Namesto samostojni smo samoležeči

Bila je razstava o Odesi, v resnici.

Ob obletnici Maidana bi novembra radi predstavili svojo resnico, da.

Da, in morda na drugačen način, kot bi pričakovali. Ko smo se pogovarjali o razstavi, sem predlagal, da Ukrajino predstavimo tudi skozi kulturo, ne samo skozi politični ključ družbenih prevratov. Predlagal sem, naj pripeljejo ukrajinski otroški film ali ljubezenski ali žanrski film, kriminalko ali komedijo. Pa se je izkazalo, da je tega sedaj zelo malo. Proizvajajo predvsem zgodovinske filme in podobne reči. To se mi zdi problem. Jezikovna skupnost, ki samo sebe imenuje narod, mora to izpolnjevati. Jasno, da se mi to zdi zanimivo zaradi Slovenije. Imamo isti problem, čeprav smo nekoliko na boljšem. Ne moreš se iti nacionalno državo, če nenehno ne proizvajaš kulture za otroke in mladino. To je blef in zloraba. Če se počutiš ogroženega od drugega jezika, moraš proizvajati čim več kvalitetne popularne kulture v svojem. Za nacionalno identiteto niso dovolj samo politični govori. Tudi mi bi se morali s svojo identitetno težavo spopasti s kvalitetno popularno kulturno produkcijo. Zdaj, ko smo se odbili od dna, je treba razmišljati o rečeh, na katere smo že pozabili.

Mislil sem seveda na državljane in državljanke Slovenije in na našo družbo. Proces osamosvajanja je dosegel dno. Mislim, da glede tega v družbi velja popoln konsenz. Lahko rečem tudi, da je samostojnost dosegla dno. Namesto samostojni smo samoležeči. Vse skupaj je treščilo na tla, ni pa popolnoma razpadlo. Nekatere reči so se razčistile. Slepote je manj. Eno oko se je morda razbistrilo. Vsaj dojemamo stvari kot bolj razčiščene. Tako, kot jih dojemamo, pa se potem tudi obnašajo. Politiki delajo tisto, kar ljudje od njih pričakujejo, drugače ne preživijo. Od tod moj optimizem. Razumem pa vaš srep in nejeveren pogled.

Nova sestava parlamenta in vrh cerkve sta znaka, da ne rinemo več v popolno norost. Veseli me nov nadškof. Vem, da je veliko prostora za malodušje, vendar jaz vidim znake spremembe.

Na vso moč se trudim, da me ne bi potegnilo v tragični modus. Včasih me seveda tja vleče, vendar se na vse pretege upiram. Kjer se le da, se hočem zabavati. Satira, ironija in sarkazem so moja delovna orodja, vendar vse pogosteje pišem pravljice za otroke. Poudarjanje naroda je bilo vso mojo mladost neskončno navdihujoče za roganje in norčevanje. Narod sem, narod tja. Malo si obrnil okorno politično govorico in izbruhnil je smeh. Potem je prišla vojna in to je postalo problematično. Povabili so nas, naj v neki ribiški koči na Barju nastopamo za teritorialce. Predstava je bila popolna polomija. Ampak ne zaradi nas. Nekdo nas je organiziral samo zato, da bi se znebil funkcije. Bil je teritorialec s činom, ki je moral skrbeti za kulturne programe, pa se mu zares ni dalo in je nas zlorabil za to, da so mu vzeli zadolžitve.

»Ampak mi se iz tega delamo norca,« sem ga opozoril.

On pa, da naj ne podcenjujem teritorialcev.

»A misliš, da oni ne razumejo satire? Seveda razumejo. Navdušeni bodo.«

Tepli nas niso. Samo molče so vstali in šli. In kakor se stvari rade smešno obrnejo, sem se z nacionalno identiteto potem začel ukvarjati jaz. Ob vsem širokoustenju o narodu, idejah v smislu Slovenija Slovencem, narod v resnici ni skrbel nikogar in se je pojavljal zgolj kot karikatura. Zato sem po osamosvojitvi sam začel pisati nacionalne komade. Imam jih kar nekaj. Od Prešerna do zadnje predstave, Jezik ne jezi se, ki se začne z Brižinskimi spomeniki in konča v današnjih jezikih od rezijanščine in porabščine do naših slovenščin. Ta teden imam premiero v Kudu.

