V Ujetnikih svobode je skozi usodo spomenikov junakom raziskal, kaj se je s spominom zgodilo po letu 1989. V Strahu in svobodi je pedantno opisal, kako je druga svetovna vojna določila Evropo in svetovne institucije, ki so nastale zato, da se ne bi ponovila. Mite, ki so nastali po vojni, je razgradil na prafaktorje in jih ponovno povezal v slogovno gladko in strokovno brezhibno besedilo. Tudi v knjigi o letalskem uničenju Hamburga in zavezniškem zavzetju Neaplja ne prizanaša nikomur.
Ob vsem, kar je napisal in povedal ob 9. maju, dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom, se je med pogovorom postavilo vprašanje, kje bo ob osemdeseti obletnici praznoval zmago. »V Nemčiji,« je odgovoril. »Tam se je ta zgodba začela in končala.« Tam je tudi nastal konsenz, da se vojna ne bo ponovila.
Druga svetovna vojna je ustvarila sodobno Evropo in njene institucije. Ustvarila je tudi našo podobo sveta. O tem je do včeraj vladal konsenz. Je to še vedno res?Vedno manj je res. Zdi se, da je vsak dan manj res.
Pa je to dobro ali slabo?Okrog tega vprašanja sem razdvojen. Seveda je po eni strani dobro, da preteklosti pustimo, da končno zdrsne mimo nas. Po drugi strani pa sem močno zaskrbljen. Druga svetovna vojna nas je zadnjih sedemdeset ali osemdeset let na svoje čudne načine povezovala. Če pustimo, da se nam odmakne, ostanemo v praznem in negotovem prostoru, kjer se vse bolj anksiozno vprašujemo, kaj nas potem sploh še drži skupaj. To mi povzroča skrbi. Ideje, ki so tako dolgo delovale povezovalno, bledijo v našem spominu in so na tem, da iz njega dokončno izginejo.
