S hrano je ljudi zelo preprosto strašiti

Pravzaprav niti nisem tako zelo redek. Mogoče se moji kolegi nekoliko redkeje slišijo, a to je stvar medijskih odločitev, koga povabijo k pogovoru. Sprašujete, ali se je nevarno izpostavljati. Ni vedno prijetno, imel sem tudi že osebno neprijetne zgodbe. Generalno gledano pa me veseli pojasniti zadeve ne glede na to, kakšno je večinsko mnenje. Končno tudi izkušnje iz drugih držav kažejo, da ljudje, ko dobijo dovolj objektivnih informacij, začnejo trezno razmišljati.

To je bilo v času sprejemanja zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami, ki sva mu s kolegico Branko Javornik edina javno nasprotovala. Skoraj bi si upal reči, da je »Manci« v resnici ime Mojca in da naše fakultete še od zunaj ni videla. Takrat sva šla s kolegico Javornikovo na policijo in jim povedala, da naju skušajo poklicno diskvalificirati. Vprašali so, ali nama strežejo po življenju, in ker tega nisva mogla potrditi, so odvrnili, da v tem primeru ne bodo ugotavljali, od kod so ti zapisi. In pri tem je ostalo.

Morda je ravno v tem težava, da je to težko pojasniti z eno besedo. Gre za to, da je mogoče gen izolirati iz neke nesorodne vrste in ga opremiti tako, da deluje v rastlini. S tem vnesemo vanjo nove lastnosti, ki jih prej ni imela. Kako to poteka, opisujem v seriji člankov za spletno stran Metina lista, ker menim, da bo na internetnem mediju več prostora za podrobna pojasnila in argumentirano debato.

Posredno ja, težko pa rečem, da je to glavni namen. Do zdaj je bil glavni namen njihove uporabe preprostejše, učinkovitejše in okolju prijaznejše kmetovanje.

To je zelo zanimiva zadeva. Tržilo ga je majhno akademsko podjetje iz Kalifornije in imelo je povsem drug pristop, kot ga imajo velika biotehnološka podjetja. Tržili so ga z velikim napisom gensko spremenjeni paradižnik. Tudi v Evropi je na konzervah s paradižnikom z velikimi črkami pisalo, da je gensko spremenjen. To so počeli namenoma, ker so s tem poudarjali njegovo kakovost. Bil je namreč bistveno kakovostnejši od običajnega paradižnika, ker so ga utrgali zrelega, medtem ko preostalega še danes trgajo zelenega in dozori na poti do kupca. Skratka, ta paradižnik je bil jasno označen kot gensko spremenjen. Ljudje so ga z veseljem kupovali, a ko je to majhno podjetje svoj patent prodalo multinacionalki Monsanto, ga ta ni več tržila – morda prav zaradi sporov okoli označevanja. Večja podjetja so bila namreč usmerjena predvsem v poljščine, za katere pa res ni bilo smiselno, da se jih ločuje. Označevanje seveda to zahteva.

Če danes gledamo deset, petnajst let nazaj, je bila to morda napaka. Razumem sicer, zakaj tega niso želeli – ker je oznaka GSO mnogokrat dobila negativen prizvok namesto pozitivnega. Toda če bi ljudi bolje obvestili, bi se to lahko obrnilo v drugo smer – v tako, kot so jo želeli prvi žlahtnitelji paradižnika, torej imeti napis GSO zato, da ljudje vedo, da je boljši in ne slabši od siceršnjega.

Zelo malo je GSR, ki so neposredno namenjene potrošniku. Izjema je papaja na Havajih, ki jo je napadel neki virus in jo uničil, zato so jo rešili z gensko transformacijo. Podobno je z nekaterimi bučami, odpornimi proti več virusom. Vse to je naprodaj le v ZDA. Tudi sladka koruza, odporna proti insektom, in seveda rastlinsko olje. Vse drugo je pretežno namenjeno živalski krmi, če izvzamemo bombaž, v katerega smo vsi oblečeni.

