Boris Kobal

Kobal je postal slaven z nekaj izbranimi izrazi, s katerimi je z gledaliških odrov presenetil politično občinstvo. Kot gledališčnik je v dobrem in slabem doživel vse, kar lahko igralec, režiser in umetniški vodja doživi. Kot umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega je zdržal osem let, kot vodja gledališča v Novi Gorici dva dni.

»V resnici sem zdržal skoraj en mesec,« se je umikal med pogovorom v kavarni Daktari v Ljubljani nasproti Šentjakobskega gledališča, kjer je pod strogim pogledom nekdanjega predsednika Hrvaške Stipeta Mesića prestopil prag mednarodne politike in skoraj zašel v temo.

Kot politični analitik je ostal na svetlem. Te dni pripravlja predstavo po pesmih levičarskega italijanskega kantavtorja Giorgia Gabra, za katerega zagotavlja, da normalen Slovenec brez njega ne more živeti.

Govoril je sproščeno. Nekaj pogovornih izrazov smo prevedli v knjižno slovenščino.

To ni drama. To je komedija. V sebi pa ima močan državni potencial gledališča absurda.

Zgodba se lahko konča komično ali tragično. Zdaj je to gag iz komedije o neumnosti slovenske države. Če se hočemo nasmejati, moramo v sebi imeti vzdihljaj empatije do igralcev. In moram priznati, da se je v meni prebudil kanček simpatije do te ženske, ki jo že leta preziram.

»Dobro si jih osmešila, stara,« sem si rekel. »Drugega si niti ne zaslužijo.«

Smejal sem se sebi. Osmešila je vse nas. Lahko se smejemo sami sebi, ker smo dovolili, da iz nas naredi bedake. Smeh je sproščujoč, ker nimamo več nobene druge katarze. Če hočemo eksplodirati od smeha, moramo najprej polizati tla. Najprej se je treba spomniti vseh delavcev, ki jih je prevarala, ki jim je pobrala vse, tudi ponos in digniteto. In tudi ves denar. Vsaka komedija ima v sebi moment resnične krutosti.

Seveda se jezimo. Ampak naša jeza je premajhna. Propulzivna moč ulice je zbledela in nima več diamantne osti, ki bi lahko prebila oklep zaščite bogatašev. Postali so del sistema nedotakljivih. To ni zgodba Cefizlja, ki zbeži policajema skozi zadnja vrata, medtem ko onadva strumno stražita vhod v hišo, potem pa tečeta za njim v gozd. Cefizelj zbeži zato, ker vsa vas Butalcev pričakuje njegov pobeg. Ko pogledamo v naš kontekst, se tudi mi nehamo smejati.

Zato ker je to napovedana zgodba. Takoj ko sem slišal za pobeg, sem se spomnil druščine uglednih odvetnikov, ki rešujejo te ljudi s proceduralnimi napakami policije, preiskovalnih sodnikov in sodstva. Vedno je nekje neka napaka, kriminalec pride na svetlo s sončnimi očali. Zdaj gledalci pričakujemo naslednjo napako, tako kot v burleski čakamo, da bodo na klancu parkiranemu avtu popustile zavore in bo podrl pol mesta. Pričakujemo, da se bo Hilda Tovšak izmazala po železnih zakonih komedije, ki so nadomestili zakone pravne države. Ni dovolj, da najameš ljudi, ki živijo v zabojnikih brez tekoče vode, osnovnih pogojev in tudi brez plače. Ni dovolj, da gospa pride in deli po petdeset evrov za nazaj. To je samo predigra. Aretirajo jo. Potem se v zaporu pokesa. Zlomi se fizično in psihično. Obljublja, da si želi skrbeti za reveže. Delala bi za starčke, za otroke. Ves čas dela samo teater in meni odžira kruh. To je uvod v grotesko, ki se razvija v dramo absurda. Tako kot bogataši vsega vzhodnega sveta je skočila s traktorja v mercedes in čakala na svojega Godota. Zdaj pa ni več v pričakovanju Godota, ampak ga je že srečala. Mi še naprej čakamo na Godota tako kot Vladimir in Estragon. Zaman. Odšel je s Hildo.

