Sem za upor, toda na osebni ravni

Počaščen sem z mnogimi izvedbami skladb, ki opozarjajo na moj jubilej, obenem pa me žalosti, ker me opominja, kako hitro rastejo sence mojega večera in se vse bolj bližam meji tišine. To sem pogosto iskal tudi v skladbah – pokrajino molka. Takšni so mirni in nežnejši deli Novembrskih pesmi za glas in orkester na besedilo Mirana Jarca, ko pravi »svet je leden, saj zrak že ledeni... od tu je danes daleč do ljudi in blizu do zemlje«.

Glasba je umetnost časovnega. O tem govorijo že številni teoretični pojmi, metrum, ritem, tempo, različna trajanja in hitrosti posameznih delov in stavkov v glasbenih oblikah. Kolikor razumem filozofe, glasbo izvajajo iz neskončnosti univerzuma, iz harmonije sfer, so rekli, čas pa izpostavljajo kot medij, v katerem se srečuje tako naše notranje, osebno kot zunanje, objektivno. Ali če si pomagam z besedami pesnika T. S. Eliota: »Čas sedanji in čas pretekli sta oba morda navzoča v času prihodnjem in čas prihodnji vsebovan v času preteklem.« In res, kako uro trajajočo simfonijo bomo prav dojeli šele po zbranem poslušanju, ko bo izzvenela. Kdor zna, lahko seveda bere natisnjeno notno partituro, tako kot beremo roman ali poezijo. Vendar vsaj meni to nikoli ne more nadomestiti poslušanja v »živem« trajanju časa.

Čeprav tega nikakor nisem načrtoval, je že v naslovih mojih del beseda »čas« kar pogosta: Okus po času, ki beži za orgle, Illud tempus, tisti čas za trobento in orgle, Ajdna, glasba o času, ali V tihem šelestenju časa za zbor in inštrumente.

Na misel mi prihaja četvero vprašanj: zakaj komponiram, za koga komponiram, kakšen je svet, v katerem komponiram, in kaj bo o mojem delu rekel neusmiljeni kronist – čas.

Kljub odličnim skladateljicam in skladateljem, ansamblom, poustvarjalnim umetnikom in umetnicam smo neizbežni del globalizirano naravnanega sveta. To poenostavljeno pomeni, da nekritično sprejemamo glasbo predvsem v dveh podobah: prvo kot hrupno razgrajanje za nagonsko zadovoljitev, kakršni so na primer zvočno-športni nastopi pred Slovensko filharmonijo ali Prešernovim spomenikom, in drugo kot muzejsko zakladnico brez pretoka novih, živih zamisli. Opravičujem se za te trde besede. Prihajajo tudi iz bridkega in tragičnega videnja, kako vse manj je glasba del vzgoje v splošnem šolstvu.

Posebno ustvarjalno »revolucionarnost« je v današnjem skladateljskem svetu težko pričakovati. Kot da je moderna že sredi prejšnjega stoletja prišla do mej, v slikarstvu do enobarvnih podob, literatura do praznih strani v knjigah ali do glasbe tišine z Johnom Cageem. Zato postmodernizem razumem kot zavrnitev tega dokončnega prekoračenja ter ponovno odprtje različnih smeri in slogov. Je tako prav? Ne vem, čas bo povedal. Živimo v svetu, ko je znanost – ne vedno v poštene in čiste roke – dala televizijo, računalniško programiranje, internet. In se življenje, tudi glasbeno, okoli nas spreminja v komercialno, vnaprej »zapakirano« fantazijo, pač po presoji in razpoloženju velikega brata.

Do človeškega glasu kot glasbeno-pevskega izrazila imam veliko spoštovanje. Tudi najbolj zahtevni ali zapleteni inštrumenti, recimo godala, klavir ali današnji sintetizatorji, so samo podaljšek našega telesa, pevski glas pa je človeku vgrajen. Glasba naj bi se konec koncev začela s prakrikom, Urschrei, pravi tonski psiholog Carl Strumpf.

