Kako ogroziti temeljne predpostavke pravne države

V nasprotju s pričakovanji se zdi, da je mogoče dokaj preprosto določiti, katera ravnanja lahko ogrozijo pravno državo. Gre za tri načine:

1. V prvi vrsti gre za namerna ravnanja v nasprotju z dolžnostmi, ki jih določajo zakonski in podzakonski predpisi, zaradi prevlade trenutnih političnih koristi. Ravnanja so v nasprotju z vladavino prava tudi tedaj, če niso v skladu z Ustavo RS, ki jo je v posameznih primerih – zlasti če so kršene človekove pravice in temeljne svoboščine – mogoče tudi neposredno uporabiti.

2. Skoraj nič manj pomembna možnost ogrožanja pravne države se pojavi, kadar država ne sprejema pravnih predpisov po demokratičnem postopku ali pa so ti v nasprotju z ustavo ter kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre preprosto za vsebinsko nepravilno pravo, pri čemer je osrednje »merilo pravnosti« varstvo človekovih pravic.

3. Tretji način so namerni in odkriti pritiski na pravosodje (tožilce in sodnike), omalovaževanje njihovega dela ter s tem slabitev pravosodnih (in tudi upravnih) organov, v katerih deli izvršilne oblasti ne prepoznavajo več lastne države, ampak vidijo možnost in potrebo za prevlado nad njimi. Nasprotovanje pravosodnim organom postane sredstvo za nabiranje političnih točk in s tem domnevne prednosti na volitvah, namesto da bi odgovornost za položaj pravosodja pomenila hkrati tudi odgovornost za stanje demokratičnosti političnega sistema.

Pri tem je treba pojasniti, da nenehne spremembe zakonodaje (zlasti kazenske) in nabuhlost pravnega sistema niso lastnost vladavine prava, ampak kvečjemu nasprotujejo uveljavljanju pravne države. Če gre za prevlado le trenutnih političnih interesov in njihovo uzakonitev, ravnanja proti tako nastalim pravnim določbam lahko izgubijo svojo legitimnost. Kako je mogoče, da celo ustvarjalci posameznih zakonov, ki so še nedavno goreče zagovarjali prej veljavne pravne rešitve, zdaj še bolj vneto trdijo, da so prav te, za katere so se sami zavzemali, neustrezne. »Hipertrofija prava« namesto tega, da bi povečala učinkovitost, povečuje le nepreglednost in nejasnost določb, ki so pogosto tudi same s seboj v nasprotju.

Skoraj odveč je poudariti, da so v zvezi s prvim načinom ogrozitve pravne države za celotno družbeno ureditev najbolj nevarna korupcijska dejanja. Ta so toliko bolj nevarna tedaj, kadar postanejo sistem, normalen način življenja, ki ni deležen družbene graje. Če odklon od normalnega in pričakovanega ravnanja pomeni pošteno ravnanje, korupcijska dejanja pa postanejo običajna, se proti korupciji ni več mogoče učinkovito boriti. Legitimnost ukrepov proti korupciji ima jasno podlago v racionalnosti predpisov, ki slonijo na domnevi, da je družba brez korupcije vrednota, ki ima jasen etični temelj. V nasprotju s tem se vzpostavi družbena klima, da bo tisti, ki je znal s koruptivnimi dejanji poskrbeti zase, zmogel to narediti tudi za državo (važno je, da je »naš«). Tako se razvije družbena toleranca do korupcije, ki onemogoča borbo proti njej. K temu prispevajo tudi ne preveč prikrita pričakovanja, da bi smel biti pregon uveden ali uspešen le, če gre za pripadnike nasprotne politične opcije.

Pri nas se nakazane etične – in ne le pravne – dileme nanašajo na nekatere razvpite primere, ki ne zadevajo le ene izmed političnih opcij, in tudi zakonodajo, ki je od pravosodnih organov zahtevala uničenje izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov že po dveh letih. Takšnih pravnih rešitev ne poznajo v nobeni drugi članici EU, še zlasti pa ne v tako imenovanih jedrnih državah. Na podlagi konkretnih, v javnosti že znanih zadev bi se lahko zakonsko predpisana uničenja dokazov končno izrodila v tiho družbeno soglasje, da potemtakem za korupcijo nihče ne odgovarja, in bi se v družbi izoblikovala skupina ali razred »nedotakljivih«. Praksa v državah, kakor so Nemčija, Avstrija, Italija, pokaže, da kljub prizadevanjem politikov za takšno nedotakljivost v pravosodnih organih niso bili deležni odpustkov zaradi njihovih koruptivnih ravnanj. V teh državah se je jasno pokazalo, da delitev oblasti še ni bila ogrožena. Ugotovljena korupcijska tveganja imajo skupni imenovalec, ki se v prihodnje ne bi smel ponoviti.

