Mohsen Makhmalbaf

Pogovor z Mohsenom Makhmalbafom je bil eden najbolj nevarnih v mojem življenju. Pa Mohsen nikakor ni težaven človek, prej nasprotno, je prijazen in prijeten sogovornik z izbrano in umirjeno naracijo. Nevarnost bi lahko pretila od drugod. Je namreč na spisku iranske tajne službe, ki išče načine, kako bi ga za vedno odstranila. Zveni filmsko?

Ne, še kako resnično, četudi je Mohsen Makhmalbaf svetovno priznani iranski režiser brez domovine in eden najbolj nagrajevanih režiserjev v zgodovini sedme umetnosti. Že če bi samo poskusili našteti vse nagrade in priznanja, bi v Objektivu zanje zmanjkalo prostora. Niti jih ne moremo videti v kakem v muzeju, saj jih je režim »za kazen« pospravil v bunker. V Iranu Mohsen Makhmalbaf namreč ne obstaja. Ne samo on, niti njegovo ime. Živi svoje nomadsko življenje in snema filme. Pri tem ne pokaže niti kančka strahu. To je morda dediščina mladosti, ki jo je preživel v strogem tradicionalnem duhu in kot najstnik, ki si je želel sprememb, končal v zaporu. Tam je, potem ko je preživel zverinsko mučenje, vso energijo posvetil dobremu; prebral je veliko knjig in se priučil filmske umetnosti. Hkrati se je v njem prebudil tudi borec za človekove pravice, ki je film razumel kot sredstvo radikalnega družbenega delovanja. V svojih filmih Mohsen ni opazovalec, temveč angažirani udeleženec, zato ne pusti, da bi se kakorkoli poseglo v zapisano na celuloidnem traku. Poznana je zgodba, da je iranski režim zahteval cenzuro filma A Moment of Innocence, vendar je Mohsen raje prodal hišo in film odkupil od producenta, da je ostal, kot si ga je zamislil. Pri tem ga je podprla vsa družina. Z eno besedo – Mohsen Makhmalbaf je človek z veliko začetnico.

Moja vloga nikdar ni vnaprej določena; je spremenljivka v času in prostoru. Odvisna je od situacije okoli mene oziroma od tega, kje sem. Ne morete si misliti, kako rad bi snemal prijetne filme, a je realnost pravo nasprotje, zato tega ne morem. Ne morem si, niti si ne znam zatiskati oči. Takoj ko bi to storil, bi izdal ljudi, ki se jim godi krivica; še najbolj pa bi izdal sebe. V zadnjih letih me je domovina bolj kot umetnika potrebovala kot aktivista, zato sem tej vlogi dal prednost, ne da bi ob tem zanemaril film. Tudi film je lahko orožje resnice, saj slika pove več kot tisoč besed. Kakšna je moja vloga gosta na festivalih, je odvisno od narave festivala in novinarjev. Nekateri se močno poglobijo v mojo umetnost, druge bolj zanimata stanje človekovih pravic in situacija v Iranu. Odvisno je tudi, kateri film je na sporedu. Ko smo zadnjič gledali A Moment of Innocence, je po projekciji beseda tekla o konceptu in naraciji filma, ko je bil na sporedu Kandahar, je bila vsebina pogovora temu primerna.

Včasih se vprašam, kdo sem. Vem, rad imam film, in videl sem jih veliko. Po drugi strani sem se našel med gibljivimi slikami, s katerimi želim zgraditi trdne mostove med različnimi svetovi. Moji filmi so ogledala, ki jih postavljam pred ljudi, da se vidijo, kakšni v resnici so. Šele ko se vidiš, ko spoznaš svoje napake, se lahko spremeniš. Svoje filme razumem kot opozorilo in sporočilo, kot pisma o strpnosti, sožitju in prijateljstvu ne glede na vse razlike, ki vladajo med nami. Razumeti se v različnosti je njihovo temeljno sporočilo. Sebe dojemam v prvi vrsti kot državljana filma, vendar je situacija doma in v svetu v meni prebudila tudi aktivista. To je tako, kot če bi slikar med slikanjem čudovitega sončnega zahoda na bregu reke zagledal utapljajočega se človeka v vodi; najbrž ne bi mogel mirno slikati naprej, temveč bi skočil v vodo in nesrečneža poskušal rešiti, četudi bi s tem zamudil najlepši trenutek. Stanje stvari me je pripravilo do tega, da sem stopil v bran človekovim pravicam. V bolj srečnih okoliščinah bi bil najbrž samo umetnik, tako pa je svet poln tragedij, zato čutim dolžnost, da naredim nekaj, da jih preprečimo. Ko so v teh zadnjih nekaj letih pozaprli 15 tisoč mojih sodržavljanov in zaradi ugovora vesti usmrtili po več kot enega na dan, nisem mogel reči, saj sem samo filmar.

