Živali lahko bodisi sodelujejo v velikih množicah bodisi fleksibilno, ne pa oboje hkrati. Mravlje in čebele lahko sodelujejo v velikem številu, vendar na zelo rigidne načine. Delfini, šimpanzi in volkovi lahko sodelujejo zelo fleksibilno, a v majhnem številu. Homo sapiens lahko danes sodeluje v milijonih in na zelo fleksibilne načine, ne da bi moral intimno poznati ljudi, s katerimi sodeluje. Skoraj vsi veliki dosežki človeške vrste prihajajo iz te sposobnosti: države, religije, trgovina.
Države, religije in trgovina pa so že nekaj, česar ne bi imeli, če ne bi posedovali domišljije, ki se zdi še pomembnejša.Tako je, sposobnost, da si omislimo tvorbo, kakršna je država, je plod domišljije. Dokler vanjo verjamemo, obstaja, v materialnosti je namreč ni. Domišljija je lepilo, ki velike množice ljudi drži skupaj. Z orodji lahko zgradimo hišo, a le v sodelovanju in z domišljijo tudi katedralo, mesto, kraljestvo. Če bi imele to dvoje mravlje, bi z ustanovitvijo gibanja za prevlado mravelj definitivno prevladale nad človeško vrsto.
Prvi pravi »sodelovalni« fenomen so starodavni imperiji. Brez kapitala ne bi bilo imperijev ali brez imperijev ne bi bilo kapitala?Oboje. Kapitalizem napaja gradnjo imperija, imperij pa raste, kar je glavni cilj kapitalizma. Kapitalizem je ideologija oziroma religija, katere prva zapoved je rast. Ko so si imperiji prisvajali nova ozemlja in trgovske poti, so rasli, skupaj z njimi pa kapital. To je še posebej veljalo v zgodnji moderni dobi, ko so bile posamezne ekonomije ločene, ena je lahko bogatela le na račun siromašenja druge. Evropski imperializem je nato povezal vse te različne ekonomske sfere v eno samo veliko globalno ekonomijo.
Za mnoge je verjetno presenečenje, da evropskih imperijev moderne dobe niso gradile države, pač pa zasebna podjetja?To se vse bolj pozablja. Da moderni evropski imperiji niso imeli svojih Džingiskanov, Aleksandrov in Julijev Cezarjev. Na čelu osvajanj niso bile države in vlade. Bile so vpletene, a večino dela so opravile velike zasebne družbe. Indije ni osvojila britanska vlada ali kralj, pač pa angleška East India Company, privatna družba, ki je kotirala na borzi in si je s plačanci zgradila vojsko, večjo od britanske. Podobno velja za Indonezijo, ki je bila v lasti Dutch East India Company.
Človek je torej raziskal in si podredil svet, ker je zasebna podjetja gnal dobiček?V bistvu ja. Predmoderni imperiji so bili zgrajeni tako, da so morali kralji zbrati veliko davščin, da so lahko sestavili vojsko in osvojili neko deželo. Ko so jo osvojili, so seveda lahko pobrali davke tudi tam. A ljudje ne marajo plačevanja davkov, zato so ti imperiji sprožali upore in na koncu propadli. Evropski imperiji pa so financirali svojo gradnjo z borznim trgovanjem. Ljudem niso nalagali davkov, pač pa so podjetja vlagateljem obljubila dobiček. Delovalo je, ker ljudje mnogo raje investirajo kot plačujejo davke.
Iz tega bi se verjetno lahko česa naučile evropske vlade v sodobnem času?Seveda. Trenutna kriza kaže, da je šel kapitalizem svobodnega trga predaleč. Drastično zmanjšana vloga države pri regulaciji trga po padcu železne zavese je glavni razlog za krizo. Res želimo vse prepustiti trgu? Denimo pravo, kot je bilo v fevdalizmu v domeni vladarja? Si res želimo, da vojsko formirajo podjetja? Trg nasilja je bil v 17. stoletju zelo svoboden. Če bi si Google in Facebook omislila vsak svojo vojsko in začela vojno, bi to bilo grozno, a ne bi bilo prvič.
Mnoge odločitve, ki vplivajo na naša vsakodnevna življenja, že sprejemajo korporacije, ne vlade.Najlepši primer je internet. Svet brez njega si danes težko predstavljamo. A kdo ga je odobril, uvedel, naredil takšnega, kakršen je? Države že ne. Politične stranke nimajo izrazite internetne politike, saj vedo, da ni v njihovih rokah, pač pa v rokah Googla, Microsofta, Facebooka... Najpomembnejša vprašanja prihodnosti se bodo vrtela okoli novih tehnologij in tega, kaj narediti z njimi, in zelo verjetno je, da odločitev ne bodo sprejemale vlade. Google je pred nedavnim ustanovil podjetje Calico, ki povsem odkrito vstopa na področje boja proti smrti. Ljudem, vsaj bogatim, želi dati možnost, da živijo večno. To željo lahko uresničijo samo privatna podjetja, in sčasoma jo tudi bodo.
