Kljub temu se sedanja rešitev pogosto predstavlja kot poseg, ki ogroža obstoj tržnice ter kulturno in arhitekturno dediščino tega prostora. Pri tem se zamolči, da sta Hribar in Plečnik predvidela večje spremembe, tudi pod zemljo. Da bi to utemeljili, poglejmo njuni rešitvi oziroma načrta, saj do njune izvedbe ni prišlo.
Hribarjev načrt: pokrita tržnica
Urejanja tržnice oziroma tržnih razmer se je, kot je zapisal v spominih, lotil tudi župan Ivan Hribar leta 1897. Zaradi uvedbe tramvajske proge pred mestno hišo leta 1901 in preobremenjenosti omejenega prostora so osrednji trg z živili leta 1903 preselili v neposredno bližino, na Pogačarjev in Vodnikov trg. Prostor se je sprostil po porušitvi starega gimnazijskega (licejskega) kompleksa.
Župana Hribarja je motilo, da so bili prodajalci izpostavljeni zunanjim vplivom, dežju, snegu, mrazu in predvsem prahu, ki ga je dvigal veter in je onesnaževal živila. Ker je želel zagotoviti boljše pogoje za trgovanje, je razmišljal o rešitvi, ki bi prodajalce in kupce zaščitila pred vremenskimi nevšečnostmi ter izboljšala higieno prostora. Hribarju je po odstranitvi licejske zgradbe uspelo zamenjati deželna zemljišča na Vodnikovem trgu za zemljišče sedanje poljanske gimnazije. V mestni upravi so po vzoru večjih mest, ki so jih obiskali, pripravili projekt gradnje velike pokrite tržnice s kletmi, hladilnicami in »zmrzovalnicami« na Vodnikovem trgu. Njegov načrt je predvideval gradnjo pokrite tržnice s kletnimi prostori, kar bi omogočilo sodobnejšo organizacijo tržnih dejavnosti in olajšalo vsakodnevno delo prodajalcev. S tem bi se bistveno spremenila podoba trga, saj bi se odprti prostor preoblikoval v namensko urejen kompleks, prilagojen potrebam trgovcev in kupcev. Vendar bi gradnja, kot razkriva nadaljnji opis, zahtevala globoko izkopavanje pod nivojem pritličja, kar bi imelo daljnosežne posledice za zgodovinsko strukturo območja, predvsem za nekdanja grobišča pod površjem trga.
Načrt praške »tvrdke Köhler in Rayal« je bil sprejet, kredit odobren, razpis za izvajalce pripravljen. Gradnja bi zahtevala več metrov globok izkop tudi na območju nekdanjega samostana in pokopališča. Projekt je ustavila cesarjeva odločitev, da Hribarja leta 1910 zaradi njegove pronemške zadržanosti ne potrdi ponovno za župana.¹ Če bi do gradnje pokrite tržnice s kletmi prišlo, bi gradbena jama segala več metrov pod nivo pritličja. Kaj bi od grobov nekdanjega mestnega pokopališča in podzemnih ostankov samostana ostalo glede na takratno gradbeno tehniko in odnos do kulturne dediščine, si lahko le predstavljamo. Sedanje tržnice kot odprtega javnega prostora na tem mestu zagotovo ne bi bilo.
Plečnikov načrt: pokrite tržnice in Novi magistrat
Nekaj desetletij pozneje se podobno vprašanje ponovno odpre v času župana Dinka Puca (1928–1935). Plečnik, s katerim je župan tesno sodeloval, je pripravil projekt Novi magistrat (Das Neue Magistratsgebäude), ki je ohranjen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (ZAL). Kolikor je znano, Plečnikovemu projektu ni nasprotovala niti škofija, ki bi ob Vodnikovem trgu izgubila obe stavbi: semenišče in stolno župnijo. Za pripravo načrta so maja 1931 začeli zbirati podatke o prostorskih potrebah posameznih oddelkov mestne hiše in mestnih podjetij. Plečnik je načrt dokončal decembra 1932. Predvidel je obsežen upravno-trgovski kompleks ob stolnici, ki bi s trakti obdal celotno območje današnje tržnice.
Do izvedbe načrta ni prišlo zaradi finančnih omejitev, saj je mestna oblast dajala prednost gradnji letališča in Nebotičnika (1933), nato pa se je po reformi uprave (1934) več let ukvarjala z reorganizacijo mestne občine.
Ker se je mestna oblast že dalj časa srečevala s higiensko nevzdržnim načinom prodaje mesa v lesenih utah na Adamič-Lundrovem nabrežju, je odložila gradnjo Novega magistrata in se odločila za prav tako ambiciozno gradnjo pokritih mesarskih tržnic. Načrt je ob upoštevanju že izdelanega načrta za Novi magistrat (dopolnjen 1939) Plečnik dokončal leta 1940. Nemudoma zatem so začeli graditi kompleks pokritih tržnic, a se je gradnja v času vojne in okupacije močno zavlekla. Do leta 1944 so končali obe krili tržnic z najnujnejšo opremo mesnic in ju prek odprtega stebriščnega hodnika ter manjše prodajalne cvetja (Zvonček) povezali s Tromostovjem. Mesarskega mostu pa žal niso izvedli.
