V tem poslu je skupaj z ženo Jane preživel petinštirideset lepih let. Obdelovala sta lastno kmetijo, kjer so se jima rodili štirje otroci, hkrati pa sta skrbela še za kmetijo, ki jo je podedovala Jane. Pri 74 letih je začel razmišljati, da bi bil čas za upokojitev, zamisel, kaj bi lahko počel, pa je dobil med potovanjem po Misisipiju. Takrat sta z ženo prvič opazila rastlino, ki je odtlej krojila njuno bodoče upokojensko življenje: bučo s trdo lupino. Povsod na ameriškem jugu sta videla, da iz teh olesenelih buč delajo prave mojstrovine. Oblikovanje visečih svetilk in ptičjih hišic sta začela takoj, ko je po njuni vrnitvi v britansko okrožje Kent obrodila prva letina buč in se čez zimo posušila.
Svoje umetnine je John Ingall začel okraševati tudi s školjkami in barvitim steklom. Na kmetiji, kjer je opustil druge poljščine, sedaj prideluje zgolj buče za svoje umetnostne stvaritve. Na neki način se je torej res upokojil in ni sledil nenapisanemu pravilu kmetov, da pravega upokojenskega življenja nikoli nimajo. Goji tudi gromozanske buče, iz katerih dela glasbeno zelenjavo ali viseča držala za rastline. Umetnost ga je tako vsrkala, da se vse bolj preizkuša tudi v najrazličnejših vitražih. Svoje izdelke prodaja na sejmih, izkupiček pa namenja boju proti podnebnim spremembam.
