Med vrsticami znamo napisati cel roman

Nikoli. Pa tudi ne velja za vse, ki pridejo v Ameriko. Nostalgija je posledica načrtov, ki jih imaš za prihodnost.

Vem, vem. »Črpa iz rodnega kraja« je za nas včasih pisalo v katalogih. Jaz ne.

Že dolgo sem dizajner, ki živi v New Yorku. Imam veliko prednost. Ko me stvari začnejo dolgočasiti, se z njimi preneham ukvarjati. Zakaj to počnem? Zaradi razmisleka. Če je ob delu meni dolgčas, se bodo verjetno dolgočasili tudi ljudje, ki bodo gledali ali brali moje izdelke. Če je dolgočasno risati, mora biti dolgočasno tudi gledati. To mi zveni logično. Vzamem si pravico, da to, kar delam in kar vsi pričakujejo od mene, preprosto opustim. Zato občasno neham delati in se lotim česa drugega. V Ameriki je to neobičajno. Američanom je všeč, če ste predvidljivi. Hočejo vedeti, kaj bodo od vas dobili, in hočejo točno to, kar so naročili. Govorim jim, da se s tem sicer izognejo slabim presenečenjem, vendar se tudi odpovedo dobrim presenečenjem. Izumite svoj stil, in potem to delate, dokler gre. Izmojstrite eno tehniko, in to je potem vaša tehnika. Mene pa zanima vizualna umetnost izključno na ravni koncepta. Briga me, ali je ilustracija, dizajn narisan na roko, z računalnikom ali kako drugače.

Koncept je tisto, kar me veseli. Ko sem v New Yorku začel dobivati prve posle, je bilo seveda jasno, od kod prihajam. Vzhodna Evropa nas je naučila delati v dveh registrih hkrati. Ko sem ilustriral za pokojno hrvaško revijo Start, sem moral imeti dve razlagi za isto ilustracijo. Če jo pogledate s te strani, je tako, z druge strani je drugače. V Jugoslaviji sem se naučil veščine, zaradi katere so se partijski sekretarji počutili krive, če so narobe razumeli sliko, če so jo torej razumeli kot nekaj slabega. To mi je prišlo prav v Ameriki Ronalda Reagana. To so bili dogmatski časi, v katerih je vladala hipokrizija. Vzhodnoevropski umetniki smo bili v teh okoliščinah visokokvalificirana delovna sila, mojstri dvojnih pomenov. Američani so se pod Reaganom učili pisati med vrsticami. Mi znamo med vrsticami napisati cel roman. V času Reagana so bili glavni ilustratorji New York Timesa trije Poljaki, Čeh, Romun in jaz kot njihov umetniški vodja. Naša akademska priprava na Ameriko je bil komunizem. Ampak jaz sem hitro postal Američan.

Zato, ker sem se relativno hitro naveličal delati na Hrvaškem ali v tedanji Jugoslaviji. Bil sem uspešen risar stripov. Objavljal sem v vodilnih stripovskih revijah in v političnih revijah cele države. Od Modre Laste do Poleta in Mladine. Potem sem šel s stripi v najboljše svetovne stripovske revije Métal Hurlant, Alter Alter in Heavy Metal. Delal sem ovitke za plošče, od Arsena Dedića do Bijelega dugmeta, od Parnega valjaka do novega vala. Potem sem se naveličal. Tudi ilustracija me ni več vznemirjala. Oboje sem povlekel do skrajnih konsekvenc in začutil sem, da sem pri obojem prišel do svojih meja. Hotel sem nekaj drugega. Nisem znal angleško. Od jezika sem znal naslove nekaj plošč in pesmi. Jezika sem se učil od Louja Reeda.

Leta 1986 sem se preselil v New York s tisoč petsto dolarji v žepu. Hotel sem delati kot dizajner, ker je bilo to zelo izzivalno. Vendar mora dizajner veliko brati. Začel sem z ilustracijami. Imel sem srečo. Na Time Magazinu sem pokazal nekaj svojih skic. Bile so jim všeč in so mi naročili, naj delam skice za njihove naslovnice. Samo skice. Ilustracije ali fotografije so potem naredili drugi. To je bil najlažji denar, kar sem ga kdajkoli zaslužil. Sporočili so mi temo. S flomastrom sem v pol ure narisal skico in jo poslal po faksu. Relativno hitro so me poklicali in mi ponudili službo umetniškega vodje mednarodne izdaje magazina. To je bila moja prva redna služba v življenju. Čez noč sem se iz ilustratorja prelevil v dizajnerja.