Okoli 80 odstotkov vse svetovne proizvodnje bombaža in soje je gensko spremenjene. Trenutno GSR pridelujejo na približno 170 milijonih hektarjev površin, največ v ZDA, Braziliji in Argentini, sledijo Kanada, Indija in Kitajska. Monopol podjetij, ki jih ponujajo, pa se izjemno dobro razbije s konkurenco. Največji igralec je ameriški Monsanto, a ni edini. Približno osem je velikih, od tega so trije evropski. Žalostno je, da so vsi razvojne oddelke izselili iz Evrope in svoje raziskave vodijo drugje, največkrat v ZDA, Braziliji in Argentini. Tako je zaradi negativnega ozračja v Evropi, kjer nisi prepričan, ali sploh lahko izvedeš najenostavnejše poljske poskuse. Z »izgonom« najnaprednejših biotehnoloških podjetij si delamo ogromno škodo, ki se že kaže v tehnološkem zaostajanju in se bo, če se nič ne spremeni, le povečevalo. S tem smo naredili škodo kmetijstvu, prehrani, okolju in ne nazadnje splošnemu življenjskemu standardu.

Dovoljenje je dobila pred izbruhom panike, potem niso sprostili nobene koruze več, čeprav je bilo kup vlog. Francija je iz tega izstopila, ko je bivši predsednik Sarkozy ocenil, da mu to politično koristi. Enostavno je prepovedal pridelavo edine dovoljene gensko spremenjene koruze. Znanstveni argumenti, ki jih mora država v primeru prepovedi navesti, so bili takšni, da se znanstvena sfera še zdaj zgraža nad tem, ker je šlo za popolnoma izmišljene navedbe. Potem so iz istih razlogov še nekatere druge države uporabile isti »znanstveni zadržek«, čeprav so vedele, da dejansko ne vzdrži.

Avstrija je bila prva država v Evropi, ki je sprožila paniko proti GSO. Od takrat imamo tabor držav – včasih se sicer spreminja –, ki nasprotujejo GSO. Zaradi tega pride do blokade v političnem odločanju. Je pa zanimivo, da so se v Veliki Britaniji politiki letos zelo jasno izrekli, da je treba to prekiniti, če nočemo povsem zaostati za svetom. Tudi Nemci so bili nekaj časa proti GSO. Kaj bo po volitvah v Nemčiji, bomo še videli.

Člani slovenskega znanstvenega odbora za sproščanje GSO smo še vse utemeljene vloge doslej ocenili pozitivno, in kolikor vem, so naši politični predstavniki v Bruslju vedno glasovali proti mnenju znanstvenega odbora.

Res gre za nekoliko nenavadno situacijo. Očitno imajo politiki neke druge razloge, zakaj tako glasujejo. Ko je recimo japonsko podjetje zaprosilo za pridelavo modrih nageljčkov v Evropi, so naši predstavniki glasovali tudi proti temu. Pa razumi, če moreš. Predvidevam, da jim take poteze kratkoročno politično koristijo, vendar to gotovo niso državniške odločitve.

To zadnje gotovo ne drži. Citiram vam lahko mnoge zelo trdne dokaze, da GSO niso škodljivi. V resnici gre za aktivistično propagando, ki jo najrazličnejše skupine vodijo že dolgo časa in predvsem v lastno korist. Tem skupinam je zmanjkalo trdnih, tako imenovanih ekoloških ciljev, ker so jih prevzele uradne državne institucije. Včasih so se te skupine denimo borile proti jedrskim elektrarnam, danes to ni več njihova glavna poanta, ker so jim jo prevzela državna ministrstva.

S hrano pa je ljudi zelo preprosto strašiti. Živimo v času, ko nas vsi mediji neprestano bombardirajo z najrazličnejšimi informacijami ravno o hrani. Ta je dobra, naslednji teden je ista stvar slaba… Nenehno smo seznanjeni z drobci, ki v nas ustvarjajo velik nemir. Morda je to le dodaten kamenček, kjer lahko še toliko bolj ali prestrašiš ali pravilno informiraš potrošnika. Nekaj je pri tem tudi marketinga – koga vprašajo za mnenje. Kar zadeva GSO, je značilno, da do soočenja mnenj sploh ne pride.

