Erwin Wagenhofer

Kritik globalizacije in obstoječega gospodarskega sistema je leta 2005 v filmu We Feed the World (Mi hranimo svet) postavil na pranger živilskopredelovalno industrijo, ki se osredotoča le na čim večji dobiček. Tri leta zatem se je s kamero podal v temačno srce finančne industrije in v filmu Let's Make Money (Denar sveta grobar) razkrival tokove denarja in njegovo krivično porazdelitev. Zaključek trilogije je film Alphabet (Abeceda, ta čas jo še vrtijo v Ljubljani), ki razkriva, kako v takšnem svetu živijo najmlajši in najbolj ranljivi. Globalni kapitalizem v Abecedi pokaže svojo tretjo strašljivo podobo, svetovni gospodarski sistem, ki deluje le po zakonih trga in družbe izpostavlja tako silnemu pritisku, da niso več sposobne smiselno ustvarjati svoje prihodnosti. »Živeti moramo drugače,« je že v svojem filmu, ki je govoril o tem, kaj jemo, dejal Wagenhofer, v Abecedi, ki nam razkriva, kakšna je naša duhovna hrana, je ta apel še toliko bolj glasen.

Rad in dolgo sem hodil v šolo. Vse do 19. leta starosti, in zadnji dan šole sem jokal. Ne zato, ker se je končala šola ali ker bi pogrešal preverjanja znanja, temveč zato, ker sem se moral posloviti od prijateljev. V vseh letih šolanja sem se zelo veliko naučil, a še najmanj v šoli. Največ sem se naučil v igri s prijatelji, pri eksperimentiranju ali pa pri preizkušanju tehničnih naprav, denimo fotoaparata. V šoli sem se večino časa dolgočasil, mnogo stvari, ki sem se jih moral naučiti, sem takoj po preizkusu znanja znova pozabil. Ko sem pri dvajsetih zaključil šolo, sem očetu dejal: Dvajset let so z lopato metali znanje vame, zdaj potrebujem spet dvajset let, da bo vse to znova zunaj. In tako se je v resnici tudi zgodilo. Moje ustvarjalno življenje se je začelo pri štiridesetih.

S šolo, kot jo poznamo tukaj, da ne bo pomote. Ne v Afriki, tam so povsem drugačni problemi, ali pa v tistih delih sveta, kjer mlada dekleta iz religioznih vzrokov ne smejo v šolo. To je povsem druga tema. V našem svetu pa nastaja problem, ker nas šolajo in urijo le s ciljem, da bi funkcionirali v obstoječem neoliberalnem sistemu. Ob koncu šolanja moramo znati le dve stvari, biti suženj dela in suženj potrošnje, trpežen delavec in dober potrošnik. Kaj tiči v vas, kakšni so vaši talenti, to ne zanima nikogar.

A v resnici moj namen ni bil narediti film o šolstvu, v filmu tudi ne boste videli šol. Moj namen je bil prikazati odnos do izobraževanja, in v tem ozadju se skriva prava travma, ki se nam zdaj zgrinja nad glavo. V Španiji, Grčiji in deloma tudi na jugu Italije je brezposelnost med mladimi izjemno visoka, v Grčiji skoraj 60- in v Španiji skoraj 55-odstotna. To je ogromno, še posebej, če upoštevamo, da med mlade brezposelne štejejo vse do 35. leta starosti, to so v resnici že odrasli ljudje. Vsi ti ali pa vsaj velika večina je obiskovala šole, veliko jih je celo visoko izobraženih. Mnogi med njimi so bili vzorni učenci in so ponotranjili vzorce, ki so jim jih predpisali. Zdaj pa iz sebe ne znajo narediti ničesar, ker nimajo iz česa črpati in niso ustvarjalni. Ustvarjalni bi bili, če bi dejali: dobro, ta sistem očitno ne deluje, postavimo novega. Toda ker so izurjeni za stari sistem, si novega niti ne znajo predstavljati.