Ne, ni. Ker se ekonomsko ne splača. Ravno ti je uspelo na enem področju, že skačeš na drugega. Ampak meni se je takrat vse začelo vrteti v glavi od možnosti, ki so se ponujale. Hkrati pa me je zanimalo zaradi političnega položaja v Jugoslaviji, ki se je ravno takrat začel razplamtevati. Zdelo se mi je, da bi bilo sijajno delati za globalni politični magazin v trenutku, ko država prihaja v središče svetovne pozornosti. To sem delal šest mesecev, dokler mi niso na New York Timesu, kjer sem objavljal ilustracije, ponudili urejanja mnenjskih strani. Tam sem ostal poldrugo leto. Ko sem šel z New York Timesa, sem bil uradno ameriški dizajner. Ljudem iz Evrope je težko pojasniti droben detajl iz te zgodbe, ki pa se mi zdi pomemben. Ko so mi ponudili službo na Time Magazinu, nisem bil Američan. Bil sem tujec. Nihče me ni vprašal, od kod sem in kaj sem. Sploh jih ni zanimalo.

To, kar jih vedno zanima. Ali bodo z vsakim dolarjem, ki ga vložijo vate, dobili tisoč nazaj. To je odvisno samo od tega, kaj znate, ne pa, od kod ste prišli in kakšne papirje nosite s sabo. Dvomim, da bi tujec s približnim znanjem nemščine in spričevalom Srednje šole uporabnih umetnosti v Zagrebu lahko postal kreativni direktor Spiegla. Zato sem odšel v Ameriko. Nisem hotel biti gastarbajter, ampak eden izmed njih. One of them. Hotel sem se meriti z Miltonom Glaserjem, ki je naredil logotip I ¤ NY, DC Comics in najslavnejši poster Boba Dylana. Z Glaserjem sva postala prijatelja in še vedno skupaj delava knjige. To sem hotel biti od prvega dne. Brez kvalifikacij, ki so jih zahtevali v Evropi. V Zagrebu ni bilo fakultete za dizajn, na likovni akademiji pa so me zavrnili. Sedaj sem tukaj kot predstavnik School of Visual Arts, kjer sem profesor na podiplomskem študiju. Edini papir, ki ga imam, je spričevalo srednje oblikovne šole.

Ne. Zanimalo jih je, kaj jim lahko ponudim. Kaj lahko naučim njihove študente takega, česar jih drugi ne morejo. Niso me povabili, da predavam teorijo dizajna. Teorijo jim razlagajo profesorji s tremi doktorati. Jaz jim kažem, kako se naredi.

Moral sem izstopati. Nikoli nisem bil risarsko tako nadarjen kot ljudje okrog mene. Nikoli nisem znal risati tako kot Igor Kordej, ki med drugim riše X-mene in Vojne zvezd. On je sedel poleg mene. Vedel sem, da ga nikoli ne bom mogel dohiteti z risbo. Bil je prehiter in predober. Moral sem imeti ideje. Namesto podnevi sem risal ponoči. Pri sedemnajstih sem v reviji Omladinske novine objavil svojo prvo ilustracijo in začel risati stripe ter jih objavljati v Poletu. Sploh me ni zanimalo, da bo papir slab, tisk površen, kontekst pa čuden. Darko Glavan me je v eni svojih kritik obtožil, da se ne znam prilagoditi mediju in da se v Poletu moje drobne črtice sploh ne vidijo. V Poletu je bilo res videti malo zabrisano. Ampak nisem risal za Polet. Risal sem tako, kot da bo objavljeno v najbolje stiskani reviji na svetu. Hotel sem prodajati svetovne ideje, ne pa lokalnih domislic. Nisem bil sam. Mladina v Ljubljani je enako razmišljala. Brigalo vas je, kakšni so standardi doma. Hoteli smo biti svet. Gledali smo Easy Riderja in Strawberry Statement, poslušali glasbo z drugega planeta.