Skupni imenovalec nabav orožja in medicinske opreme za borbo proti epidemiji covida-19 so namreč kljub dvema povsem različnima področjema posredniki. Uporaba proračunskih sredstev že v načelu ne dopušča, da so posredniki prisesani na proračun kot najzanesljivejši vir denarja tako, da bistveno zvišajo ceno. Niso sprejemljivi niti zato, ker ne operirajo z lastnim denarjem, ampak (v obliki avansov) le s proračunskim, ki je vključen v ceno. Države članice EU (celo Hrvaška), katerih seznam so objavili tudi naši mediji, se o pomembnih nabavah orožja in medicinske opreme dogovarjajo kot država z državo preko pristojnih organov, na primer ministrstev, ki razpolagajo z zadostnim številom visoko izobraženih uslužbencev. Kako se je potemtakem lahko zgodilo, da je naša država najmanj privolila v to, da so potek nabave oklepnikov ob popolni pasivnosti države urejali slikar, ki že po svoji temeljni izobrazbi ni specialist za orožje, in dva tuja državljana, ki za orožarske posle nista imela izrecnega pooblastila države? Medicinsko opremo so pridobivale osebe, ki niti po izobrazi niti po svojih kapitalskih zmožnostih v normalnih razmerah ne bi mogle biti povezane z nabavo le-te. Ob opisanih načinih nabave se korupcijska tveganja lahko povečajo čez vsako dopustno mero. Namen tega prispevka bi bil dosežen že, če bi se v prihodnje vzpostavili drugačni načini za nabavo blaga, ki je pomembno za celotno državo.

To velja tudi za morebitno neupoštevanje predpisov o javnem naročanju in na drugih področjih gospodarskega poslovanja. Storilci na vrhu hierarhične piramide odločanja niso v zmoti, kakor pri poslovnih goljufijah. Zlorabijo svoj položaj tako, da delujejo v skladu s svojimi interesi, vendar v nasprotju s pravom.

Interesi nad pravom prevladajo tudi pri kršitvah človekovih pravic, s katerimi je ogrožena pravica do enakosti in enakopravnosti – ne glede na družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, kakor je zapisano v Ustavi RS in Kazenskem zakoniku (KZ-1). Ena izmed takih pravic je tudi pravica do obrazložitve kot nujen pogoj za uporabo pravnega sredstva. Ustavno sodišče je vzpostavilo sodno prakso (na primer odločba U-238/12 z dne 23. januarja 2014), da odločevalci niso vezani le na zakon, ampak lahko neposredno uporabijo tudi Ustavo RS (sklicujejo se lahko na že sprejete in podpisane mednarodne pogodbe, ki se uporabljajo neposredno). Zato so najmanj ustavno sporne razrešitve oseb na vodilnih mestih brez obrazložitev ali odločbe, ki brez obrazložitve preprečujejo napredovanja na področjih, za katera politika meni, da lahko mimo vsakih strokovnih argumentov posega vanje.

Ali se torej ne upira osnovam pravne kulture in ne ogroža človekovega dostojanstva kot enakovredne ustavno zavarovane osebne pravice, če se uslužbence v policiji, šolstvu, zdravstvu, muzejih, kulturnih ustanovah in drugje zamenjuje zgolj po kriteriju enostrankarskega sistema, za katerega smo bili prepričani, da je že davno preteklost? Pavšalne navedbe in opravičila, da vsak oblastnik išče sebi »kompatibilne« uslužbence in da gre pravzaprav za običajna ravnanja vsakokratne vlade, ne ustrezajo prepričljivi in izčrpni argumentaciji kot ustavni pravici vsake osebe, ki jo je prizadela odločitev te ali kake druge vlade!

