Veronika Podgoršek: Nezvestoba je ena najbolj bolečih izkušenj v človekovem življenju

Doktorica družinske in zakonske terapije je že kot zelo mlado dekle vedela, kaj bo njen poklic in kje bo zanj pridobila potrebna znanja. Študirala je teologijo, ker se ji je zdela najboljša podlaga za psihoterapijo, specializacijo je opravila na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu. Prof. David E. Scharff, priznani strokovnjak s področja objekt-relacijske teorije in prakse, se je razveselil poguma mlade sodelavke, ki se je lotila povsem novega in dotlej le slabo raziskanega področja. Nedavno so jo poklicali celo z neke nemške univerze, če bi jim lahko posredovala besedilo predavanja, ki ga je imela o nezvestobi v Bologni.

Nezvestoba me je vedno izjemno zabolela. Deloma je to izhajalo iz primarne starševske družine, pa tudi iz odnosov v okolici, iz tega, kar sem doživljala kot dekle v prijateljskem krogu, v osnovni in srednji šoli. Vsi se srečujemo z nezvestobo, na tak ali drugačen način. Pri tem ne mislim le na spolnost, temveč na dejstvo, da te nekdo prevara. Lahko gre tudi za prijateljske odnose, ko ti prijateljice obrnejo hrbet in te »zamenjajo«, ali pa si zaljubljen, pa se naenkrat nekdo pojavi zraven. Ob vseh teh doživljanjih me je neskončno zanimalo, zakaj. Vedno sem si želela imeti predan, intimen, večen odnos in neskončno me je bolela misel na to, da bi bilo takšnega odnosa konec, kaj šele, da bi bila zamenjana.

Natanko tako. In strah pred tem, da nekdo, ki ga imaš res rad, odide. To je pravzaprav največji strah v vsakem človeškem bitju. Sama sem mnogokrat trpela v tej situaciji, ljudje okoli mene so trpeli, kamorkoli se obrnemo, imamo opravka s to temo. Kljub temu o nezvestobi dolgo nismo imeli v Sloveniji napisanega niti enega samega članka, kaj šele, da bi bilo na to temo obstajalo kako strokovno delo, ki bi ti dalo verodostojen odgovor na vprašanje, zakaj. Zato sem se odločila raziskovati. Najprej sem to počela zase, še zdaleč si nisem predstavljala, da bo kdaj iz tega nastala knjiga. Toda ko sem se pogovarjala z ljudmi o tem, kaj raziskujem, so pokazali izjemno zanimanje. Vsakdo je hotel vedeti več in vsakdo je že imel kako izkušnjo. Ko sem delala magisterij, so me spraševali, ali bodo lahko prebrali mojo magistrsko nalogo, in iz tega zanimanja se je rodil razmislek, da bi spoznanja, ki sem jih pridobila iz raziskav, delila. Knjigi sta torej deljenje mojega znanja in raziskovanja na tem področju.

Nezvestoba se je v preteklosti skrivala, kar ne pomeni, da je ni bilo. Prisotna je od samega začetka človeštva. Iz zgodovine vemo, da je bilo veliko otrok, ki so ob pomanjkanju ustrezne zaščite nastali izven zakonskih zvez. Še posebej so nezvestobo skrivale ženske, bila je družbeno nesprejemljiva. Danes je drugače in družba je do nezvestobe vse bolj tolerantna, postaja vse bolj družbeno sprejemljiva in o njej se odprto govori. Ta velika sprememba se predvsem opaža pri ženskah, povsem neprikrito in »dovoljeno« pa se dogaja v odprtih, dogovorjenih odnosih in svingerstvu.

To je eno najtežjih in najbolj kompleksnih vprašanj, pri katerem se sprašujemo o samem ustroju človeka. Kdo je, kaj je, zakaj je, kako deluje, kako razmišlja, kaj čuti. Človek je odnosno bitje in vsakdo hrepeni po tem, da je ljubljen in da ljubi. Da je z nekom v odnosu v vsej njegovi polnosti. Toda ljudje v svoje partnerske odnose prinašamo vse travme in vzorce iz prejšnjih odnosov in v vsakem novem odnosu dobimo priložnost za njihovo razrešitev in za to, da zgradimo nekaj novega.