Gre za jezik. Če imamo jezik, ki nas določa, moramo imeti s tem jezikom čim več veselja, ne pa da razmišljamo samo o drugih, ki da nas s svojo kulturno ponudbo ogrožajo. Res je, da smo že od nekdaj dvojezični, ampak to še ne pomeni, da v slovenščini ne potrebujemo kvalitetnih popularnih vsebin. Se pravi takih, ki ne podcenjujejo občinstva in ki niso namenjene samo tistim, ki jim ne uspe pobegniti na tujejezične kanale. Za mentalno podobo naše družbe so bistveni televizijski programi. In ta mentalna podoba je polna sovraštva in grobosti. Normalno je, da imajo ljudje različne poglede na marsikaj. Ni pa normalno, da mislijo, da se zaradi različnosti ne da živeti skupaj. Lahko bi se reklo, da Slovencem manjka urbanega razmišljanja. Predvsem pa bo narod, ki ni suveren v svojem jeziku, tudi na drugih področjih zašel v težave.

Samo odlomka dveh starih pesmi, v katerih se pojavi tudi slovenščina, sicer pa je predstava v slovenščinah. Štirje improvizatorji in jaz kot voditelj, Goran Završnik je glasbenik. Delamo kviz iz različnih slovenščin.

Seveda ne. Jaz sem to študiral, veste. Poglejte. Slovenščina iz 13. stoletja. Prvi nemški ich roman Ulricha Liechtensteinskega, ki ga še vedno ponatiskujejo. To je bilo takoj potem, ko smo dokončno izgubili križarske vojne. To je zgodba o vitezu, ki je preoblečen v žensko potoval iz Benetk na Češko, v Vratih na Koroškem pa ga je knezoškof Bernhardt Spanheimski pozdravil takole:

Der fürste und die gesellen sin

mich hiezen willechomen sin,

ir gruoz was gegen mir alsus:

»buge waz primi, gralva Venus!«

des neig ich zuhteclichen da.

si hiezen mich des vragen sa,

ob ich tyostiren wolde da,

ich sprach uz hohem muote: »ja!«

Na Koroškem se mu ni uspelo bojevati, potem pa se je na Štajerskem bojeval z Ottom Buchsom, preoblečenim v Slovenko. Bojevala sta se neodločeno. V času travme, ko je bilo treba pozabiti na Sveto deželo in izgubljene križarske vojne, se vitezi, preoblečeni v ženske, bojujejo in pozdravljajo v slovenščini. Pazite. To so druge najstarejše zapisane slovenske besede. Prve so Brižinski spomeniki, ki so nastali med letoma 927 in 1039. Druge najstarejše slovenske besede pa sodijo v svet viteške travestije. Leta 1255. Šele kasneje je nastal Rateški rokopis in podobne reči.

Zgodba gre naprej. Leto 1516. Najstarejše tiskane slovenske besede spet govorijo o bojevanju, vendar zelo drugače. Ein neues lied von den kraynnerißchen bauren je poskočna plesna pesem.

Hört wunder zu

der baurn vnrue

thet sich so ser auspraitten.

In kurtzer zeit

zu krieg vnd streit

kham maniger her von weitten.

Aus irer gemain

theten sy schreien

Stara prauda

ain yeder wolt sich rechen

seines hern gut nun schwechen.

Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina

mit gmainem rat sy khamen dar

fur gschlösser marckht das ist war.

V prevodu profesorja Jožeta Koruze gre takole:

Prisluhnite čudu:

Kmečki nemir

se je tako močno razširil.

V kratkem času

na vojsko in boj

je prišel marsikdo od daleč.

Iz svoje srenje

so kričali:

»Stara pravda!«

Vsak se je hotel maščevati, svojega gospoda imetje zdaj slabiti.

Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup,

uboga gmajna.

Po skupnem sklepu so prišli tja,

pred gradove, trge, to je res.

Šest takih kitic se konča takole:

Leukhup leukhup leukhup leukhup woga gmaina

durch Ir falsch sinn vnd arglist

erhangen vnd auch gespist.

Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna.

zaradi svojega hinavstva in prekanjenosti

obešena in tudi nataknjena na kol.

Za improvizacijo na to nesramno protikmečko pesem bodo gledalci določili orožje kmetov in orožje plemiške vojske, nakar bomo šli v naši didaktični zabavni igri na Svetokriškega in naprej. Kdaj ste nazadnje takole slišali o tisočletnem snu slovenskega naroda, za katerega vem, da vam je pri srcu, ker tudi sami o njem radi pišete? Zanimivo pri tej protipuntarski poskočnici je, da se slovenska literarna zgodovina v zvezi z njo ukvarja z vprašanjem, iz katere stare kmečke puntarske slovenske pesmi je vzet verz Leukhup woga gmaina. A če berete pesem naglas, so slovenske besede vanjo postavljene kot zvok drhali. Gre za veselo pesem zmagovalcev, ki ji tudi potomci na kole nataknjenih poražencev danes lahko prisluhnemo, saj je del naše zgodovine.