Tako se film tudi začne, govori o tem nepredstavljivem daru, ki je ob rojstvu dan ljudem, dar domišljije, dar predstave, in ta dar nam šolanje odvzame. V Španiji se ni v resnici nič groznega zgodilo, sonce sije, zemlja in voda sta še vedno tam...

Katera kriza?

... kakšna finančna kriza? Kako lahko kot novinarka rečete finančna kriza! To ni finančna kriza, to je kriza, ki so jo povsem namenoma povzročili finančni trgi. Če bi v vašem časopisu vi in vaše kolegice in kolegi vsak dan krizo opredelili tako, bi ljudje začeli razmišljati. Sedaj tega ne počnejo.

Film Let's Make Money je prišel v kinematografe ravno 15. septembra 2008, na dan, ko je propadla investicijska banka Lehman Brothers. Ko sem tedaj v Londonu, največjem finančnem centru sveta, opazoval ljudi, ki so hiteli po ulici, so bili to tisti, ki so študirali na najboljših univerzah po svetu. In ti ustvarjajo finančne krize, ljudje z najboljšo izobrazbo na svetu.

Če prelistate prvih deset strani vašega časopisa, boste na njih brali le o problemih. In kdo je odgovoren za te probleme? Ljudje z najboljšo izobrazbo. V dvoranah koncernov, kjer sedijo ljudje na najvišjih položajih, na mestih, kjer se sprejemajo velike odločitve, ni človeka, ki ne bi zaključil vsaj enega študija, in to ne na katerikoli univerzi, na najboljših univerzah. Vselej, ko govorimo o problemih, omenjamo brezposelne in neizobražene. Ti v resnici niso problem, v to bi nas le radi prepričali... Zato bi pravzaprav moral najprej posneti Abecedo, da bi pojasnil, zakaj je danes svet takšen, kot je.

Seveda. Tudi naslednjo bodo. Lahko se že kar pripravite, in naslednja bo hujša od sedanje. Tedaj bodo šli k vragu tudi vsi prihranki. Če imate kak denar na hranilni knjižici, si raje kaj lepega kupite.

Nihče se ne bori proti krizi, vsi hočejo le čim več prikriti in breme čim širše razdeliti. Vsi plačujemo za to, kar je razgrabila peščica zločincev, in ti so že zdavnaj izginili skupaj z denarjem. Ne obstaja niti en zakon, ki bi se v resnici boril proti krizi, od leta 2008 se na tem področju v resnici ni nič kaj bistvenega spremenilo. Iz sociologije poznate tisti najvišji sloj, odstotek do tri odstotke prebivalstva, ki v takem sistemu le pridobijo. V času krize se je v Nemčiji premoženje najbogatejših podvojilo. Mar res verjamete, da si ta elita želi kakršnihkoli sprememb? Na drugi strani je čedalje številnejši sloj tistih, ki ne verjamejo več, da se lahko sploh še kaj spremeni. V Abecedi vidite mladega boksarja Patricka iz Dortmunda, ki kot prekerni varnostnik zasluži premalo, da bi sploh preživel. In na sredini smo najbrž mi, srednji sloj, ki ga je vsak trenutek in vsak dan strah, da bo zdrsnil nižje v spodnji sloj, k boksarju. Živimo v zaprti družbi strahov, v zaporu z odprtimi vrati, in vprašanje je, kdo bo prvi izstopil...

Jaz vsaj delam takšne filme...

Abeceda je bila lani najbolj uspešen film v Avstriji, podobno je bilo tudi v Nemčiji. Za to mora biti neki vzrok. Najbrž ta, da se ljudje s filmom poistovetijo, da govorim o nečem, kar ljudi zanima, ker se s tem vsakodnevno soočajo. Trenutno nikomur od udeleženih v obstoječem šolskem sistemu ne gre dobro, ne otrokom, ne staršem, ne učiteljem. V tem filmu nisem niti poskušal ponuditi rešitve, je tudi nimam. V prvi vrsti si ne pripisujem, da bi lahko bil jaz tisti, ki bi jo našel, in drugič se mi zdi napačno, da bi jo ponujal.

