Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Tomato Košir oblikovalec vidnih sporočil

Oblikovanje je vse, kar imam in kar želim početi

Tomata koširja sem obiskala v njegovem ljubljanskem podstrešnem studiu, ki si ga deli še s tremi kolegi. Artikuliran, obvladan sogovornik se je zares razživel, ko je diktafon ugasnil in me je popeljal od enega do drugega izdelka, katerih grafično podobo je ustvaril. Ob Velikem angleško-slovenskem slovarju Oxford, za katerega je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2005 prejel nagrado za najlepšo slovensko knjigo v kategoriji stvarna literatura, mi je razkril anatomijo knjig, ki morajo znati tako stati, sedeti kot ležati. Knjiga V družbi z jezikom Marka Stabeja je dokaz, da knjižni prelom ni odgovoren le za (ne)prijetno bralsko izkušnjo, ampak ima lahko tudi konkretne ekonomske učinke, saj lahko po njegovi zaslugi knjiga shujša za celih šestdeset strani, ne da bi ceno plačala z manjšo berljivostjo.

Nalagam galerijo
  • Serija naslovnic za Didaktino zbirko smeh.podtoni

S posebno nežnostjo je pogladil plakate z novozasnovanimi črkovnimi vrstami z mednarodne delavnice TypeClinic v Trenti, kjer že vrsto let nastopa v vlogi organizatorja in mentorja. Pravi, da se na njej ob intenzivnem delu neizmerno zabavajo, in to brez alkohola. Na vprašanje, katera je njegova najljubša črka, je izstrelil, da »g«, in dodal, da najbrž to velja za vse oblikovalce črk, saj naj bi prav ta črka dopuščala največ manevrskega prostora.

Sam ga, vsaj v časovnem smislu, ne potrebuje prav dosti. Pravi, da pod največjim pritiskom običajno najbolje dela. Pri devetnajstih ilustracijah, ki jih je doslej pripravil za Objektiv, se mu še ni zgodilo, da ne bi v pol ure prišel vsaj na sled, običajno pa kar do končne ideje. Kar pa ne pomeni, da so njegovi vizualni komentarji rokohitrski. To nenazadnje potrjuje tudi ugledna nagrada merit newyorškega Art Directors Cluba, ki jo je nedavno prejel za serijo petih naslovnic Objektiva.

V studiu ste skupaj z drugimi ustvarjalci, najbrž ne gre le za deljenje prostora.

Studio si delimo samostojni oblikovalci, iz dveh razlogov: prvi je, da vsak potrebuje prostor, drugi pa, da je težko delati v domači kleti ali drugih domačih prostorih. Tudi to sem že počel, vendar sem imel občutek ujetosti v zlati kletki, kjer ti je sicer vse na voljo, hkrati pa nimaš odrejenega časa ne za delo ne za zasebne stvari. V neki fazi se mi je to zazdelo malo nehigienično.

Najbrž je šlo tudi za občutek izoliranosti.

Seveda, izoliranost sodi avtomatsko zraven. Poleg tega ima skupni prostor to prednost, da ti omogoča instanten feedback, takojšnjo preverbo tvojega dela. Tako da drug drugemu »mečemo oko« na projekte vsakič, ko potrebujemo povratne informacije. Obenem smo si mentorji in hitri približek ciljne skupine; seveda imamo še stare mame, tete, strice ipd., ki pokrijejo še ostale ciljne skupine.

Kot grafični oblikovalec delate s simboli, tudi svoje ime ste zgostili v znak; od kod ime Tomato?

Menda sem bil zaplojen na paradižnikovi gredi.

Ob vašem imenu lahko dobimo asociacijo na metanje paradižnikov, a kot lahko sklepamo iz vaše predstavitvene slike, kjer nosite paradižnik-nos, imate raje od agresivne kritike prefinjen humor.

Ali je potreben komentar na bolj humoren ali na bolj boleč način, pove prva faza, se pravi faza raziskovanja. Oblikovanje je načrtovanje, in kadar preskočiš katerokoli od faz, se kasneje to pokaže. Kot sem govoril tudi svojim študentom: vse, kar vložiš, se ti povrne, četudi ne v aktualnem projektu, enkrat zagotovo.

Metafora, metonimija, premestitev, zgoščanje, vse to so metode, ki jih zasledimo v vaših naslovnicah za Objektiv. Sporočilo vaših podob v hipu intuitivno zapopademo, čeprav ga velikokrat šele kasneje, ob racionalni analizi, zares dekodiramo.

