Resnico je treba sprejeti táko, kot je

Svet njegove literature izhaja iz očitne notranje prizadetosti in razčiščevanja moralnih vrednot, četudi se večinoma giblje v surovem okolju druge svetovne vojne in revolucionarnih desetletij po njej. Iz različnih zornih kotov in optik poskuša razumeti vloge zmagovalcev in poražencev, prizadevalo ga je, da ima človeško življenje tako nizko ceno. Zanimala ga je podoba posameznikov, oblastnikov, ki imajo po spletu okoliščin v rokah veliko moč, in tistih, ki so v enakih okoliščinah postali žrtve. Vojno je preživel v domačih vasi v Poljanski dolini, z njo zaznamovan, star 13 let, a z izkušnjami odraslega, prišel na klasično gimnazijo v Ljubljani. Končal je študij prava, ker je hotel imeti čim več časa za pisanje. Sodeloval je pri vseh pomembnih povojnih revijah, nekatere je tudi ustanavljal in urejal. Delal je najprej na RTV Ljubljana, bil dolga leta urednik in direktor pri založbi Borec, pa predsednik Jugoslovanske avtorske agencije za Slovenijo, v osemdesetih je vodil slovensko kulturno politiko kot predsednik Kulturne skupnosti Slovenije in Republiškega komiteja za kulturo. Svojo delovno dobo je zaključil pri ZAMTES (Zavod za mednarodno prosvetno, kulturno in znanstveno sodelovanje).

Piše disciplinirano in redno, vsak dan vsaj eno stran. Pred sedmimi leti je izdal skoraj tisoč strani debelo knjigo Prihodnost, ki je ni bilo. Zadnja, s povednim naslovom Od nikoder do nikamor, ki se ukvarja s sodobnostjo, je izšla ob njegovi osemdesetletnici leta 2012.

Nikoli nisem želel biti uspešen v politiki, vsaj zavestno ne. Tega nagona preprosto nisem imel, zaradi tega sem si lahko dovolil nekaj več svobode in neodvisnosti v primerjavi s tistimi, ki so delali kariero. Za literaturo sem se zavestno odločil, ko je bilo treba izbrati študij. Zanimala me je sicer medicina, a sem vedel, da zahteva celega človeka. Po takratnem pojmovanju je bil to še človekoljuben poklic. Pravo pa je bilo poleg etnografije najlažji študij. To je bil čas, ko je nova jugoslovanska zakonodaja šele nastajala, v študij pa so bili vključeni tudi splošni predmeti, kot na primer pravna zgodovina srednjega veka, kriminalistika in psihologija ali zgodovina politične ekonomije. Rimsko pravo je bilo zame sploh velika poslastica. Profesor Korošec ga je predaval imenitno, mi, ki smo prišli s klasične, smo z lahkoto vse razumeli v izvirniku, torej v latinščini.

Niti toliko ne. Domačo šolo so požgali partizani, da se ne bi v njej naselili Nemci. Otroci smo pri tem celo pomagali. Pred vojno sem končal prvi razred v Žireh, kjer so v šolo sprejemali že s šestim letom, moj oče, čevljar, je bil Žirovec, lahko sem živel pri njegovih starših. Drugo leto sem začel na Trebiji, potem se je že začela vojna in šole je bilo konec. Spomladi 1945 so v Gorenji vasi domobranci organizirali nekakšno nedeljsko šolo, obiskal sem jo enkrat ali dvakrat…

Ne, duhovščino so Nemci z Gorenjske pregnali že leta 1941. Šolo sta vodili ženski, ki sta prišli z domobranci iz Ljubljane. V tistem času so gorenjske domobrance – uradno je bila to Gorenjska samozaščita, vodil jo je esesovski desetnik po činu – ljubljanski želeli podrediti svojemu vplivu. Tudi k nam v Gorenjo vas so poslali nekaj svojih, enega Žirovca in še šest drugih domobrancev. Z njimi je začel prihajati tudi domobranski tisk. Tako sem na osvobojenem ozemlju že pomladi 1945 lahko prebiral Črne bukve, ljubljanske časopise, Slovenčevo knjižnico… Še danes znam na pamet Balantičevo pesem, objavljeno v Slovenčevem koledarju za leto 1945. Že moj ded je veliko bral, dvakrat je bil v Ameriki še pred drugo vojno in so za njim v našo vas pošiljali ameriške časopise.