Kljub začetku 2. svetovne vojne in okupaciji Ljubljane je Magistrat v času župana Jureta Adlešiča (1935–1942) avgusta 1941 pripravil oceno stroškov gradnje začetne faze oziroma trakta Novega magistrata od Kopitarjeve ulice do semenišča. Načrtovali so stroške za izvedbo kleti in pritličja ter »lesene provizorne strešne konstrukcije z napravo strehe«. Do začetka gradnje ni prišlo, saj je Magistrat dal prednost gradnji pokritih mesarskih tržnic.
Ob navajanju nevarnosti, da bi prekinjeni vodni tokovi pod zemljo lahko škodili Plečnikovi pokriti tržnici, ne smemo spregledati, da teh nevarnosti Plečnik ni zaznal, čeprav ima tržnica precej globoko kletno etažo. To pomeni, da je zdaj bolj podvržena vodnim tokovom, kot bi bila z gradnjo parkirišč pod tržnico. Ker je imel Plečnik pri gradnji Ljubljane ves čas v mislih idejo Ljubljane kot novih Aten, je treba v njegovih pokritih tržnicah videti parafrazo antične stoe, stebrne dvorane ob trgu Novega magistrata. Po Plečnikovem načrtu naj bi bil to prostor, kjer bi se ljudje srečevali in komunicirali, veliki trg med obodom stavb Novega magistrata pa naj bi – po vzoru rimske Emone – postal novi forum Ljubljane. Kako zelo si je Plečnik želel gradnje Novega magistrata, dokazuje tudi dejstvo, da je leta 1940 izdelal osnutek znaka z mestnim grbom, poimenovan Gradnja ljubljanskega magistrata.
Za Plečnika je bil propad tega projekta eno največjih razočaranj; medtem je brez njegovega vpliva zrasel Šubičev Nebotičnik, za katerega je prav on dal idejo in predlagal lokacijo. Leta 1943 je NUK oziroma Univerzitetni knjižnici (dr. Jožetu Rusu) podaril zbirko 22 načrtov s pripisom, »da ne pridejo v pogin in pozabljenje«, med njimi pod št. 1 tudi načrt Novega magistrata. A prav to se je z leti zgodilo, saj večina teh načrtov, med njimi tudi Novi magistrat, ni bila nikoli uresničena.
Namenoma prezrto: Plečnikove rušitve stavb, opustitev odprte tržnice in gradnja več kletnih etaž
Za gradnjo Novega magistrata bi bilo treba porušiti Mahrovo hišo, sosednjo stanovanjsko stavbo, stolno župnišče in celo semenišče, ohranila pa bi se le knjižnica kot samostojna postavitev (edikula, majhen tempelj). Plečnik je v legendi načrta jasno označil deset trgovin v spodnjem in deset v zgornjem delu, šestdeset trgovin ob trgovskem pasu, pokriti most s trgovinami, več pasaž, servisne prehode in skladiščne prostore v kleteh. Tržnica torej ne bi ostala odprta, ampak bi postala del zaprtega trgovsko-upravnega kompleksa.
Najpogosteje spregledan del Plečnikovega projekta so kleti. Iz tlorisov in legende načrta je razvidno, da je predvidel več kleti, v katerih bi bili pomožni prostori in skladišča mestne občine ter njenih podjetij, skladišča za trgovine, tehnične instalacije za elektriko, plin in vodo, javna stranišča ter zaklonišče s plinskim »zavetiščem«, ki bi moralo biti zakopano globlje od običajnih zaklonišč. Stopnišča, označena v legendi, vodijo v različne kleti, kar pomeni, da bi moral izkop segati bistveno globlje od običajne enonivojske kleti. V načrtu najdemo tudi dvigalo in notranje povezave med nadstropji, kar kaže, da je Plečnik predvidel razvejano vertikalno strukturo nad tlemi in pod njimi.
