Koliščarske kulture ni bilo

Koliščarsko življenje v resnici ni bilo romantično. Bilo pa je veličastno. Kolišča na podalpskih jezerih in močvirjih so ljudje gradili med petim in prvim tisočletjem pred našim štetjem. Poznali so tehnologijo gradnje, znali so obdelovati les – ljubljanski koliščarji so denimo izdelali eno prvih koles – in trgovati s kovinami, ki so prihajale tudi iz tisoč in več kilometrov oddaljenih rudnikov.

Arheološki ostanki koliščarskih kultur so dobro ohranjeni, saj organske snovi v vodi in močvirnih tleh niso razpadli. Z današnjimi (podvodnimi) raziskovalnimi metodami je mogoče o življenju na koliščih izvedeti veliko. Ker gre vendarle za prazgodovino, pa je veliko tudi skrivnosti, ki burijo domišljijo. Odprto je denimo vprašanje, zakaj so kolišča štiri tisoč let množično gradili ravno pod Alpami, ne pa – z redkimi izjemami – tudi na drugih jezerih in močvirjih po Evropi. Ta fenomen je dovolj fascinanten, da je podalpska kolišča Švice, Francije, Nemčije (Baden-Württemberga in Bavarske), Avstrije, Italije in Slovenije Unesco vpisal na seznam svetovne dediščine.

Vseh koliščarskih naselbin je bilo na Ljubljanskem barju okoli štirideset, pod Alpami pa tisoč. Med njimi so se vzpenjale visoke gore, ki so jih nekateri znali prečkati in med različnimi koliščarskimi kulturami vzpostavljati trgovske vezi. Eden takšnih »trgovskih potnikov« bi lahko bil tudi sodobnik koliščarjev, »Južnotirolec« Ötzi.

Helmut Schlichtherle je v četrtek obiskal Ig, kjer je nekoč stalo veliko kolišč. Nastopil je na mednarodni konferenci, ki jo je gostil krajinski park Ljubljansko barje.

Slišal sem za poplave. Prizor je bil najbrž podoben kot pred pet tisoč leti, ko je na Ljubljanskem barju stalo jezero.

Preprostega odgovora na to vprašanje ni. Z njim se že več desetletij ukvarjamo tako tu, na južni strani Alp, kot na severni strani Alp, v južni Nemčiji in ob švicarskih jezerih.

Koliščarji so hiše gradili na bregovih jezer, v plitvinah ob bregovih, pa tudi dlje od brežin, denimo ob otokih. Po eni strani je bivališča na mehki močvirni zemlji lahko graditi. Če gradite na trdnih tleh, morate temelje za hišo izkopati. Torej porabljate dragoceno energijo. Tu pa samo s težo svojega telesa zarinete kole v vodo. V obdobjih, ko je bilo treba s hrano in energijo varčevati, ta argument ni zanemarljiv. Hišo na kolih je preprosto zgraditi, gradnja je hitra in koliščarji so ves čas gradili nove. Eno hišo so uporabljali največ pet do deset let. Dvajset let stara hiša je bila že izjema.

Naslednji argument za kolišče je sama bližina vode – če se preživljate z ribolovom ali z lovom vodnih ptic, je to za vas idealno okolje. Poleg tega so bila večja jezera, kakršno je bilo tudi jezero na Ljubljanskem barju, plovne poti.

Tako je. Če živite ob jezeru, živite ob avtocesti, kjer se dogaja ekonomija in kjer pridete v stik z drugimi ljudmi. Nenazadnje pa je pomembna tudi varnost: predstavljati si morate, da so jezera obkrožali temni, nepregledni gozdovi. Dlje od prvih dreves ne vidite. Če vas postavite na jezeru, pa imate dober razgled in lahko vidite prihajati potencialne sovražnike. Veliko kolišč je bilo na strani, ki je gledala proti obali, obdanih z lesenimi ograjami, kasneje, v bronasti dobi, pa so gradili prave trdnjavske sisteme. Za vse, ki so potrebovali varnost, je bila naselbina na jezeru ali v močvirju dober kraj.

Kolišča pod Alpami so torej nastajala iz podobnih razlogov kot denimo kasneje Benetke. Zanimivo pa je, da v štiri tisoč letih, kolikor je trajala gradnja kolišč, najdemo tudi dolga obdobja, ko kolišč sploh ni bilo.