To študijo je avstrijsko ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in za zdravje, umaknilo, ker je mednarodna znanstvena analiza jasno pokazala na hude metodološke napake.

Multinacionalke niso nikomur všeč, tudi meni ne pretirano. Se pa ves čas sprašujem, zakaj gonja proti njim ravno v primeru GSO, kot da drugih ne bi bilo. Če kupimo katero koli pijačo, bo to skoraj gotovo pijača velikih multinacionalk. Če kupimo računalnik ali telefon, enako. A to nikogar ne zanima. Dejal sem že, da so največji nasprotniki GSO največji zavezniki multinacionalk, ker s trga izrinejo vse manjše ponudnike gensko spremenjenih poljščin. Tako je zato, ker nasprotniki GSO zahtevajo vedno več testiranj in takšne vloge potem stanejo več deset milijonov evrov. To finančno zmorejo le velike družbe, majhne ne, zato številni zanimivi proizvodi ne pridejo na trg. Akademske in druge skupine so izrinjene z njega. To je trenutni rezultat, ki zelo govori v prid temu, naj stanje, kakršno je, ostane. Multinacionalke trg že imajo, tudi evropskega, saj k nam uvažamo njihovo hrano. Če njihovih sodobnih sort nočemo, tudi pri njih pač kupujemo klasične, ob tem pa tudi več škropiv, ki jih spet proizvajajo ravno te družbe. Skratka, v svetovnem merilu so razmere, kakršne so, idealne za multinacionalke.

Saj ta sistem ni bil izumljen za GSO. To je splošno uveljavljen sistem za prijavo katerih koli snovi. Tudi pri pesticidih od prijavitelja zahtevajo, da dostavi ali dopolni gradivo. Enako za farmacevtske proizvode in podobne. Ima pa tudi EFSA ali kdo drug pravico zahtevati dodatne ali neodvisne študije, ki jih je ogromno. Enkrat je treba pogledati, kako je videti takšna vloga. To so kilogrami dokumentacije, njihovi povzetki, napisani na nekaj deset straneh, so javno dostopni. Če bi jih kdo vsaj pogledal, bi dobil jasno sliko, kako podrobno je testirana gensko spremenjena hrana. Lahko denimo tule: http://www.biotechnology-gmo.gov.si/.

Te dni sem zasledil izjavo ministrstva za kmetijstvo in okolje, češ da edina gensko spremenjena koruza, ki jo je v EU za zdaj dovoljeno pridelovati, MON 810, za Slovenijo ni primerna. No, takole je s tem v resnici. Pred štirimi ali petimi leti smo se pogovarjali o tem, da bi ministrstvo financiralo ciljno raziskovalno nalogo, v kateri bi v več pridelovalnih območjih preizkusili prav to koruzo, odporno proti koruzni vešči, v primerjavi z njeno netransgeno različico. Podjetja so bila pripravljena to in druge sodobne sorte dobaviti, da bi ugotovili, ali drži trditev, da taka koruza za Slovenijo ni ekonomsko primerna. No, ministrstvo se je odločilo, da te študije ne bo financiralo, zato danes nimamo nikakršnega temelja, da bi lahko kar koli trdili, ker poskusov nismo opravili.

Slovenski znanstveniki imamo tako praktične izkušnje z GSO le iz laboratorijev. Poljskega poskusa še nismo izvedli. Doslej je bila oddana le ena vloga za poskus z rižem kolegov iz Vidma, ki ne bi bil namenjen prehrani ljudi, ampak medicini. Vendar te vloge niso pustili uradno vložiti, ker kolega nista mogla predložiti dokaza, da se lastniki zemljišča s tem strinjajo. Lastnica je bila država, sklad kmetijskih zemljišč, želeli pa so še soglasje občine Miren - Kostanjevica, v kateri bi delali poskus. Oboji so sporočili, da ne soglašajo z njegovo izvedbo. Šlo je za riž, v katerega je vgrajen encim, ki zdravi bolnike z gaučerjevo boleznijo. Kolega sta ga razvila zato, ker bi tak encim iz tega riža vsaj za desetkrat pocenil proizvodnjo. Trenutna ocena je, da bolnik s to boleznijo, ki mu injecirajo ta protein, pridobljen v mikrobnih celicah, stane okoli 150.000 evrov na leto. Kolega sta potrebovala poljski poskus in enake težave kot v Sloveniji sta imela z njim tudi v Italiji, nazadnje sta ga naredila v ZDA. Evropa torej svoje najboljše znanstvenike sistematično odganja, mi pa si domišljamo, da bo naš standard ostal nespremenjen. Figo bo ostal. Iz leta v leto izgubljamo.

