Poleti se je Janja Bogataj, ki je tudi predana žena in mama dveh otrok, razveselila rojstva prvega vnuka, poleg radosti, ki jih prinaša vloga babice, pa so njeno letošnje leto močno zaznamovali izjemno stresni minuli meseci, polni razočaranj na delovnem mestu in v kolektivu, preskakovanje ovir, obiski inšpekcij in spoprijemanje s hudimi obtožbami na njen račun. Te so spomladi v javnosti završale v anonimnem pismu, ki ga je skupina nezadovoljnih ravnateljičinih sodelavcev in staršev otrok razposlala medijem in s tem povzročila škofjeloškim vrtcem nepopisno škodo.
Začniva s prijaznejšim vprašanjem: ste si že od mladih nog želeli biti vzgojiteljica?
Sprva sem se bolj videla v vlogi učiteljice, menim pa, da me je vseeno precej zaznamovalo podporno domače okolje, kjer sem lahko prek igre izživela svojo vlogo in željo po tem, da bi delala v pedagoškem poklicu. Zdaj, ko sem starejša, veliko premišljujem o svojih starših, ki so me vselej podpirali in pogosto sodelovali pri moji igri. V vrtcu sem govorila, da bom tovarišica, želja po poklicu učiteljice razrednega pouka pa me je sprva vodila na kranjsko gimnazijo. Ker so me zanimale tudi druge vsebine, sem se pozneje prepisala na srednjo vzgojiteljsko šolo, zatem pa zaključila študij defektologije, smer surdopedagogika in logopedija.
Zelo sem si želela opraviti tudi doktorat, a sem se kot mlada študentka srečala z vlogo mamice. Treba je bilo poskrbeti za finance, zato sem še pred zaključkom študija iskala zaposlitev. Po nekaj selitvah sta prišla na vrsto gradnja hiše in rojstvo še enega otroka, potem pa sem se zaposlila na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer sem štiri leta delala z otroki z govorno-jezikovnimi in slušnimi težavami. Ko sem opazila oglas, da v škofjeloškem vrtcu, ki ga je obiskovala hčerka, iščejo defektologa v razvojnem oddelku, nisem oklevala – zgrabila sem priložnost in se zaposlila.