Nikjer. Takšna obdobja so lahko trajala tudi več sto let. Očitno so bila določena obdobja ugodnejša in ljudje kolišč niso potrebovali. Gradnja je bila odvisna tudi od podnebnih sprememb – gladina vode je ves čas nihala in obala se je spreminjala.

Ustno izročilo se lahko prenaša pet ali šest generacij, to ni problem. Če so bila obdobja daljša, pa so morali na novo odkriti, kako se gradi kolišča.

Koliščarske kulture ni bilo. V zadnjem času odkrivamo, da je kolišča gradilo več kot trideset različnih kulturnih skupin. Nekatere so bile v medsebojnih stikih, druge spet ne. Skupno jim je le življenje ob bregovih jezer, kar pomeni podobne prakse v vsakdanjem življenju.

Posebnost kolišč pod Alpami pa je, da dobesedno obkrožajo Alpe. V Evropi je več velikih jezerskih območij, denimo v Mecklenburgu na severu Nemčije ali v osrednji Franciji. A tam kolišč ne boste našli. Torej je na območju Alp morala obstajati nekakšna koliščarska tradicija. Predvsem se je moralo prenašati znanje, kako se kolišče postavi, če ga pač morate iz tega ali onega razloga postaviti. Vendar je bila to tradicija mnogih različnih kultur.

Med njimi so sicer obstajale trgovske vezi. Nekateri predmeti, ki jih najdemo na Ljubljanskem barju, denimo izvirajo iz Zahodnih Alp. Čez Alpe so potekale trgovske poti in znameniti Ötzi, ki je z nahrbtnikom prečkal Alpe, je bil sodobnik koliščarjev. Takšnih Ötzijev z nahrbtniki je bilo veliko – to so bili ljudje, ki so vedeli, kako prečkati visoke gore in prenašati predmete. Ohranjene ostanke nahrbtnikov smo našli tudi na dnu Bodenskega jezera in ugotovili smo, da so se nekatere koliščarske družine ukvarjale prav s transportom čez Alpe. Bili so nekakšni trgovski potniki.

Prepričan pa sem, da so ljudje pod Alpami govorili zelo različne jezike in med seboj na splošno niso znali komunicirati. O tem, kakšni jeziki so to bili, ne moremo govoriti. Koliščarji so živeli daleč v prazgodovini.

Žal ne. Edini znani zapis je grški, Herodotov, iz petega stoletja pred našim štetjem. Vendar opisuje kolišča v Makedoniji. Ohranilo se je nekaj vrstic. Napisal je denimo, da so morali koliščarji privezovati otroke, da ne bi padli v vodo. Lahko, da se je šalil. V Herodotovem času so bila kolišča sicer že v zatonu. Iz glavnega obdobja, neolitika, pa o njih nimamo pisnih poročil. Vse, kar je ostalo za njimi, so arheološki ostanki.

Točno tako. Če izkopavate na kopnem, boste morda našli sledove temeljev hiš, morda kakšne kosti, našli boste trdne predmete, kot je keramika, ostalo pa je večinoma propadlo. O življenju na koliščih pa lahko veliko izvemo zaradi res masovne zbirke ohranjenega organskega materiala. Ohranili so se leseni izdelki in z današnjimi znanstvenimi metodami je mogoče skoraj do leta natančno določiti, kdaj so nastali. In če zajamete zemljo z jezerskega dna na mestu, kje je nekoč stalo kolišče, boste našli tisoče objektov, ki jih je mogoče identificirati. Ohranjena so semena rastlin, ki so jih koliščarji nabirali ali gojili.

Da, že pred pojavom kolišč so ljudje kmetovali več tisoč let. Gojili so tudi domače živali. Ohranili pa so tudi nabiralništvo in lov. Torej so bile njihove strategije preživetja raznovrstne. Če je pridelek na polju zaradi klimatskih sprememb ali zaradi slabe letine propadel, so se naslonili na druge možnosti. Šele v bronasti dobi (približno 3000 do 600 let p.n.št.) so se lahko bolj posvetili poljedelstvu.