Prva težava je bila pred dnevi, ko so eno od poskusnih polj uničili aktivisti. Upali smo, da bo ta riž dovoljeno uporabljati leta 2012, potem 2013, zdaj je v igri leto 2014. In to kljub temu da so ocene zdravstvenih organizacij, da v najrevnejših državah, kjer je riž skoraj edina hrana, od 250.000 do 500.000 otrok zaradi tega vsako leto oslepi in približno dva milijona ljudi umre. Če bi bili ti ljudje bogatejši, bi seveda lahko jedli še drugo hrano – meso in zelenjavo, od koder mi dobimo vitamin A, oni ga pač ne. Tole o testiranju na otrocih pa je še en aktivistična prevara. Vsak mesec si izmislijo kakšno, samo da se dobro sliši.

Obstaja. Njen avtor je naš kolega dr. Colin Eady, Anglež, ki dela na Novi Zelandiji. Ta čebula je iz leta 2008 in ne samo da se ob njej ne zjočemo, ko so izključili gen za tvorbo lakrimatornih snovi, so hkrati ugotovili, da s tem, ker gre za isto metabolno pot, ta čebula vsebuje tudi več zdravju koristnih, žveplo vsebujočih substanc. A Colin ni niti predvidel, da bi jo sproščal. Stvar je za zdaj ostala na ravni znanstvenega članka.

Skoraj si ne predstavljam, da ne bi dovolili uvoza, ker Evropa druge izbire pravzaprav nima. Če želimo krmila uvažati, se moramo pač prilagoditi temu, kar države izvoznice pridelujejo. Sicer pa gre za s križanjem združene vključke, torej za šest koruz, ki so v Evropi že odobrene za potrošnjo in so vsaka zase imele po enega ali dva dodana gena. Ta koruza ima s križanjem združenih šest genov, da se brani pred najpomembnejšimi insekti, kakršne imajo v ZDA. Od tam smo v Evropo za zdaj uvozili le eno vrsto koruznega hrošča, oni imajo tri vrste. Imajo tudi evropsko veščo, ki jim prav tako dela škodo. S stališča žlahtnjenja je zelo pozitivno, da je genov več, kajti to upočasni razvoj potencialnih odpornih insektov. Dva gena sta dodana še za odpornost proti herbicidom.

Vsekakor ne pri meni, bi bilo pa lepo, če bi se pozanimali pri vodji znanstvenega odbora za odprte sisteme. Ne vem, da bi se to kadar koli zgodilo. Kot rečeno, pri tovrstnih odločitvah vlada Republike Slovenije sicer imenuje znanstveni odbor, a ga nikoli ne povpraša za mnenje.

Minister Židan je morda medijsko najglasnejši, odločali so se pa vsi ministri enako. Še nisem opazil razlike med njimi. Toda bolj kot odnos kmetijskih ministrov do GSO me moti njihov odnos do klasičnega žlahtnjenja sort v Sloveniji, saj težko najdemo državo, ki bi imela še manj lastnih rastlinskih sort kot mi. Tu zaostajamo na celi črti, kar državo zelo drago stane. Mnogo pobud smo že dali na to temo, žal smo bili vedno neuspešni, medtem ko kmetijsko ministrstvo živinorejo maksimalno podpira. Imamo dva zelo uspešna programa žlahtnjenja, a je hmelj edini, ki ga država delno sofinancira. V manjšem obsegu delamo vsaj s šestimi, sedmimi drugimi vrstami, za katere že dolgo prosimo, da bi nam pri njih denarno pomagali, a te podpore nimamo. Ker lastnih sodobnih sort nimamo, zdaj celo subvencioniramo tako imenovane »avtohtone« sorte. Storimo torej vse za še nižji pridelek, samo da se lepo sliši.

