Boris Koprivnikar

Oseminštiridesetletni minister je z rezultatom v pogajanjih kljub temu zadovoljen, saj mu je uspelo še za eno leto podaljšati 313 milijonov evrov vredne ukrepe, ki bi ob propadu pogajanj prenehali veljati z novim letom. Dogovor s sindikati vidi kot začasno rešitev in temelj za prihodnja pogajanja o spremembah plačnega sistema ter preoblikovanje javnih zavodov v bolj podjetniško obliko. Diplomiranemu organizatorju dela in informatike, nekdanjemu predsedniku skupnosti socialnih zavodov ter ljubiteljskemu kitaristu v skupini OF (Over Forty) ne manjka energije in odločnosti. Govori hitro, samozavestno, čuti se, da ne zdrži dolgo pri miru.

Po mojem mnenju je izid pogajanj maksimum možnega. Če upoštevamo, da nam je ob podaljšanju že veljavnih ukrepov v višini 313 milijonov evrov uspelo izpogajati dodatno znižanje plač, bi težko ocenili, da je država pokleknila pred sindikati. Daleč od tega, skupni izplen znaša 350 milijonov. Treba je vedeti, da sindikatom sploh ne bi bilo treba priti na pogajanja in da bi bila s sprostitvijo ukrepov v prihodnjem letu pred vlado misija nemogoče. Res je, da sem pričakoval še nekaj dodatnih prihrankov, vendar pa smo med pogajanji ugotovili, da je zaradi že pete zahteve po dodatnem znižanju plač od začetka krize klima med sindikati in zaposlenimi v javnem sektorju tako zaostrena, da smo z izkupičkom lahko zadovoljni.

V pogajanjih ne moreš pričakovati, da bodo vsa izhodišča tudi izpogajana. To potem ne bi bila pogajanja. Druga možnost je bila, da bi plače enostransko znižali z zakonom, s čimer pa bi tvegali hud socialni konflikt. To možnost smo imeli v celoti pripravljeno, a smo ocenili, da se, vse dokler smo sposobni zagotoviti finančno stabilnost oziroma primanjkljaj, nižji od treh odstotkov, socialnemu konfliktu za vsako ceno izognemo. Niti slučajno ne moremo govoriti o zmagovalcih in poražencih, šlo je za razumen kompromis, s katerim bo možno, ob drugih ukrepih, zapreti proračun za prihodnje leto.

Glavnino dodatnih prihrankov, kot je bilo predvideno že na začetku, načrtujemo z notranjimi optimizacijami v delovanju javnega sektorja, pri javnih naročilih, s centralizacijo informatike, učinkovitejšo organizacijo, zmanjšanjem obsega pogodb z zunanjimi izvajalci, pri upravljanju stvarnega premoženja...

Zaenkrat ocenjujemo, da je to še možno. Proračun se pripravlja, številke bodo znane v prihodnjih dneh. O dvigu DDV ni bilo nikdar debate, niti na vladi niti med ministri, razen v medijih.

Ministrstvo za šolstvo je teh 10 milijonov evrov našlo z drugimi ukrepi. Po dogovoru na zadnji seji vlade bodo morala finančne učinke z racionalizacijami in drugimi ukrepi poiskati tudi vsa druga ministrstva, pri katerih niso bili realizirani načrtovani horizontalni ukrepi. Težko rečem, za katere ukrepe bo šlo, ampak dejstvo je, da bodo prihranke morali najti.

O tem se še pogajamo. Bistvo pogovorov je, da bi ob zmanjševanju povprečnine poiskali način, kako občinam omogočiti manjše stroške, hkrati pa doseči njihovo racionalizacijo. Trenutno je na mizi okoli deset ukrepov – dodatno zadolževanje bo možno le v primeru, ko gre za investicijske projekte; vlaganje zemljiškoknjižnih izpiskov, ki je za občine velik strošek, bo potekalo brez posrednikov; pri plačevanju vrtcev bo občinam omogočena natančna evidenca, ki bo preprečila podvajanja, prav tako smo pri vrtcih za eno leto podaljšali rok za zadostitev minimalnim tehničnim zahtevam. Potem je tu možnost ustanovitve lastnega občinskega pravobranilstva, zelo pomemben pa je tudi ukrep, ki omogoča, da se pri ukrepih zaradi posledic žleda del sredstev porabi za občinske ceste. Subvencije stanarin bodo občine plačevale samo do višine neprofitne stanarine, spremenili bomo mejne vrednosti za investicijsko dokumentacijo, poleg tega pa občine ne bodo smele najemati zunanjih izvajalcev, kadar imajo same zagotovljene kadrovske vire. Veliko rezerv je tudi pri plačevanju občinskih taks, predvsem pri nadomestilih za stavbna zemljišča.