Strategija iranske vlade temelji na lažeh o praktično vsem. V Iranu vemo, ker so nas tako učili, da je vse okoli nas napaka stvarnika. Takšna je »naša« propaganda. Enak odnos ima taista propaganda tudi do moje umetnosti – šteje jo za napako. Tisto, kar vlada ne ve, ali, bolje, noče vedeti, je, da ljudje spoznavajo resnico; in takšnih je iz dneva v dan več. Mnogi izmed njih me opogumljajo, da predstavljam tisto, kar si sami ne upajo. Kajti nisem ostal tiho, spregovoril sem, tako v svojem kot v njihovem imenu. Počakati moramo, da vidimo, kaj se bo zgodilo. V Iranu obstajata teza in antiteza. Politika je teza, mi, umetniki in disidenti, smo antiteza. Zmagala bo resnica, ki jo sam vidim kot kulturo miru.

Verjamem, ne nazadnje je marsikatera utopija postala stvarnost. Mislim, da jih ni bilo veliko, ki so verjeli zgodbam Julesa Verna o potapljanju v globine morja ali potovanju na Luno. Niti stoletje ni minilo, ko se je njegova fikcija udejanjila. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, koliko časa bo potrebnega, da se stvari na področju človekovih pravic vsaj približno normalizirajo. Ali imamo, figurativno rečeno, toliko časa kot Jules Verne? Stvari bi se morale odvijati veliko hitreje. Danes, trideset let pozneje, je večina, 68 odstotkov iranske populacije mlajše od islamske revolucije. To so generacije, ki zadržane do njenih dosežkov, še več, pojavil se je celo odpor do vsega, kar je prinesla. Gre za mladino, ki bi rada živela v miru, bila svobodna, imela delo, in ne živela po strogih dogmah, ki jih narekuje preteklost. Celo starejša generacija se spreobrača. Spoznala je namreč, da je religija, ki naj bi temeljila na morali, v imenu boga moralo izkoristila za zastrupljanje uma s sovražnostjo. Na ta način – v Njegovem imenu – je ubila boga v njih in nas samih. To spoznanje predstavlja novo upanje za mojo domovino. Če bi v Iranu prišlo do demokratičnega preobrata na temeljih islama, bi bili lahko vzorčni primer za ves Bližnji vzhod.

Moj svet je film, in vseeno mi je, kje sem, da sem le v bližini filma. Potujem od festivala do festivala, včasih predsedujem žiriji, včasih sem njen član, spet drugič gost festivala ali pa sedim med občinstvom in zgolj gledam filme. Nikoli se nisem spraševal o mejah. Živim na planetu Zemlja in zame ni nobenih meja. Ne takšnih ne drugačnih. Jih ne priznavam. Večkrat letim med različnimi mesti ali kontinenti in nikjer na tleh ne vidim črt, le gozdove, hribe, mesta, morja…