In res. Petje in ples sta pri vseh narodih v bližini mitičnega, kultnega, od Kitajcev do Egipčanov, od judovsko-grške antike do srednjega veka z gregorijanskim koralom, ki je v temelju vseh evropskih glasbenih kultur, pa vokalna polifonija 15. in 16. stoletja z Gallusom, Palestrino, Lassom, vse do Bachovih motetov, brezštevilnih kantat, oratorijev, maš, oper. Drznem si reči, da je bilo in je še danes več glasbe napisane za človeški glas kot za inštrumente.

Tudi pri Slovencih je tako. Preštejte samo, koliko je pevskih zborov, solistov. Množična občila ne opazijo, kako se vsaki dve leti v Zagorju ob Savi zbere nekaj tisoč mladih pevcev, pa vsaki dve leti na mednarodnem tekmovanju zborov v Mariboru, v Celju in še kje. Spregledujemo naše pevske soliste po svetovnih opernih in koncertnih odrih, zbore, ki zmagujejo na svetovnih tekmovanjih. Že samo znamenita Carmina Slovenica z dirigentko Karmino Šilec naredi s pevskimi nastopi po svetu za naš kulturno-umetniški ugled več kot vsa naša mednarodna predstavništva.

V resnici imate prav. Človeški, pevski glas tudi meni pomeni vstop v transcedentalno. V mnogih mojih vokalno-inštrumentalnih delih je bila najprej predstava pevskega glasu in šele potem iskanje besedila, od Požgane trave Daneta Zajca, Mitov in apokrifov Vena Tauferja do V tihem šelestenju časa Gregorja Strniše...

Bilo bi prelepo, če bi mi uspelo ustvariti »celostno umetnino«. Ustvarjanje zame res ni samo nekakšna režija zvokov. Meni se glasba rodi iz tišine in pne v tišino, a ne od začetka proti koncu. Ko sedem k notnemu papirju, jo že doživljam kot celoto. Avantgarda je tam po šestdesetih letih prejšnjega stoletja skušala na razbitinah vsega prejšnjega ustvariti povsem nov glasbeni jezik. Ampak to mi je bilo tuje. Zakaj? Po odgovor bi se moral odpraviti v zgodnja mlada prevaljska leta na Koroško, v življenje z naravo, letne čase, praznike, humanistično ravensko gimnazijo...

Ampak tudi ko sem prišel v Ljubljano in potem taval širom po svetu, sem mladostno čudenje nad magičnimi in skrivnostnimi zvoki nosil s seboj. Nisem se mogel odpovedati – kar je avantgarda rada obšla – dvojnosti med lepim in grdim, urejenim in kaotičnim, starim in novim, razumskim in čustvenim, posvetnim in religioznim, umetniškim in potrošnim. Je to »celostna umetnina«? Ne vem.

Moja misel pogosto odpotuje k Adrianu Leverkühnu, tragičnemu skladateljskemu junaku Thomasa Manna v romanu Doktor Faust. Ta nesrečnik je bil pri delu oblikovno in sistemsko silno dosleden, enako tudi pri izrazni vrednosti svoje glasbe, vse do dramatičnega koraka, ko zapiše dušo zlodeju. V zahvalo mu je bilo dano nekaj let silovite ustvarjalnosti pred misterioznim koncem življenja. No, zlodeju se ne mislim zapisati. Je pa vedno nekje v bližini.

Seveda bi, kar naprej! Če kdaj poslušam svoja dela, se sam sebi zdim razgaljen pred ogledalom. Prikaz nepopolnosti in negotovosti. Vsaj pri meni je tako. Vemo, kaj bi radi bili, a nikoli ne vemo, kdo in kaj v resnici smo.

Glasba na Slovenskem? Tega, ki si je izmislil ta vseobsegajoči pojem za slovensko glasbo, bi vprašal, ali je že kdaj slišal za glasbo na Ameriškem, na Nemškem, Francoskem. Pa je recimo Amerika dežela samih priseljencev in od drugod prinesene glasbe. So dela Trubarja, Prešerna, Kosovela, Menarta. Govorimo o literaturi na Slovenskem ali vendarle o slovenski literaturi, literarnih velikanih in seveda svetovljanih?!