Orodje je bilo lažje izdelovati in je bilo bolj vzdržljivo. V kameni dobi so morali denimo toporišče sekire in rezilo povezovati z vrvjo. Z uporabo kovin pa lahko toporišče nasadite neposredno na rezilo in dobite bolj trdno orodje. Z novim orodjem so lahko izkrčili večje površine gozda, imeli pa so tudi več drobnice in govedi, ki je pojedla mladike in tako preprečevala zagozdovanje. Izumili so še plug za lažje obdelovanje zemlje. Koliščarske kulture so najboljši poligon za preučevanje prehoda iz lova in nabiralništva v kmetovanje. Zelo pomemben tehnološki korak pri tem je bil izum kolesa.

Morda je res najstarejše, vsekakor pa je med najstarejšimi. Kolo podobne starosti smo namreč našli tudi ob Bodenskem jezeru. Najdba z Ljubljanskega barja pa je zelo pomembna, saj gre za prototip koles, ki so se v naslednjih tristo letih razširila povsod okoli Alp. To so bila kolesa vozov, ki seveda niso služili za daljše transporte, saj cest ni bilo. Uporabljali so jih za lokalne prevoze. Lahko pa si mislite, da je transport lesa ali pridelkov z vozom ljudem zelo olajšal življenje.

Kot veste, so uporabljali drevake, čolne, izdolbene iz debel. Manjši čolni, dolgi nekaj metrov, so bili namenjeni za osebno uporabo. Obstajali pa so tudi daljši čolni, kanuji, dolgi več kot dvanajst metrov. Ti so bili najbrž namenjeni za skupno rabo. Sam s takšnim ogromnim čolnom nisi šel lovit rib.

Osnovna kovina je bila baker in tega so res transportirali z oddaljenih najdišč. Železova ruda je bila sicer v naravi bolj pogosta, najdemo jo povsod, a jo je tehnološko bolj zahtevno pridobiti iz zemlje. Zato se je železo pojavilo mnogo kasneje. Egiptovski faraon Tutankamon (umrl 1323 p.n.št., op.p.) je bil eden prvih, ki je imel ob sebi železno orodje. Z bakrom pa je bilo lahko delati – manj energije je bilo potrebne za obdelavo, več pa za transport. Pomembni rudniki so bili na območju današnje Slovaške in Nemčije.

Za izdelavo brona pa so poleg bakra potrebovali še kositer. Ta je najverjetneje prihajal z britanskih otokov. Za to pa je bilo treba že organizirati večje transportne sisteme.

Podjetja ravno ne, jasno pa je, da posamezni trgovci transporta surovin z britanskih otokov do naših krajev ne bi zmogli. Ena možnost je, da je surovina potovala od skladišča do skladišča. Nekateri raziskovalci pa verjamejo, da so transport na velikih razdaljah organizirali tedanji veljaki, najbolj pomembne osebe v družbeni hierarhiji. Kontakte z drugimi osebami na visokih položajih v oddaljenih krajih so izkoristili za trgovanje.

Ne. Plačilno sredstvo je bilo orodje ali kovinski polizdelki. Plačevali so s kosi kovine v normirani velikosti. Tako so vedeli, koliko tehta in koliko je »vredna«.

To, ali je v času koliščarjev obstajala državna ureditev, je veliko vprašanje. Možno je, da so prve države v Evropi nastale v bronasti dobi, nekateri raziskovalci pa verjamejo, da so prve države tu obstajale že v pozni kameni dobi (ob koncu 4 tisočletja p.n.št., op.p.). To lahko sklepamo po velikih kamenodobnih grobiščih, ki jih najdemo denimo v Franciji, v Bretaniji. Zato lahko verjamemo, da so obstajale osebe z močjo, ki so vladale na večjih ozemljih. Težko pa je reči, da so to bili kralji v današnjem pomenu besede.

Tesne kulturne vezi so med koliščarji na določenem območju zagotovo obstajale. Takšne vezi pa s seboj prinašajo tudi pravila – izrečena ali neizrečena. To so bile prave človeške družbe s svojim jezikom, tradicijo, tabuji, mitologijo in razlagami sveta. Vsekakor je bilo bivanje dovolj natančno uokvirjeno, da je ohranjalo ljudi v skupnem življenju več generacij. Za stabilno družbo ne potrebujete kralja ali oblastnika, da vam vse organizira. Zadoščal je koncept družine – v kakršnikoli obliki že.

