Med pravniki je precej različnih stališč o definiciji navideznih ali simuliranih poslov. V angleški literaturi V. Thuronyi poudarja nasprotje med obliko in vsebino. Po njem je treba poenostaviti in za vsakega bralca na razumljiv način poudariti, da so navidezni ali simulirani posli tisti, ki ne izražajo take gospodarske vsebine, kot je deklarirana pisno ali ustno, ali pa – kar je najpogosteje – sploh nimajo nobene gospodarske vsebine. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbi I – U – 886/2019-9 s 5. februarja 2019 skušalo pojasniti, da navideznih (fiktivnih) poslov pogodbeni stranki niti nista sklenili, čeprav skušata tretjim prikazati, da sta jih. Takšne pogodbe naj bi bile absolutno navidezne; lahko pa gre za primere, pri katerih sklenjena pravna pogodba prikriva drugo pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank. Šlo naj bi za »relativno navidezno« (simulirano) pogodbo. V obeh primerih gre za lažno prikazovanje dejstev in s tem možnost, da gre za kaznivo dejanje.
Intervju
Boštjan Pavlin: Med vsako krizo imajo ključno vlogo državljani
