Golobu torej lahko uspe še en mandat, a bo to odvisno predvsem od volilnega uspeha potencialnih – njegovih in Janševih – koalicijskih partnerjev. V vsakem primeru bo razdrobljenost glasov na levi sredini večja, koalicijska politična aritmetika pa zato težja. Pri čemer ni bilo malo takšnih, ki so blagovno znamko Gibanje Svoboda odpisovali že po prvem letu vladanja, ko se je stranka znotraj vladne koalicije začela zapletati s silnimi obljubami reform. In ji napovedovali podobno usodo, kot so jo imele LMŠ, SMC in Pozitivna Slovenija, torej stranke, ki so vzniknile pred volitvami, dosegle izjemen rezultat, pozneje pa politično strmoglavile. A se je izkazalo, da sta Golob in Svoboda odpornejša proti kriznim situacijam in aferam, kot se je to zdelo še ob polovici mandata. In da se je pogosto nepremišljeni šef vendarle naučil nekaj iz izkušenj predhodnic, saj mu je uspelo stranko v primerjavi s predhodniki v dobrih treh letih vendarle bolje strukturirati in organizirati. Tako stranko samo po sebi kot tudi poslansko skupino, v kateri z izjemo dveh odhodov praktično ni bilo ruptur. Kar je ob 41 poslancih tako rekoč nično.
Trda roka in konsolidirana stranka
Skupaj z ožjimi sodelavci na ključnih položajih mu je ta konsolidacija uspela tudi ali predvsem s trdo roko. Lep primer tega je nedavni pripetljaj pred kongresom, ko so iz stranke sporočili, da naj bi Goloba za položaj na čelu stranke na sobotnem volilnem kongresu v Kopru izzvala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ta novica je zdržala zgolj kakšno urico, saj je prva med poslanci novinarjem že kmalu zatem zanikala kandidaturo, češ da soglasje h kandidaturi še ne pomeni, da bo človek tudi dejansko kandidiral. In da se je s tem le zahvalila predlagateljem. To je uradna verzija za javnost, v ozadju pa je bilo neuradno nesojeni kandidatki dano jasno vedeti, da njena kandidatura ni del nobenega scenarija. Kar sicer še ne pomeni, da je bila kratkotrajna kandidatura Klakočar-Zupančičeve naključje ali pomota, pomeni pa, da ni bilo naključje ali pomota, da je dobila »klic« šele po tem, ko je stranka novico že spravila v javnost. In je zato lahko soglasje umaknila le pred očmi javnosti.