Ta nevarnost vedno obstaja. A če ne bomo varčevali, vemo, kakšen je scenarij.

Vlada nima pristojnosti, da ukine ali postavi občine, to je pristojnost parlamenta in volilcev. Naše aktivnosti so predvsem usmerjene v intenzivno spodbujanje občin pri povezovanju. Ideja je, da bo denimo neka občina z večjo verjetnostjo deležna sofinanciranja s strani države, če se bo povezovala z drugimi občinami.

Največja slabost je v tem, da smo zaradi večletnega varčevanja zelo sploščili lestvico plač in da zaradi tega ne moremo s plačami motivirati najbolj odgovornih kadrov. Zaradi varčevalnih ukrepov smo potolkli tudi večino stimulativnih ukrepov, kot so napredovanja in nagrajevanja pri uspešnosti. Poleg tega je sedanji plačni sistem zelo rigiden in birokratski pri zaposlovanju, izredno oteženo je odpuščanje, prehajanje med delovnimi mesti... Da bi se teh ključnih slabosti učinkovito lotili, moramo v javnem sektorju postaviti merljive cilje.

Pri policistu se da meriti, koliko je bil uspešen pri izvajanju nadzorov, koliko je pobral kazni, koliko je bilo pritožb na njegovo delo. In kaj je uspeh šolskega sistema? Učinkovitost učitelja, uspeh njegovih učencev, njegova aktivacija v dodatnih dejavnostih, koliko prispeva k razvoju šole... Pri delu državnega uradnika lahko ugotovimo, koliko odločb je izdal, koliko strank je sprejel, kakšno čakalno vrsto ima, kakšne ima zamude... Ti cilji ne morejo biti postavljeni v obliki sistema, ampak skupaj s tistimi, ki te naloge izvajajo, ki vedo, kaj je pomembno in kaj se da meriti. Zato je nujno, da se določijo skupaj.

Zalomilo se je, tako kot povsod v tej državi, ker smo se v zadnjih letih odrekli odgovornemu odločanju. Če imate šefa, ki se zna odločati, potrebujete zelo malo normativnih ureditev, pa bo sistem deloval. Čeprav imajo že zdaj pristojnosti za razporejanje sredstev za delovno uspešnost, pa jih praviloma razdelijo med vse enako, saj se nočejo nikomur zameriti. Poslovodni delavci bodo odgovornost prevzeli šele, ko bodo morali sami odgovarjati za učinkovitost svojih oddelkov in ko bo od tega odvisna tudi njihova plača. Zato je tako pomembno, da uvedemo merljive inštrumente in cilje na vseh ravneh in da vztrajamo pri njih.

Ko gledam po ministrstvih in uradih, ne vidim nobenega sistematičnega političnega kadrovanja. Problem pa je, da imamo slab kader, da na ključnih mestih nimamo dovolj usposobljenih ljudi. Toda kje naj jih dobimo? Koliko vrhunskih strokovnjakov in preizkušenih ljudi bi sedelo na mojem mestu za takšno plačo, ob tem pa bi morali še ves čas poslušati zahteve, da je treba ministrom in poslancem plače znižati? Kako naj dobim za neko agencijo ali za neki zavod najbolj sposobnega in kompetentnega strokovnjaka? S čim naj ga motiviram?

Da, vendar ne za najbolj odgovorne kadre. Vodilni delavci bi morali biti bolj dinamično nagrajeni. V gospodarstvu so plače direktorjev tudi več kot 50-odstotno vezane na učinek, na uspeh, rezultat. V javnem sektorju pa dobiš plačo za delovno mesto in ne za delo. To je temeljna razlika.