Moj največji strah je, da bralci mojega sporočila ne bi odkodirali, zato je podpora v studiu vedno dobrodošla. Naslovnice Objektiva imajo nekaj specifik. Prva je, da gre za naslovnico znotraj večjega sklopa, ki opazovalcu oziroma kupcu časopisa ni izpostavljena dlje časa, ampak zelo kratek čas, zato mora delovati hipno. Običajno se naslovnico v sklopu celotnega Dnevnika preleti kot vmesno stran, preden pridemo do prave vsebine. Na splošno se mi zdi velika škoda slovenske časopisne kulture, da vizualnega komentarja ne jemljemo enakovredno pisnemu. Zato se moramo temu prilagoditi in odmeriti sporočilo na način, da bo jasno v tisti sekundi ali dveh, kolikor mu sploh namenimo pozornosti. Revije na drugi strani se prodajajo z naslovnicami. Pri takem formatu revije, ki jo prodaja naslovnica, so tako prednosti kot slabosti. Lahko pride do banalnih rešitev, ki naj bi dosegle zelo široko publiko. Mislim, da je splošna nevarnost pri vidnih sporočilih, da se podcenjuje bodisi klienta ali pa se skupaj s klientom podcenjuje končnega naslovnika.

A čim več plasti, podtonov sporočila uspe bralcu dekodirati, večji užitek mu to nudi.

Pred leti sva z Zdravkom Dušo delala celostno grafično podobo za dolino Trente. In je skupaj z zaščitnim znakom zrasel slogan, ki je izražal njihove največje prednosti, poleg njih pa še tisto bistveno komunikacijo, ki so jo želeli dati ven: da je Trenta na voljo vse štiri letne čase – kar včasih ni veljalo, ker ni bilo organiziranega pluženja, varnostnih ograj in navsezadnje dogodkov – ter da je kakovost življenja v Trenti ravno v počasnosti. In slogan, do katerega sva prišla, je bil: »Trenta, štirje letni počasi.« Osnovno sporočilo takoj dojameš, besedna igra pa te doleti z nekajsekundnim zamikom. In kar želimo pri Objektivu, je zelo podobno: hipno, jasno sporočilo, ki pa lahko ohranja še plasti, ki kasneje odmevajo pri bralcu.

Vaša tehnika se mi zdi pogosto blizu nadrealistom – iz obstoječih predmetov sestavljate nove kolaže. In to pogosto počnete na »analogen način«: razvrstite predmete in jih fotografirate, brez računalniške montaže...

Tudi če sam proces ni tako zelo analogen, želim pustiti vtis »že narejenosti«. Tudi če pride do naknadne fuzije dveh ali redko več elementov, se na vse kriplje trudim, da bi ohranil verjetnost. Zato tudi v zadnji fazi, v fazi realizacije, delam hiperrealistično. V žargonu bi rekli, da delam »na 800 procentov zooma«, se pravi, do zadnjega piksla želim stvari postaviti kar se da verjetno.

Pogosto zaradi samoumevnosti, navajenosti, besed sploh ne slišimo več zares. Da narediš premik, obrat izvornega pomena, moraš na neki način razpreti osnovni pomen. Enako velja za podobe.

Ti prelomi pomena zame niso velika enigma, saj se definiram v prvi vrsti kot oblikovalec in šele v drugi kot bitje, ki mu poklic omogoča, da preživi ostanek dneva. Oblikovanje je enostavno vse, kar imam, vse, kar počnem, in vse, kar želim početi. Mogoče je postal moj način razmišljanja, da tovrstne orehe trem že dokaj spontano. V poklicu nas je mnogo takih. Na naših tipografskih delavnicah se po nekaj dneh druženja z zelo podobnimi ljudmi stke neki interni humor, zelo interne besedne igre. Za bližnje srečanje s širšo javnostjo smo po enem tednu čisto neprebavljivi.

No, druga skrajnost so instant, »na prvo žogo« rešitve.

To je problem, ki ga ima marsikatera stroka. Do te razlike pripelje predanost. Nekateri živimo zato, da delamo, drugi pa delajo zato, da živijo. Kolegom morda celo zamerim, da prva faza, faza raziskovanja, pogosto ostane na zares nikakršni ravni. Pri oblikovanju naslovnic vem, da se po založbah pogosto ne spustijo dlje od naslova knjige. Če že zaradi spoštovanja do samega avtorja in slovenske kulture ne čutijo potrebe po bolj poglobljenem raziskovanju, bi jo morali vsaj iz spoštovanja do lastnega poklica. Zaradi množice priložnostnih oblikovalcev, ki so oblikovalci osem ur na dan, pride do neskomuniciranosti naše stroke. Zaradi tega nas naročniki dojemajo kot neodgovorne umetnike, ki komunicirajo sami sebe, oziroma v najboljšem primeru kot dekoraterje oziroma kot nekoga z izpiljenim osebnim okusom, ki ga aplicira na projekt.