Teh vzorcev in občutenj se partnerji običajno ne zavedajo in ne vedo, kako vplivajo na njihov odnos. Običajno je tako, da ljudje vstopajo v odnose, za katere predvidevajo, da se bodo v njih počutili varne. Pri tem zaradi strahu pred zapuščenostjo, zavrženostjo in osamljenostjo sklepajo kompromise. To pomeni, da si moški za svojo družico po vsej verjetnosti ne bo izbral ženske, ki jo občuduje kot femme fatale, saj bi ga preveč bolelo, če bi ga zapustila. Ob takšni ženski bi ga bilo v odnosu ves čas strah, da bo odšla, prepričan je, da bi se moral zanjo stalno boriti, sicer mu jo bo kdo drug speljal, sprašuje se, ali je sploh dovolj dober zanjo. Zato si ne dovoli, da bi bil z žensko, ki jo občuduje kot idealno, sklene kompromis in si izbere takšno, za katero meni, da bo ostala pri njem in se mu za to niti ne bo treba preveč naprezati. V takem odnosu sta potem oba nezadovoljna. Enako velja za ženske, tudi ženske ne razmišljajo dosti drugače.

Afera se jim po drugi strani zdi odnos, v katerem si lahko privoščijo več tveganja in morda svojo femme fatale, ali ženska idealnega moškega. Ljudje smo namreč bitja, ki se radi primerjamo in želimo ugajati. Če ugajamo nekomu, ki se nam zdi idealen, si vsaj v svojih očeh dvigujemo ceno »na trgu«. Vendar pa s takšno osebo zaradi strahu pred razočaranjem nismo pripravljeni vstopiti v trajen odnos.

Kar se tiče nezvestobe, se postavi predvsem vprašanje meja: kje gre le za potrebo ugajati in kje se prevesi v koketiranje ali poželjivost. Vse se dogaja v naših glavah.

Zelo pogosto. Ko začnemo raziskovati, kaj se dogaja v partnerskem odnosu, v katerem je eden od partnerjev prevaral drugega, postanejo stvari še bolj kompleksne in zapletene. Ker v odnos vsakdo prinaša svoja ponotranjena občutenja in frustracije iz preteklosti, se pogosto zgodi, da eden od partnerjev naredi vse, da bi bil prevaran, zato da bo obnovil stare otroške travme, da ni dovolj dober, da je ubogi. Storil bo vse, da bo doživel vse tiste afekte, ki so mu tako dobro znani in jih zato interpretira kot varne.

V sami naravi si moški in ženske pri tem nismo različni. Res pa je, da so bile včasih poročene ženske pretežno doma, pogosto nemočne in materialno odvisne. Moški so skozi zgodovino vedno dobro vedeli, kako je treba ženske privezati na dom in si s tem zagotoviti neke vrste varnost. Kljub temu so bile ženske tudi takrat nezveste, le priložnosti za to je bilo manj.

Danes je povsem drugače. Priložnosti za nezvestobo je nešteto in eden zelo opaznih pojavov je prav ta, da so tudi ženske pogosto nezveste ali pa sploh ne vstopajo v trajnejše in predane intimne odnose. Med moškimi in ženskami tako ni več bistvenih razlik, vsi hrepenimo po ljubezni in pripadnosti, po občutku, da si nekomu potreben in da si z nekom.

V dojemanju in občutenju nezvestobe se ljudje močno razlikujemo. Zato je pri paru, ki pride na terapijo, treba čim prej opredeliti, kaj razume kot nezvestobo. Pogosto ljudje nezvestobo povezujejo predvsem s spolnim odnosom, pa še zanj, če gre za enkratni skok čez plot, kaj hitro menijo, da ne gre za nezvestobo, saj vanj niso bila vpletena čustva. Z nezvestobo in spolnostjo se namreč vedno pojavi tudi samoopravičevanje in minimiziranje storjenega.

Res pa je, da moški nezvestobo pretežno pojmujejo le kot spolni odnos oziroma penetracijo, že oralnega seksa ne razumejo kot prevaro, kar nam ponazarja tudi javnosti zelo znan primer nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona. Zato moške najbolj moti, če se njihova partnerka z nekom spolno zaplete, medtem ko ženske bolj boli čustvena navezanost partnerja na njegovo ljubico in ne toliko sam spolni odnos. Moški in ženske namreč spolnost dojemamo drugače, ženske jo precej bolj povezujejo s čustvi kot moški. Tako je vsaj veljalo doslej, zadnja leta pa vse pogosteje opažam, da se tudi to spreminja, saj moški postajajo čedalje bolj pozorni na čustva.