Pobeg je klasičen gag iz komedije, da. Mora pa biti napovedan. Se spomnite Stana Laurela in Oliverja Hardya? Eden je bil debel, eden suh. Stanlio in Olio smo jima rekli v Trstu. Gresta po cesti in nosita lestev. Veste, kaj se bo zgodilo, in se hahljate že vnaprej: prej ali slej bosta lestev nekam prislonila in debeluh bo splezal nanjo, medtem ko jo bo suhec držal. Gledalci pričakujemo katastrofo. Vemo, da se bo lestev zlomila in bo debeluh pod sabo pokopal suhca.

To je naše življenje. Pričakujemo, da nas bodo prevarali, da se bodo lopovi svobodno sprehajali, mi pa plačevali njihove račune. Čakamo samo, kdaj se bo zgodilo, in smo ujeti v neizprosni ritem gaga.

Hilda kot predstavnica enega celega razreda brezsrčnih goljufov je mojstrica ritma komedije, v kateri smo vsi osmešeni. Vse v komediji temelji na ritmu pričakovanja smeha. Veste, kaj se bo zgodilo. Zgodi se takoj, ko mislite, da se mora zgoditi. Spomnite se genialnega prizora s Petrom Sellersom, ki leži v viseči mreži. Vidimo, da ga drži samo še ena nitka. Čakamo, da se bo strgala, pokojni Sellers pa bo zgrmel na tla. Naroči si čaj. Prinesejo mu skodelico in žličko. Vrvica ga še vedno drži. Naroči dve kocki sladkorja. Pade prva. Nič se ne zgodi. Pade druga, vrvica še vedno drži. Pomeša in pokusi.

»Še pol kocke, prosim.«

Ta polovica kocke je preveč, vrvica se strga, Sellers zgrmi na tla. Smeh.

V tej zgodbi nastopamo mi. Mislimo, da živimo udobno življenje, in ne vidimo, da visimo na eni nitki. Samo še pol kocke sladkorja nam manjka do popolnosti. Ne vemo, da smo smešni, dokler nam nekdo jasno ne pokaže našega položaja. To je naredila Hilda Tovšak. Potem se nasmejemo do solz. Kaj nam drugega preostane?

Kaj mi hočete reči? Da sem Italijan? Ne boste mi rekli, da sem Italijan!

To je bolj zapletena situacija, kot je videti. Pozabili ste še na tretjega. Beppe Grillo je duhovit, Silvio Berlusconi pa je še duhovitejši od njega. Utapljal se je v dvajsetih procesih od korupcije do izkoriščanja mladoletnih prostitutk, izgubil je že vse. Na zadnjih volitvah je vso to godljo spretno obrnil tako, da je na volitvah, ki jih je izgubil, zmagal on. Zveni domače, ne?

Z Grillom je politična satira neposredno vstopila v politični prostor. To je res in to je čudno. Politična satira znotraj državnih mehanizmov nima kaj početi. Grillo je bil komik, ki se je na samosvoj način dotikal politične satire. Ni pripovedoval šal, ampak je denunciral socialne anomalije v italijanski državi. To je počel v športnih palačah, poslušat pa ga je prišlo po 20.000 ljudi. Vzel je položnico za telefon in se vprašal, zakaj je tako draga.

»Plačam 150.000 lir telefona, pa skoraj na telefoniram. Kam gre denar?« se je vprašal. »S to položnico vam bom razložil, kam gre naš denar.«

Pokazal je tri fotografije direktorjev Telecoma in povedal, koliko od položnice dobi vsak. In potem, koliko gre za podkupnine, koliko za financiranje strank in koliko ponikne v neznano. Potem se je lotil celotnega italijanskega političnega in ekonomskega sistema. Prepovedali so mu nastopati na javni televiziji. Bil je sijajen. Smešen predvsem zato, ker je tako nenadkriljivo žaljiv.

Potem pa je iz tega oblikoval politični program prevzema oblasti. »Vsi ven,« je bila edina razvidna točka njegovega boja za oblast. Tukaj meni ni bil več zabaven, ampak se mi je njegova predstava zazdela žalostna. To je predstava revnih in obupanih. Tistih, ki ga poslušajo. Lomi in razbija in potem dobi eno tretjino glasov v parlamentu. Čudež. Ampak ko pridejo njegovi poslanci v parlament, ne znajo nič narediti, ampak še naprej govorijo, da morajo vsi ven. Morali bi kaj pokazati, pa ne znajo. To ni več smešno. Ljudje, ki ne vedo, kako naprej, v parlamentu ne vzbujajo smeha, ampak nelagodje. »Vsi ven,« je zdaj stavek, ki velja tudi za njih.