Sami ste imeli dobro izkušnjo z založbo Didakta, za katero ste oblikovali celotno zbirko smeh.podtoni.

Motite se, ni prišlo do oblikovanja celotne zbirke. Ne vem, kako se zbirka sedaj oblikuje, ampak vmes so bili posredi tudi drugi oblikovalci. Vse je bilo odvisno od urednikov, ki pa so se menjali praktično z vsako knjigo.

Pri tej zbirki so se mi nekatere vaše rešitve zdele kar »pogumne«.

Največ zaslug ima urednica Andreja Križaj, sedaj Rauch, ki je bila iniciatorka te zbirke in tudi urednica prvih dveh izdaj. Ona me je izbrala, ker mi je na podlagi prejšnjih referenc zaupala, in zaupala mi je tudi med izhajanjem zbirke ter pri založbi zagovarjala moje rešitve. Problem našega dela je, da končni bralec vidi zgolj stiskano ali na kakšen drug način izvedeno idejo. Ne vidi pa samega procesa, zapletov, politike, prepričevanj – od diplomatskih do psihoterapevtskih – ki se dogajajo vmes. Za ta namen imamo v studiu »freudovski kavč«, kamor se usede naročnik in ki dejansko funkcionira.

Da ga prepričate v svoj prav (smeh)?

Ne, zato da me »brifira«. Jaz ga ne bom prepričal v nekaj, kar nima argumentov, ki bi podpirali osnovni brief. Moja naloga ni, da naročnika prisilim v mojo osebno vizijo nečesa. A če mi da dober brief, bom tudi sam nanj odgovoril na najboljši možen način. V prvih poskusih dobi naročnik vedno stoodstotno rešitev, najustreznejše, kar mislim, da je možno. Če ugotovimo, da so se vhodne informacije spremenile ali da je prišlo do »šuma« pri brifiranju, je vedno možen nov poskus. Od naročnika pa pričakujem ustrezno argumentiran odziv. Kadar ni ustreznih argumentov, kadar se dela na nivoju všečnosti, oziroma, če karikiram, na nivoju ujemanja barv z domačo sedežno garnituro, se bistveno prej razidemo.

Še kot študent ste oblikovali celostno grafično podobo za ministrstvo za kulturo, logotip ste uporabili tudi na naslovnici Objektiva ob njegovi ukinitvi. Najbrž se ne zgodi pogosto, da imaš priložnost reinterpretirati oziroma redizajnirati samega sebe?

Najprej moram povedati, da je do tega projekta prišlo na nek zgleden način. Upam, da se bodo na ministrstvu še kdaj odločili za podoben način dela. Takratna ministrica za kulturo Andreja Rihter se je pri oblikovanju celostne grafične podobe obrnila na akademijo, akademija pa je naredila interni natečaj, mislim, da dveh seminarjev kakšnih šestih do sedmih študentov. Nato je mešana komisija z ministrstva in oddelka izbrala zmagovalno rešitev.

Iz faze realizacije se spomnim anekdote, ko je sekretar ali podsekretar prišel do ministrice z eno izmed vejic iz logotipa – tisto, ki je najbolj organska – povečano na A3-format. Ministrico je prepričeval, da gre za skrito subliminalno sporočilo, da je naša kultura »za en kur'c«. Ob tej priložnosti bi se mu rad zahvalil, da mi je za vnaprej dal idejo vizualnega komentarja ob ukinitvi ministrstva za kulturo.

Jaz sem obrnjeno vejico na naslovnici razumela kot prst, ki žuga.

Mogoče jo je razumeti tudi na ta način. Ampak geneza ideje je bila pa takšna. Samih avtorskih pravic mu sicer nisem izplačal, ampak mislim, da je lahko ponosen na svoj prispevek.

Pri vašem delu bode v oči popolna odsotnost ljudi, kar je posebej pri političnih komentarjih prava redkost. Kot primer lahko navedem naslovnico Objektiva, na kateri sovražnega govora o »trenirkarjih« ni utelešal politik, ampak kravate, prelomljene v črki SS. Kot ste omenili v nekem intervjuju, ste se kljub »abstraktnosti« bali tožbe.