Zdi se, kot bi se vloge spolov začele menjati oziroma vsaj temeljito spreminjati. Ženske postajajo čedalje bolj mačistične, moški pa čedalje bolj čustveni. Moški jočejo, ko jim je hudo, in pokažejo, da bi za svojo ženo ali partnerko storili vse. Pri ženskah se zdi, kot bi iz dolgoletne zapostavljenosti hotele skočiti v drugo skrajnost, v nadvlado.

Ženske hočemo pokazati, da vse zmoremo same in moških sploh ne potrebujemo. Moški so na drugi strani začeli izgubljati moč in si v bistvu želijo čustvenosti. To izhaja tudi iz spremenjenih vlog partnerjev v družini in gospodinjstvu. Nekoč je bilo povsem nesporno, da ženska skrbi za dom, družino in otroke, mož pa nosi domov denar za preživetje. Meje so bile jasno začrtane, danes pa teh meja ni več. Moški so začeli likati, prati, kuhati, preprosto iz potrebe. Ker ženska s polnim delovnikom tega sama ne zmore več.

Danes oba partnerja delata vse, vloge se na novo opredeljujejo in moški ženske ne dojemajo več, kot so jo nekoč. To je pozitivno, težava je le v tem, da so ženske postale nekoliko preveč agresivne. Moški si seveda želijo imeti družino in so začeli kazati tudi tisto čustveno plat, ki jo od nekdaj nosijo v sebi. Desetletja so se ženske pritoževale, ker je ni bilo. Zanimivo je, da jim sedaj naenkrat ne ustreza in so nezadovoljne, češ, zdaj pa ni nobenih pravih moških več. A jim praktično nismo pustile nobenega prostora več, prevzele smo njihovo vlogo: ženske si same odpirajo vrata, plačujejo zapitek, zaročajo, prosijo za roko, poročajo in včasih zaslužijo več denarja kot moški ali pa jih celo preživljajo. Morda nam ne bi škodilo, če bi si vrnile nekaj ženstvene miline in mehkobe.

Da je danes nezvestobe več in je vedno bolj sprejemljiva, gre »zasluga« tudi tej plastični seksualnosti, ki nas spremlja na vsakem koraku. Najbolj banalna reklama za avtomobil ali mobilni telefon vsebuje spolne elemente, najraje moškega in dve ženski zraven, po možnosti starejšega z dvema mladima manekenkama. Mladi, ki na spletu ali televiziji vidijo, da je »in« spolni odnos na tak način, temu sledijo in mislijo, da morajo biti takšni in ravnati tako, kot jim sporočajo mediji, zato da bodo sprejeti in sprejemljivi.

Pravzaprav smo medijsko bombardirani z razgaljenostjo in pogosto celo s perverzijo. V filmih, reklamah, na plakatih, v glasbenih videoposnetkih, na spletu in drugod. Sporočilo, ki ga dobivajo mladi, je, da če hočeš biti nekaj posebnega, moraš prestopiti meje in mero. S tem se ne strinjam. Tudi znotraj mere lahko najdemo svojo individualnost. Ljudje takšnim sporočilom in signalom pogosto sledijo kot ovce, brez svojega jaza in brez samozavesti. V pehanju za tem, da bi sledili nekim družbenim trendom, v želji po ugajanju in sprejetju ne razmislijo, ali jim to sploh ustreza.

Neprestano slišimo, da moraš biti individualen ali poseben, potem pa vidiš, da si dekleta v stremljenju za tem napihnejo ustnice in so vse videti enako. Kje je tu individualnost? Če ljudje le sledijo temu, kar mislijo, da drugi od njih pričakujejo, izgubijo stik s samim seboj in ne morejo biti srečni in zadovoljni. Potem se začne začarani krog depresije, alkohola, mamil in drugih odvisnosti. Zakaj? Ljudje si ne dovolijo več biti samosvoji, ker se bojijo presoje in negativnih občutkov. Vse bolj opažam, da si ljudje ne dovolijo več biti to, kar v svojem bistvu so, ne upajo si povedati tega, kar mislijo, in ne stati za svojimi stališči. Raje se potuhnejo in prilagodijo.

Nezvestoba je eden izmed obrambnih mehanizmov, načinov reševanja nekih notranjih stisk, ki jih človek nosi v sebi, pri čemer so lahko vzroki zanje individualni ali pa ležijo v partnerskem odnosu. Ljudje se pred notranjimi stiskami branijo ali pa jih blažijo na različne načine, z alkoholom, psihičnim in fizičnim nasiljem, mamili, odvisnostjo od spolnosti, nezvestobo, umikom v tišino itd. Človek se namreč ne opija ali drogira zato, ker bi mu bilo to ravno prijetno, s tem blaži svojo stisko. Kljub temu je tak način destruktiven, uničevalen.