Kultura ni obrambni mehanizem naroda, kultura narod vzpostavlja. Kaj je prineslo razsvetljenstvo? Nov način pisanja. Do takrat so pisali pridige in so se ukvarjali z vsebino, ne z jezikom. Potem pa so postali narod in so začeli pisati pesmi, da so dokazali, kako je naš jezik enakovreden in dovolj kvaliteten za različne rabe. Narod je s kulturo nastal in zaradi mene se lahko tudi konča, čeprav bi mi bilo žal, ker od tega živim. No, saj kultura je zmeraj bila in zmeraj bo, vprašanje je le, kakšna. In kakršna je kultura, takšni so ljudje. A če nacionalna država s kulturo ne zadovoljuje potreb prebivalstva, potem imamo lastno državo zato, da jo po delih prodajamo vsakomur, ki ima dovolj, da plača.

V protestih je res bilo veliko kulture. Protestival jih je naredil bolj kulturne in rezultat je bil zelo dober. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je prisotnost kulture demonstracije naredila bolj prijetne in organizirane. Prejšnjo soboto je bilo med protesti proti Tisi na Tromostovju v Ljubljani zelo slabo ozvočenje. Na srečo so bili dobri govorniki, ki si niso vzeli preveč časa. Razen zadnjega. Tudi ko sem še spremljal proteste pred sodiščem, sem bil zgrožen, kako slabo so ozvočili prireditev. Morda so do zdaj že kaj izboljšali. Na Prešernovem trgu sem v soboto slišal pripombo, da imamo Združeno levico v parlamentu, pa ne moremo dati dvesto evrov za ozvočenje. To ni tehnično vprašanje, ampak vsebinska potreba. Če greš govorit na trg, se te mora slišati. Potrebuješ tudi dobre in duhovite transparente in glasbo, če so protesti daljši. Pozimi je bila glasba sploh koristna, ker pogreje dušo in razgiba telo.

Če greš na ulico nekaj povedat, je v tvojem interesu, da to pride čim bolj do izraza. Umetniki pa bi morali po definiciji biti mojstri stikov z javnostjo. Dobro je, če pomagajo vsebinam, da jih razume čim več ljudi. Umetniki morajo znati plasirati svojo resnico s pomočjo svojega znanja in svoje obrti.

Tam gre za to, da rešimo prostor, ki ga eden od segmentov kulture življenjsko potrebuje. Društvo KUD France Prešeren je lastnik hiše in ima z njo 600.000 evrov dolga, ki je ogrožujoč. Jaz sem prišel tja leta 1987, ko je Gledališče Ane Monro potrebovalo gledališko dvorano. Še z drugimi smo se vpisali v društvo, dobili večino in oblikovali program. S hišo smo imeli različne namene. Mi smo hoteli domicilno gledališče, drugi so si želeli predvsem družabnega prostora in pestrega programa. Na začetku sem bil predsednik programskega odbora, potem pa več kot dvajset let opozicija. Zdaj vidim vsebinsko rešitev v tem, da se KUD profilira kot domicilni teater za različna majhna gledališča. Ustvarjalci, ki imamo že dolgo časa svoja gledališča, bi tam lahko imeli domači oder. To je temelj programa, ob tem pa še veliko drugega, kar ima v tem vsebinski center. A najprej se mora društvo KUD France Prešeren odločiti, ali končno pristane na zelo nizko ponudbo mesta Ljubljana in hišo proda ali pa se bo poskušalo rešiti samo. Vse je v rokah demokracije in potencialnih kupcev. Naš notranji problem je, da se mnogim zdi normalno, da se hiša proda komurkoli, ki plača. Jih razumem, a jaz v tej hiši še zmeraj vidim gledališče. Kulturne ponudbe je sicer v Ljubljani veliko, a mislim, da je KUD ena najlepših gledaliških dvoran daleč naokoli, nas, ki imamo občinstvo, nimamo pa svojih odrov, pa tudi ni tako malo.