To je bilo še zelo na začetku – mislim, da je bila to moja tretja ilustracija – tako da takrat še nisem vedel, do katere stopnje mi bodo dopuščali »umetniško« svobodo. Zdi se mi, da se krivci za zgodbo s »trenirkarji« enostavno niso prepoznali, pa tudi sam komentar je bil širše zastavljen. »Kravatarji« je neka pejorativna oznaka, ki jo je mogoče v vsem tem obdobju od takrat do danes zelo pogosto uporabiti.

Za serijo petih naslovnic za Objektiv ste prejeli prestižno nagrado merit, kar je nedvomno veliko priznanje. Menite, da so vse plasti in podtoni teh naslovnic lahko razumljeni tudi zunaj našega kulturnega prostora?

Ne vem sicer, kako poteka žiriranje na Art Directors Clubu, bil pa sem nekajkrat prisoten na domačih festivalih, in žiranti se zelo razlikujejo med seboj – od žiranta s superegom, za katerega nobeno delo ne ujame njegovega nivoja in lahko žirira z meter in pol distance, do žirantov, ki se izredno poglobijo v vse nivoje dela in so za to pripravljeni veliko narediti. Nekateri so se pri Bienalu vidnih sporočil Slovenije večkrat sestajali in žirirali do poznih ur, tudi s tujimi žiranti na tem festivalu imam večinoma podobne izkušnje. Najbrž se določene lokalne stvari izgubijo, ampak s tem nisem nič bolj hendikepiran kot kdo drug iz katere druge države. Žirije so vedno mednarodne in nikoli ne bodo ujele vsega lokalnega konteksta. Kolikor je mogoče, pa jim pomagamo s prevodi in razlagami konteksta.

Vaša velika ljubezen je tudi tipografija, na katero gotovo ne gledate kot na »mrtve črke na papirju«. Če gledamo tuje, nam razumljive pisave, lažje vidimo njihovo grafično razsežnost. Podobno je pri otrocih, ki črke sprva bolj rišejo, kot pišejo. Se spomnite svojega prvega srečevanja s črkami?

Moja zgodba se začne res v zgodnjem otroštvu. Po legendi moje mame Irene in stare mame Lojzke sem se pri letu in pol sam naučil brati in pisati, ne da bi me vzgajali v tej želji. Enkrat, ko smo v času televizijskega dnevnika sedeli pred ekranom – po naključju smo gledali hrvaški program – sem v času napovedne špice izustil »Vijesti«. Ko me je mama vprašala, če sem to slišal reči voditeljico, sem odvrnil, da sem na ekranu videl črke V - I - J - E - S - T - I. Očitno je bila animirana tipografska špica. Njena reakcija je bila: »A ti bereš?!« To je moja prva dokumentirana izkušnja.

Izkušnje, ki so sledile, so bile zgolj iskanje različnih orodij oziroma medijev za zapis – od sestavljanja besed z barvicami, pisanja s prstom po zraku, pisanja s kruhovimi cmoki na krožniku ob koncu kosila... Iz tega najzgodnejšega obdobja sta me zaznamovali dve stvari: eno je tipografija, drugo pa je naravno mentorstvo. Pri štirih, petih letih sem bil mami samohranilki pogosto referenčna oseba, na katero se je obrnila za mnenje, nasvet. Ne vem, do kolikšne mere sem bil zares vplivna osebnost, ampak skozi ta njen način naslavljanja sem razvil neki naraven odnos do funkcije mentorja. S tem nadaljujem tudi sedaj, ko nisem več prisoten na oddelku za oblikovanje. In vesel sem, kadar me mentoriranci presežejo. Pri izjemnem nivoju in obsegu dela moje zadnje mentoriranke Tjaše Kermavnar, ki je za diplomsko delo napisala in oblikovala učbenik in priročnik za ergonomijo, se počutim prav ponižnega.

Koliko osebne, tudi intimne zgodovine pa se zapiše oziroma izriše v vaše stvaritve?

To ni moja naloga. Moja naloga je reševanje komunikacijskih težav naročnika.

Vam ni v užitek »podtakniti« kakšnega osebnega, »subliminalnega« sporočila, ki bi ga razbral le krog vaših prijateljev?