Ne vemo, kako je bila družina organizirana, in ne vemo niti tega, ali je prevladoval matriarhat ali patriarhat. Vse to moramo še odkriti. Vemo pa denimo, da so bile posamezne hiše, če jih primerjamo z bivališči drugih kultur iz kamene dobe, precej majhne. Vsaka hiša ima svoje ognjišče in vsaka hiša je samostojna ekonomska enota. Torej so bile posamezne družinske celice najbrž majhne. V vasi pa je bilo lahko tudi do več deset hiš. Imeli so osrednjo »ulico« in glavno brv do kopnega, kar je bila pravzaprav komunalna infrastruktura. Torej so poznali nekakšno politično ureditev.

Že prva odkritja kolišč v 19. stoletju so vplivala na literaturo in na slikarje, ki so se trudili prikazati življenje na koliščih.

Na podlagi najdenih predmetov skušamo ugotoviti, kakšna so bila njihova verovanja. Našli smo denimo religiozne kipce – enega takšnih hrani tudi vaš Narodni muzej. Na Bodenskem jezeru smo odkrili tudi ostanke hiš, ki so bile znotraj poslikane in okrašene z reliefi. Naslikane so bile človeške postave z dvignjenimi rokami. Verjamemo, da so bile te hiše namenjene ritualom. Ob Ženevskem jezeru in jezeru Neuchâtel obstajajo tudi megalitska najdišča z velikimi stelami, ki so imela verjetno ritualno funkcijo. Našli pa smo tudi njihove grobnice, kar pomeni, da so koliščarji gojili odnos do smrti.

Pričakovana starost je bila petindvajset let. A to velja v povprečju. Veliko jih je umrlo že v otroštvu, če so preživeli do petnajstega leta, pa so imeli dobre možnosti, da so dočakali trideset ali štirideset let starosti. Posamezniki so živeli tudi šestdeset ali sedemdeset let, a so bili res redki. Na splošno umrljivost v času koliščarjev ni bila dosti slabša kot kasneje v srednjem veku ali celo v 18. stoletju. Številke so podobne.

Tega ne ve nihče. Zadnja kolišča pod Alpami so obstajala v letih 850 do 800 pred našim štetjem. Najbrž so se zgodili politični in družbeni pretresi, ki so močno spremenili razmere. Takrat so se začeli pojavljati prvi veliki politični sistemi in prve velike vojne. Vsi si želimo, da bi raziskovali življenje miroljubnih ljudstev, a žal tudi v tem primeru ni bilo tako. Povedal sem vam že za obrambne ograje, naši kolegi so odkrili tudi množična grobišča, kar pomeni, da so se dogajali pokoli. Našli smo človeške kosti, v katerih so še vedno zapičene puščice. Posamezni spopadi med koliščarji so se dogajali ves čas, že v kameni dobi, lahko pa si predstavljam, da je v prvem tisočletju prišlo do temeljnega preloma v organiziranju družbe na večji ravni. Verjetno je prišlo tudi do razpada sistema avtonomnih klanov in vasi.

V resnici vzrokov za izginotje koliščarskih kultur ne poznamo. Naše raziskovanje kolišč bo trajalo še dolgo. Ko je raziskovalna skupina, ki jo vodim, pred tridesetimi leti začela raziskovati, nismo znali povedati niti, v katero obdobje kolišča spadajo. Zmotili smo se za več kot osemsto let. Naša prva naloga in naloga drugih laboratorijev v Švici, Italiji pa tudi tukaj, v Ljubljani, je bila kronološko opredeliti kolišča. Ko nam je to uspelo, smo se lotili razlage organizacije koliščarskih vasi. Ugotovili smo, da je bila organizacija na različnih območjih različna in da so bile razlike kulturno pogojene. Da torej, kot sem že dejal, ne obstaja enotna koliščarska kultura. Zdaj nas najbolj zanimajo organiziranje družinskega življenja, razvoj kmetovanja in razvoj trgovanja med različnimi koliščarskimi območji. Sprašujemo se, zakaj v določenih obdobjih kolišča na severni in južni strani Alp med seboj trgujejo, v drugih pa ne. Medkulturna izmenjava je zanimiv fenomen, ki je posebej aktualen prav danes, v sodobnem svetu. Vprašanja o sobivanju različnih kultur so se odpirala že v kameni in bronasti dobi.