Zato je namen v prispevku nakazati nekaj izkušenj iz tujine ter pravne podlage, ki ne le dopuščajo aktivno državljansko samovarovanje, temveč od pristojnih zahtevajo, da vzpostavijo sistem organiziranja državljanskega (samo)varovanja.
Pogled v ureditev državljanskega samovarovanja v tujini
Državljansko samovarovanje v Sloveniji še ni tako razvito kot v svetu. Zlasti za ZDA in Veliko Britanijo pa tudi Avstralijo, Irsko ter Kanado so značilni vaške straže (Neighbourhood Watch) in druga samovarovalna gibanja občanov. Eno izmed najbolj znanih je na primer Crime Stoppers. Gre za program, prek katerega občani policijo obveščajo o sumljivih okoliščinah in ljudeh, kar pripomore k učinkovitejšemu delu policije pri preprečevanju kriminalitete. To anonimno obveščanje prek omenjenega programa poteka zunaj sistema številk za obveščanje policije, kar dodatno spodbudi informante in prijavitelje k sodelovanju, saj nekateri izmed njih ne želijo biti vključeni v uradne preiskovalne procese ali imeti opraviti s policijo zaradi različnih razlogov, tudi strahu pred povračilnimi ukrepi. Tak sistem obveščanja je zasnoval detektiv ter je postal splošno sprejet program informiranja in vključevanja javnosti, ki ga podpirajo tudi javni mediji, njegovi začetki pa segajo v leto 1976.
Druga svetovno znana pojavna oblika državljanskega samovarovanja so Guardian Angels. Gre za zdaj že mednarodno neprofitno organizacijo, ki je bila ustanovljena leta 1979 v New Yorku in je danes razširjena že v več kot 130 državah po svetu. Prvotni namen ustanovitve te organizacije je bil boj proti kriminalu znotraj sistema newyorških podzemnih železnic, danes pa predstavlja veliko več kot to. Njihov program se je razširil na splošen neoborožen boj in prevencijo zoper kriminal s patruljiranjem po ulicah in v prometu, izvajajo pa tudi edukativne programe ozaveščanja v šolskih sistemih in podjetjih. Člani organizacije nosijo značilne prepoznavne rdeče baretke, stari morajo biti najmanj 16 let in biti brez kazenske evidence. Delujejo kot prostovoljci, ki so usposobljeni za nudenje prve pomoči, za izvajanje temeljnih postopkov oživljanja, za poznavanje pravnih predpisov in osnov borilnih veščin ter proaktivno komunikacijo za reševanje konfliktov. Njihov program se je celo razširil na področje internetne varnosti, in sicer pod imenom Cyber Angels.
Oblike državljanskega samovarovanja se dobro organizirano pojavljajo tudi na Madžarskem. Del njihovega sistema državljanskega samovarovanja vključuje delo prostovoljcev, ki aktivno sodelujejo v skupinah, organiziranih na več ravneh, primarno na območju kraja gibanja, nato prek okrajnega in območnega združenja in na najvišji ravni – v združenju županije. Gre za sistem civilne straže, ki je organizirana kot društvo, ima lastna pravila, statut ter opredeljene naloge in cilje delovanja. Med njihovimi nalogami in cilji najdemo zaščito javnega reda in miru, zmanjševanje kriminalitete, skrb za varnost otrok in mladoletnikov, preprečevanje kaznivih dejanj, varnost prometa in na splošno povečanje javne varnosti na lokalnem območju. Čeprav gre za samostojno in neodvisno organizacijo prostovoljcev – državljanov Madžarske, ti pri svojem delu dobro sodelujejo tudi s policijo, ki jih tudi financira, in z drugimi uradnimi organi.
Družbena samozaščita in narodna zaščita – zgodovinski pregled v Sloveniji
Družbeno samozaščito je prvič določil zakon o notranjih zadevah iz leta 1972, ki ga je leta 1976 nadomestil zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. Že iz teh časov torej izhaja pojmovanje družbene samozaščite na slovenskem območju, ki so jo dojemali in razlagali kot osnovo za uresničevanje pravic in dolžnosti ljudi, državljanov in občanov. K tem pravicam in dolžnostim so pripisovali zlasti tudi varovanje samoupravnih pravic človeka in njegovega premoženja, predvsem pa varovanje njegove osebne in premoženjske varnosti, kar predstavlja temelj za današnje pojmovanje državljanskega samovarovanja, iz česar se je pravzaprav razvilo.