Ne, v kolikor bi na ta način škodoval osnovnemu sporočilu ali naročniku. Na ta način bi zanikal, v kar res verjamem, izdal naročnika in škodoval stroki, ki je že tako napačno razumljena v širši javnosti. Oblikovalci bi se morali zavedati, da je ob naših deklariranih nalogah naša obveznost tudi komuniciranje same stroke naročnikom: naših pristojnosti, procesa, odgovornosti in dolžnosti.

Interpretacija pa je odvisna tudi od samih naslovnikov, njihovih osebnih izkušenj... Sama sem ob pogledu na plakat za Jazz festival, na katerem so namesto klavirskih tipk beli in črni prsti, na primer takoj zaslišala pesem Ebony and Ivory, s katero sem odraščala.

Interni detajl je, da so beli prsti na tem plakatu moji. (smeh) Kasneje sem imel to zadoščenje, da so bili moji prsti na poprsjih deklet, ki so nosile te majice. Drugače pa je bila moja želja, ki ni bila del briefa, da se jazz ne predstavi zgolj kot glasba, ampak kot rezultat medkulturnega, medrasnega srečanja in sodelovanja. Če ima jazz sam takšno zgodovino sobivanja, zakaj ne bi tega prikazali. To je zelo pomembno, pozitivno in še vedno aktualno sporočilo.

Omenjeni plakat je zelo komunikativen, zato morda ne preseneča, da si ga je prilastila Amnesty International.

Ob tej priložnosti sem poklical slovenski Amnesty International in jih prosil za varstvo mojih avtorskih pravic kot dela človekovih pravic. Zanimalo jih je, kakšna kršitev se je zgodila, in do trenutka, ko so izvedeli, da so sami kršitelji oziroma njihova sestrska postojanka v Turčiji, so mi bili celo pripravljeni pomagati. Je pa res, da je krivda predvsem na strani oglaševalske agencije.

Seveda gre za kršenje avtorskih pravic, a obenem tudi za svojevrstno priznanje. Ko te začnejo »citirati« oziroma kopirati, si »klasik«, kajne?

Ne vem, če bi se strinjal s takšno definicijo »klasika«. Seveda obstaja nevarnost nezavednega kopiranja, ki postaja vedno večja, ker smo vedno bolj izpostavljeni poplavi vidnih sporočil. Ampak pri tem projektu se je to zgodilo dvakrat na zelo očiten način. Mogoče je enkrat še lahko naključje, dvakrat pa ne bi verjel. Drugič je šlo za francoskega oblikovalca, ki je za ta isti plakat dobil nagrado za najboljši plakat z družbeno tematiko na bienalu plakata v Chicagu. Sicer sem obvestil festival, a so zaščiteni, ker gre za izključno avtorjevo odgovornost. Če bi želel tožiti bodisi tega posameznega oblikovalca ali oglaševalsko agencijo Grey, ki je pripravila kampanjo za turški Amnesty International, bi moral najeti lokalnega odvetnika. Naša avtorska agencija, s katero imam sicer zelo dobre izkušnje, namreč nima tako dolgih lovk, nima pristojnosti v drugih državah.

Ali zdaj, ko ste prejeli ugledno tujo nagrado, razmišljate o odhodu v tujino?

S prijavo nisem iskal vozovnice za tujino, ampak sem želel preveriti svoje delo zunaj naših meja. Za delo z naročniki iz tujine sem bil tako ali tako že vedno pripravljen. Poleg tega se mi zdi, da sicer vsi priznavajo pomen neke nagrade, ampak vsakega naročnika zanima predvsem, na kakšnem nivoju boš delal za njega. In prav je tako. V oblikovanju si vreden točno toliko, kot je kakovostno tvoje zadnje delo. In ko prideš do novega naročnika, si ponovno na izhodiščni točki. Tudi sam kot avtor se nikoli ne znebim strahu pred začetkom dela: ali bom zmogel, ali bom prišel do ustrezne rešitve. Morda je ravno ta strah tisto izhodišče, ki ga potrebujem, da pri sebi vztrajam pri stoodstotnosti rešitev.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

18 oktober 2014 ob 0:05
Kdo ni dovolj pozoren na varnost hrane
18 oktober 2014 ob 0:05
Se bojite Islamske države?
18 oktober 2014 ob 0:05
Vlado Novak
18 oktober 2014 ob 0:05
Je celo mesto »na travi«?
18 oktober 2014 ob 0:04
Namesto samostojni smo samoležeči
18 oktober 2014 ob 0:04
Operacija stadion
18 oktober 2014 ob 0:00
Varuhi Resnice