Meje so iz strahu ali za lastne potrebe ustvarili ljudje z omejenim umom. Največkrat gre za politike, ki so nas morali nekako ločiti, da bi nas laže nadzorovali. Zakaj ne bi smel odpotovati v Izrael? Zato, ker mi v Iranu nekdo to prepoveduje? Prav zato moram iti, ker sta naši vladi že več let v sporu in pripravljeni na marsikaj. V Izrael sem odšel s sporočilom o mirni rešitvi konflikta. Dal sem jim vedeti, da tudi v Iranu obstaja mirovniško gibanje, ki ne mara rožljanja z orožjem in ki pozna kulturo dialoga. Ponudil sem jim roko in na drugi strani je nekdo, drugačen in podoben meni, roko sprejel. Spoznali smo, da ni nikakršnega razloga za vojno. Izraelcev je osem milijonov, od tega jih je 200.000 rojenih v Iranu, Judov iz Irana, ki so po islamski revoluciji morali pobegniti, nam pa so takrat zapovedali, da bi jim morali slediti in jih iztrebiti. V Izraelu živi več kot milijon Palestincev, ki so državljani brez države. Izraelce sem vprašal, zakaj jih preganjate, prav toliko kot vaša je to tudi njihova domovina; evropske države meje ukinjajo, vi pa jih postavljate in ustvarjate nove in nove konflikte. V Izrael nisem šel prvič. Podobno sem naredil pred devetnajstimi leti in prebil bariero. Od takrat je bilo v Izraelu prikazanih več kot sto iranskih filmov. Svet potrebuje nekoga, ki je sposoben razbijati tabuje ali, kot se reče pri nas, premakniti nebo. Vsak tak korak nas naredi za odtenek bolj normalne.

Spoštujem vsako odločitev vsakega posameznika, ni pa rečeno, da se z njo strinjam. Verjamem, da je imel svoje razloge, ne verjamem pa, da jih je sam poiskal. V dobi interneta sta znanstveni in kulturni bojkot neumnost. Bojkot v praksi pomeni, da sem se za svoj prav pripravljen stepsti s teboj, kar pa ne prinese rešitve. Treba je najti drugo pot, četudi se z določeno politiko ne strinjaš. Kolikor mi je znano, je Stephen Hawking hotel priti v Izrael, a so ga prišepetovalci prepričali, naj tega ne stori. Prav te dni vidimo dokaze, kam smo prišli s šestdesetletnimi bojkoti – v neskončno vojno.

Prepričan sem, da ljudje še vedno nismo dovolj odrasli, saj ne Združeni narodi ne Evropa, ZDA ali azijske države ne znajo poiskati rešitve v Palestini, Izraelu ali Iraku. Čemu potem bojkot? Ali ni dovolj te neuspešne strategije? Ali ni že čas, da poiščemo kakšno drugo strategijo, saj ta očitno ne deluje? Rojeni smo, da bi živeli na tem skupnem planetu, ne pa, da bi se pobijali med seboj. Z bojkotom je veliki um podprl delitve, namesto da bi zmanjšal razlike. Moja ideja je planet brez meja in prepričan sem, da bo nekoč prišlo do tega, škoda le, da bo do takrat moralo umreti še veliko nedolžnih ljudi.

Ovire bodo vedno obstajale, vendar ne morejo preprečiti mirovnega procesa, ki se mora najprej zgoditi na intimni in šele potem na interaktivni ravni. Verjemite mi, vem, kaj govorim, saj sem kot Homeinijev vojak nekoč ranil človeka in za to plačal svojo kazen z obrestmi vred. Vem, kako diši smrt, zrl sem ji v oči, in počasi spregledal. Če ne bi videl upanja, da bo ljudi enkrat srečala pamet, kot je mene, teh stvari ne bi počel s takšno vnemo. Vzvodov za medkulturni dialog je danes veliko, kar vsem omogoča, da se naučijo strpnosti. Tudi zato hočejo nekatere družbe ostati zaprte, saj je tako laže ohranjati nadzor nad ljudmi, ki so deležni zgolj prirejenih informacij. Moja naloga je, da povem, da onkraj vsiljenih meja obstaja tudi drugačen svet, kjer ljudje ne sovražijo ne njih ne njihovega boga, kot jih »učijo« nadzorniki, da bi si jih laže podredili in jih naredili poslušne vojščake, ki bodo v imenu Boga pripravljeni narediti vse, tudi največje neumnosti.