Družbeno samozaščito je poleg omenjenih zakonov opredeljevalo več pravnih virov, zlasti pa še Pravila postaje milice (1976 in 1982), Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije, strategija oboroženega boja (1985) in drugi. V teh in drugih pregledih zgodovinskih virov najdemo korelacijo z današnjim pojmovanjem državljanskega samovarovanja, in sicer so družbeno samozaščito razlagali zlasti kot sodelovanje miličnikov z občani, sprejemanje njihove pomoči pri preventivni dejavnosti ter preprečevanju in odkrivanju raznih kaznivih dejanj, sodelovanje s krajevnimi skupnostmi, pomoč prebivalcem pri organiziranju in izvajanju nalog družbene samozaščite pa tudi že poglobljen organizirani boj proti kršenju ustave, samovolji in monopolu posameznikov, zlasti pa – za danes pomembno – zaščito javnega reda in miru, zaščito posameznikov in njihovega premoženja ter zaščito pred škodljivimi pojavi lokalnega območja.
Leta 1976 se je razvila narodna zaščita kot organizirana oblika družbene samozaščite. Organiziranost, pooblastila, naloge in drugo je podrobneje urejal že omenjeni zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah, ki je v bistvu z ustanovitvijo narodne zaščite začel razvijati zamisel o splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti ter je postal temelj našega varnostnega sistema. Narodna zaščita je kmalu postala nepogrešljiv varnostni dejavnik, del odgovornosti za njeno delovanje pa sta prevzeli milica in teritorialna obramba.
Manevrska struktura narodne zaščite
Ena pomembnejših prelomnic je bila sprejetje novega slovenskega obrambnega zakona, ki je začel veljati jeseni 1982. Ta je uredil področje splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Vseboval je določbo, da je bilo mogoče v neposredni vojni nevarnosti in v vojni enote milice uporabiti tudi za izvršitev določenih bojnih nalog. Ta določba je prišla do izraza zlasti v času osamosvajanja Republike Slovenije. Načrt za delovanje narodne zaščite je vseboval njene naloge v miru, ob naravnih in drugih nesrečah, v izrednih razmerah, ob neposredni vojni nevarnosti in v vojni. Delovanje v narodni zaščiti je postalo pravica in dolžnost vseh državljank in državljanov, saj so bili razlogi za oprostitev le bolezen, nezmožnost za delo, vpoklic v oborožene sile, civilno zaščito in organe za notranje zadeve. Tudi to se je pokazalo kot izredno pomembno v času osamosvajanja, ko je bilo treba oblikovati novo obrambno silo.
Ker je novoizvoljena slovenska oblast ostala praktično brez svoje vojaške sile, je pomembno vlogo odigrala narodna zaščita. Postala je zakonito kritje za oblikovanje manevrske strukture narodne zaščite, ki je prerasla v novo Teritorialno obrambo Slovenije, in sicer prek takratnega obrambnega zakona, ki je urejal organiziranost in delovanje narodne zaščite v vseh varnostnih razmerah. Narodna zaščita je bila edina taka organizacija v Jugoslaviji in v izključni pristojnosti Slovenije, pri čemer so bile enote narodne zaščite zamišljene za delovanje v okviru podjetij in krajevnih skupnosti. Je pa bila pravno urejena vloga narodne zaščite osnova, da se je lahko vzpostavila nova oborožena sila s skoraj 20.000 pripadniki, večinoma obvezniki teritorialne obrambe, z novim imenom – Manevrska struktura narodne zaščite.