Morda kdo težko govori o slovenski glasbi, ker smo pač stisnjeni med Germane, Romane, Madžare, Hrvate. Vendar so med nami ustvarjena dela recimo B. Ipavca, E. Adamiča, A. Lajovica, M. Kogoja, M. Lipovška, U. Kreka, P. Merkùja, M. Kozine, M. Bravničarja in številnih drugih, tudi mlajših komponistov, ki ne bi nastala/ostala drugje kot na stekališču alpskega, dinarskega, panonskega in kraško-mediteranskega sveta. Včasih se mi zdi, da se Slovenci svoje glasbene preteklosti prej bojimo in izogibamo, kot da bi jo spoštovali. In tako vse od Jakoba Gallusa do Primoža Ramovša.

Nisem evroskeptik. A Evropa bo tudi v prihodnje poleg tolerantnosti spregledovala majhne in obrobne. Tudi zato je zame vse, kar se je kdajkoli dogajalo ali zgodilo na slovenskih tleh, tudi del slovenske glasbene zgodovine. Še to o združeni Evropi: Evropa danes sploh še ne ve, kaj naj bi bila – evropska zveza, evropska hiša, federacija, združba regij ali združene države. Bodimo torej budni!

Sprašujete nekaj, kar me že dolgo muči. Kot kaže, nas je do osamosvojitve in samostojne države povezoval predvsem odpor do tujstva. Potem pa kot da več ne vemo, kaj bi s sabo, nobenega novega začetka, prej slepota kot ozaveščenost. Naj tvegam s povezujočimi občutji, ki jih pri nas Slovencih pogrešam, a so za vsako nacionalno državo usodno pomembna. Ena takšnih stvari je razmerje do lastne zgodovine. Od prihoda naših prednikov pred tisoč petsto leti do danes smo Slovenci zapravili malodane dve tretjini naselitvenega ozemlja, zgodovinarji pa se še danes ne znajo poenotiti okrog Karantanije, ustoličevanja itn., vse do usodno razdvajajoče druge svetovne vojne, zločinov revolucije totalitarizmov, zaradi česar smo si vsak dan bolj vsaksebi.

Druga takšna stvar je razmerje do jezika, materinščine. Sprehodite se po katerikoli ulici, berite napise, letake, oglase, tudi v medijih, poslušajte mlade. Univerza postaja malodane podružnica Oxforda. Podobno je tudi s strokovnimi ali celo literarno-umetniškimi deli. Nekdaj dobro delujočega jezikovnega razsodišča na ministrstvu za kulturo že dolgo ni več. Drsimo v nekak postkolonialni položaj. Na misel mi prihaja drobec iz Knjige smeha in pozabe Milana Kundere: »Narod likvidiraš tako, da mu najprej odvzameš spomin... Kaj pa jezik? Obstajal bo le še kot folklorna posebnost, ki bo prej ali slej preminila naravne smrti.«

Tudi razmerje do versko-religiozne tradicije bi nas lahko povezovalo. Slovenci smo podobno kot naši sosedje kulturni dediči antično-judovske tradicije od pokristjanjevanja, Brižinskih spomenikov, Trubarja, Gallusa, Jurija Slatkonje, Martina Slomška prek Prešerna, poznega Cankarja pa vse do današnjih ustvarjalcev. Ne gre za vernost ali ateizem posameznika, temveč za prav sovražen spor med Slovenci, ki so naravnani k presežnemu, božjemu, ali k dialektično materialnemu, liberalnemu. Pogled k sosedom nam govori povsem drugače.

Kot povezujoče – a jih ne doživljam tako – bi lahko omenil inštitucije kot kulturno-umetniške stebre vsake nacionalne države, tudi naše. Denimo Slovenska filharmonija, slovenska gledališča, galerije, obe Operi, slovenska Univerza, in morda najimenitnejša in najbolj častitljiva med njimi, Slovenska akademija znanosti in umetnosti s svojo predhodnico Academio Operosorum iz leta 1693. Ampak, ali nas našteti in še drugi neimenovani nacionalni »kulturno-umetniški stebri« povezujejo ter navdajajo s ponosom? Bojim se, da ne. Po naravi nisem črnogled, a se mi kdaj zazdi, kot da se je naša zgodovina z osamosvojitvijo izpela.