Večina ljudi po ogledu filma vpraša, kakšna pa je potem rešitev, kakšen je recept. To vprašanje lahko postavi le nekdo, ki je dolgo hodil v šolo in pred tablo gledal učitelja, ki je imel rešitve za vse probleme in odgovore na vsa vprašanja. To je napačno in ubija ustvarjalnost. Otroci jo imajo. Ko so stari štiri leta, postavijo do štiristo vprašanj na dan, potem pridejo v šolo in radovednost jih v hipu mine. Pri desetih letih ne postavljajo več nobenih vprašanj, stvari jih ne zanimajo več.

Strokovnjaki so skeptični zato, ker si inteligenco predstavljajo zelo subjektivno, današnja šola pozna le kognitivno inteligenco in le to tudi preverja. Toda obstajata tudi čustvena in socialna inteligenca, in še marsikatera druga, ki je v šolah ne učijo in ne spodbujajo. O tem, kako je šola odpovedala, obstaja na tisoče zgodb. V Liverpoolu v Angliji je v petdesetih letih neki učitelj glasbe dva učenca nagnal iz razreda, ker sta bila po njegovem mnenju povsem nenadarjena. Ime jima je bilo Paul McCartney in George Harrison. Polovico svetovno znane skupine The Beatles je uvrstil med glasbeno nenadarjene, res inteligentno.

Študija, ki jo v filmu omenja sir Ken Robinson in sta jo v svoji knjigi Breakpoint Beyond: Mastering the Future – Today opisala dr. George Land in dr. Beth Jarman, je v začetku devetdesetih let raziskovala neprilagojeno razmišljanje. To sicer ni isto kot ustvarjalnost, je pa pomemben pogoj zanjo. Neprilagojeno razmišljanje pomeni, da je testirana oseba sposobna razumeti vprašanje na več načinov in na isto vprašanje vidi več odgovorov, da je torej sposobna razmišljati tudi drugače kot le enodimenzionalno.

Študija je zajela 1600 oseb in jih spremljala več let. V starosti od 3 do 5 let je kar 98 odstotkov otrok doseglo število točk, ki so jih raziskovalci opredelili kot raven genija neprilagojenega razmišljanja. V starosti od 8 do 10 let je bila med njimi le še tretjina genialnih in pri 15 letih le še desetina. Potem so testirali 200.000 odraslih, starih 25 let, med njimi je raven genija doseglo le še 2 odstotka anketiranih.

Kot jih imamo že od nekdaj, le da so se razmere medtem korenito spremenile. Pred petdesetimi ali šestdesetimi leti je bilo povsem drugače. S knjigo so se mnogi otroci iz revnih družin srečali šele v šoli. Danes se lahko otroci brez napora naučijo brati že pri treh letih, črke so vsepovsod okoli njih, v časopisih, knjigah, na računalniku, vsepovsod.

Triletna hčerka mojega prijatelja je nekega lepega dne prišla k mami in jo vprašala, kaj je to Dolchstoßlegende (mit o nožu v hrbet). Mati je potem odkrila, da je ta beseda na naslovni strani političnega tednika Profil, ki so ga imeli na mizi v dnevni sobi, in da zna njen otrok brati. Otrok se je sicer ves čas igral s črkami, a da zna v resnici brati, je mama odkrila šele, ko ni razumela težke besede, ki jo je prebrala. Ko bo ta deklica stara šest let, bo šla v šolo in se začela učiti, kako se prebere in napiše mama. Potem jo bodo po istem sistemu učili devet let. Ali pa še več, sedaj se razmišlja, da bi obvezno šolanje v Avstriji trajalo dvanajst let. Po osmih ali devetih letih otrok najbrž še ni dovolj izurjen za sistem. In za to pravzaprav gre. Tudi pri testih PISA ne gre za to, da bi otroci znali bolje brati in pisati, gre za to, da bi bili dovolj izurjeni za obstoječi poslovni model.