Velik del plače je že danes v dodatkih, ki jih štejemo kot fiksni del plače, čeprav to v resnici niso. Že danes imamo tudi stimulativne elemente, ki pa se žal dodeljujejo bolj ali manj linearno. Izhodišča torej imamo, v prihodnosti pa pričakujemo izboljševanje možnosti za povečevanje plačne mase. To povečevanje, ki bi bilo postopno, bi moralo iti izključno v elemente nagrajevanja. Dodatna rezerva je večja učinkovitost javnih uslužbencev: če bodo delali bolj učinkovito, bolj organizirano in motivirano, jih bo lahko manj opravilo isto delo. Presežne delavce pa bi lahko zaposlili pri delih, ki jih zdaj namenjamo zunanjim izvajalcem, s čimer bi prav tako zmanjšali stroške in povečali možnosti za nagrajevanja.

To je odločno premalo. Delovna uspešnost, ki je odvisna od doseganja ciljev posameznega delavca, mora presegati deset odstotkov, koliko konkretno, pa ta trenutek ne znam oceniti. To je stvar pogovorov in usklajevanj.

To se da narediti precej hitro. Že sedanji plačni sistem vključuje elemente nagrajevanja, samo izmeriti jih ne znamo. Če te elemente določimo, nam ne bo treba premakniti niti ene vejice v plačnem sistemu, pa bo zadeva zaživela.

V preteklih letih smo zamudili ogromno priložnosti. Kolega iz Anglije mi je nedavno na nekem sestanku rekel: Never miss a good crisis (Ne zamudi dobre krize, op.p.), mi pa smo »dobro krizo« zamudili. Nismo naredili strukturnih sprememb, optimizacije, vitke in bolj učinkovite državne uprave. Hodili smo po sistemu »zmanjšaj, zreži, zmanjšaj, zreži«, kolesje pa je ostalo enako. Sam večkrat uporabim prispodobo: Če preveč zapraviš za bencin, boš manj tankal. Zamenjati moraš avto, kupiti takega, ki je bolj racionalen. Ker šele zdaj, po več letih krize, začenjamo uveljavljati spremembe, ki bi morale biti uvedene že pred petimi leti, je naša naloga toliko težja. Države, ki so šle takoj v reforme in radikalne posege, tudi za ceno socialnega konflikta, so zdaj v bistveno boljšem stanju in nas prehitevajo po levi in desni. Živeli smo v iluziji, da se bo vse kar samo uredilo. Pa se ne bo.

Zakaj spremembe niso bile izvedene, ne vem, dejstvo pa je, da tuje študije, na primer študijo OECD, jemljemo kot eno od osnov za prihodnje spremembe pri prenovi javnega sektorja. Prav tako jemljemo iz predalov nekatere že pripravljene, a nerealizirane rešitve.

Da, ta zakon gre v ponovno presojo, predvideli smo ga v normativnem programu za leto 2016. Načrti ministrice, ki so bili zaokroženi v zakon o dejavnostih posebnega pomena, se mi zdijo več kot smiselni. Moramo se namreč izviti iz ostankov prejšnjega sistema in nehati govoriti o dveh sektorjih, realnem in javnem, ter začeti govoriti o tem, da imamo na eni strani državno upravo, birokratski aparat, ki mora biti čim manjši in učinkovit, poleg nje pa dejavnosti, ki jih država zagotavlja državljanom. Današnji sistem javnih institucij ne sledi ekonomski logiki. Čeprav se mnogi javni zavodi, denimo domovi za starejše, v bistvu že obnašajo kot podjetje, pa so zaradi svojega sedanjega statusa pri tem močno omejeni. Zaradi tega se zvišujejo tudi njihovi stroški. V tem zakonu bosta ključni dve stvari: da najdemo organizacijsko obliko, ki bo bolj učinkovita in bolj poslovno usmerjena od sedanjih javnih zavodov, ter da je v njem vgrajena močna varovalka za zaščito državnega premoženja, ki bo preprečevala razprodajo. Javni zavodi bodo namreč ostali v stoodstotni državni lasti.

Res je, zakon je doživel v parlamentu pravi pogrom, in to povsem neupravičeno. Zakon ni govoril o privatizaciji, ampak o statusni spremembi, po kateri bi se javni zavodi preoblikovali v podjetniške organizacije v državni lasti. Strašenje s privatizacijo je bilo čisti populizem, pri katerem je šlo po mojem mnenju v veliki meri tudi za zaščito nekaterih interesov, ki bi po prevetritvi sistema veliko izgubili.