Tudi v mojem razredu na klasični je bilo nekaj takšnih. Največ iz Štajerske, kjer so imeli tudi med vojno redne šole. V klopi sem sedel z nekim Korenjakom; ta je bil med tremi izbranci, ki so lahko preskočili v višji letnik. Meni seveda to ni uspelo. Da sem sploh lahko šel v gimnazijo, gre zasluga učiteljici, poročeni z našim sovaščanom. Že maja 1945 je organizirala pouk in nas učila pisati in računati. Sprejemno komisijo na gimnaziji pa je vodil katehet, ki je vojno menda preživel na Kočevskem. Zavzel se je, da smo dobili priložnost tudi takšni, kot sem bil jaz. Kdor ni zdržal, je odletel že po prvem semestru, najkasneje s koncem letnika. Mene je vzela v zaščito profesorica slovenščine, ki je menila, da sem talentiran, spodbujala me je k pisanju, čeprav so bile moje slovenske naloge rdeče od slovničnih popravkov.

Nekateri sošolci pa so zaradi nerazumevanja doživeli kar hude krivice. Spominjam se fanta iz Notranjske, bil je neznansko umazan in je že od daleč zaudarjal po hlevu, ker je z materjo in brati živel v sosedovem hlevu. Italijani so jim med roško ofenzivo požgali dom in ubili očeta, niso imeli kam, ni bilo nikogar, ki bi jim pomagal. Na gimnazijo je prihajal brez vsega, brez knjig, in so ga gladko odslovili kot neprimernega, nesposobnega za gimnazijo. Drugi, ne bom ga nikoli pozabil, z malo čudno glavo, tih, miren fant, ni bil sposoben niti najmanjše koncentracije. Dve leti kasneje mi je povedal, da so njegovo družino kot nemčurje likvidirali v Sternthalu. Tega niti svoji teti v Ljubljani, ki je bila aktivistka OF, ni upal povedati. Tista leta za marsikoga niso bila lahka, nenehno smo se morali dokazovati, kaj smo in komu pripadamo.

... ki ima še četrti del, kot epilog, imenuje se Ko nebo zažari. Želel sem dojeti in razumeti temeljne silnice vojnega časa. Okoli sto različnih ljudi in njihovih usod, z ene in druge strani našega medsebojnega spopada, sem opisal. Naša uboga vas, trideset hiš, je med vojno dala sedemdeset žrtev. Nedavno je bila obletnica poljanske vstaje, v kateri je sodelovalo tristo domačinov, nihče se je ni spomnil.

Bil sem urednik pri založbi Borec in na moji mizi so se v neznanskih količinah kopičila besedila iz vojnih dni, vsakovrstna, domača in tuja, za tisk sem pripravil več kot šeststo knjig. Bral sem največkrat slabotne tekste, od komaj pismenih piscev, ki so se želeli izpovedovati, ohranjati svoje spomine in podobno. Nekdo jih je pisal celo na ovojni papir, na »škrniclje«, edini partizan iz kraja, kjer je bilo vse domobransko, zelo pogumen pa tudi brezobziren, surov borec, s hudimi preizkušnjami za seboj. Po vojni je obnemogel, ni mogel narediti vojne akademije, je pa začel pisati svoje spomine. Njemu in številnim drugim sem pomagal do knjige. Tako sem bil tudi prvi bralec Svetinove Ukane in poskrbel, da je izšla v berljivi obliki. Izšlo je na stotine takšnih izvirnih pričevanj, a danes nihče več ne ve zanje.

So pa obstajale vsebine, o katerih sem moral spregovoriti tudi sam.

Vse življenje to raziskujem. Pa še nisem prišel do konca. Zlo in njegovo minevanje… In zakaj smo Slovenci tako zelo sovražno razpoloženi drug do drugega.