Do konca oktobra delamo program, s katerim poskušamo vzdrževati nulo. Plačamo stroške celotnega programa, ne plačujemo pa umetnikov, ker nimamo subvencij, ampak minus. Zato nastopajo tisti, ki se odpovedo honorarju ali imajo subvencije. Zelo smo se namatrali, da smo ta program spravili k življenju, ne moreš pa se predolgo matrati, ker to ni v skladu z mojo veroizpovedjo. Upam, da bomo kmalu vzpostavili organizacijski model in lahko normalno delali predstave, čeprav se mi to zdajle zdi iluzorno. Ampak Bog opazuje in hitro lahko priskoči na pomoč. Sezono je začel Matija Solce s Pavliho, potem je šel režirat v Maribor in gre potem še na Japonsko. Sam sem ponavljal dve stari predstavi. Silvana Paletti je prva skoraj napolnila dvorano, Svetlana Makarovič jo je z Zeliščarko napolnila do zadnjega sedeža. Brane Završan je prišel z monodramo Sahib – Impresije iz depresije in Alenka Tetičkovič z monokomedijo Štefka Valentin. Zmeraj je bilo toliko ljudi, da je bilo prijetno. Dve do tri predstave na teden, od petindvajset do sto trideset gledalcev.

To, da je na sončni strani mesta, mi povsem ustreza. Politično smo čisto jasno na levici, vsebinsko pa načrtujemo združevanje lutk, cirkusa in kabareta. Sodoben mestni kabaret, s toliko cirkusa, kolikor ga je znotraj te majhne dvorane mogočega. Ampak to ni konec poti. Ko se bodo v Cukrarni odprli veliki prazni prostori, bo cirkus zaživel v svojih pravih dimenzijah. Poleg razstavišča za velike kipe je to idealno mesto za mestni cirkus, nasproti onkologije bo to zelo dobro delo vsem. Tako da je za cirkus Kud samo prehodna faza, za kabaret pa končna postaja. In Ljubljana takega kabarejsko-cirkuškega teatra nima.

Café Teater je zaprl vrata že pred več kot desetimi leti, ko so jih odstranili iz Kavarne Union. Takrat se je pokazalo, da mesto nima aktivne elite. Kultura, ki se ne razvija z roko v žepu z državo, hitro zaide v težave. Na eni strani je bil Union neresen in se ni hotel profilirati, Vita pa je potem delala drugje. Prvo predstavo Cafe Teatra, Arabello, sem napisal na Vitino željo, in ta predstava je bila neke vrste manifest Vitinih želja. A se ji na žalost ekonomsko ni izšlo, ker tisti, ki bi to morali podpreti, rajši hodijo v teater v London. Vendar Vita nagovarja bolj višji levi sloj, mi pa smo bolj groba levica. Poleg tega je Café Teater začel v času zgodbe o uspehu, ko je bila vera v to, da bo iz vsega skupaj nekaj nastalo. Potem je šlo dve desetletji dol. Zdaj računam na vzgon. Vsaj fizika bi morala še veljati. Poleg tega mi delamo cenejše predstave. Res pa je, da naša publika nima toliko kot njena. In se že dolgo trudim, da bi pripravil občinstvo do tega, da bi dali tisti, ki imajo več, več, tisti, ki imajo manj, manj, in tisti, ki nimajo, nič. Tako kot pri zdravstvu.

Brez tega je zelo frustrirajoče. Brez tega lahko samo gostujemo. Jaz recitiram svoje pesmi. Če gre z mano Goran Završnik, jih lahko tudi pojem, kaj več pa je težko izpeljati brez prostora, kjer lahko predstavo postaviš in jo igraš pred svojo publiko. Isto frustracijo ima še zelo veliko samozaposlenih gledališčnikov. Poleg tega to dvorano potrebuje tudi mesto. To je odlična dvorana, zvok je dober, stik s publiko sijajen, kar sem nazadnje občutil ob nastopu Svetlane Makarovič in Aphre Tesle. Pa še lokacija je odlična, sploh v hladnejših mesecih, ko je na Kudovem dvorišču najtoplejša meni znana točka v mestu. Pomembno je tudi, da se vklopimo v okolico s programom za otroke in matinejami za stanovalce bližnjih domov za starostnike. Najbolj se veselim, da se bodo v Kudu srečevali stanovalci Svetlaninega doma, kjer živi tudi Janez Stanovnik, in tisti iz doma poleg Trnovske cerkve. Kud je ravno vmes.

Imeli smo eksperimentalno gledališče in potem alternativno gledališče. Jaz to razumem tako, da eksperimentiraš, dokler ne dosežeš rezultata, alternativa pa si, dokler ne postaneš mainstream. Temu, kar danes počnem, bi težko rekel alternativa. Organizacijsko pa se zagotovo počutimo alternativa, ker imam gledališče, ki je zraslo na organski način. Ni se vzpostavilo v devetnajstem stoletju in nekako preživelo do danes. Ne vem, če lahko svojemu gledališču sploh kaj rečem. Se počutim kot del alternative organizacijsko in politično. Smo alternativa zdajšnjemu sistemu, ki je propadel. Tako kot je alternativa Syriza. V resnici pa smo samo eno od gledališč.