Načrtujemo jo za leto 2016. Da bo imel predlog zakona tokrat večje možnosti za uspeh, moramo v prihodnjem letu skrbno pripraviti podlage in urediti celo vrsto stvari – nadzorne mehanizme, plačni sistem, sistem javnega naročanja in koncesij... Še pred preoblikovanjem moramo narediti sedanji sistem finančno, plačno in poslovno čim bolj transparenten.

Glede tega ni velike filozofije. Vse evropske države imajo enotno urejen plačni sistem za vse, ki se napajajo iz državnega proračuna. Če ta ni enotno urejen, ne moreš nadzirati postavke plač, ki je vredna kar 4,2 milijarde evrov. Plačni sistem mora biti enoten, vendar pa je treba znotraj njega prepoznati specifike posameznih poklicev. To je urejeno že danes, tako preko dodatkov kot preko področnih kolektivnih pogodb.

Tudi rezi na nekatere vplivajo bolj, na druge manj.

Pobude za to so bile dane že večkrat, moj odgovor pa je bil vedno enak in bo tak tudi ostal. Oni so del plačnega sistema, znotraj katerega so že zdaj prepoznane specifike, ki pa morajo biti obenem usklajene tudi z vsemi drugimi poklici. Policistom ali zdravnikom ne moremo dati nečesa več, ne da pri tem nekaterim drugim dejavnostim enak znesek vzeli. Žal je tako. Državni proračun ni kaprica, državni proračun je dejstvo.

Ključna je centralizacija, tudi na tistih področjih, ki so se do zdaj izvajala ločeno, recimo na področju zdravstva. Največji problem je namreč v tem, da nam velik del stroškov uide izpod radarja, ker se naročila razdrobijo na veliko malih naročil. Sistem javnega naročanja postaja tudi bistveno bolj odprt, objavlja se na elektronski način, uvajajo se obratne dražbe, obenem pa se bo supervizor, ki kaže obseg poslovanja državnih organov z drugimi subjekti, razširil tudi na širši javni sektor. Po eni strani torej postopke optimiziramo, po drugi pa povečujemo transparentnost.

Pri javnih naročilih pričakujemo letno okoli sto milijonov evrov prihranka, kar je zelo konservativno, saj gre skozi javna naročila približno štiri milijarde evrov. Pri obratnih dražbah na primer, smo ocenili, da bi lahko bili prihranki 4-odstotni, pri čemer pa so nekatere doslej izvedene dražbe imele prihranek v višini več deset odstotkov. Zelo konkreten prihranek pričakujemo že v prihodnjem letu, odvisen pa bo od tega, kako učinkoviti in dosledni bomo pri uvajanju novih metod.

To pomeni, da tehnologija ne bo zaprta v velike strežniške sisteme, ampak bo dostopna na zelo fleksibilnih manjših strežniških sistemih, preko povezav v oblaku pa bodo dostopne tudi aplikacije. Vsebinsko gledano pa rešitev sedanjega problema, torej odvisnosti od posameznih dobaviteljev in zaklenjenosti v tehnologije, ki so v zadnjih desetih letih že zelo zastarele, pripravljamo z ločitvijo na štiri med seboj povsem ločene ravni: upravljanje podatkov, upravljanje informacijske varnosti, računalniška informacijsko-komunikacijska tehnologija ter aplikativna raven. Ker bodo strežniki in aplikacije ločeni in neodvisni drug od drugega, bomo lahko iskali različne dobavitelje. To sedaj ni mogoče, ker smo informacijske rešitve naročali v paketu, ki je vključeval razvoj, aplikacije, strežnike in podatke, tako da danes z njimi, glede na pogodbe, pogosto ne moremo prosto razpolagati. O konkretnih platformah in gradnikih, ki jih bomo uporabili, bo odločal strateški svet za informatiko, ki je v ustanavljanju.

Te aplikacije ne poznam prav dobro, vem pa, da je o njej veliko govora. Če imajo pohod po ministrstvih, očitno niso začeli pri pravem. Konec koncev smo prejšnji teden sprejeli zakon o državni upravi, ki določa, da je za centralno upravljanje informacijskih sistemov pristojno ministrstvo za javno upravo. Če se torej gradijo parcialne rešitve, so to računi brez krčmarja.