Ne vem, kako bi to pomagalo Sloveniji. Dva profesorja naše fakultete sta se dolgo časa ukvarjala s sojo in sta podvomila, da bo to v Sloveniji kadar koli pomembnejša kultura, ker imamo hude težave z njenim spravilom. Jeseni je pri nas preveč vlage in dolgotrajnih padavin. Ne vem, od kod ideja, da bomo nenadoma postali pridelovalci soje, in to v času, ko smo zmanjšali celo pridelavo koruze. Zakaj bi zdaj uvedli sojo? In na katerih površinah – na tistih, ki smo jih preusmerili v travnike, da lahko plačujemo dvojno subvencijo za ekološko kmetovanje? Devetdeset odstotkov ekokmetijstva so namreč travniki. Po novem ekstenzivni! In to v državi, ki je že tako velika uvoznica hrane.

Nisem prepričan, da so to kmetje. Gre bolj za njihove medijsko glasne predstavnike. Kmetje pravih informacij sploh nimajo. Zanimivo, kmetijski svetovalci so me lani spomladi vabili, naj jim pridem predavat o sodobnem sortimentu, a je bilo to povabilo na tiho umaknjeno. Torej niti svetovalni službi nimamo možnosti pojasniti, kaj zamujamo, kako naj potem pridejo informacije do kmetov?

Ti očitki so znanstveno gledano že zdavnaj opredeljeni. In če razmisliva še s kmečko logiko, zakaj bi ravno en vneseni gen moral delovati drugače kot vseh drugih 30.000 do 40.000, kolikor jih imajo rastline. Od kod ideja, da geni škodijo? Geni prav nič ne škodijo. Znanstveniki temeljito premislimo, kaj sploh vgrajujemo. S tem rešujemo težave, ki jih največkrat drugače ni mogoče rešiti. Recimo obstajajo gensko spremenjeni arašidi, soja, ljuljka, breza, oljke, jablane, japonska cedra…, ki so jim znane alergene dejansko izključili!

Če se ne motim, je dovoljeno uporabiti 3,5 kilograma bakra na hektar na leto. Baker se kopiči in se ne spira s površin. V ekološkem kmetijstvu je poleg žvepla skoraj edino učinkovito sredstvo kot fungicid, zato se množično uporablja. Kljub temu imamo primere, ko vinogradniki v neugodnem letu sploh nimajo kaj potrgati. Me je pa zaskrbela nedavno objavljena raziskava v vodilni znanstveni reviji, kjer je nekdo našel povezavo med alzheimerjevo boleznijo in bakrom.

Večina fakultet po svetu nima ločenega študija za ekološko kmetijstvo, da tega pri nas ne bi učili, pa ni res. Vsi naši študentje dobijo znanje o vseh možnih načinih kmetijske pridelave, ne samo o enem. V Mariboru sta zakonca Bavec na fakulteti za kmetijstvo organizirala poseben študij ekološkega kmetovanja, kar je vsaj po moji oceni mnogo preozka usmeritev. Morate pa vedeti, da je bilo to v času bolonjske prenove. Tu se je naša fakulteta obnašala družbeno odgovorno in programov nismo širili, mariborska pa je iz dveh formirala kar sedem študijev. Morda ste brali o tem, kakšne težave imajo zdaj s financiranjem tako razdrobljenega študija. Menda učijo kar zastonj. Močno dvomim, da je tak pouk kakovosten. To je bila očitno zgrešena politika, ki pa je niso zmožni korigirati.