Končno pa odgovor terja tudi vprašanje, kaj je »kompatibilnost« z vlado, ki se največkrat navede kot edini razlog za masovne razrešitve v upravi, zdravstvu, šolstvu, medijih in drugje. Gotovo to ne more pomeniti, da policija ne raziskuje morebitnih kaznivih dejanj, ki bi lahko bila povezana z vladajočimi strukturami, in da tožilci ne vlagajo obtožb proti osebam, za katere je vladajoča politična opcija prepričana, da jo podpirajo, sodniki pa nato namesto po Ustavi RS in zakonu sodijo v skladu s političnimi interesi tistih, ki so na oblasti!

Možnost ogrozitve pravne države, navedena v 2. točki, zajema vprašanje sprejemanja kvalitetnih in po demokratičnih postopkih sprejetih predpisov. V tej zvezi zametke pravne države najdemo že v antičnem času, ko se je Aristotel v Nikomahovi etiki ukvarjal s pojmom pravičnosti in v Politiki pojem pravičnosti poistovetil z zakonom. V novejšem času so številni avtorji (na primer Max Rümelin ali Jürgen Habermas) potrdili, da ideja prava »ne more biti nobena druga kakor ideja pravičnosti«. Gustav Radbruch je pravičnost odločno poudaril kot eno izmed poglavitnih vrednot. Nastala je tako imenovana Radbruchova formula, ki je še zdaj eno glavnih vodil pri reševanju konflikta med zakonitostjo (pravno varnostjo) in pravičnostjo. Nekoliko poenostavljeno jo lahko povzamemo tako, da je vselej treba ravnati v skladu s sprejeto zakonodajo, vendar pa mora v zadevah, pri katerih med zakonitostjo in pravičnostjo nastane neznosna razsežnost oziroma nasprotje, tehtnica zanihati na stran pravičnosti.

Pravna država bi bila torej ogrožena, če bi sodišča uporabila zakone, ki bi nasprotovali temeljnim civilizacijskim pridobitvam in vrednotam, značilnim za družbo že v času, ko so bile zakonodajne rešitve sprejete. Tudi slovenska sodišča so kljub skladnosti s črko zakona upoštevala premoč splošno sprejetih pravnih in civilizacijskih načel v zvezi z zakonodajo po letu 1945, zaradi poprave krivic tedanjega režima, zlasti če so sodišča obsojala storilce le zaradi njihove pripadnosti oziroma statusa, in ne zaradi tistega, kar naj bi storili. Radbruch je bil pri obravnavanju predpisov nacistične Nemčije v zvezi s podobnimi primeri zelo oster: zakoni, ki jim manjka jedro pravičnosti, niso le »nepravilno pravo«, ampak jim sploh manjka značaj prava, zato tudi ne morejo postati del vsebine pravne države.

Če lahko na eni strani ugotovimo, da je slovensko pravosodje uspešno prebrodilo nekatere pasti zgolj črkobralskega pojmovanja pravne varnosti in s tem zaščitilo pravno državo, se zdi, da temu vselej ne sledi zakonodajna oblast. Še pred zadržanjem Ustavnega sodišča RS so mediji podvomili, da bi v sklop borbe proti covidu-19 sodili predpisi o »prisilni upokojitvi« (brez obrazložitve) pri 65 letih, ker z borbo proti epidemiji in nujnostjo za učinkovitost zdravstvenih ukrepov, skupaj s številnimi drugimi predpisi, ki jih v zadnjem času sprejema tudi izvršilna oblast, niso v nikakršni vzročni zvezi. Po drugi strani se niti mladi ne bi mogli zaposliti na mestih, ki bi ostala prazna zaradi upokojitev, saj še ne bi mogli ustrezati razpisnim pogojem izkušenih kadrov (zlasti če gre za javne uslužbence). Ni pa tudi nobene obveznosti glede nadomeščanja manjkajočih zaposlitev. To se že brez veljavnosti takšnega predpisa kaže pri opustitvi zaposlovanja državnih tožilcev na kadrovsko podhranjenih državnih tožilstvih. Prav fakultativnost, ki delodajalcem omogoča, da koga odpustijo brez navedbe vsebinskih razlogov, je lahko kršitev ustavnega načela enakopravnosti in enakosti pred zakonom, vendar ne le to. Zanimivo je, da je javnost, in ne pravosodje, ki ga problematika neposredno zadeva, za na videz plemenitimi cilji takoj prepoznala možnost priprave terena za obračun s pravosodjem po poljskem in madžarskem modelu. V teh državah so se skušali z eno potezo rešiti sodnikov, ki zaradi svojih odločitev niso bili všeč vodilni garnituri. Zaradi tega sta že intervenirala Sodišče EU in Evropska komisija.