Ne tako brutalno, mizerno … nerazumljivo in nerazložljivo surovo. Odgovor dajejo eksistencialistična filozofija, globinska psihologija in psihosociologija od Fromma naprej; veliko se da razumeti s študijem psihogeneze posameznikov. Za zlo, storjeno človeku, je vedno odgovoren posameznik. V ozadju pa so tudi stoletne frustracije ljudi, ki so živeli v bedi in pomanjkanju, na robu eksistence, ob sosedih, ki jim je v življenju uspevalo. Tudi v mojem neposrednem okolju je bilo tako.

Partijski sekretar Miklavž je dal nalog za to likvidacijo. To so bili »sumljivi« ljudje, tragični dogodek v Cerknem pa velik šok za partizane in za domačine. Likvidacijo so izvedli vosovci iz Baške grape, ki sploh niso bili pristojni na tem terenu, ki ga je nadzoroval idrijski VOS. Mimo vseh pravil že znotraj tedanjega organizacijskega sistema.

Nerad komentiram stvari, ki jih ne razumem.

Vojna generacija in borčevska organizacija, skupaj s številnimi, tudi mlajšimi somišljeniki, bi lahko v povojnem času in tudi po osamosvojitvi odigrala pomembnejšo vlogo, kot jo je. Za to je imela moralno podporo, ki pa je ni znala ustvarjalno uveljaviti.

Tudi po osamosvojitvi bi morali več razmišljati o prihodnosti, več storiti na področju socialnega razvoja države, vsaj projicirati dolgoročni program, ki nam ga osamosvojitev ni dala. Vsi smo nasedli obljubam demokracije in človekovih pravic. Pričakovali smo, da bodo socialne pridobitve ostale, da se bodo samo še poglabljale, za vse ljudi, ne le za elito. Oblastniki pa so državo ropali, še preden je bila dobro ustanovljena. Celovitega koncepta lastne države nismo imeli in ga še danes nimamo. Nekaj o tem najdete v moji knjigi Od nikoder do nikamor. Napisal sem tudi obsežnejše besedilo Slovenija, od osamosvojitve do streznitve, ki ga dobite na spletni knjigarni.

Ne morem reči, da sem karkoli pričakoval, saj nisi mogel imeti realne predstave o svetu, v katerem bom živel. Za otroka iz hribovske vasi je bil že prihod v Ljubljano velik obet. Vesel sem bil, da so meseci in leta strahu za golo življenje minila. Stalna prisotnost smrti naredi življenje brezizhodno, otroku še posebej. Verjel sem, da mi bo šola odprla pot do drugačnega življenja, kot bi ga imel, če bi ostal na vasi… Sam sem, star kakih 35, 40 let, sklenil, da ne bom nesrečen zaradi resnice. Da jo je pač treba sprejeti tako, kot je, kot dejstvo.

Videl sem in vem marsikaj, kar se je dogajalo, in zavedal sem se meja svojih možnosti. Kadar sem se jim približal, je zagrmelo...

V jedru mojega interesa je bilo moralno vprašanje. Poznal sem nekaj obsojencev s tega procesa. V letih, ko sem delal na založbi, sem spoznal nekaj ljudi, ki jih je bremenila preteklost. V zraku je bilo nekaj shizofrenega, pa tudi mnogo primitivizma, neznanja, bolestnih in visokostnih ambicij, brezobzirnosti, surovosti in samodrštva… Nekaj sodelavcev varnostnih služb sem poznal iz osebnih doživetij, nekatere še iz časa, ko sem kot študent živel v Šiški. To so bili bivši gojenci učiteljskega doma, ki so šli leta 1943 skoraj vsi v partizane, polovica se jih ni vrnila. Mnogi, ki so se, so potem delali v Slaviji (tedanje ministrstvo za notranje zadeve, op.av.). Vsi so bili simpatični, normalni ljudje. Opisani so v knjigi Mladost v boju. Kako se je med njimi in med nami vsemi porajalo zlo, sem skušal opisati v Zapisniku. Seveda ne brez posledic. Slednjih nisem obešal na veliki zvon, imel sem jih za normalno posledico svojega neprilagojenega ravnanja.