V tej zgodbi me najbolj moti to, da je bila ta kampanja pospremljena z zapisi, objavljenimi v vodilnih slovenskih medijih, s katerimi so kupce popolnoma dezinformirali. Strašili so jih. Tudi z oglasi, kjer so navajali, češ da z zaužitjem GSR dobimo v telo mnogo pesticidov. Govorijo tudi o raku, o avtoimunih in degenerativnih boleznih. To je aktivistični besednjak, ki nima nikakršne znanstvene podpore. Nasprotno, že dolgo vemo, da so tovrstne trditve čista izmišljotina. A očitno je pri nas dovoljeno narediti reklamno kampanjo na podlagi povsem izmišljenih trditev.

Gre za zavajanje potrošnikov, saj ni načina, kako bi lahko imel en protein v soji, ki ga je manj kot 0,04 odstotka vseh beljakovin in ga krava, ko ga zaužije, v želodcu v trenutku razgradi, kakršen koli vpliv na njeno meso ali mleko. Ne more ga imeti. To dobro vedo avtorji kampanje »brez GSO« in to so vedeli že v času, ko so šli vanjo. Zakaj je bilo treba zavajati kupce, pa morate vprašati njih. Moti me tudi, da je bilo to pospremljeno z državnim pompom, da so uradniki z ministrstva za kmetijstvo in okolje s svojo navzočnostjo in govori to podpirali.

Seveda, saj se žival v ničemer ne spremeni, četudi uživa gensko spremenjeno krmo. Ni spremembe ne v njej ne v njenem mleku ali mesu. Nekaj povsem drugega pa je politična odločitev, da bomo živali krmili z domačo krmo. Če je imamo dovolj, zakaj pa ne. A se bojim, da ni tako, saj sojo ves čas uvažamo.

Ne, je popolnoma enako tistemu, ki te oznake nima. Razlike med njima ni. Me pa preseneča, da se ni v tem primeru oglasila nobena potrošniška organizacija. Če gre za zavajanje potrošnika, bi bilo prav, da se oglasijo. Ampak ker so pri tej temi že dolgo časa pristranski, so bili raje modro tiho.

Mnogo primerjav je tega tipa, od elektrike dalje, ki so se je tudi bali. Železnice prav tako. V Angliji je moral nekdo dvajset let hoditi pred avtom s trobento v roki in rdečo zastavo, dovoljena hitrost pa je bila tri kilometre oziroma šest zunaj naselja. Skratka, takšne napačne odločitve so se v preteklosti dogajale mnogokrat, mislim pa, da gre tokrat prvič za večje strašenje s hrano.

Površine je treba pogledati. Te padajo oziroma se polja spreminjajo v travnike in še ti se zaraščajo ali jih izgubljamo s pozidavo.

Subvencija bi bila smiselna, če bi bila vezana na odkupljeni pridelek. Vsekakor pa je ne bi odobril za ekološko hrano. Le čemu? Če grem v butik kupit modno oblačilo in zanj plačam 200 evrov, je to moja odločitev. Toda sedanji subvencijski sistem je tak, da mora tisti, ki gre po obleko v veleblagovnico, meni subvencionirati tisto iz butika. Takšno je razmerje med eko- in konvencionalno pridelano hrano. Tudi če jaz ne kupujem ekohrane, jo še vedno subvencioniram tistemu, ki jo bo kupil.

Nikakor, ker je enake kakovosti kot druga hrana in še dvakrat dražja je. Hči živi v Nemčiji in izrecno jo svarim, naj pazi, preden bo jedla ekokalčke. Pred dvema letoma je tam več deset ljudi zaradi njih in bakterije E.coli umrlo, več tisoč jih je hudo zbolelo. Najprej so govorili, da so krive španske kumare, pozneje pa, da so bili ekokalčki – eno seme iz Egipta, drugo nemško. Seveda ni rečeno, da se to lahko zgodi le ekološki farmi, je pa večja verjetnost, ker uporabljajo več organskih gnojil, ki včasih niso dobro pripravljena. Skratka, ekoloških živil ne bi kupil zato, ker bi s tem kupil dražje in enako kakovostno živilo, ki je lahko tudi zdravstveno oporečno.