Nezvestoba je eden od pojavov, ki ga ljudje dojemajo kot najbolj bolečega. Jaz pravim, da zato, ker je mesen. Nekdo te lahko »zamenja« za iglo, nekdo za flaško, nekdo te zamenja za psa, kar je danes zelo pogost pojav, ali pa za otroka, na katerega osredotoča vso svojo ljubezen in pozornost. Toda najbolj se zavemo, da je v odnosu ali pa posamezniku res nekaj hudičevo narobe, ko pride tretja oseba, neposredna konkurenca. Nič prej ni tako drastičnega in bolečega.

Pogosto na terapiji nekdo, ki je bil prevaran, pove, da ga je to zbudilo in da se zaveda, kakšen je bil njegov doprinos k temu. Da me ne bi narobe razumeli, nikakor ne želim opravičevati nezvestobe, treba pa jo je razumeti. Zato se mi zdi tudi povsem zgrešeno, ko ljudje govorijo, da sta se ločila, ker jo je on prevaral ali ga je ona prevarala. Običajno ločena še sama ne vesta, zakaj sta se ločila, okolica še toliko manj.

Kako nekdo dojame prevaro, je zelo odvisno od posameznika, kakšna je njegova preteklost, njegove travme, kakšni so bili odnosi, v katerih je bil in odraščal. Zdaj se bo slišalo ironično, toda prevara nekaterim podzavestno celo ustreza. Poznam ljudi, ki so naredili vse, da bi jih partner prevaral. Partnerja so zavračali, poniževali in sramotili, dokler ni bil nezvest, šele to jim je pomagalo, da so ga končno lahko zapustili. Naj ob tem še povem, da se večina afer ne začne z namenom končanja zakona ali partnerskega odnosa. Ljudje, ki se zapletejo, si v bistvu ne želijo zapustiti svojega partnerja, pogosto neskončno kličejo na pomoč ali pa se preko komunikacije zapletejo, še preden se sami zavedo. Le redko kdo stopa v afero zaradi razmisleka, da bi z njo končal partnerski odnos.

Vprašanje je, kaj se znotraj tega odnosa dogaja. Lahko, da je bila denimo žena v odnosu že tako nezadovoljna, da se je odločila za odhod, pa sama ni zbrala toliko moči, da bi partnerju to povedala. Zato, ker sama ni zmogla prevzeti odgovornosti za končanje odnosa. Ljudje namreč zelo težko prevzamemo odgovornost za neprijetna dejanja.

Lahko pa je vzrok tudi povsem drugje in ga je mogoče razložiti s potlačenimi čutenji in primarnimi vzorci, ki jih nosimo iz starševskih družin. Odrasli namreč ne začnemo živeti šele v nekem partnerskem odnosu, temveč vanj vstopamo kot celota, z vsemi zavednimi in nezavednimi čustvi in obrambnimi mehanizmi, ki se znotraj nekega intimnega, predanega odnosa začnejo odpirati in terjajo predelavo. Tako je človek ustrojen. Če moški ali pa ženska prihaja iz odnosa, v katerem je bila zavržena, zanemarjena, ne dovolj dobra – recimo, da imava ta tri temeljna čutenja, ki se jih seveda oseba v polnem obsegu ne zaveda – bo v vsakem novem intimnem in predanem odnosu začela iskati ravno ta občutja, ker so ji znana in se ji zato zdijo varna. Ta občutja ji omogočajo stik s partnerjem na način, ki ga pozna in občuti kot varnega.

Točno tako. Vedno znova bo prebujala ta čutenja, naredila vse, da se bo znova lahko tako počutila. Iz odnosa, ki je zlorabljajoč, v katerem ti starši pravzaprav sporočajo, da nisi dovolj dober, da te zavračajo in ne cenijo, ker si »kup dreka«, se ne moreš izkopati brez zavestnega soočenja in predelave, brez dela na samem sebi. Brez tega ne boš začel ceniti samega sebe. Odnos očeta in mame otrok namreč ponotranji, in tako kot ga vidita starša, samega sebe vidi tudi otrok in kasneje odrasel človek. Skozi ista »očala« vidi tudi svojo okolico in skozi ista očala dojema in razume, kako ga vidijo in sprejemajo drugi. Kot »kup dreka«. To je najhuje.