Seveda, šola izhaja iz vojske. Prve obvezne javne šole je leta 1774 uvedla Marija Terezija. In veste, zakaj? Zato, ker so pruski vojaki vedno znova namlatili avstro-ogrsko vojsko. In potem je Marija Terezija vprašala, zakaj, in dobila odgovor, da zato, ker imajo Prusi šole, v katerih poučujejo vojake in oficirje. Prve šole v Avstriji so bile v vojašnicah in še danes je večina poslopij avstrijskih šol podobna kasarnam. Pred Marijo Terezijo ni bilo javnih šol in v šole, ki jih je vodila cerkev, so lahko hodili le premožni. V časih industrijske revolucije so nato potrebovali industrijsko izšolane ljudi, takšne, ki so znali streči strojem, in od takrat se v grobem ni veliko spremenilo.

Ljudje morajo funkcionirati, to je edino, kar je pomembno. Toda ljudje, ki le funkcionirajo, niso več ustvarjalni. Danes pa stojimo pred velikimi izzivi, s katerimi se bomo lahko spoprijeli le z ustvarjalnostjo, teh problemov ne morete reševati z ukalupljenim znanjem. Naslov filma Abeceda sem izbral prav zato, ker danes za vse novo, s čimer se srečujemo in s čimer se bomo srečevali, sploh še nimamo pravih besed. Potrebujemo povsem nove izraze, vse se začne z jezikom. Besedo Erziehung, vzgoja, bi kot prvo črtal s seznama...

Bi uporabil besedo Beziehung, odnos. Če ima učitelj odnos do svojih učencev, potem gre za povsem drugačen pristop. Večina ljudi, pedagogov, učiteljev in staršev, meni, da otroci pridejo na svet kot prazna bitja, kot posode, ki jih je treba napolniti z znanjem, za katerega danes mislimo, da ga bodo nekoč, ko bodo odrasli, potrebovali. Toda nihče ne ve, kakšno znanje bodo potrebovali čez dvajset let. Otroci so, ko se rodijo, v resnici čudež narave in s seboj na svet že prinesejo vse svoje darove in talente. Bodoči izobraževalni sistem bi si moral razbijati glavo s tem, kako bo vse te talente razvil, in potem bodo ti ljudje sposobni tudi odgovorov na kompleksne izzive, s katerimi se soočamo. Predvsem pa bi se morali končno posloviti od tega, da svoje življenje v celoti podrejamo le gospodarskim koristim. Kako se boste sicer spopadli na primer s podnebnimi spremembami? S konkurenčnostjo?

... kapital bo šel k vragu, ne mi. V Avstriji imamo šestdeset let gospodarsko rast in kljub temu več dolgov in brezposelnih kot kadarkoli po vojni. To vodi v katastrofo.

Da vas nekdo ubije, zato ker ne more več participirati v družbenem sistemu. Ali da se nam maščuje narava. Mi ne najemamo le vedno večjih posojil pri bankah, mi jemljemo tudi čedalje večji kredit v naravi, ki ga bomo morali nekoč vrniti. Najhujša katastrofa, ki se nam lahko zgodi, pa je vojna. Zavezali smo se, da ne bo nikdar več vojne v Evropi, in tej zavezi smo bili kar blizu. Če seveda izvzamemo vojno v nekdanji Jugoslaviji, ki je bila največja katastrofa v času mojega življenja. Povsem nepotrebna in zanetili so jo od zunaj. So ljudje tedaj v resnici potrebovali vojno, je vladala lakota ali kaj podobnega?

Zdaj pa si poglejte razmere v Španiji in Grčiji. In potem vam govorijo, da potrebujemo več rasti in konkurenčnosti. Konkurenčnost ni nič drugega kot moderna beseda za zavist in pohlep. Nekoč sta bila to smrtna greha, ki so ju med drugim prepovedovale tudi religije. Moderna družba teh prepovedi ne pozna več in uvaja novo abecedo, nove besede. Besede kompetitivnost pred tridesetimi leti sploh poznali niso.