Zaradi Zapisnika so zahtevali, da odstopim z vseh javnih funkcij. Bil sem v sodni preiskavi in pod udbovskim nadzorom, vsak mesec so me klicali v Slavijo, ali pa me je obiskal mlajši tovariš, da bi malo »pokramljal« o moji »napaki« in o tem, kaj se lahko izcimi iz nje. Pritiski so bili navzven nevidni, a so kar vplivali na moj položaj v družbi. Moje knjige niso smele izhajati v prevodih, preprečili so prevod v francoščino, italijanščino in nemščino, nisem smel študirati zgodovine na Cambridgeu, kamor me je povabil Fitzroy McLean, za študij sem potreboval priporočilo, ki ga profesor Mikuž po naročilu M.R. ni podpisal… Doživljal sem tudi grožnje: da mi lahko med vožnjo odpovedo zavore pri avtomobilu, mi je zaupal znani humanist iz vodstva Socialistične zveze.

Mene je zanimala resnica. Ljudje, ki so konstruirali dachavske procese, niso poznali osnovnih medvojnih dejstev. Po vojni so namreč na Gorenjskem odkrili kakih dvesto med vojno podpisanih izjav o lojalnosti Nemčiji. Premalo poučeni policisti so verjeli, da ostanki sovražne vohunske mreže delujejo še po vojni. Če je bil nekdo izpuščen iz Dachaua, je pomenilo, da je vohun. Niso namreč vedeli, da je bil Dachau prevzgojno, ne uničevalno taborišče, da so bili iz Dachaua izpuščeni mnogi jetniki, ne le slovenski. S podpisanimi izjavami so zagotavljali zgolj lojalnost do nemške države in ne dejansko sodelovanje z gestapom. Brez tega podpisa jih pač niso spustili iz svojih rok. Tudi vodstvo NOB, ki je vojno preživelo na Dolenjskem, ni povsem razumelo koncepta nemške okupacije, ki smo ga doživljali Gorenjci in Štajerci. SDV je znala nečloveško preganjati sumljive dachavce, nikoli pa ni zastavila vprašanja odgovornosti nemških policistov, Avstrijcev, ki so v Sloveniji postrelili več kot 3000 »talcev«, kar je vojni zločin, ki ne zastara.

O tem se pisal že v knjigi Minevanje pred osamosvojitvijo. Spomenkin koncept je preveč teološki in teleološki, vzet iz katekizma. Gospod Bog, ki je neskončno dober, je pripravljen ljudem, ki so grešili, odpustiti, če se pokesajo... Tisti, ki so po vojni šli v Argentino, so pričakovali, da bodo slovenski komunisti priznali svoj greh in jim bo samostojna Slovenija naložila pravično kazen, pa jim bo greh odpuščen. Le kdo bi na to pristal!? Kdor je doživel smrtni strah, videl umirati svojce, svet dojema drugače kot Spomenka Hribar Diklić, ki vojne ni doživela, za domobrance pa je izvedela trideset let po njej. Med politično levico in desnico sprave ne more biti. To sta dva pogleda na svet, dva nezdružljiva socialna programa in koncepta.

Kar nas je bilo mlajših v kulturnem menedžmentu, smo nasprotovali, da bi imela država monopol nad kulturo in umetnostjo. Menili smo, da država ni primeren nosilec Prešernove nagrade, to bi morala biti stroka. To so politične nagrade, veste, ustanovljena je bila leta 1945 v Črnomlju. Upravne odbore postavlja politika. V enopartijskem sistemu se je morala s predlaganimi za nagrado strinjati partija. Zdaj ni dosti drugače, le da je »levica« zanje povsem nezainteresirana, »desnica« pa je v zadnjem desetletju osvojila skoraj vsa pomembna mesta v civilni družbi. Postali so tudi prevladujoč dejavnik v kulturi. Odločilno vlogo pa bi tu morale imeti stroke.

Zadeva z mano se vleče že več kot deset let. Miloš Mikeln in skupina piscev me je večkrat predlagala. Prejšnji upravni odbori mi niso bili naklonjeni, razlogov sedanjega pa še ne poznam.

Niti ne. Sem odkrit pristaš socialnega program levice, sem za dostojno preživetje vseh, za enakost med ljudmi. Nikoli nisem bil vernik. Nikoli me ni zanimala oblast. Oblast je zadnja strast starcev, pravijo. Svoje pisanje razumem kot raziskovanje človekove eksistence. Kaj sem pri tem dosegel, vem sam, koliko je to vredno, pa sodijo drugi.