Lahko. Zato pa bi bilo tako nujno, da se vsak človek zave, kdo je, kaj je, zakaj je tak, kakršen je, in da naredi nekaj za to, da bo konstruktivno razrešil svoje stiske in travme iz preteklosti. Ljudje gledamo v svet z rožnatimi ali pa temnimi očali, ki določajo, kako razumemo odziv okolice na nas. Lahko ga razumemo precej drugače, kot v resnici je. Besede sogovornika lahko interpretiramo na tak ali drugačen način, lahko celo povsem drugače, kot so bile mišljene. Svoje občutke tako projiciramo tudi v druge.

Moški in ženske smo si v starševskih vlogah različni. Ženska otrokom daje nežnost, harmonijo, mirnost, občutek, da so ljubljeni, oče po drugi strani strukturo, varnost, smelost in samozavest. Tako vlogo matere kot očeta lahko prevzame tudi kdo drug iz kroga bližnjih, namesto očeta je to lahko dedek, lahko je učitelj, nekdo, ki je otroku vzornik in se lahko otrok od njega uči. Človeški možgani so sposobni tega, da nekaj, kar umanjka, nadomestijo, kot tudi, da nekaj, kar ni funkcionalno, razgradijo in zamenjajo s funkcionalnim.

Hvala bogu, pravim, kajti v nasprotnem primeru bi vsak, ki je bil tepen, le tepel naprej. Odrasel človek ima namreč izbiro. Otroci so povsem odvisni od staršev, rejnikov, ljudi, ki živijo z njimi. Zato se podredijo in verjamejo vse, kar jim rečejo starši. Odrasli pa nismo več odvisni, in tega se moramo zavedati, razmisliti o sebi in ravnati drugače. Včasih se pošalim in vprašam, ali pri štiridesetih nekdo še vedno kupuje mleko, za katerega mu je mama rekla, da je najboljše, a ga v bistvu ne mara. Res je, da je ponotranjene občutke in travme ter vzorce ravnanja iz otroštva izjemno težko spremeniti, zato je potrebno veliko volje, moči, truda in tudi časa. Ljudje, ki pričakujejo, da bodo to dosegli že po dveh urah terapije, so v veliki zmoti. Človeški možgani preprosto ne delujejo tako.

Ne. Možna je le ob nekom tretjem.

Zato, ker si tako ujet v neke vzorce, da sploh ne vidiš, da so napačni in ti v življenju škodujejo. Običajno ljudje pridejo na terapijo takrat, ko čutijo, da je nekaj hudo narobe, da se denimo ves čas zapletajo v odnose, ki jim škodujejo. Vendar ne vedo, kaj je narobe, niti niso sposobni tega sami raziskati, ker so ta občutja boleča in potlačena. Zato potrebujejo nekoga, ki jih bo pripeljal do teh občutij, jim pomagal, da se bodo z njimi soočili, jih nagovorili in spremenili način svojega razmišljanja in ravnanja.

Terapevtski proces ozaveščanja in spreminjanja samega sebe je težko delo in dolgotrajen proces, pri katerem se v odnosu in komunikaciji s terapevtom v možganih vzpostavljajo nove nevronske povezave, ki nam omogočajo drugačen odziv. Tudi v terapiji se namreč pogosto dogaja, da ljudje zapadejo v stare obrambne mehanizme in terapevta in sebe znova dojemajo skozi svoje lastne filtre. Zato je tako pomembno vztrajati pri tem procesu in dovoliti, da nastane nova struktura, da se oblikujejo nova čutenja in s tem tudi novi odzivi.

Znotraj terapije je ogromno frustracij, kajti soočen si z nečim novim, nepoznanim, to pa razbije homeostazo, saj se hoče tako kot pri tehtnici človeška psiha vedno vrniti nazaj na tisto, kar je poznano in varno, vse drugo vzbuja strah. Če se je nekdo v primarni družini naučil, da ne sme povedati svojega mnenja, sploh če mu nekaj ni všeč ali nečemu nasprotuje, je zanj travmatično, če mora naenkrat to storiti. Zato pogosto predlagam, naj vadi in najprej meni pove, kaj mu ni všeč. Če potem na naslednji uri reče, Veronika, kaj pa si mislila s tem, to me je res prizadelo, se mi zdi že naravnost fantastično. To je za takšnega človeka izjemen napredek.