Kako je z umetnikovo družbeno angažiranostjo, je tehtno in v tem »vstajniškem« času zanimivo vprašanje. Nekaj hitrih zgodovinskih namigov: nekoč, po francoski revoluciji, se je razvnel romanticizem, po prvi svetovni vojni je glasbeno vzcvetela druga dunajska šola, po drugi svetovni vojni se oglasijo modernizem, avantgarda, darmstadtska šola, varšavska jesen, zagrebški bienale, pri nas festival Radenci, pa kritična generacija okrog Perspektiv, vzporedno z njo skupina Pro musica viva... In danes, po padcu berlinskega zidu? Kot da znotraj svetovnega kapitala, kabelsko-satelitskih komunikacijskih omrežij z velikanskim smetiščem vseh mogočih informacij za intelektualno-umetniško predrugačenje sveta ni ne prostora ne želje.

Umetnost, posebej glasbena, potrebuje skrbno in občutljivo družbeno-politično zaledje. Nekoč jo je imela v plemstvu, pozneje meščanstvu. In danes? Tega zaledja ni. Je samo vsesplošni liberalni pragmatizem in multikulturni supermarket svetovne vasi. Mnogim tako tudi ustreza.

Sem za upor, toda na osebni ravni. Množici, tako imenovanim vstajniškim gibanjem iz zadnjega časa, ne zaupam. Preveč bridkih izkušenj, že tam iz začetka prejšnjega stoletja, in preveč angažiranih bebcev se mi prikazuje iz preteklosti. Naj ponovim že večkrat povedano: če se umetnik politiki in družbenim stvarem preveč približa, ga izrabijo. Res pa je tudi nasprotno: če se javnemu življenju povsem izmakne, se odtuji tudi poslušalcu.

V naš glasbeni prostor že nekaj časa vstopajo odlični in nadarjeni mladi ustvarjalci, in kar je posebno dragocena novost, ki je bila v naši preteklosti redka – mlade, inteligentne in razgledane skladateljice. Veselim se tega, hkrati pa mladim ne zavidam. Zakaj? Tehnično prehitevanje je vse hujše, razlike med generacijami se povečujejo, nasprotja med potrošno in umetniško glasbo v koncertnih dvoranah se poglabljajo, zahodna kultura, v kateri je bila glasba najvišji dosežek – če omenim samo nekaj velikih B-jev: Bach, Beethoven, Brahms, Berio – se izgublja v površnosti. »Vsa središča so v drobcih, nobenega središča ni več,« je v himni satanu že pred mnogimi desetletji zapisal Majakovski. Kljub temu pa vendarle verjamem, da bodo mladi ustvarili nova središča in glasbo vrnili veliki duhovni antropologiji.

Ne bo jim lahko udariti po mizi in zahtevati nekaj, kar iz naše preteklosti poznamo na primer kot novomeško pomlad pred drugo svetovno vojno ali neoavantgardo po njej kot obnovitev nekdanjega dadaizma, konceptualizma, futurizma z drznimi manifesti in programi. Bo to še mogoče? Ko govorim o mladih, nimam v mislih hrupne in razgrajaške mladeži. Svet in glasbo bo tako kot vedno reševala nevsiljiva, a pomembna manjšina mladih. Tudi pri nas.

Opažam dve skrajnosti: prva, ki opušča vsako ekspresivnost ter se vrača k arhaičnosti, enostavnemu, tudi v smer neoreligioznega, po vzoru Arva Pärta, tintinabula sloga, repetitivnosti in podobno. In druga skrajnost, ko ustvarjalci segajo v vse večjo zapletenost in računalniško tehniziranost.

V novem stoletju smo. Kar tisočletju. Za nami so strašni časi revolucij, vojn, zločinov ter neizpolnjenih upanj. Pa vendar našim mladim skladateljicam in skladateljem verjamem, da bodo tako doma kot v širšem svetu našli nova in prepričljiva glasbenoumetniška pota. Še posebej, ker jih na njej spremljajo tudi zares odlični mladi poustvarjalci. Odmevi njihovih del, kolikor jih poznam, to že izpričujejo.