Ne, nikakor. V Izrael sem šel s petimi filmi, saj so prikazali mojo retrospektivo. Na sporedu ni bil samo The Gardener, temveč tudi Kandahar, Saalam Cinema, Gabbeh in A Moment Of Innocence. Pred vsakim filmom so organizatorji pripravili pogovor z menoj, kjer smo se odkrito pogovarjali o kinematografiji in konfliktu med narodi. Dvorana je bila na vseh predstavah razprodana. Moja tema je bila mir in iskanje mirne rešitve konfliktov med nacijama. Prizanesel nisem nikomur. Kritiziral sem obe vladi, tudi izraelsko, in, ne boste verjeli, doživel stoječe ovacije. Ne lažem! Si predstavljate Iranca sredi Izraela, ki kritizira izraelsko vlado? Meni je to uspelo in ljudje so bili navdušeni. Tudi mediji so dovolj natančno povzeli moje besede in poudarili, da jih je prepričal tudi umirjeni ton mojega glasu. Kot pravim, s kulturo dialoga, kjer poslušaš in si slišan, je mogoče doseči marsikaj. Seveda so te reakcije še kako prizadele iranski režim. Sam sem se prepričal, da obstajata dva Izraela: ta, ki konflikt rešuje z vojno, in tisti, ki bi šel rad po mirni poti dialoga naprej. Na obeh straneh je treba vzeti moč ekstremistom, in bo veliko storjenega. Veliko Izraelcev mi je namreč priznalo, da ne marajo svoje vlade.

To nikakor ni res, in s svojimi nastopi sem to tudi dokazal. Pred letom dni sem sprejel mesto predsednika žirije na moskovskem filmskem festivalu, četudi Putina v ničemer ne podpiram. V intervjuju za tamkajšnji časopis sem to tudi jasno povedal. Položaj v Moskvi sem sprejel, ker imam rad film, ne zato, ker bi podpiral Putina. Nenazadnje nisem jaz izvolil Putina, prav tako ne vašega predsednika, če bom kdaj prišel v Slovenijo; moj morebitni prihod k vam ne bo imel prav nič z vašim režimom ali predsednikom. Politiko in film je treba ločiti. Po svetu hodim, da prikazujem svoje in gledam filme drugih avtorjev. Vidim se kot kulturnega atašeja, v ozadju ni nič, nobena teorija zarote. Moji filmi se resda naslavljajo na določen konflikt, vendar je sporočilo univerzalno: potrebujemo kulturo strpnega dialoga.

Ko me kritizirajo, pravzaprav osvetljujejo moje potovanje, mu dajejo smisel in pomen. Na ta način razbijam tabuje. Veliko iranskih levičarskih intelektualcev živi in dela v ZDA. S strani ameriške vlade dobivajo dobro plačo. Poglejte njihova imena in videli boste, kje in za koga delajo. Resda niso podprli Busha, ko je napadel Afganistan in Irak, vendar tudi niso povzdignili glasu. Njihov problem je, da si zatiskajo oči pred tragedijami. Zakaj ne pišejo iranskemu režimu in ga vprašajo, zakaj podpira Asada? Veliko strašnih tragedij se je pripetilo v zadnjih desetih letih, ko so bolj ali manj molčali, potem pa je kar naekrat problem skromno potovanje nekega režiserja v Izrael.

Brez vsakršnih zadržkov, četudi mi iranske oblasti že nekaj časa nagajajo. Nočejo mi namreč podaljšati potnega lista. Si predstavljate, lastna domovina me noče sprejeti!

Štiri leta in pol sem preživel v zaporu, mučili so me, a sem preživel. Vem, kaj je pekel, vendar tu ne gre za vprašanje, kaj se je zgodilo meni, temveč za spoznanje, kaj lahko spremenim na bolje v svoji domovini. Ne glede na pretrpljeno in nekatere pokvarjene posameznike imam rad Iran in njegove ljudi. Z Jafarjem Panahijem sva svoje življenje in dušo posvetila višjim ciljem, kot je najin osebni svet. In ne gre samo za naju, še veliko ljudi je, ki so v svojem kratkem življenju storili nekaj pomembnega za vse nas. Jafar je velik človek. Začel je snemati film, za katerega se niti ni vedelo, o čem govori in kakšen je koncept, a so ga preventivno strpali v zapor. Zaprli so ga, ker je snemal film! To so storili samo zato, da bi nas prestrašili.