Del pravne države je tudi obveznost zakonodajalca, da zakone sprejema ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti. Če sprejme predpise o nesorazmerno visokih denarnih kaznih za prekrške, katerih kaznovanje bi brez epidemije pravzaprav pomenilo kršitev temeljnih človekovih pravic, tudi takšna ravnanja zakonodajne oblasti niso v skladu z načeli pravne države. Uporaba takšnih predpisov je bila sporna pri dijakih, ki so v Mariboru na medsebojni varnostni razdalji protestirali in zahtevali, da jim družbeni ukrepi zagotovijo ponoven odhod v šole. Odnos do vladavine prava se kaže tudi v postopku sprejemanja predpisov in vlogi parlamenta ter tudi v veljavnosti predpisov, ki morajo biti objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije.

Predpisi ogrožajo načela pravne države, če razsojevalcem omogočajo, da se svoji odgovornosti spretno izognejo tako, da zadeve (včasih tik pred zastaranjem) vračajo na nižje stopnje, in to celo drugim sodnikom, ki z vrnjenimi zadevami pred tem niso imeli še nobenega opravka. Zakoni o različnih pravnih postopkih bi pri instančnem odločanju morali omogočiti prednost reformatoričnih pooblastil pred kasatoričnimi. To pomeni sprejemanje končnih odločitev namesto njihovih razveljavitev. Kako naj po razveljavitvi sodbe zaradi uporabe zahteve za varstvo zakonitosti sodnik na prvi stopnji obravnava zadevo »general Rupnik«, če naj bi preverjal dejansko stanje o njegovi poveljniški odgovornosti? Umrli obdolženec seveda ničesar ne more povedati v svojo obrambo, čeprav bi (živ) sicer imel to pravico. Možnost njegove rehabilitacije ob stališču Vrhovnega sodišča RS v razveljavitveni sodbi, da je večina njegovih vojnih zločinov vendarle podanih, najbolj neposredno spodbuja razmišljanje o protislovnosti odločitve, ki posega tudi v pojem prej obravnavane pravičnosti.

Protislovna je zakonodaja tudi v zvezi z drugimi težjimi kaznivimi dejanji, če po razveljavitvi zaradi uporabe izrednega pravnega sredstva pride do zastaranja že v dveh letih. Na videz naj bi bilo pri tem za obdolžence vse lepo in prav, če ne bi šlo za vojne zločine, ki sploh ne zastarajo, in za že umrlega obdolženca ali pa za huda kazniva dejanja, v zvezi s katerimi so normalni zakonski roki mnogo daljši – sežejo lahko do 50 let.

Protislovne so tudi zahteve izven pravosodja, kako naj bi državni tožilci in sodniki uporabljali določbe kaznovalnega prava, ki se nanašajo na sovražni govor. Kakor je na eni strani treba reagirati na sovražni govor, mora biti po drugi strani njegov pregon le izjema, saj izražanje misli in različnih stališč ne pomeni ravnanja, posledica katerega so neposredne vidne spremembe v zunanjem svetu. Avtokratski režimi so s pomikanjem krivde v predpolje kaznivega dejanja kazensko pravo skušali spreminjati v pravo storilcev (nem. Täterstrafrecht), namesto v pravo dejanja (nem. Tatstrafrecht); odločilna je postala domnevna nevarnost storilca, in ne to, kaj je storil.

Kritične misli, ki jih pripadniki neke politične opcije izrečejo na račun druge, so predvsem izraz svobode govora, tudi takrat, kadar je kritika groba in bi jo bilo mogoče izreči na primernejši način. Problematično pa je, če kdo nestrinjanje s kakšno politično usmeritvijo ali ideologijo in zahtevo po njeni odstranitvi iz družbenega življenja želi razglasiti kar za kaznivo dejanje po 297. členu KZ-1, ne da bi upošteval, da v teoriji kazenskega prava zgolj ravnanja, in ne misli in trditve, sodijo v strukturo splošnega pojma kaznivega dejanja.

