Film, neposredna demokracija in Marx

Zagreb se je pred tremi leti vzpostavil kot mesto inspiracije za vodilne levičarske mislece sveta. Zahteva študentov po spremembi vladajoče politike je bila povezana s prakticiranjem neposredne demokracije. Zasedba fakultete je imela množico mladih, pametnih obrazov. Zmaga je bila dosežena, boj se nadaljuje, pravi na Reki rojeni režiser.

»Ko smo na Radiu snemali pogovor ministra za šolstvo, nisem vedel, da ga bodo zunaj pričakali študentje in začeli skandirati, naj odstopi. Še manj sem pričakoval, da se jim bo pridružil, skandiral 'od-stop' in sam sebi ploskal,« opisuje najbolj absurdno situacijo, ujeto na film, 29-letni režiser.

Za organizacijo blokade sta bila potrebna dva meseca priprav, nič več. A v tem času se je intenzivno delalo. Snemati smo začeli dobre tri tedne pred blokado, in izseki iz priprav se pojavijo v prvih petnajstih minutah filma. Zmontirani so vzporedno z začetkom, prvim dnem blokade. Ko se ljudje dogovorijo, da bo vse temeljilo na načelih neposredne demokracije in kakšna bo strategija upora, ne potrebujete več veliko dodatnih priprav. Ko je bil dogovor dosežen, so stvari preprosto stekle.

Živim zelo blizu fakultete in sem skoraj vsak dan v klubu študentov FF. Tudi tedaj, čeprav z diplomo v žepu, sem se veliko motal po fakulteti. Večino mladih, ki se pojavijo v filmu, sem poznal že od prej, z nekaterimi smo dobri prijatelji. Moj pogled je pogled insajderja.

Dolgo se je vse ohranjalo v tajnosti. Nato je bil približno dva tedna pred blokado v Večernjem listu objavljen intervju s študenti, ki so to omenili kot možnost. Bilo je izgovorjeno, a nihče ni pričakoval, da se bo zgodilo v takem obsegu, da se bo razširilo na 19 drugih hrvaških fakultet in da lahko zasedba traja dlje kot teden dni. Ko se je začelo in se je kepa začela kotaliti, je bila odločitev, da je treba nadaljevati, za vse vpletene kristalno jasna. Dvomov o nujnosti in pomenu blokade ni bilo vseh 35 dni, do konca.

Do blokade ne bi prišlo, če ne bi imeli izredno močne in pomembne iniciative proti Natu, ki se je oblikovala, ko je Hrvaška brez predhodnega referenduma vstopila v zvezo Nato. Protivojni aktivisti, ki so bili množično na ulicah že ob napadu na Irak in so pozneje nasprotovali članstvu v Natu, so bili zelo dobro organizirani. Svoje izkušnje, znanje in organiziranost so nato prelili v študentski upor. Imeli so izkušnje, kako organizirati in prijaviti proteste na ulici, pohode po mestu in informativne akcije na trgih, toda nič od tega ni imelo učinka. Zato so se leta 2009 odločili za blokado.

Povod ali izgovor, če hočete, je bil mednarodni teden proti komercializaciji šolstva. Akcije so organizirali po vsem svetu. Zagrebški študentje so se odločili, da naredijo nekaj, kar bi potencialno doseglo ne le nacionalni, ampak tudi globalni odmev. Na koncu so dosegli težo in obseg, ki sta bila tudi v svetu neprimerljiva.

Ne znam razložiti, zakaj. Zadnji veliki študentski protesti v Zagrebu so bili leta 1971, pred več kot štirimi desetletji. V širši regiji se je protest proti komercializaciji izobraževanja zgodil leta 2006 v Beogradu, kjer so študentje prav tako zasedli fakulteto na temeljih neposredne demokracije. A bili so mnogo slabše organizirani.

Mobilizacija med študenti v Zagrebu je bila tako množična prav zaradi oprtja na neposredno demokracijo. Če bi šlo za običajen protest, v katerem odločajo študentski voditelji, se udeleženci v dogodkih ne bi prepoznali in ne bi hoteli sodelovati. To so že poskusili in ni uspelo. Neposredna demokracija je bila ključna za uspeh, da je blokada trajala tako dolgo in pokazala tako mobilizacijsko moč. Študentje so videli, da ima vsak enako pravico sodelovati pri odločitvah kot vsi drugi.