Četrtega oktobra 1990 je bil imenovan nov republiški štab za teritorialno obrambo, ki je Manevrsko strukturo narodne zaščite vključil v novo teritorialno obrambo, ki je tako postala povsem legalna sila v pristojnosti Slovenije. »Ob Manevrski strukturi narodne zaščite, ki je bila prehodnega značaja, je v podjetjih in krajevnih skupnostih še vedno obstajala 'navadna' narodna zaščita. Njeno delovanje se je vse bolj usmerjalo v oblike in načine delovanja v skladu z zaostrovanjem varnostnih razmer pri nas. Tudi ta sestavina se je vključevala v zaščito slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj.« Je pa treba povedati, da je bila narodna zaščita že leta 1986 in v času vojne organizirana v 1201 krajevni skupnosti (98,8 odstotka), v 4216 (83,1 odstotka) temeljnih organizacijah združenega dela in v 599 (46,5 odstotka) delovnih skupnostih. Narodno zaščito je za opravljanje vojaško-obrambnih nalog usposabljala tudi stalna sestava teritorialne obrambe po posebnih programih.
Nova obrambna zakonodaja
Aprila 1991 je Republika Slovenija dobila prenovljen obrambni zakon, ki je med obrambne sile uvrstil tudi narodno zaščito. Določena je bila kot organizirana oblika delovanja državljanov za opravljanje določenih varnostnih nalog in za njihovo vključevanje v oborožen boj ter druge oblike odpora. Same organizacije narodne zaščite zakon ni natančneje urejal, pač pa je to prepustil podjetjem, zavodom in organizacijam ter krajevnim skupnostim, ki jih je določil izvršni svet občinske skupščine. »Zakon je ohranil bistvene sestavine narodne zaščite iz prejšnjega obdobja. Zakon je pooblastil notranjega in obrambnega ministra, da izdata navodilo, ki bi podrobneje in celovito uredilo narodno zaščito, a se to ni zgodilo, saj je prišlo do oboroženega napada na Slovenijo.« Narodno zaščito so opredelili tudi v novih Smernicah o ukrepih za pripravljenost v nadaljnjem postopku osamosvajanja Republike Slovenije. V teh je bilo določeno, da narodna zaščita pomaga pri zaščiti pomembnih objektov in nadzorovanju ozemlja. Z osamosvojitvijo Slovenije in ob umirjanju z njo povezanih varnostnih razmer je naša država začela graditi nov varnostni in obrambni sistem, v katerem je vse bolj izginjal prostor za dotedanjo narodno zaščito. Obrambni zakon iz leta 1994 je ni več omenjal.
Nekaj pomembnih oblik državljanskega samovarovanja
V Republiki Sloveniji državljansko samovarovanje sicer ni organizirano na taki ravni, kot je bilo v Sloveniji in kot je v svetu, vendar dosegamo določene uspešne aktivnosti na tem področju. Glede splošnega organiziranega samovarovanja je posebej treba omeniti zlasti sistem gorske reševalne službe in prostovoljnih gasilskih društev, ki bolj ali manj temeljijo na prostovoljstvu in predstavljajo ključni segment varovanja na področjih gorskega reševanja in gasilstva. Čeprav je gasilstvo organizirano tudi na nivoju poklicnega gasilstva, prav prostovoljna društva igrajo bistveno vlogo na področju svojega delovanja v lokalnem okolju. Poleg teh dveh organizacij poznamo tudi dobro organiziran sistem civilne zaščite, ki levji delež prispeva predvsem v času naravnih nesreč, njegova dobra organiziranost in nepogrešljivost pa sta se pokazali tudi v času epidemije covida-19.
Organiziranost prostovoljstva državljanov se kaže tudi pri zagotavljanju prometne varnosti, na primer pri skrbi za varnost otrok v prometu v prvem tednu novega šolskega leta. Ob poplavah avgusta 2023 smo opazovali neprecenljiv prispevek samoorganiziranih državljanov, ki so na vseh ravneh priskočili na pomoč najbolj prizadetim lokalnim območjem, ne samo z zbiranjem prepotrebnih sredstev za pomoč poplavljenim, ampak tudi z lastnim prispevkom dela pri sanacijah domov. Vse te ugotovitve kažejo na to, da smo Slovenci kot narod pripravljeni pomagati sodržavljanom, soobčanom in se, ko je treba, v ta namen tudi organiziramo v delujoč sistem samovarovalnih struktur.