Nismo se ozirali na lokalni svet. Tega smo se hoteli znebiti. Na ljudi, ki so okraševali lokalno politiko, smo gledali kot na plačance. Umetnike, ki so viseli na državnih jaslih in jim je država dajala dotacije ali ateljeje, smo prezirali. Nismo hoteli biti del tega sveta. To se je videlo v našem delu. Napadali so nas, da se ne naslanjamo na tradicijo jugoslovanskega stripa. Točno to. Saj se nisem hotel naslanjati na tradicijo. Tega me je bilo groza. Zanimala sta me ameriški underground in francoski strip, hotel pa sem nadaljevati svetovno tradicijo. Tam sem hotel biti nov. Ni me brigalo, ali je človek moj sosed ali z drugega konca sveta. Vedel sem, kdo živi v mojem svetu. Nisem bil sam. Nedjeljko Dragić je objavljal strip Tupko, ki je bil zelo neobičajen. V filmu je bil Dušan Makavejev. Bili so še drugi. Bili smo nekaj posebnega.

Čutili smo, da pripadamo nečemu velikemu. Milton Glaser mi je pripovedoval o svojem prijatelju, ki je imel prvo trgovino z vzhodnjaško umetnostjo v New Yorku. Če ste hoteli kupiti kip Bude iz petnajstega stoletja, ste ga tam našli. Glaser je bil v trgovini, ko je prišel tovornjak s kipi Bud iz različnih držav v različnih materialih. Začeli so jih odvijati iz embalaže. Njegov prijatelj je kazal s prstom.

»Za tega 500 dolarjev, 300, 1000.«

»Pa ti sploh ne gledaš, niti od kod je niti od kdaj je. Koliko je star, od kod je prišel. Kaj delaš?« ga je začudeno vprašal Milton.

»Te stvari me ne zanimajo,« mu je odgovoril. »Kip mi govori ali pa ne. Lahko je tisoč let star, če ne govori z mano, ni vreden nič.«

Tudi mi smo vedeli, kaj okoli nas pripada našemu času in kaj so ponaredki. Kar vedeli smo. Če je bilo pošteno in iskreno, se nas je dotaknilo. Tako je bilo v stripu, ilustraciji, novinarstvu, glasbi, pri filmu in v literaturi. Jasno je bilo, kdo vam je dal nekaj sebe in kdo samo ponavlja neke prazne formule, ki se jih je naučil na pamet, in misli samo na to, da se stvari rimajo.

Točno to. To je geografska karta.

In pri tem se ne sme preveč utruditi.

Veste, mene v časopisih nikoli ni zanimal šport. Prebral sem prvo stran in takoj preskočil na mnenjske strani. Potem sem šele šel na kulturo in recenzije knjig. Moja angleščina je bila katastrofalna. Zame je bilo trideset odstotkov pisane besede sivi raster. Stran sem razumel kot poster, na katerem bo bralec že od daleč takoj razumel, kaj je uredniški komentar, kaj novinarjevo mnenje, kaj zunanja kolumna. Odprete strani in vse mora biti takoj prepoznavno. Vsi, ki berejo mnenjske strani, bodo takoj našli svojega avtorja. Takoj bodo tudi našli in prebrali Billa Clintona, ki je napisal svoj komentar o nečem. Tudi Kissingerja bodo našli. To je enostavno. Jaz pa sem hotel pritegniti ljudi, ki na mnenja gledajo, kot jaz gledam na šport. Kot nekaj, kar preskočiš.

Tako kot se razplamti ogenj v peči. Malo podrezaš v žerjavico. Ne smeš preveč, ker drugače ugasne. Ko ljudje listajo časopis, jih morajo mnenja pritegniti, ker se tam nekaj dogaja. Naslov mora biti oblikovan tako, da bo bralec pogledal, kdo je tekst napisal. Moj cilj je bil zadržati bralca trenutek ali dva, dovolj, da ga začne zanimati. Potem je bil moj in sem mu pogled vodil po strani tako, da mu je bila všeč in se je nanjo vrnil. Uredniki so najprej čudno gledali. Vendar so se ljudje vračali, bralcev mnenjskih strani pa je bilo vedno več. Besedila sem postavljal tako, da bi jih ljudje hitro našli in z užitkom prebrali, ker so že na pogled lepa. Zato so me pustili nadaljevati. Z vsebino so se ukvarjali drugi. Moje delo je samo to, da bralec takoj vidi, kakšne vrste je tekst, kdo ga je napisal, in da se na njem ustavi. Potem smo lahko vsi srečni.