Nisem veren človek, a tam na polici imam Biblijo, in kot knjigo vrednot jo je vredno brati. V njej piše, da je prepovedano ubijati. A mi vseeno ubijamo, »ubijamo« s tem gospodarskim sistemom. Kajti kdor v njem ni sposoben participirati, konča v obcestnem jarku. Celo v bogati Avstriji. V Nemčiji, najbogatejši državi v Evropski uniji, je osem milijonov takšnih, ki prejemajo socialno pomoč, ker ne morejo najti zaposlitve. Je to smisel konkurenčnosti? Če bi bil jaz nemški kancler, bi o tem temeljito premislil.

Nisem član nobene politične stranke. Toda Marxa sem prebral, in Biblijo tudi. Knjigi na polici ležita zelo blizu druga drugi in tudi po vsebini si nista daleč. Govorita o istem problemu. Ne vem, če sem socialist, vsekakor pa sem socialen človek. Družba je v resnici tudi vse, kar imamo. Predstavljajte si, da bi ostali sami na svetu – saj niste sposobni preživeti.

Ja, res je. Toda konkurenčni boj je nekaj, kar smo umetno ustvarili. Študija, ki jo prikazuje film, to nazorno pokaže. Profesorica Kiley J. Hamlin, ki je najprej raziskovala na univerzi Yale, sedaj pa na univerzi v Vancouvru v Kanadi, kjer smo preizkus tudi posneli, je otrokom pokazala nadvse preprosto figurico, ki poskuša splezati na vrh stolpca. Pri tem jo enkrat podpre pomagač, drugič pa jo ovira zaviralec. Študija se imenuje Are Babies Born Good in ugotavlja, da so vsi otroci v starosti šestih mesecev izbrali pozitivno figuro, pomagača.

Dojenčki so visoko inteligentna bitja in nagonsko vedo, da brez pomoči svoje mame, očeta, babice, sestre, nekoga, ki za njih dnevno skrbi in jim pomaga, ne bi preživeli. Potem so otroke testirali pri letu starosti, in začeli so izbirati zatiralca. V tem času so se že malo ogledali po svoji okolici ter presenetljivo ugotovili, da pomagati mogoče sploh ni tako zelo pametno, mogoče je bolje ravno obratno. Zakaj pa gre temu bolje od mene, aha, zato, ker je nekoga potisnil navzdol. Tako je v gospodarstvu, tako je v družbi, pogosto celo v družini. Zatiralci stojijo na vrhu in otroci se od nas odraslih naučijo strahu in izurijo v brutalnosti. Toda ideologija socialnega darvinizma je zloraba Darwinove teorije in slab recept za dobrobit družbe.

Besedo uspešno morate sedaj opredeliti.

Ne, ne, pravi izraz ste uporabili, ne gre za znanje nemščine. Toda to je točno jezik, ki ga uporabljate, abeceda, ki jo uporabljate. Govorite: konkurenčen, uspešen, tekmovalen. Nekritično blebetate besede, ki jih dnevno slišite. V medijih in poklicnem življenju tako in tako. Na primer, vam govorijo (ogovori fotoreporterja), da morate narediti še več fotografij. Če ste jih doslej naredili tisoč, jih morate danes narediti dva tisoč. Dokler ni bilo digitalnih kamer in je bilo treba kupiti film, ste jih naredili precej manj, ker je bil film drag, pa so kljub temu nastale odlične fotografije. Vsega mora biti več.

Sto metrov od tod je bilo nekoč uredništvo tednika Profil. V tej isti stavbi je sedaj neki hedge sklad. Nekoč si v impresumu Profila našel morda dva doktorja znanosti, odgovornega urednika in še kakšen se je našel. Danes odprite ta časopis in preberite impresum, boste videli, da so vsi doktorji ali najmanj magistri. Novinarstvo pa je slabše kot kadarkoli prej. Za nameček je Profil še v lasti Raiffeisen banke. Predstavljajte si, časnik je v lasti velike banke! In temu se reče napredek?

