Gre za generacijo ljudi, ki je bila od ranih nog vajena vestno odgovarjati na sporočila, na pisma ali na telegrame, v mladosti pa se je naučila še pridno dvigovati telefonske slušalke, saj sicer nisi mogel vedeti, kdo te kliče, in si nisi mogel reči, da boš vrnil klic, potem ko pomiješ posodo, ali pa se preprosto potuhniti. Na vsako sporočilo in na vsak klic si se nekoč moral odzvati, zato imajo mnogi današnji starostniki občutek, da se morajo odzvati na vsako objavo svojih prijateljev na facebooku in na vsako fotografijo, ki jim jo je nekdo poslal po viberju. Vse je treba vsaj posrčkati, pripeti smehca ali solzca, če ne že z besedami pokomentirati.
Še večji problem je, da je ta generacija iz nekega meni ne povsem jasnega razloga navajena zaupati temu, kar vidi na televiziji ali kar prebere v časopisih. Poznavajoč televizije in časopise, ki jih je svoje čase spremljala in brala, bi bil sam danes sumničav celo pri novicah o zmagah Tadeja Pogačarja, njim pa tovrstna sumničavost preprosto ni blizu. Mnogi starejši ljudje preprosto niso zmožni prepoznati lažnih novic, še posebej če so te spretno zapakirane v televizijske prispevke ali časopisne članke. In potem verjamejo, da vsakodnevno pitje frapuccina preprečuje zgodnjo demenco ali da hormoni v vodi iz moških delajo ženske, iz žensk pa mitohondrije.