Strateško smo počakali dva meseca in na festivalu v Cannesu o tem spregovorili pred šest tisoč novinarji. To je ustvarilo tolikšen pritisk, da so ga oblasti morale izpustiti. Zaupal vam bom še en primer: med Afganistanom in Iranom je 8000 kilometrov dolga meja. Do leta 2002 se je v Iran zateklo tri milijone beguncev, od tega okoli sedemsto tisoč otrok. Ti niso smeli hoditi v šole, ker so bili v državi ilegalno. Povedati moram, da smo imeli pred Ahmadinedžadom zelo dobrega predsednika, Mohameda Hatamija. V času njegovega predsedovanja sem posnel dokumentarni film The Afghan Alphabet in svetu pokazal otroke, ki so hrepeneli po izobraževanju, vendar jim status tega ni dovolil. In kaj se je zgodilo? S tem filmom sem spremenil zakon in pol milijona otrok je prestopilo šolski prag. To je moč filma in umetnosti nasploh. Z njo nevidne stvari postanejo vidne, ljudje začnejo razmišljati in iskati rešitve.

V trenutku, ko je predsednik postal Ahmadinedžad, se je gonja proti oporečnikom režima drastično povečala. Moje filme so prepovedali, prav tako knjige, celo moje ime je bilo prepovedano v Iranu. Ko je hotel asistent posneti film po moji literarni predlogi Poet of Wastes, so mu povedali, da mora, če želi, da bo film predvajan, iz napovedne in odjavne špice umaniti moje ime. Če verjamete ali ne, postal sem človek brez imena v svoji lastni domovini. Prisiljen sem se bil umakniti v Afganistan, kamor sem šel snemat film. Dve leti sem z družino živel v Afganistanu, dokler ni iranska vlada poslala teroristov, ki so na setu, ko je snemanje potekalo na tržnici, podstavili eksploziv. V eksploziji je en človek umrl, dvajset jih je bilo huje ranjenih. Film smo sicer posneli do konca, a sem moral znova zbežati, tokrat v Tadžikistan, kjer sem s snemanjem nadaljeval in ustanovil filmski festival za perzijsko govoreče ljudi. Kmalu je znova prišlo do zapletov in pot me je vodila v Pariz. Po dveh letih življenja v francoski prestolnici je na vrata potrkala francoska tajna služba z informacijo, da so prestregli podatke, da me želijo znova likvidirati. Vedeli so, da naj bi teroristi prišli iz Afrike, niso pa vedeli, kdo so. Dodelili so mi zaščito. Vse skupaj me je utrujalo, zato sem se z družino umaknil v London, kjer je mejna kontrola bolj stroga.

Priznam, gre za paradoks, a misliti moram tudi na svojo družino. Mrtev ne bom nikomur koristil.

Odraščal sem pri svoji babici, pri kateri sem bil podvržen strogi verski vzgoji. Nisem smel gledati filmov ne poslušati glasbe. To je bil reven del Teherana, kjer je bila tradicija vse, kar smo imeli. Med dvanajstim in sedemnajstim letom sem opravljal različna dela, kar me je utrdilo, vendar mi ni dalo širšega pogleda. Nisem povsem razumel, kaj se dogaja v Iranu. Šah Mohamed Reza Pahlavi je bil moderen človek liberalnih in sekularnih pogledov, vendar hkrati diktator. Skrbel je le za okoli tisoč njemu bližnjih družin, medtem ko je večina Irancev živela pod pragom revščine. Zato smo se upirali, zato je prišlo do revolucije. Takrat še nisem mogel vedeti, da bomo samo enega diktatorja zamenjali z drugim in hkrati izgubili sekularizem.

Življenje mi je rešilo zgolj dejstvo, da sem štel manj kot osemnajst let, sicer bi končal na vislicah. Po revoluciji se je to spremenilo. Usmrčevati so začeli tudi najstnike. Kakor se sliši paradoksalno, se lahko zgolj šahovemu režimu zahvalim, da sem živ. Vseeno pa mi ni bilo prihranjeno mučenje, ki ga je težko opisati. Nedolgo tega sem slišal, da so podobne metode izvajali na Bradleyju Manningu, kar pripelje do vprašanja, kdo se je učil od koga.