A človeški napredek je nepredvidljiv. Leta 1969 so si ljudje predstavljali, da bomo danes živeli na Marsu, nihče pa si ni znal predstavljati interneta. Eno večjih gonil se zdi – slepo naključje.Res je. Zgodovina ni deterministična, mnogi najpomembnejši dogodki v zgodovini so bili naključni. Primer: vzpon krščanstva v 2. stoletju. V rimskem imperiju je bilo kot v Kaliforniji danes: guruji z vzhoda, različne sekte, pravi religiozni supermarket. Krščanstvo, odpadniška judovska frakcija, je bilo le ena od njih. Nič takega ni bilo v geografiji, klimi, ekonomiji tistega časa, kar bi širjenje krščanstva naredilo neizogibno. Enako velja za odkritje Amerike, kjer je bilo vprašanje le, kdo bo prvi. Odkrili bi jo lahko otomanski Turki, pomorska velesila tistega časa, katere baze v severni Afriki niso bile bistveno bolj oddaljene od Amerike kot španske.
Ljudje so vso zgodovino verjeli, da bo prihodnost lepša od sedanjosti, in to je poganjalo tako kapitalizem kot znanost. Se je do danes ta vera izčrpala?Ljudje še vedno pričakujejo, da bosta znanost in tehnologija napredovali, da bomo imeli čez dvajset let boljša zdravila, še bolj sofisticirane računalnike, vozila, boljše načine, kako pridobivati energijo itd. Bolj bi nas moralo skrbeti ponovno večanje razlik. Dvajseto stoletje je bilo doba zapiranja razlik med bogatimi in revnimi, moškimi in ženskami, različnimi etničnimi skupinami, državami. V 21. stoletju je zaznati bojazen, da se spet povečajo predvsem ekonomske razlike. Ves ta tehnološki napredek, v katerega zaupamo, bi koristil le manjšini človeštva.
Nevarni smo si, ker imamo vse to znanje, a ne vemo, kaj bi z njim. Verjetno ne pomaga, da se naša DNK tako uspešno reproducira in nas je sedem milijard?V smislu ekologije je to slabo, saj ogrožamo lastno preživetje, a problem ni število samo, pač pa način življenja. Družina osmih ljudi v Afriki porabi manj energije in surovin ter ustvari manj onesnaženja kot recimo par brez otrok v ZDA. Odgovor na preobremenjen planet je zmanjšanje potrošnje na osebo.
Potrošništvo: zgrešena ideologija ali čisto običajna religija?Ima vse lastnosti religije. Ima evangelij, ki pravi: če se počutite slabo, ni treba priznati grehov, ni se treba kesati, odkupiti, treba je samo kupiti nekaj novega. Tako uspešna in v resnici prelomna religija je, ker nam nalaga točno to, kar želimo početi. Krščanstvo je povsem v nasprotju z našo naravo, saj se je treba upirati grehu, biti ponižen, nastaviti drugo lice.
Svet je vse bolj globalen, a hkrati se vse bolj drobi, držav je vedno več, nikjer se ne združujejo, se pa razdvajajo. Kako gre to dvoje skupaj?Prav lepo. Vse več držav je vse manj neodvisnih. Imeli smo referendum na Škotskem, ki je bil v bistvu smešen, saj se je vprašanje glasilo: »Naj Škotska postane neodvisna država?« Neodvisna od česa? Takih držav ni več. Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od sil onkraj tvojih meja. A vse države so danes odvisne od globalnih ekonomskih in političnih razmer, celo najmočnejše bi izgubile vojno proti globalnih ekonomskim gibanjem. Morda lahko globalne sile ignorira Severna Koreja, a kdo hoče živeti tam?
Samostojnost držav je le še romantičen projekt stare dobe?Globalni ekonomiji ne bi moglo biti manj mar, če se neka evropska država razdruži v dve manjši. EU, denimo, države varuje in jim daje trdne ekonomske temelje, pod tem skupnim dežnikom pa se lahko gremo vsi po vrsti teh emocionalnih iger: »Jaz želim biti neodvisna Škotska.« Trdim dejstvom geopolitike in ekonomije je za emocionalnost vseeno.