Ljudje so v blokadi sodelovali na različne načine in iz različnih razlogov. Prednost neposredne demokracije je, da je za krajše akcije zelo močan mobilizator. Neposredna demokracija je bila leta 2009 inovacija, v kateri so se ljudje prepoznali. A za boj proti kapitalizmu sta nujna dolgoročno delovanje in strategija. Nemogoče je, da bi se tako neorganizirana struktura borila proti kapitalističnemu sistemu, kajti kapitalisti so predobro organizirani. Neposredna demokracija ni uhojena pot boja, ampak gre za bolj ad hoc, improviziran, skoraj utopističen način sprejemanja odločitev. Neposredna demokracija je lahko in bi morala biti način sprejemanja odločitev v številnih okoljih. Ne pozabite, da skupščina filozofske fakultete še vedno deluje, odločitve se sprejemajo z neposredno demokracijo, in model se lahko prenese v številne druge sfere družbe, od gospodarskih zadrug dalje.

Na njej lahko sodeluje vsak, ki želi, odloča pa o študentskih zadevah. Na zagrebški filozofski fakulteti ni več študentskih predstavnikov. Kmalu po blokadi so študentje ugotovili, da lahko kandidirajo na uradnih študentskih volitvah. Ko so bili izvoljeni, so se odrekli svojemu predstavniškemu mandatu in svojo pravico odločanja prenesli na skupščino. Tako študentje, ki danes sedijo na sestankih, niso predstavniki, ampak delegati skupščine, ki so tam zato, da prenesejo voljo in odločitve, sprejete na skupščini.

V hrvaški izobraževalni sistem je bolonjski sistem prišel mimo pristopnih pogajanj z EU. Uvedli so ga, četudi je bilo jasno, da gre za propadlo obliko izobraževanja. Še danes se ga uresničuje. Večina študentov, ki so sodelovali pri blokadi, pa je kasneje pomembno sodelovala pri levičarskih kampanjah proti vstopu v EU.

Otipljivi spremembi sta dve. Prva je vezana na konkretne študentske zahteve ob blokadi. Po blokadi leta 2009 se šolnine na univerzi ne zvišujejo več. V desetletju pred tem so bile z vsakim letom višje. Tudi število študentov, ki morajo plačati študij, stagnira. Niso odpravili vseh šolnin, kot so zahtevali študentje, toda ustavil se je negativni trend, ki je prej vztrajal zelo dolgo.

Druga konkretna, pozitivna posledica je širjenje idej neposredne demokracije in brezplačnega izobraževanja v javnih razpravah. Ti ideji pred tem skoraj nista bili prisotni v javnih debatah. Po blokadi je samoumevno, da novinarji, kolumnisti in intelektualci redno govorijo o pravici do brezplačnega izobraževanja in o neposredni demokraciji. Oboje je pomembno za vse nas.

Iz skupščine med blokado je nastalo petnajst različnih društev in skupin. Tako imamo danes ekonomsko iniciativo za demokratičnost gospodarstva, iniciativo »Ne plačam«, ki se zavzema za brezplačen javni prevoz, deluje skupina za neposredno demokracijo v srednjih šolah, Center za delavske študije se ukvarja z neposredno demokracijo na delovnem mestu. Mladi antifašisti delujejo po načelih neposredne demokracije... Nimamo pa še občine ali delovne enote, ki bi delovala po teh načelih. Za to bo verjetno potrebna popolna zamenjava generacij – da pridejo mladi, ki bodo delovali drugače in bodo do svojih funkcij prišli na drugačen način ter imeli hkrati določeno finančno moč. Brez tega resničnih sprememb v načinu, kako ljudje delujejo že dvajset let in več, ne bo. Najmočnejša skupina, ki je nastala kot posledica blokade, je Akademska solidarnost, novi sindikat zaposlenih v visokem šolstvu.

Upam, da. Ko sem še delal na srednji šoli, kjer sem predaval politiko in gospodarstvo, sem se pri poglavju o parlamentarni demokraciji vselej skušal dotakniti tudi neposredne demokracije. Nekaterim so te ideje zagotovo všeč. Navdihujejo jih zgledi gibanja Occupy Wall Street, dogajanje v Atenah in Barceloni, z navdušenjem poslušajo o Islandiji, ki je z neposredno demokracijo spremenila državni ustroj in ustavo. Prakse iz tujine jim veliko pomenijo. Dogajanje v Zagrebu postavijo v sosledje vala dogodkov, ki se dogaja po vsem svetu. Smo enakovreden in aktiven del sodobnih družbenih sprememb v svetu.