Tretji način slabitve pravne države se nanaša na pomanjkljivo skrb za institucije, ki jih obravnavamo v okviru delitve oblasti (zakonodajna, izvršilna in sodna oblast). Skrb za delovanje institucij pravne države pa se ne začne pri teh institucijah, ampak pri avtonomnosti in svobodi tiska ter drugih medijev. Mediji imajo nepogrešljivo in odločilno vlogo pri demokratični funkciji širšega družbenega nadzorstva ne le nad politiko, ampak tudi nad sodno in zakonodajno vejo oblasti. Interes javnosti je, da je obveščena o pomembnih vprašanjih, ki jih sme tudi komentirati. Po 39. členu Ustave RS pa ima vsakdo pravico pridobiti javno informacijo.

Tako imenovano »uravnoteženje« medijev zato v posameznih državah ne pomeni nič drugega kakor prizadevanje za homogenizacijo pogledov po enopartijskih kriterijih. Namesto dviganja profesionalne ravni novinarskega dela se razvije dokazovanje privrženosti tistemu, ki ima oblast in moč. Če teh ciljev v posameznih vzhodnoevropskih državah in drugje niso mogli doseči, so celo fizično (z umori) odstranili novinarje, ki so zagovarjali novinarsko avtonomijo in delovali neodvisno, v skladu s svojo stroko (Slovaška, Malta, pri nas napad na novinarja Petka). Bili so poskusi njihove diskreditacije in žalitve (na primer pri nas označevanje novinark s prostitutkami), končalo pa se je v koruptivni odvisnosti od finančnih sredstev oziroma vsaj v vzbujanju videza takšne odvisnosti (pri nas agencija STA in RTV SLO). Odtegnitev sredstev medijem ni nič novega. V sosednji Italiji jo je v preteklosti uporabil Berlusconi, češ če »demokratično izvoljena vlada« že plačuje za delovanje medijev (RAI), lahko tudi pričakuje, da bodo ti delovali izrazito v njeno korist (podatek je povzet po dr. Boštjanu M. Zupančiču). To se je kasneje ponovilo še v Grčiji in na Poljskem ter Madžarskem. Taka stališča so v vsaki državi članici EU v temeljnem nasprotju z vladavino prava, saj sta svoboda govora in medijska svoboda dva od osnovnih in nespremenljivih stebrov ustavnopravne ureditve ter s tem demokratičnega ustroja države.

Videza, da slovenska oblast namerno slabi organe pravne države, ni mogoče prikriti pri znižanju plač državnim tožilcem za 30 odstotkov na začetku epidemije. Kljub enaki zdravstveni ogroženosti, kadrovski osiromašenosti, fluktuaciji, oteženim zdravstvenim razmeram so bili le državni tožilci med vsemi pravosodnimi organi deležni takega znižanja. Nekateri v tem vidijo primesi podobnega koruptivnega videza oziroma vzročne povezanosti kot pri medijih. Drugi pa vidijo jasno sporočilo, da gre pravzaprav za kazen zaradi pregona kaznivih dejanj (na primer v zvezi z nabavo medicinske opreme), katerih raziskovanje ni v interesu vladajoče politične opcije. S tem naj bi bilo povezano sporočilo, kakšna naj bodo prihodnja ravnanja državnih tožilcev v podobnih primerih. Ker je evropski tožilec ozko usmerjen v proučevanje možnosti obstoja kaznivih dejanj na škodo evropskih sredstev, neimenovanje slovenskih predstavnikov vzbuja vtis, da nadzor porabe evropskih sredstev ni v interesu naše države, čeprav za njihovo neimenovanje navajajo druge razloge. Evropsko sodišče za človekove pravice (in tudi Ustavno sodišče RS) je v številnih odločbah navedlo, da ni pomembna le dejanska objektivnost kakega pravosodnega organa, temveč tudi videz, da ravna po kriterijih pravičnosti in objektivnosti.

Ogrozitev institucij pravne države je mogoče videti tudi v (upati je začasni) preprečitvi imenovanja ali ustavitvi napredovanja (ne le evropskih) državnih tožilcev, kljub ugotovitvam pristojnih organov, da kandidati izpolnjujejo vse pogoje. To je mogoče primerjati z že ob koncu bivšega sistema pokopano »družbenopolitično primernostjo«, torej ponovno s kriteriji enopartijskega sistema. Bolj kakor sredstva, ki jih država nameni za delovanje državnih tožilcev, je pomembno sporočilo za odločanje v prihodnjih zadevah: odločajte predvsem tako, kakor v konkretnih zadevah od vas pričakuje politika, pa boste napredovali ali boste imenovani v tožilsko funkcijo!

