Ne le jugoslovanski, temveč tudi svetovni tisk pa se je konec leta 1952 na veliko razpisal o prekinitvi diplomatskih odnosov med Titovo Jugoslavijo in Vatikanom. To so bila za Jugoslavijo težavna leta, ko so ji zaradi dogodkov, na kratko imenovanih informbiro, leta 1948 obrnile hrbet vse vzhodnoevropske države s Stalinovo Sovjetsko zvezo na čelu, čeprav je šlo pri vseh za v bistvu enak politični ustroj. Za nadaljevanje izgradnje gospodarske in vojaške moči ter prehranjevanje prebivalstva se je bil Tito (z določeno rezervo) po pomoč prisiljen obrniti na Zahod, kar spet marsikomu ni bilo prav. Jugoslavija je bila vendarle komunistična država, na kapitalističnem zahodu pa so bili zelo občutljivi že za kakršno koli omembo komunizma, kaj šele, da bi odobravali »prijateljske« zveze s kakšno vzhodno državo. V primeru Jugoslavije so dopuščali izjemo, ker so pač računali na določene koristi, če pomagajo državi, ki je bila v sporu z njihovim največjim ideološkim in političnim nasprotnikom – Sovjetsko zvezo. Ko je Tito proti koncu leta 1952 prejel povabilo za obisk Velike Britanije, je bilo ponekod na zahodu, zlasti v Italiji, mogoče zaznati nasprotovanje temu, za Jugoslavijo pomembnemu obisku. Ker so v Beogradu menili, da italijansko vlado k nasprotovanju napeljuje Vatikan, ki se je na hudo jezo jugoslovanskega vodstva ravno tedaj odločil političnega obsojenca, hrvaškega nadškofa Alojzija Stepinca, povzdigniti v kardinala, je bila prekinitev diplomatskih odnosov z Vatikanom 17. decembra 1952 nekakšna logična posledica dogodkov. Do ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov z Vatikanom je prišlo 25. junija 1966.
Vatikan onemogočil diplomatske odnose FLRJ
BEOGRAD, 17. – Jugoslovanska vlada je danes prekinila diplomatske odnose z Vatikanom. Pomočnik jugoslovanskega zunanjega ministra dr. Aleš Bebler je izročil odpravniku poslov papeške nunciature v Beogradu Msgr. Silviju Oddiju noto jugoslovanske vlade, ki zahteva, naj Vatikan v najkrajšem času odpokliče svojega zastopnika v Beogradu.
Jugoslovanska vlada ugotavlja v noti, da je do tega ukrepa prišlo po krivdi Vatikana in da ta sklep nikakor ne bo vplival na stališče jugoslovanske vlade do vere in svobodnega delovanja cerkve v okviru ustavnega reda v Jugoslaviji (…)
Primorski dnevnik, 18. decembra 1952
Tito je prelomil z Vatikanom
BEOGRAD. – Jugoslovanski vladni uradniki so včeraj izjavili, da je Titova komunistična vlada prekinila svoje odnose z Vatikanom.
Akcija je sledila Titovi obtožbi, da si Vatikan in Italija prizadevata izolirati in oslabiti jugoslov. komunistično, protimoskovsko vlado.
Premier Tito, ki je govoril v tovarni za izdelovanje vagonov v Smederevski Palanki, 65 milj južno od Beograda, je v svojem govoru rekel:
»Vatikanski in italijanski krogi si prizadevajo oslabiti mednarodni položaj Jugoslavije in preprečiti njene dobave iz inozemstva, s katerimi bi lahko ojačila svojo obrambno moč.«
Dalje je Tito rekel, da je bilo imenovanje nadškofa Stepinca za kardinala »sovražna gesta Vatikana napram Jugoslaviji«.
Ameriška domovina (Cleveland), 18. decembra 1952
Izjava ministra Kardelja
BEOGRAD, 18. decembra – Za maršalom Titom se je oglasil tudi jugoslovanski zunanji minister Edvard Kardelj, ki je trdil, da je katoliška Italija uporabljala Vatikan kot sredstvo za svojo ekspanzijo. Vatikan je pomagal Italiji v mednarodno zasnovani borbi proti Jugoslaviji. Trst je še vedno glavni kamen spodtike med obema državama.
Da so se prekinili odnošaji med Jugoslavijo in Vatikanom je vzrok v tem, da je Vatikan imenoval nadškofa Stepinaca za kardinala. Kardelj je Stepinaca označil kot nehumano in neprivlačno osebnost.
Enakopravnost (Cleveland), 19. decembra 1952
Zakaj je prišlo do prekinitve diplomatskih odnosov z Vatikanom?
Pomočnik ministra za zunanje zadeve dr. Aleš Bebler je sprejel dne 17. decembra odpravnika poslov Apostolske nunciature v Beogradu msgr. Silvija Oddija in mu izročil noto, v kateri vlada FLRJ izjavlja, da je odveč nadaljevanje diplomatskih odnosov med FLRJ in Sv. stolico, ker so po krivdi Vatikana prišli v nasprotje s smotrom, kateremu edino bi morali služiti. (…)
Minister za zunanje zadeve tovariš Edvard Kardelj je na seji zunanje-političnega odbora Ljudske skupščine FLRJ podal poročilo o prekinitvi diplomatskih odnosov z Vatikanom. Prinašamo iz tega poročila glavne misli:
Oblast, ki je vzniknila iz jugoslovanske revolucije je bila že od začetka ne le v besedah, marveč tudi v dejanjih za svobodo veroizpovedi. Seveda na temelju ločitve cerkve od države, kakor se je to zgodilo v vseh modernih državah že zdavnaj pred jugoslovansko revolucijo. Preganjanje cerkve in vere je nezdružljivo z demokratičnim bistvom našega sistema, pa tudi vodilni ljudje naše dežele, dasi ateisti, so zmeraj upoštevali, da je vera družbeni pojav, ki ga ni mogoče izkoreniniti s preganjanjem ali dekreti, tudi če bi hoteli.
Upoštevajoč to dejstvo, si je jugoslovanska vlada že od začetka prizadevala urediti in organizirati odnose med več cerkvami, ki delujejo pri nas. Zato je takoj po vojni obnovila diplomatske odnošaje z Vatikanom, v upanju, da bo ta korak morda olajšal utrditev odnosov splošne strpnosti katoliške cerkve do novega reda v Jugoslaviji.
Kar se tiče pravoslavne, muslimanske in drugih Cerkva v Jugoslaviji – razen katoliške – se je pokazalo, da so analogna pričakovanja jugoslovanske vlade upravičena.
Tako so v glavnem urejeni odnosi s pravoslavno, muslimansko, židovsko in drugimi Cerkvami — razen s katoliško.
Drugačno pa je početje vršičkov katoliške Cerkve. Tu niso prišli do izraza samo notranjepolitični momenti, temveč tudi nekateri tuji zunanjepolitični interesi, ki so se manifestirali v politiki Vatikana da Jugoslavije. Zato je Vatikan sistematično in dosledno preprečeval in hudobno razbijal sleherni poizkus posameznih katoliških krogov v Jugoslaviji, da bi vzpostavili bolj tolerantni odnos katoliške Cerkve do države. Ta pritisk je tako grob, da je bilo več katoliških duhovnikov izobčenih ali drugače kaznovanih, ali pa so jih grozeče posvarili, da bodo izobčeni samo zato, ker so se zavzemali za tolerantni odnos do države. (…)
Naše delo, 31. decembra 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