Razloge, zakaj do tega pride, lahko najprej iščemo v zgodovinski podlagi. Ljudje se namreč od začetka obstoja človeštva organizirajo v razne tvorbe za namen zagotavljanja varnosti, sprva znotraj majhnih celic, nato pa v vseh večjih družbenih skupnostih. To je človeku od nekdaj omogočalo večjo možnost preživetja, izboljšalo kakovost bivanja in omogočilo občutek pripadnosti skupnosti, saj je človek družbeno bitje. Drugi razlog, zakaj zlasti danes prihaja do teh samoorganiziranih struktur, je lasten občutek pomoči sočloveku in pripadnosti, saj državljani včasih dobijo občutek, da državljanske uradne institucije odpovedo ali pa da ne delujejo dovolj učinkovito ali dovolj hitro, zato stvari vzamejo v svoje roke.
Vsa ta dejstva kažejo na to, da bi se državljani lahko organizirali tudi na nivoju zagotavljanja drugih oblik zagotavljanja varnosti, za preprečevanje raznih oblik kriminala, zagotavljanje kriminalne prevencije in za zaščito premoženja posameznikov, zagotavljanje varnosti in nedotakljivosti otrok in mladostnikov ter ohranjanja kakovosti varnosti v skupnosti in šolah, tudi v romskih skupnostih, v katerih delujejo, pa tudi glede nevojaških vidikov varnosti nedotakljivosti državne suverenosti. V tem na Slovenskem nismo popolnoma brez izkušenj.
Pravni okvir in normativna podlaga
Pravica do samoorganiziranja državljanov izhaja iz več različnih normativnih pravnih aktov. Ustava RS v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 42. členu pa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi, in da so zakonske omejitve teh pravic dopustne le, če to zahtevata varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Zakon o obrambi v 7. členu opredeljuje pravico do samoobrambe, in sicer na način, da imajo državljani v vojnem stanju pravico, da se samoorganizirajo in vključijo v obrambo države.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami predvideva in omogoča, da je varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami zagotovljeno na več ravneh. V okviru svojih pristojnosti oziroma pravic in dolžnosti ga zagotavljajo tudi državljani in drugi prebivalci Republike Slovenije (posamezniki) ter prebivalci, ki so prostovoljno organizirani v društva, strokovna združenja ter druge nevladne organizacije in ki opravljajo dejavnost, pomembno za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Zakon o organiziranosti in delu v policiji v nekaj členih predvideva sodelovanje policije z drugimi oblikami organiziranih posameznikov. V 35. členu je določeno, da policijske uprave in območne policijske postaje v okviru svojih pristojnosti sodelujejo z organi samoupravnih lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v samoupravni lokalni skupnosti. Policijske uprave in območne policijske postaje sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, s civilno družbo in posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti ponujajo pomoč.
Policijske uprave in območne policijske postaje ter organi, organizacije in institucije iz prejšnjega člena sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije ali druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti. V ustanovitvenem aktu se določijo področje, območje in način njihovega delovanja.
Policija sodeluje tudi z državnimi organi, s samoupravnimi lokalnimi skupnostmi, pravnimi osebami, samostojnimi podjetniki posamezniki, tujimi varnostnimi organi, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, ter z drugimi organi in organizacijami zaradi zagotavljanja večje varnosti. Zaradi uresničevanja teh ciljev sme policija sklepati sporazume o sodelovanju. Policija pri svojem delu sodeluje tudi z veteranskimi in drugimi stanovskimi organizacijami.
»Poleg institucionaliziranega zagotavljanja varnosti na splošni oziroma državni ravni v sodobnih družbah obstajajo tudi možnosti za zagotavljanje varnosti na individualni in skupni ravni. Pri tem gre večinoma za spontano samozaščitno delovanje posameznika pa tudi varnostnega samoorganiziranja družbenih skupin. Takšno delovanje lahko poimenujemo varnostno samoorganiziranje civilne družbe.« O tem pa kaj več naslednjič, ko bomo med drugim spregovorili o dostopu do orožja v Republiki Sloveniji in o tem, kako konkretno organizirati državljansko samovarovanje ter s tem povečati stopnjo varnosti predvsem na lokalni ravni, romskih območjih, v osnovnih in srednjih šolah in drugih tveganih varnostnih okoljih.
Dr. Tomaž Čas je predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever.
Nika Majcen je dipl. pravnica.