Odkar sem prišel, živim v West Villageu. Od leta 1986 imam isto telefonsko številko. Tam sem se naselil, ker so samo tam in v Little Italy imeli espreso kavo. Brez tega nisem znal risati. To vam da New York. Je idealen ljubimec ali ljubimka. Kar potrebujete, to vam da. Je to, kar ste vi. Lahko je najboljše mesto na svetu, povprečno ali grozno. Se hočete zbuditi zvečer in živeti samo ponoči? To je vaše mesto. Tudi banko boste našli ob treh zjutraj. Hočete vstati ob petih zjutraj in delati do večera v treh službah? Dobrodošli. New York je metropola in hkrati zbirka majhnih vasi. Na eni strani ulice je bogastvo, na drugi delavska stanovanja. Lahko živite v downtownu Manhattna in nikoli ne greste iz mesta. Vse, kar potrebujete, je tam. Vsak blok ima svojo kitajsko pralnico, francosko pekarno, korejsko prodajalko zelenjave, knjigarno in trgovino s športno opremo. Če hočete živeti popolnoma izolirano, je mesto z osmimi milijoni prebivalcev idealno. Po telefonu lahko kupite letalsko karto za kamorkoli na svetu, lahko tudi nikoli ne greste s svoje ulice. Takoj ko se premaknete po mestu, ste v stiku s 180 jeziki. Monokromatika Slovenije mi je recimo postala strašno čudna. Če gre mimo vas Azijec, se obrnete, ker se vam zdi čudno. V New Yorku se ne ozrete za nikomer.

Včasih sem potreboval celo noč za eno ilustracijo. Dvesto tisoč drobnih črtic z roko. Na ekranu te drobne črtice nimajo smisla. Z računalnikom tudi naredim hitreje in bolj učinkovito. Prilagodil sem stil. Učinek je isti. Potem sem ugotovil nekaj še bolj okrutnega. Pomembna je ideja. Sploh ni treba, da rišem jaz. Medtem ko se midva pogovarjava, delam dve ilustraciji. Ena je za knjigo založbe Penguin, druga za naslovnico revije Scientific American, na kateri bo speči človek. Pred petimi minutami sem na telefon dobil mail moje 3D animatorke, ki me sprašuje, ali mora človek imeti pižamo. Poslal sem ji skico, na kateri to ni bilo jasno. Ona mi bo poslala korekturo, jaz pa bom potem ilustracijo poslal reviji, povedali bodo svoje pripombe in na hitro jo bomo dokončali. Vsi smo na tisoče kilometrov stran, delamo pa isto stvar. To je pogled na svet, ki so nam ga prinesli ekrani. Ves svet lahko dela eno sliko. Pomembna je ideja, brezhibna realizacija ni problem. Hkrati pa rišem s šolskimi barvicami, ker eni knjižni zbirki ta tehnika ustreza. Eno serijo naslovnic za Penguina sem narisal s flomastri. Kar znajo drugi, dam delati njim. Ni važno, kdo dela, važno je, kaj se naredi. Večino naredimo na ekranih, ki so vključeni na različnih kontinentih.

Ja, itak. Ampak tudi ta svet se bo spremenil. Ni tako za vse večne čase. Mi delamo nekaj čudnega. Pridejo novi mediji, stari pa ostanejo. Morda v nekoliko modificiranih oblikah, ampak ponuditi nam morajo vedno isto. Tekst, sliko, glasbo, film. Radio, televizija, knjige, časopisi, računalniki, vse je tukaj. Nič ni izginilo, je pa vse drugače. Časopis lahko berete na ekranu, še vedno je časopis, ilustracija mora upoštevati le resolucijo na ekranu in se prilagoditi. Politični kontekst, v katerem živimo, vedno zahteva svojo interpretacijo. To mi delamo.