Zelo različno, od nekaj mesecev do nekaj let. Vsekakor pa se ne zaključi že po nekaj obiskih. Tako kot je denimo samoumevno, da je treba najmanj enkrat na teden v telovadnico, če hočemo doseči dobro kondicijo, je tudi pri psihoterapiji tako, da ni hitrih receptov in instantnih rešitev.

Neki primarni odtis iz starševskih družin vsi nosimo s seboj in ta opredeljuje naša ravnanja. Slovenci smo agresivna in zavistna bitja. Zadovoljni ljudje niso zavistni, živijo svoje življenje, gredo svojo pot. Učijo se na svojih lastnih napakah in jih razumejo kot nekaj najbolj normalnega na svetu, kdor dela, namreč tudi greši. Od drugih bo sprejel in se učil pozitivnega in negativno pustil tam, kjer je. Toda nikdar ne bo želel slabo drugim. To pa je v Sloveniji močno prisotno. Če si nezadovoljen sam s seboj, se bojiš in si ne želiš, da je nekdo drug uspešen, da ima sposobnosti, ki jih morda ti nimaš. Hkrati si v takšni družbi, da tudi če imaš takšne sposobnosti, si teh ne boš upal pokazati in se izpostaviti, saj boš zato še bolj na udaru.

Kar se tiče odnosa Slovencev do psihoterapije, pa je tako, da večina ne razlikuje med psihologijo, psihiatrijo in psihoterapijo. Psihologi se pretežno ukvarjajo z ocenjevanjem, vprašalniki, testi, psihiatrija zdravi z zdravili, psihoterapija pa s pogovorom. Psihiatrija in psihoterapija pogosto sodelujeta. Kadar pogovorna terapija ne zadostuje, psihoterapevti paciente napotimo tudi k psihiatrom, da predpišejo zdravila. Obratna pot je precej bolj redka. Ljudje v stiski raje odidejo k psihiatru, rečejo, da so depresivni, in pogoltnejo nekaj tablet. Toda to ne razreši vzroka stisk, za to moramo najti sami sebe, tableta tega ne bo storila namesto nas. Ovira nas tudi prepričanje, da zmoremo vse sami, da ne potrebujemo pomoči, saj bi to pomenilo, da nismo dovolj dobri. Slovenci imamo že tako in tako zelo močan občutek, da nismo dovolj dobri, imamo zelo slabo samopodobo.

Odločitev za terapijo je v Sloveniji običajno odločitev posameznika ali para v želji razrešiti stiske, ki ga pestijo tu in sedaj. Zelo redko pride do sodelovanja staršev. A nekaj primerov je in teh sem neskončno vesela, saj začne družina delovati na povsem drugačen način. Ti starši bolje razumejo svoje otroke in otroci bolje razumejo njih, pride do medsebojne empatije. Tudi starši nenazadnje nosijo s seboj dediščino odnosov s svojimi starši, v tem smislu sva govorili o generacijah.

Po drugi strani pa so lahko ljudje, ki začnejo delati na sebi, iz družine izobčeni, saj ta ni pripravljena sprejeti, da se spreminjajo. Tu spet lahko govorimo o homeostazi. Otroke, ki se spreminjajo, starši dojemajo kot nekoga, ki jim vsiljuje nov teren, ki zanje ni varen. Zato storijo vse, da bi njihov odrasli otrok znova postal tak, kot je bil. Če je moral biti denimo vedno tiho in naenkrat mami reče, da se z njo ne strinja, bo mama poskušala narediti vse, da se bo ta otrok spet strinjal z njo. Včasih so nasprotja tako močna, tako boleča, da otrok odide svojo pot.

Zelo, saj en partner ne more narediti ničesar namesto drugega. Če eden od partnerjev v resnici ne želi sodelovati, se to pri terapiji hitro opazi. Običajno so zelo odbijajoči, lažejo, se pretvarjajo ali pa jih ni na dogovorjeno uro. Uspeh terapije tudi ni vedno nujno ta, da par ostane skupaj, včasih uspešna terapija pomeni tudi, da partnerji, ki ne morejo ostati skupaj, najdejo moč, da se razidejo, da si dovolijo oditi brez obtoževanja in poniževanja. Toda veliko tistih, ki so vztrajali in se borili za svojo zvezo, je s pomočjo psihoterapije znova našlo srečo in zadovoljstvo. Nanje sem neizmerno ponosna.