Danes je takšnih skupin upokojencev, ki po principu nekakšnih morskih vrtičkov gojijo klapavice, na danski obali že več kot 50, tedaj pa je bilo to precej pionirsko početje, ki so se ga lotili tudi z dobršno mero naivnosti, za katero so plačali visoko ceno. Celotno prvo »žetev« so jim namreč pojedle velike polarne race, ki so si dodobra napolnile želodce na njihovem morskem vrtičku. Izkušnja jih je naučila, da sedaj v času selitve ptic gojišča prekrijejo z mrežo.
Že v samem začetku so se jima pridružili še drugi upokojenci, med njimi danes 80-letni Eigil Andersen, ki je do svojega 68. leta starosti delal kot električar v ladjedelnici v Odensi. V svojem življenju je zgradil več kot 120 ladij, nekatere so imele tudi do 26 nadstropij, a nobena mu ni bila tako ljuba, kot mu je zdaj ribiška barka, s katero goji in nabira školjke. »Ta čoln je bil moja rešitev,« pravi Anderson, ki vsa popravila plača iz lastnega žepa, samo da lahko vsak torek in četrtek skupaj s prijatelji odpluje do gojišč in nazaj. Pri vsem skupaj namreč ne gre za školjke, ki so se jih sami že prenajedli, drugim pa jih razdelijo skoraj zastonj. »Moja žena pravi, da naj jih nikar več ne nosim domov,« pripoveduje Kjærgård, »a jo veseli, ko vidi, kako srečen sem ob tem.«
