Nekatere matere nezakonskih otrok so v času zgodnje nosečnosti odhajale v oddaljene kraje, tam rodile ter dale otroka v posvojitev. Z omenjenimi težavami so se praviloma torej srečevale zgolj ženske, medtem ko očetje teh otrok niso bili deležni nikakršnega obsojanja javnosti. V mnogih primerih jim ni bilo treba plačevati niti preživnine. Nezakonski otroci so bili tudi pravno drugorazredni, saj niso mogli uveljavljati dedne pravice po očetu. Število nezakonskih otrok se je pri nas in drugod v Evropi občutneje povečalo v letih po prvi svetovni vojni, čemur je botroval demografski razpad kot posledica velikega števila padlih ali zajetih vojakov ter posledično velikega števila vdov in neporočenih žensk. Socialna struktura, ki je prej temeljila na družini, je bila v tistih časih močno porušena. Služb je bilo malo, plače nizke, kmetije opustošene, industrija pa je bila šibka. Tako so mnoga mlada dekleta odhajala v mesta, kjer so delala kot služkinje ali tovarniške delavke. Kot povsem neizkušene v drugačnem okolju so bile precej izpostavljene tveganju pri iskanju partnerjev in s tem tudi neželeni nosečnosti. Med meščanskimi dekleti je bilo zaradi vsega naštetega dosti manj primerov rojevanja nezakonskih otrok kot med podeželskimi. O tem, ali je šlo v teh primerih za »moralno padle« ženske ali zgolj za primere, ko je bilo zelo težko najti drugačen izhod, je bilo v časnikih tistega časa prelitega precej črnila. Tudi za medsebojne spopade in obtoževanja med liberalnim in klerikalnim tiskom.
K poglavju o nezakonskih otrocih.
V polemiki z našimi liberalnimi glasili zaradi statistike o nezakonskih otrocih smo zapisali, da število nezakonskih otrok ne more biti izključno merilo za moralo kakega ljudstva. Nasprotno more biti veliko število nezakonskih otrok v gotovem primeru celo dokaz, da dotično ljudstvo vsaj ne krši naravnih zakonov. Za to svojo trditev navajamo danes kot dokaz ta-le primer: Pred kratkim je izdala uprava kriminalnega sodstva na Francoskem poročilo, ki pove, da se je med vojno zločinstvo med moškimi zmanjšalo, med ženstvom pa za 100 odstotkov zvišalo! In sicer se ta povišek omejuje na eno polje: na detomore in umetne splave. Potem seveda število nezakonskih otrok ne more biti veliko. Kjer se celo število zakonskih otrok umetno omejuje, tam se znajo pa tudi nezakonci zavarovati proti nezaželjenemu bremenu otroka. O drugih pregrehah, katerim so udani večkrat celi narodi, o katerih pa istotako ne priča statistika o nezakonskih otrocih, niti ne govorimo.
Slovenec, 21. decembra 1921
Nezakonski otroci,
odnosno dejstvo, da je število istih največje v Sloveniji, ki jo klerikalci tako radi proglašajo kot svoje posestno stanje, še vedno razburjajo klerikalno časopisje. Včerajšnji »Slovenec« se je zopet vrnil k tej žalostni ugotovitvi uradne statistike in dokazuje, da število nezakonskih otrok ne more biti merilo za moralno kvalifikacijo kakega naroda; našel je celo neko francosko kriminalno statistiko, po kateri dokazuje, da se je za časa vojne kriminaliteta moških zmanjšala, žensk (detomori in umetni splavi) pa povečala. Ta francoska statistika pa velja samo za vojno dobo: zato je jasno, da se je kriminaliteta moških zmanjšala, ker so bili vsi moški in to ravno v oni starostni dobi, v kateri jo odstotek kriminalitete največji, na bojnem polju, doma so pa ostale žene, ki so na gori omenjene načine skušale skriti posledice prepovedanega življenja. – Toda naša uradna statistika je splošna, ona navaja število nezakonskih otrok predvojnega, vojnega in povojnega časa. Ker reklamirajo klerikalci Slovenijo za sebe, je seveda »Slovencu« neprijetno, da bi priznal, da je ravno v klerikalni Sloveniji največ nezakonskih otrok: zato mu to dejstvo tudi ni moralno merilo!
Jutro, 22. decembra 1921
Morala v Sloveniji.
»Jutro« je objavilo pred nekaj dnevi statistiko nezakonskih otrok v naši državi in z velikim veseljem ugotovilo, da je takih otrok največ v Sloveniji, iz česar sklepa Jutro, da je Slovenija najbolj nemoralni del naše države, čeprav ozir, ker je slovensko ljudstvo klerikalno. – Sedaj pa berem o statistiki sifilitičnih otrok. Zakaj »Jutro« ne pove, koliko takih otrok šteje Belgrad in koliko Ljubljana?
Novi čas, 24. decembra 1921
Božična polemika o detetu v jaslicah
Kje je največ nezakonskih otrok? Kje največja nemoralnost? Itd. Takšne so sedaj skrbi »Novega časa«, ki se v svoji božični izdaji zaletava v »Jutro«. Ne moremo mu pomagati. (…)
»Novemu času« svetujemo, da naj se ne spušča delj na to polje in naj po obligatni nestvarni repliki utihne. O tem predmetu bi se namreč utegnil najti radovednež, ki bi vprašal ali niso izvestne »turške navade« znane tudi v farovžih; dalje bi si lahko kdo izmislil in bi povprašal, »ali niso baš »krščansko-socijalni« Avstrijci in »krščansko-nacionalni« Madžari zanesli največ sifilitičnega zla v Srbijo? Končno bi utegnil kdo svetovati brumnemu »Novemu času«, naj vendar stopi k našim dermatologom specialistom in jih vpraša, ali je Slovenija kaj na boljšem pred Srbijo, in ali ni bila baš Brejčeva koalicijska vlada, v kteri so klerikalci z vso svojo pezo pritisnili, da se je kasernirana prostitucija odpravila in da se je razneslo tajno, nekontrolirano kužno vlačugarstvo, ki nam še hujše truje mladino! (…)
Demagogija, ki jo hoče »Novi čas« uganjati, ni pravo sredstvo za tako pereče vprašanje. Z nobenim sofizmom se ne da oddisputirati statistična ugotovitev, da je nezakonske dece v Sloveniji več, ko na Hrvatskem ali v Srbiji. Ta pojav je socialen in moralen, – in je lasten vsem agrarnim klerikalnim deželam.(…) Ta pojav kaže, da dosedanji način življenja pri nas ni zdrav, ker se cela vrsta ljudi ne more poročiti, ampak ima nezakonsko deco; ta deca je preganjana in mora v hinavskem javnem mnenju nositi posledice za »materin greh«. (…)
O tej razliki naj »Novi čas« razmišlja, jo prizna in potem naj bo pošten in naj razmišlja o vzrokih, ki jih je mnogo: med njimi je tudi klerikalizem s svojo hinavščino. Naloga naprednjakov je, da dobi »dete v jaslicah« ugodne življenske pogoje in da mu ni treba nositi odgovornosti za očitke, rojene iz klerikalnega licemerstva, potem se tudi statistike ne bomo bali, kakor se je boji »Novi čas«.
Jutro, 1. januarja 1922
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si