V New Yorku sem na dražbi kupil antisemitske plakate, ki so jih Nemci leta 1942 v cirilici tiskali za Beograd. Jasno, da sem naredil razstavo. Zato živim v New Yorku. Tam najdem vse, kar potrebujem. Nacistični plakati so klasika propagande. Grafika uličnih protestov pa je nekaj drugega od propagande. Skoraj sami od sebe nastanejo simboli in besede, ki povzamejo celoto. Vsem je v hipu jasno, kaj pomenijo, komu pripadajo in kam sodijo.

Deluje tako kot svetlobna raketa v vojni. Noč je, nič se ne vidi. Nihče ne ve, kdo je kdo in kje je sam. Nekdo izstreli svetlobno raketo in naenkrat je vsa pokrajina osvetljena. To se zgodi na demonstracijah, in grafika tudi deluje kot raketa. Grafika za sekundo osvetli svet in vsem je vse logično. Množični protesti imajo to skoraj magično lastnost. Za hip je vsem vse jasno. Zakaj so tam, kaj hočejo, kakšna je resnična slika sveta. Ko se luč ugasne, grafika ostane kot spomin na trenutek, ko so bile stvari jasne. To je lepota grafike upora. V politiki se vedno šepeta in konspirativno motovili. Potem nekdo vzame pločevinko barvnega spreja in na zid napiše »Lopovi«. Kaj se zgodi? Naenkrat ugotovimo, da nismo sami. Da so še drugi, ki mislijo tako kot mi. Da nas je veliko. Občutite svojo moč. In tudi vi na glas kričite »lopovi«. Nihče več ne šepeta, ker je bila v trenutku vsem jasna slika pokradenega sveta. V kakšnem drugem trenutku bi bil to samo neumen vandalizem. Pomembna je vsebina, ki jo te slike in napisi nosijo. Jaz sem oblikovalec. Prodajam svoje znanje. Vem, da brez vsebine moj poklic nima nobene vrednosti. Če časopis, ki je tiskan na najslabšem papirju in ga ne oblikuje nihče, nosi relevantne informacije o družbi, v kateri izhaja, ga bodo ljudje brali. Če je vsebina banalna, mu tudi lepota nič ne pomaga.

V nekaterih trenutkih je lahko močnejša od vsega. Ko se je razkrilo, da ameriška vojska v Abu Grajbu maltretira zapornike, oblasti niso zaustavile tekstov. Poskušale so preprečiti objavo fotografij. Če samo berete, si ne znate predstavljati. Slika privezanega človeka z razširjenimi rokami pa je tako dramatična, da vas tekst zares pretrese. Dobra ilustracija gre čez običajne meje domišljije in se vam usidra v spomin. Dramatično besedilo boste morda pozabili. Spomnili pa se boste ilustracije ali fotografije in obudili spomin na besedilo. To je moč slike. Lahko pa sliko tudi uporabite kot interpunkcijo, da si odpočijete oči, urednik pa noče interpretirati teksta. Zato v reviji New Yorker najbolj resne tekste prekinejo z narisanimi šalami. Všeč mi je delati v Ameriki, ker so Američani minimalisti. Z minimalnim vložkom čim boljši rezultat. Veliko več časa in denarja bodo porabili za preverjanje detajlov besedila kot za njegovo obliko. Hkrati so konservativni. Pred časom sem hotel ponuditi zagrebškemu časopisu, da bi objavljal tedensko prilogo New York Timesa v angleščini. Na uredništvu Timesa so pogledali njihovo spletno stran in ob strani videli fotografije razgaljenih deklet ter nekoliko vulgarno oblikovanje.

»Z njimi nočemo nič,« so mi rekli. »To je pornografski časopis.«

Razlagal sem jim, da je to eden najbolj uglednih političnih medijev v državi, da je samo na internetu videti tako in da so teksti popolnoma resni. Nisem jih mogel prepričati. Če imaš politični časopis, ne rabiš dojk in nogometašev na naslovnici, da ga prodajaš. Prodajaj vsebino.