Morda nam gre materialno res bolje kot pred desetletji, toda čustveno smo povsem osiromašeni. In povem vam tudi, od kod to prihaja. Gre za moški princip, ki je dominanten v družbi, ki se povezuje z vojno in utvaro, da je mogoče narediti vse. Če se bodo stalile ledene gore, bomo naredili višje jezove. V družbi nam manjka ženski princip, ki v tej družbi ne dohaja moškega. Pa tu ne govorim o gospe Merkel, ta je še hujša kot kak moški. Govorim o pravi ženskosti, ki dopolnjuje moški svet, kot se dopolnjujeta jin in jang v kitajski filozofiji.

V filmu spoznate Pabla Pinedo Ferrera, to je fant z downovim sindromom. Je edini v filmu, ki se od srca smeji. Pablo se iskreno veseli življenja vsak dan, ima humor in srečo na obrazu. Mi pa pravimo, da je defekten. Pablo je star skoraj 40 let in živi v Malagi v Španiji. Danes je televizijska zvezda s svojo oddajo. Pablo je bil eden prvih ljudi z downovim sindromom, ki so končali študij. Toda mene je manj zanimalo, kako, pač pa, kaj se lahko naučim od njega, in zato smo se odpeljali v Španijo.

Ne samo, da je zelo pameten, Pablo tudi povsem drugače razmišlja kot večina odraslih. Še vedno ima v sebi tisto intuitivno, in intuicija je nekaj zelo pomembnega. K življenju ne morete prispevati ničesar smiselnega, ne da bi uporabili čustva in intuicijo. Pri tem ne gre za uspešnost v življenju, temveč za smiselnost življenja. Danes večinoma uporabljamo le kognitivne sposobnosti in intuicijo potiskamo v ozadje. Toda intuicija ni pomembna le za umetnike, tudi najbolj uspešnim gospodarstvenikom k dobrim odločitvam pogosto ne svetuje glava, ampak trebuh.

Pa danes govori več tujih jezikov, je novinar, pisatelj, skladatelj, informatik, fotograf, predavatelj in izdeluje kitare. Starši ga doma niso nikoli ciljno učili, Andrè ni poznal domačih nalog ali testov, tekoče je iz knjige bral pri devetih letih. Njegova mama pravi, da je edino, kar otrokom dolgujemo, sreča.

Kako to mislite?

Sploh ni res. Družina Stern ni bogata, družina Stern je duhovno bogata. Zanimiv je ta refleks. Vsakdo, ki v filmu vidi veliko hišo, takoj reče: no ja, oni si to lahko privoščijo. To prastaro hišo, tedaj je bila napol ruševina, ki je nihče ni hotel, so družini pred dvajsetimi leti tako rekoč podarili. In Sterni so jo dolga leta obnavljali, da je danes takšna, kot je videti v filmu. Oče Arno Stern je moral leta 1933 zbežati pred nacisti. Zaradi vojne ni končal šole in se ni izučil poklica. Ob koncu vojne je bil star 25 let, v tuji deželi s tujim jezikom, in potem so se spraševali, kaj naj z njim. Ničesar ne zna, so ugotovili, pa so mu zaupali otroke, naj jih čuva. In iz tega se je rodil njegov poklic. Otroke je pustil risati in odkril, kakšna neverjetna ustvarjalnost tiči v njih. Danes je star devetdeset let in še vedno vsak dan dela z otroki v svoji risalnici.

Te ustvarjalnosti danes mladim primanjkuje, da bi iz svojih talentov ustvarili poklic. Poklice, ki jih morda danes še niti ne poznamo, za katere sploh še ne vemo, da bodo čez dvajset ali trideset let obstajali. Ustvarjalnost se pokaže v situaciji, ko se znam brez strahu soočiti z drugačno sliko življenja, kot jo poznam iz šolskih knjig, in se v njej kljub temu znajdem. Danes izobraženi govorijo najmanj po tri jezike, pa nimajo kaj povedati, zato ker jim izobrazba ni dala tega, kar bi morala. Najbolj pomembno pri jeziku namreč ni jezik sam, temveč, ali imam kaj povedati. In tega oklepa v družini Sterni ne poznajo. Nimajo nobenih strahov in jih ne potrebujejo.