To seveda pomeni, da bi z izkopom segli pod nivo opuščenega pokopališča in v vodne žile, ki jih kot veliko nevarnost za pokrite mesarske tržnice napovedujejo nekateri nasprotniki gradnje. Ti se nenehno sklicujejo na Plečnika in njegovo dediščino. Glede na Plečnikovo znanje je precej domišljavo sklepati, da tudi on ni videl vseh dejstev, ki jih navajajo, med drugim: da bi meščanom odvzel priljubljeno tržnico, z gradnjo posegel v srednjeveško pokopališče, ogrozil zgradbo stolnice in svojih pokritih mesarskih tržnic. Prav tako ga ni skrbelo, da bi se ob gradnji stavb Novega magistrata že zgrajene pokrite tržnice močno poškodovale ali celo »prevrnile« v Ljubljanico, niti ni znano, da bi v zvezi s tem predvidel posebne ukrepe. Tudi Plečnik je predvidel selitev tržnice, saj bi zanjo ostalo premalo prostora. Poleg tega so on, županstvo in stroka menili, da mora biti živilska tržnica pokrita, kot je bilo to v večini večjih mest.²
Arheologi: »Odkar se ljubljansko središče obnavlja, se piše tudi nova zgodovina mesta«
Pogost argument nasprotnikov predvidene rešitve je sklicevanje na dediščino nekdanjega samostana in predvsem pokopališča. Vendar zgodovina kaže drugače. Hribarjev projekt bi stal neposredno nad grobovi, pri čemer takrat niso izvajali arheoloških zaščitnih postopkov. Dejstvo je, da bi Plečnik posegel širše in globlje v zemljo, saj je v kleteh predvidel skladišča, zaklonišče in plinsko »zavetišče«. Tudi Plečnik je gradil v času, ko kulturnovarstveni standardi niso bili usmerjeni v ohranjanje arheoloških plasti, temveč zgolj v dokumentiranje. Današnji projekt pa po zakonu in praksi MOL izrecno vključuje celovite arheološke raziskave. Prav ob teh raziskavah so arheologi v zadnjih petnajstih letih odkrili nekatera najpomembnejša spoznanja o zgodovini Ljubljane in njenih predhodnih naselij. V poročilih o teh najdbah so arheologi zapisali, da se je s tem vedenje o naselbini v Ljubljani pomaknilo za tisočletje v preteklost, v 13. stoletje pred našim štetjem. »Odkar se ljubljansko središče obnavlja, bi si upal trditi, da se piše tudi nova zgodovina mesta,« je zapisal vodja arheoloških raziskav v Ljubljani Martin Horvat.³
Današnja rešitev: ohranja odprto in pokrite tržnice, ne ruši stavb in ne ogroža Plečnikovih pokritih tržnic
V razpravi o prenovi tržnice se pogosto pojavljajo alarmantne ocene o nevarnostih gradnje, neizvedljivosti logistike in domnevni škodi kulturni dediščini. Posledično naj bi gradnja ogrozila temelje stolnice in semenišča, tržnica naj med gradnjo ne bi preživela, grobišča in zidovi naj bi bili uničeni, arheologija pa »izključena iz postopka«. Te trditve praviloma niso podprte z izračuni, projektno dokumentacijo ali mnenji neodvisnih strokovnih institucij, zato sodijo bolj na področje vtisa kot strokovne presoje.
Strokovni argumenti pogosto ostanejo v ozadju, medtem ko prevlada občutek načelnega nasprotovanja. V javnosti se enake skupine pojavljajo tudi pri drugih večjih projektih mesta – ne toliko zaradi tehničnih vprašanj, temveč kot izraz nestrinjanja z dolgoletnim vodenjem občine. To ni vprašanje arhitekture ali ohranjanja Plečnikove dediščine, ampak širšega odnosa do razvoja mesta. Zato je pomembno, da se razprava opira na dejanske podatke, strokovne presoje in primerjave z zgodovinskimi rešitvami, ne pa na vtise ali politično zasičenost.
Namen prispevka je primerjati te trditve z dejanskimi zgodovinskimi rešitvami, ki so predvidevale bistveno večje posege, kot jih predvideva današnji projekt. Pobudnika prenove tržnice, pogosto navajana kot referenci, sta župan Hribar in arhitekt Plečnik.
Naj povzamem. Predvidena rešitev ohranja tržnico na odprtem prostoru, ne predvideva rušitve zgodovinskih stavb (semenišča, stolne župnije in Mahrove hiše), ohranja sedanjo prostorsko identiteto trga in ne posega bistveno globlje v vodonosno zemljino podkletenega dela pod tržnico. Ob tem pomembno izboljšuje pogoje dela prodajalcev in vzdrževalcev ter dostop do tržnice. V primerjavi z zgodovinskima projektoma je obseg predvidenih posegov v prostor manjši, bolj zadržan in tehnično nadzorovan. Hribar in Plečnik sta predvidela bistveno obsežnejše preoblikovanje prostora, saj odprte tržnice na tem mestu ne bi bilo. Zato je smiselno, da razprava o tržnici temelji na dejstvih, ne na selektivnih in zavajajočih primerjavah.
VASJA BUTINA, upokojeni direktor Mestne uprave MOL (2007–2012)
1 Ivan Hribar: Moji Spomini I. del, samozaložba, Ljubljana, 1928, str. 213–214, 372 – 375.
2 Jože Plečnik: 5. Das Neue Magistratsgebeude in Tržnice in Novi magistrat, LJU 334 načrti 17/3 A/ B, ZAL; Vasja Butina: Ljubljana mesto med vodami, od prazgodovine do sodobnosti, 1. in 2 del., Solos, Ljubljana, 2025, str. 227–229, 1399–1401, 1501–1504, 1529.
3 Martin Horvat: Arheologija od blizu: Stritarjeva, Mačkova in Krojaška ulica, predavanje, MML, 28. 3. 2017 (prisoten avtor).