Takšno razmišljanje je še toliko bolj nevarno pri sodniškem odločanju, saj odločitve neodvisnega sodnika ne smejo biti odvisne od njegovega političnega ali svetovnonazorskega prepričanja. Še manj bi se ga smelo ocenjevati po tem, ali je skladno s pričakovanji kakega politika odločil v posamezni zadevi – in bi na tej podlagi pridobil prednost pri izvolitvi ali imenovanju. Obstaja namreč nevarnost, da bi prišlo do zavestne ali celo podzavestne samocenzure, ki bi lahko povzročila za politiko všečno, vendar nezakonito odločitev. Predvsem pa je lahko neprimerno iskanje številnih možnosti, kako ne bi prišlo do končnih vsebinskih odločitev (iskanje bistvenih kršitev postopka, vračanje zadev na prvo stopnjo itd.). Nekatere od teh so bile v tem prispevku že opisane in zadevajo tudi notranja prizadevanja pravosodnih organov, da ohranijo neodvisnost.

Civilnopravne tožbe političnih odločevalcev neposredno zoper sodnike zaradi odločitev kazenskega sodišča so nevarne zaradi sporočila, da naj bi bile skupine storilcev tudi v prihodnjih primerih nedotakljive. Pomenijo nedopusten pritisk na bodoče primere in na sojenje nasploh. Ali ni paradoks, da se pri nas v razvpiti zadevi, v kateri je bil postopek pravnomočno ustavljen, terja odškodninska odgovornost sodnikov za njihov glas? Nasprotno pa v Avstriji, kjer je Vrhovno sodišče pravnomočno potrdilo, da je bil politični stranki v Sloveniji ponujen in obljubljen denar zaradi nabave orožja, nobenemu od odvetnikov ni niti prišlo na misel, da bi vrhovnim sodnikom v Avstriji očital politično motivirano ali kako drugače pristransko odločitev.

Prizadevanjem pravosodja za neodvisnost sodnikov in tožilcev stojijo nasproti prizadevanja, ki ne spoštujejo načelo delitve oblasti. Ustava zapoveduje, da morata poleg sodne tudi zakonodajna in izvršilna oblast v pravni državi spoštovati odločitve sodišč in po njih ravnati. Poskusi vzporednega sojenja v konkretnih zadevah z uporabo instituta parlamentarne preiskave niso v skladu z delitvijo oblasti. S tem načelom tudi ne bi bile skladne morebitne podzakonske rešitve o sodelovanju med državnim tožilstvom in policijo; ob ločenosti funkcij odkrivanja in pregona ter zakonskega položaja državnega tožilca, da usmerja predkazenski postopek, bi bile zahteve policije, podane državnemu tožilcu, neutemeljene. Težnje po zmanjšanju samostojnosti državnih tožilcev so za delovanje pravne države lahko zelo nevarne. Neodvisnost sodnikov bi bila sama sebi namen, če bi bilo eno stopnjo pred njihovim odločanjem vse podvrženo odvisnosti in bi selekcijske mehanizme za pregon namesto tožilcev imela v rokah politika (na primer pri nas v zadevi Irangate-NLB, pranje denarja ipd.). Vsakdo bi pri stališčih, ki so nasprotna stališčem pravosodnih organov, moral upoštevati enako temeljite pravne in druge argumente. Če iskreno sledi cilju ohranitve vladavine prava in pravne države, ne bi smel vztrajati pri golih političnih ciljih.

V prispevku zaradi omejenega prostora niso prikazane vse oblike, ki jih je ponudil že deloma uresničen recept za ogrozitev delovanja pravne države v tujini in pri nas. Če na primer s silo vdreš v parlament (ZDA), to pomeni, da ga ne spoštuješ, niti ne boš spoštoval njegovih prihodnjih odločitev. Če visok državni uslužbenec – in ne običajen državljan v gostinskem lokalu – izjavi, da je Ustavno sodišče RS »mafija, ki je zaščitila mafijo«, je to za kulturo razvite demokratične države nepredstavljivo ravnanje. Oboje pa bolj kot vsa druga ravnanja iz »recepta« spodbuja pomislek, ali si nekateri sploh želijo, da bi pravna država ostala vrednota, ki tudi od države terja samoomejitve. Najbolj skrb vzbujajoče je zato prav dejstvo, da se takšen pomislek sploh pojavi. Zato se za pravno državo splača boriti. To je naša dolžnost, ker sicer demokracija ne bo delovala.