Drži do trenutka ko je zunaj sistema in je še smešno. Grillo je preskočil mejo. Satira je kritika političnega sistema. Satira podira sistem. Satira je oddaljenost od sistema. Ko postaneš del sistema, se lahko greš s satiro samo še solit. Koga boš podil iz parlamenta? Jaz sem v svoji karieri naredil kar nekaj satiričnih predstav v Italiji in Sloveniji. Skupaj z drugimi sem vedno pazil, da smo tolkli predvsem po kulturnopolitičnem prostoru našega kroga.

Bolijo me stvari, ki so narobe v mojem krogu. Seveda usekaš po desnici in klerikalcih. Ampak to je preprosto. To je hitro. Prideš na oder, zbiješ nekaj šal o njih, zato da je občinstvo na tvoji strani. Potem pa šalo obrneš na anomalije svojega sveta. Anomalije levice pa so enormne. Tukaj se je iz česa šaliti.

Zdaj pripravljam predstavo po besedilih italijanskega kantavtorja iz Milana Giorga Gabra. Po očetu iz Trsta je bil Gabršček. Bil je afirmiran pevec znotraj italijanske radiotelevizije. Ko je izbruhnilo leto 1968, je bil tridesetletnik in je nastopil s čistim ideološkim pristopom. Prepeval je o upu, ki ga prinaša mlada generacija. Cela sedemdeseta leta je kot prepričani levičar v svojih predstavah kritiziral izključno in samo levico. Del občinstva ga je zaradi tega začel zapuščati. Pred desetimi leti je tik pred smrtjo rekel, da je njegova generacija izgubila. »La mia generazione a perso.« To je bila konstatacija, da je levica zašla na odprto morje in ne najde več smeri.

Ne. Ne. Jaz živim v našem času. Za nekaj drugega gre. Ena njegovih pesmi se imenuje Secondo me gli Italiani. Po njej sem dal naslov svoji predstavi. »Po mojem Slovenci.« Pri Gabru je to monolog o evrokomunizmu. Pripoveduje o tem, zakaj so bili ljudje komunisti. Govori o letih, ko je italijanska komunistična partija, ki sem ji tudi sam pripadal deset let, bila na tem, da dobi na volitvah. To je bila doba Enrica Berlinguerja, ko je za en odstotek zaostajala za krščansko demokracijo. Dvajset let po osamosvojitvi Slovenije govoriti o tem, zakaj je bil nekdo komunist, je zelo mikaven projekt.

Ne. To je popolnoma nepredvidljiv svet. Leta 1975 sem prišel iz Trsta študirat v Ljubljano. Bil sem prepričan, da sem prišel v deželo partizanov. Jugoslavija je bila moj mit. Kot zamejski Slovenec nisem prišel v Slovenijo, ampak v Jugoslavijo. Naša matična domovina je bila Jugoslavija. Vsaj iz Trsta je bilo tako videti. Prišel sem kot pripadnik velike komunistične partije, ki je bila močna opozicijska stranka. Prišel pa sem v državo, kjer je bila partija na oblasti. Na oblasti partija izgubi kritičnost do same sebe, misli, da je vsemogočna, in se razvije v diktaturo. In zdaj moram jaz nekomu, ki me obsoja, razložiti, zakaj sem bil vc Italiji komunist. To lahko naredim samo s predstavo.

Prav v tem okolju se je treba vpraševati. Pred poldrugim letom smo najedali človeka, ki je bil potem izvoljen za predsednika republike. Izšel je iz levice, izvoljen je bil z glasovi desnice. Prihajam do strahotnih dvomov, ali biti levičar sploh še kaj pomeni.

Da. Najbrž je res tako. Da te kot levičarja definirajo predvsem dvomi, ki jih imaš o sebi in svojih. Kje je razlika? Je v percepciji socialnosti res tako velika razlika? Če berem programe levih in desnih strank, se mi zdijo preveč podobni, da bi me razlika zanimala.

