod in vse spremenili. Pravijo, da so železniške tire hoteli odpeljati v Etiopijo, ki jo je Italija zasedla, ampak se je ladja potopila. Tukaj čez je šlo vse. Zdaj ni tračnic, ampak kolesarska proga.« Ljudje se pogosto vprašajo, kaj pomeni napredek.
Nasmehnil se je. »Pravijo ji pot zdravja in prijateljstva.« Najprej so prišli Italijani, potem Jugoslovani. Zdaj v Parecagu živi italijanska manjšina.