Študijo PISA so po naročilu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) razvili v devetdesetih letih, ker so spoznali, da je izobrazbeni sektor trg z velikim potencialom rasti. PISA je gospodarski model in se ni nikdar spraševala, ali gre otroku v takšnem sistemu dobro ali ne. Hrbtenica te študije je lestvica. Vselej, kadar hočete sprožiti tekmovalnost, naredite lestvico, da se ve, kdo je dober in kdo slab. V sedemdesetih in osemdesetih letih so bili dobri Japonci, vsi bi jih morali posnemati in jih jemati za zgled. Pa poglejmo, kje je Japonska danes. Zdaj je aktualna Kitajska. Vsi bi morali delati tako kot Kitajci. Zato smo tudi odšli na Kitajsko, ker so Kitajci v študiji PISA najboljši. In smo ugotovili, da Kitajcev PISA sploh ne zanima. Da je ponaredek. Kitajska ni članica OECD in študijo PISA izvajajo le v dveh mestih, Šanghaju in Hongkongu. V Šanghaju teste, ki jih dobijo vnaprej in se nanje temeljito pripravijo, opravljajo le v 68 elitnih šolah. V mestu s 15 milijoni prebivalcev je to malo. In potem se OECD vrne iz Kitajske in nam govori, naj se ravnamo po njih. Mi lahko poveste, zakaj naj bi postali takšni kot Kitajci? Med mladimi na Kitajskem je najpogostejši vzrok smrti samomor, na desetine mladih v cvetu življenja podleže pritisku, ki ga ne morejo zdržati. Je to smiselno?

Ne more. Vsa zadeva je namreč na Kitajskem dobila neko lastno dinamiko, ki se je začela s politiko enega otroka v osemdesetih letih. To pomeni, da za vsakim otrokom stoji šest odraslih, katerih pričakovanja mora izpolniti. Vse želje in sanje o uspehu se projicirajo na tega edinega otroka. Najbolj nadarjeni hodijo v šolo ob sedmi uri zjutraj in prihajajo domov po deveti zvečer, za konec tedna imajo inštrukcije. Ker tega pritiska ne zdržijo, si vzamejo življenje. To je družba storilnosti, prignana do svojega absurda. Zato Dongping v filmu pravi: »Naši otroci zmagujejo na startu in izgubljajo v cilju.«

Toda tega ne poznamo le na Kitajskem. Tam je le najhuje, a ta pritisk poznajo tudi v Nemčiji in pri nas. Ves čas nas z nečim strašijo, če ne boš storil tega, se bo zgodilo to, če ne boš končal šole, ne boš dobil službe, denarja, žene. Prepričujejo nas, da iz dneva v dan potrebujemo več, več rasti, več znanja, več telefonov, pralnih strojev, fotografij. Včasih je bilo gospodarstvo namenjeno temu, da je služilo ljudem, danes ljudje služijo gospodarstvu. A teh sprememb ni povzročila nobena naravna katastrofa ali kaj podobnega, povsem zavestno jih je sprožila tista najvišja elita, tisti odstotek najbogatejših na svetu. Ekonomska znanost je polna knjig o tem, od Marxa dalje. In nikar me ne obtožite takoj, da se želim vrniti v čase komunizma in DDR. Vendar v teh sistemih tudi ni bilo vse slabo, in drugič, njihov zlom so zlorabili kot argument za ohranjanje obstoječega sistema, ki je prav tako slab. Veste, jaz rad živim na tem svetu, kar me moti, je to, da moram živeti v strahu. Človek potrebuje le dve stvari za preživetje. Delo in ljubezen. Dobro me poslušajte, nisem rekel, da potrebuje job, temveč delo. In to je velika razlika, kajti tisti, ki danes opravlja neko delo le zaradi denarja, je v resnici, ne glede na to, koliko zasluži, zelo reven.