Desnica se zna mobilizirati. To je skoraj vojaška percepcija sveta, ki deluje kot piramida. Ima jasno hierarhično strukturo in vodjo. Tudi moderne leve stranke si skrivaj želijo vodjo. Vendar se na levici takoj izrazi 1200 nasprotnih idej, ki so dobra osnova za frakcije. Komičnost in tragičnost levice je v tem, da je skrajno demokratično razpoložena. Vsaka stranka ima vsaj dve struji, stranki sta vsaj dve, piramid pa deset. Pri tem, da sam v politični praksi razumevanja ekonomije, zaščite delavca, oblikovanja družine in še mnogo drugih rečeh med levico in desnico ne vidim tako globoke razlike.

Res je. Ker se je občinstvo naklonjeno smejalo, ko sva se z Gojcem delala norca iz partizanov, bi rekel, da je bilo občinstvo levičarsko.

Z Gojcem sva kot straža sedela v kotu za odrom vsak s svojo puško v roki in rdečo zvezdo na kapi in se čudila tako kot vi. Poslušava huronsko ploskanje in kako vsa dvorana poje partizanske pesmi.

»Tukaj nekaj ne gre skupaj,« sem rekel Gojcu, ki je tudi bil v sedemdesetih letih rezerviran do teh pesmi. Tisoč razlogov. Zato ker mu sistem ni dal dovolj prostora ali pa zato ker je moral plošče kupovati v Trstu. Sistem nikamor ni šel in na Trst ste gledali kot na obljubljeno deželo. Jasno, da nikomur ni prišlo na pamet, da bi plačal vstopnico za koncert partizanskih pesmi. Bežal si pred njimi. V zadnjih dvajsetih letih pa se je zdelo, da so te pesmi skoraj prepovedane, ker so bile izbrisane iz spomina skupaj s petdesetimi leti zgodovine. Prišlo je do uradne predelave spomina, v kateri so bili partizani komunistični zločinci, domobranci pa samo Slovenci, ki niso imeli nobene zveze z drugo svetovno vojno. Ko se je v uradnih ustanovah začelo partizane enačiti z nacizmom, so bile partizanske pesmi prepovedane. Tako kot rdeča zvezda. Hitler in Stalin da sta dva pola iste medalje, Tito pa njun pajdaš. V mojem krogu v Trstu to ne bi šlo skozi. Tito je pri nas frajer. Ko je umrl, smo plakatirali ves Trst in se s fašisti tepli po ulicah. Za nas je bil frajer kot politik in kot ekonomist, ker je deloval kot kreditna kartica. Znal je kuhati, plesal je z angleško kraljico. Bil je šef komunistične partije, živel pa je parvenijsko življenje buržuja. Frajer. Zelo kompliciran. Lahko diskutiramo. Proglasiti partizanstvo za kriminalno združbo pa ne gre. To je sprožilo učinek. Svojo zgodovino smo si ponovno prisvojili.

Na kaj merite?

In narobe, ker je treba sede počakati na refren. Ampak morda niso vedeli.

Strašen problem za občinstvo, da. Mene je že v Cankarjevem domu presenetilo, da se poje Internacionala. Pa mi je to zelo ljuba pesem, na telefonu jo imam kot klicni poziv. Vprašanje dobre predstave je dobra dramaturgija. Dobra predstava mora imeti odličen uvod, dober razvoj in fenomenalni konec. Konec je lahko predvidljiv ali presenetljiv. Oboje pa mora biti dobro. Koncerti »pinkotov« so imeli odličen uvod in dober razvoj. Imel pa je dva zelo dobra konca. Logičen konec je bil Vstajenje Primorske. Tukaj bi se bil koncert lahko končal. Internacionala je bila dodatek. Tako množična navzočnost na koncertih je bila izraz nasprotovanja.

Janezu Ivanu, komu drugemu? Vsemu, kar predstavlja. On je imel svoj spektakel v Cankarjevem domu, kjer je Kuntner jokal ob recitacijah in prepovedoval rdečo zvezdo. Takoj za tem smo prišli mi s trikrat več ljudmi. 27. april ni več praznik? Imeli bomo večji praznik kot kadar koli. In tudi Internacionalo bomo peli, pojdite nekam! Mislim, da so ti mehanizmi zelo preprosti. Če ljudem vzameš tradicijo, bodo prav 27. aprila praznovali. Ti pa ostani doma. Koncert je imel strašen učinek, ker tam ni bilo Janše. Če bi on sedel spredaj, levo in desno od njega ne bi vstali. Si ne bi upali. In tudi potrebe ne bi bilo. Tako pa »naglo puške smo zgrabili«. Nimamo enega praznika svobode za vse nas.