Vesel bi bil, če je bil Zagreb kakorkoli navdih tudi za Mariborčane in Ljubljančane. A ne verjamem, da je bil Zagreb prvi. Nam so bila navdih dogajanja drugod. Omenil sem Beograd leta 2006, a podobnih zgodb, ki so temeljile na neposredni demokraciji, je ogromno, od časov španske državljanske vojne naprej. Zagrebška blokada nikakor ni prvi korak. Upam pa, da gre za enega od mnogih korakov v zgodbi uveljavljanja neposredne demokracije kot novega modela sprejemanja odločitev.

Ko sem omenjal slabosti neposredne demokracije, sem v veliki meri povzemal besede Norvežana Asbjorna Wahla, ki je bil pred kratkim gost Centra za delavske študije v Zagrebu. Ob komentiranju gibanja Ocuppy je opozoril, da so kapitalisti tako dobro organizirani, da se jim ni mogoče zoperstaviti z neorganizirano strukturo. Zanimivo je, da ste se v tem kontekstu navezali na sindikate, kajti on je sindikalist. Je uspešen sindikalist, ki ni pripravljen sprejemati kompromisov. Problem hrvaških sindikatov, kar lahko vidimo tudi v filmu, je, da so, četudi obstajajo kot strukturirana in dobro organizirana skupina, preveč zlahka pripravljeni sprejeti kompromise. S tem v mnogih pogledih delujejo, kot si želi strankarska politika.

Med študenti in delavskimi sindikati obstaja veliko povezav in znanstev. A glavni visokošolski sindikat, ki nastopi tudi v filmu in mu še danes predseduje Vilim Ribić, se je izkazal za popolnoma nedoraslega partnerja. Tega, se bojim, študentje še dolgo ne bodo pozabili in sindikalistom zlepa ne bodo zaupali. Kajti spomladi 2009 so se počutili preprosto izdane.

Prepričan sem, da je. V Franciji leta 1968 se je oblikovalo prav takšno zavezništvo in bilo je izjemno močno in pomembno: hkrati z demonstracijami študentov je potekala splošna stavka delavcev. Na Hrvaškem smo morali čakati do leta 2009, da smo spet prišli do ideje o možnosti sodelovanja med delavci in študenti. Do tega sodelovanja bo prišlo, gre le za vprašanje časa. Zavest, da je tako sodelovanje nujno, se mora razširiti med ljudmi, o tem je treba govoriti. Tudi zato so tujina in izkušnje od drugod tako navdihujoče.

Morda je bolj smiselna obratna razlaga. Blokada v Zagrebu se ne bi zgodila, če bi jo podpirali le študentje. Pristopile so še mnoge druge skupine, kajti postalo je jasno, da izobraževanje ni le vprašanje študentov, ampak nekaj, kar zadeva tudi delavce, zaposlene v javni upravi, privatnike, vse. Vsi potrebujemo izobraževanje in šolstvo. To je bil ključ do uspeha. Blokada univerze ni bila nikoli predstavljena kot manifestacija ozkih interesov skupine ljudi, ki so se vpisali na fakulteto. Izobraževanje, zdravstvo, mehanizmi socialne podpore in javnih storitev so vprašanja, ki zadevajo prav vsakega izmed nas.

Ampak za to so krivi oni. Njihovo delo je med drugim tudi to, da najdejo službe ljudem, ki so izobraženi. Da oblikujejo in zagotovijo delovna mesta.

To je demagogija, ki nam jo že dolgo prodajajo tudi na Hrvaškem. Gre za ideološko govorico, ki je jasna kapitalistična ideologija s svojo zgodovino. Hkrati je zadaj zelo jasen načrt, zakaj to govorijo. Ideja blokade je lahko ideja študentov, anarhistov, socialistov, komunistov, a v resnici je zahteva po brezplačnem šolstvu tako zelo osnovna zahteva, da lahko rečemo, da je to ideja vseh ljudi, ki si želimo vsaj malo socialne države znotraj kapitalističnega sistema.

Zame so dogodki v šolstvu le majhen znak neoliberalnih sprememb, ki se dogajajo po vsem svetu. Hrvaška v tem pogledu niti malo ne zaostaja. Gre za globalne trende, ki se uvajajo na makroekonomskih ogrodjih. Hrvaška se z njimi preoblikuje v stranski produkt.