Ne mislim, verjamem, saj slabše ne more biti. V Iranu imamo vrhovnega vodjo, ajatolo, in vsa moč je v njegovih rokah, zelo malo je je v rokah predsednika, ki je navadno tudi njegov človek. Ahmadinedžad je bil tipičen primer takšnega diktatorja. Hasan je nekoliko drugačen in stvari lahko obrne na bolje. Kljub temu se še ne morem vrniti v domovino, saj je ajatola Ali Hamenej zelo jezen name. Kar je pri tem najbolj cinično – pred revolucijo sva bila sojetnika. Zaprt je bil, ker se je boril za svobodo, kasneje pa je postal verski diktator.

Moramo verjeti v dobrega človeka in da bo na koncu dobro premagalo zlo, to je edino upanje za prihodnost. Ne poznam nikogar, ki ne bi z optimizmom gledal v prihodnost. Tako vidim tudi svoje filme. Poglobim se v problem, da ga jutri ne bi bilo več. Vzemimo na primer Kandahar, v vsej tragediji glavna junakinja še vedno išče upanje za svojo sestro. To je moj režiserski slog: iščem lepoto v umazanih stvareh, upanje v brezupnih situacijah. Pri tem osvetljujem različne zorne kote življenja, konservativne in avantgardne. Pripovedujem o pravicah žensk, o pravicah otrok. Posnel sem okoli trideset filmov in napisal okoli trideset knjig. V meni je veliko bolečine in hrepenenja, in vse to se bo nekoč prevedlo v umetnost.

Vsi moji filmi prinašajo luč, vsaj jaz jih tako vidim, in upam, da jih tako vidijo tudi gledalci. V temi se da marsikaj skriti, na svetlobi stvari postanejo jasne in laže rešljive. Ne obstaja ena resnica, vsak nosi košček svoje resnice. V Iranu imamo pregovor, da je resnica zlomljeno ogledalo v rokah boga in vsakdo je dobil košček razbitega ogledala. Resnica ni tisto, kar držimo v rokah, je samo del resnice. S tem se ukvarjam tudi v dokumentarni drami The Gardener, ki sva jo s sinom posnela na prenosni kameri. Med dvema generacijama poteka dialog o vlogi in moči religije in o njenih stranpoteh. Vmes poskušam osvetliti miroljubno versko ločino bahaj, ki je v Iranu nastala pred tisoč sedemsto leti. Pod pritiskom islamskega režima so bili njeni pripadniki mučeni in preganjani. Gre za sestavljeno religijo, ki je vzela nekaj iz hinduizma, nekaj iz budizma in dodala nekaj svojega. Ne verjamejo ne v nebesa ne v pekel, nimajo duhovnikov, mošej ali cerkva, verjamejo pa, da če religija postane razlog za vojno, je bolje, da je ni! V Iranu živi danes okoli sedemsto tisoč pripadnikov te ločine, ki jim je zaradi verskega prepričanja prepovedan vpis na univerzo. Ja, prav ste slišali.

Iran ima bogato zgodovino. Že pred 2500 leti smo imeli zakon o človekovih pravicah, ki je vsakomur dovoljeval, da si izbere poljubno religijo. Ta zakon je bil vklesan v kamen mesta Perzepolis. In kaj imamo danes? Nihče se ne more več svobodno odločati, v koga ali kaj bo veroval. Verske ločine so pod pritiskom, veliko nedolžnih (oporečnikov) je v zaporu, ženske in otroci nimajo nobenih pravic. Politična svoboda in demokracija sta navidezni. Naše upanje je mlada generacija in njihova zgodba, v kakšnem Iranu hočejo živeti. Če ponazorim grafično: Iran je veliko morje, v katerega se stekajo tri reke. Prva je zgodovina, druga je ideja islama in tretja je razvoj. Po islamski revoluciji je bila reka islama zelo vodnata, drugi dve pa sta skoraj presahnili. V zadnjem času imata znova več vode, kar je dobro. Ko se je zgodila revolucija, jo je podpiralo trideset milijonov ljudi, danes njene dosežke podpira le še osem milijonov ljudi. Šestinosemdeset odstotkov Irancev ima dovolj »slave« o revoluciji. Moj sin, četudi v filmu The Gardener po scenariju zagovarja njene dosežke, je že eden izmed njih. Mlada generacija je naše upanje, z njo kvantiteta pridobiva v kvaliteti.