Glede na to, da kakšnih zelo velikih vlaganj ne načrtujemo, razen osnovne infrastrukture v računalniški oblak, kjer smo ujeli zadnji vlak za evropska sredstva, ocenjujemo, da bo možno državno informatiko bolj sinhrono in kvalitetno izvajati za približno 25 odstotkov nižji strošek kot danes, ko nas informatika na letni ravni skupaj stane približno 100 milijonov evrov. Pri državni informatiki bo na večino prihrankov treba počakati do leta 2016, ko bo celotna zadeva že delovala. Sicer pa smo tudi sklenili, da se lahko razvoj državne informatike financira samo iz prihrankov sedanjega sistema.

Mednarodne primerjave kažejo, da je strošek plač v celotnem javnem sektorju nekaj pod 12 odstotki BDP, medtem ko je povprečje EU okoli 10,5 odstotka. Pred krizo je bil strošek že na povprečju, vendar pa je od tedaj naš BDP padel.

Tudi to je res. Ali je javni sektor preveč ali premalo obsežen, je sicer ena večno nedokončanih dilem. Javni sektor je pač vedno prevelik, zato moramo stalno iskati načine, da ga naredimo manjšega, bolj učinkovitega, cenejšega. Hkrati pa se moramo kot država tudi odločiti, koliko javnih storitev nameravamo državljanom ponuditi. Javni sektor lahko takoj zelo učinkovito in radikalno zmanjšamo, če odpravimo javno šolstvo, javno zdravstvo... A če je to želja države, se je zelo bojim. Varnega se bom počutil le v državi, v kateri bom, ko bom potreboval neko pomoč, to tudi zanesljivo dobil, ne glede na to, ali sem bogat ali reven, ali imam zveze ali ne. Kje pa je meja, do katere bomo to sposobni zagotavljati, bo odvisno od naše ekonomije.

Ob tem bi dodal, da se konflikt med gospodarstvom in javnim sektorjem zelo nekorektno izrablja. Vsi skupaj smo del enega ekonomskega sistema. Gospodarstvo ustvarja dodano vrednost, iz davkov te dodane vrednosti se napaja javni sektor, njegove storitve pa koristimo vsi, tudi gospodarstvo. To je zaključen krog. Iskati konflikt znotraj tega kroga ne koristi nikomur. Vsak mora pomesti pred svojim pragom in izboljšati svojo učinkovitost.

Deloma je bila takšna analiza narejena v okviru poročila OECD pred dvema letoma, toda kakšne celovite in merljive analize učinkovitosti javnega sektorja nimamo. Sicer pa takšne analize tudi druge države delajo bolj »na palec«. Osebno menim, da je slovenski javni sektor po učinkovitosti nekoliko pod povprečjem, a daleč od tega, da bi šlo za kakšno drastično odstopanje.

To je proces, ki ves čas teče, ukrepe vrednotimo in izboljšujemo. Med drugim bomo v prihodnjem letu uvedli nov sistem sprejemanja zakonodaje, po katerem bo moral imeti vsak zakon, ki bo šel v proceduro, ovrednotene učinke – tudi če država ne bo imela stroškov, bo moralo biti zapisano, koliko stroškov bo imelo podjetje. Največja rakava rana pa ostaja okoljska zakonodaja, kjer potrebujemo prehod iz sekvenčnega v konsenzualni model. To pomeni, da ne bo več treba ljudem hoditi od Poncija do Pilata in zbirati dovoljenj, dokler ga neki uradnik ne da in s tem vse zaustavi, ampak bodo vsi tisti, ki morajo dovoljenja dati, skupaj odločili o tej isti zadevi.

Veste, koliko imamo agencij? Šestnajst, torej ne gre za stotine uradov. Je pa res, da je kar nekaj dejavnosti organiziranih v oblikah, ki niso najbolj racionalne. Tako na primer ne vem, ali mora imeti prav vsaka nadzorna služba svojo agencijo, z vso pripadajočo infrastrukturo, ko pa bi lahko isto nalogo povsem korektno izvajali trije zaposleni na nekem direktoratu. Po drugi strani pa imamo primere organizacij, ki delujejo zelo učinkovito in bi bile bistveno slabše, če bi jih dali v sestavo nekega ministrstva. Dejstvo je, da učinkovitost teh institucij zelo natančno preučujemo. V prihodnjih dneh pričakujemo tudi analizo računskega sodišča o agencijah in skladih, konkretne ugotovitve pa bomo uporabili tudi pri prihodnjih spremembah, do katerih bo zagotovo prišlo.