Na Hrvaškem so študentje izdali Blokadno kuharico, ki v knjižni obliki – tudi v angleščini, nemščini in češčini – ponuja napotke, kako z neposredno demokracijo doseči blokado ustanove. Drugi trajni intelektualni rezultat blokade pa je internetna stran slobodnifilozofski.com, kjer dnevno objavljajo članke z antikapitalistično vsebino. Tam se zbirajo stari in novi študentski pisci, prevajajo tuji članki.

Zagotovo je v tem pogledu pomemben tudi Subversive festival, pri katerem sodeluje veliko mladih, ki so sodelovali tudi v blokadi. Subversive je srečališče intelektualne avantgarde in vseh, ki jih zanimajo vprašanja antikapitalizma. V Zagrebu se enkrat letno srečajo ljudje z vsega sveta, ki jih zanimajo možnosti drugačnega družbenega sistema.

Same demonstracije na ulici niso nikoli namenjene poglobljenim vprašanjem ali resnim razpravam. To se razvije na javnih debatah. Demonstracije in protesti so pomembni, ker se ljudje srečajo in zberejo skupaj na enem mestu. A v očeh države so protesti lahko celo dobrodošli, saj ponujajo ventil, skozi katerega ljudje izrazijo svoje nezadovoljstvo in jezo. Mnogi demonstrirajo in mislijo, da so s tem uveljavili pravico do izražanja svojega mnenja. Vsebinski del te pravice, da te slišijo in upoštevajo, pa na samih protestih nikoli zares ne zaživi. Za kaj takega je nujno, da demonstracijam na ulicah sledita trajnejše organiziranje in drugačna struktura; to je lahko tudi uresničevanje praks neposredne demokracije. Drugače demonstracije in protesti preprosto ne dosežejo trajnejših in korenitejših učinkov. Bil sem na stotinah demonstracij, a niti eden od teh legalnih protestov ni ničesar dosegel. Blokada fakultete leta 2009 je dosegla neprimerno več.

Težava naših prostorov je, da ljudje pojem socializma in marksizma nujno povezujejo z nečim zastarelim in negativnim. Duh Karla Marxa straši po ulicah in sobah... Ljudi je strah že samo pomisliti, da bi Marx v nekaterih pogledih morda lahko imel prav in bi socialistični sistem lahko deloval. Ustrašijo se že omembe njegovega imena. Če nam v razpravah o ekonomiji ne bo uspelo preseči teh predsodkov, bomo zelo težko presegli ali izboljšali ekonomski sistem, ki ga imamo.

Tudi če je blokadi uspelo vplivati na strankarsko politiko in spremeniti njene odločitve, širše gledano nismo ničesar spremenili. Kajti resnični nasprotnik je ekonomska moč. Te pa ne moremo zamenjati, nanjo ne moremo vplivati, niti ne moremo zamenjati ljudi z ekonomsko močjo, ki imajo pravo moč v družbi. Moč ima denar. Politiki so samo marionete v rokah ekonomije. Če spremenimo odločitve teh marionet, bodo spremembe kratkega diha. Še naprej bo obstajal globalni sistem neoliberalne ekonomske moči. Kot pravi portugalski filmski režiser Pedro Costa, film morebiti lahko vpliva na posameznika, če želiš resnično vplivati in spremeniti družbo, pa potrebuješ denar. Vse pomembne družbene spremembe bodo izpeljali tisti, ki imajo denar.

Denar potrebuješ, da ga vložiš v šolstvo, zdravstvo... Za mojo generacijo sta film in blokada naredila ogromno. Verjamem, da bosta pomembno vplivala na sedanje in mlajše generacije. Ponujata drugačen pogled in razumevanje sveta. A to je le delček, ki se ne more primerjati s spremembami, ki jih vodi in usmerja kapital. Za mene so male spremembe pomembne. A resničnost je brutalna. Spremembe lahko dosežem na lokalni, osebni ravni, nisem pa tako naiven, da bi si domišljal, da lahko moj film doseže pomemben širši politični učinek. Navsezadnje lahko tudi ta film koristi prav tistim, ki imajo že sedaj denar in moč. Mala dejanja ne morejo spremeniti sistema, v katerem živimo. Za to se morajo zgoditi neprimerno močnejše in agresivnejše spremembe.