Evropski narodi dneve upora in zmage praznujejo skupaj. Italijani 25. aprila praznujejo pet dni Milana. Le cinque giornate di Milano. Praznujejo dva dni Neaplja. Le due giornate di Napoli. Naši so se pet let preganjali po gozdovih, oni so se pet dni upirali Nemcem v Milanu leta 1945, ko je bilo že vsega konec. Ampak praznujejo. Vse stranke skupaj. Mi pa ne. Praznovanje v Ljubljani pa organizira partizanski pevski zbor iz Trsta. V tem je nekaj močnih elementov satire.

Primerjava je duhovita in resnična. Ko sem sam prišel v Ljubljano, sem bil pozoren na druge reči, vendar je bila seveda partija vedno klerikalna institucija. Stalin je hodil v semenišče. Kardelj pa je pisal katekizme in je alter ego kardinala Rodeta. Oba izključujeta vse, kar ni naše. Oba sta suhoparno vezana na papir. Leta 1976 se mi je Ljubljana najprej zdela grozna. Bežal sem v Trst, kadar koli sem mogel, in se sprehodil po molu San Carlo, da sem predihal glavo. Med Ljubljančani sem se, naj mi oprostijo, počutil kot tujec. Tukaj s humorjem nisi prišel nikamor. To sta dva različna svetova. Šel sem v gostilno in naročil nekaj za jesti. »Mi lahko daste en košček sira in dve olivi, prosim?« Če to naročiš v Trstu, dobiš krožnik sira in pest oliv. Čudno se me gledali in mi potem res prinesli en košček sira in dve olivi. Dve. V Ljubljani vse vzamejo dobesedno. Mene so isti profesorji, ki so me prosili, ali jim lahko prinesem Pahorjev Zaliv, okoli božiča prosili, ali jim prinesem pastirce za jaslice. Bili so zgledni člani Zveze komunistov in klerikalci, ki so se bali iti za božič v cerkev. To mi je bilo čudno. Neskončno pa me je privlačila ljubljanščina in sem jo prevzel kot svojo govorico. Sedel sem v kavarni Union in poslušal stare meščane, ki so se pogovarjali z meni izjemno simpatičnimi germanizmi. Jaz sem bil poln italijanizmov in sem se počutil domače. Pogosto nisem razumel.

»A greš dam?« me je na začetku nekdo vprašal.

»Grem kam?«

»Dam.« Počasi sem dojel. Te okrajšave so me potem popolnoma fascinirale in sem jih prevzel. Pri Nanosu preklopim jezik. Ko pridem v Trst k mami, govorim zamejsko slovenščino. Ko se ujeziva oba, preklopiva na italijanščino, ker gre hitreje in ni treba ovinkariti. Mona je mona. V Ljubljani nikoli niso razumeli neskončne amplitude tega izraza. Zato pa je ljubljanska govorica veliko bolj natančna od tržaške. Tudi pojem reda je drugačen. Če se iz Ljubljane po podeželju peljem proti Trstu, so drva pri hišah zložene v pravilne kvadrate in visoko gor. Prideš na primorski borjač, ne veš, kam bi se prijel.

»Kaj bom dajal drva gor, če jih bom potem metal v ogenj.«

Oboje mi je všeč. Nikoli ne vem, ali naj bom germansko urejen ali balkansko razmetan okoli.

Je. Ampak tam je hkrati vse zapleteno. Jaz prihajam prav iz mesta. Živel sem nedaleč od sodišča. Tam je bila rojena moja mama in tudi jaz. Hodil sem v edino slovensko šolo v centru. Ne pri Svetem Ivanu, kjer so še danes vse slovenske šole. Jaz sem hodil v šolo na Via San Francesco, kjer je sinagoga. V prvem razredu smo bili štirje učenci. Ko sem prišel iz šole, so me pri Via Rismondo čakali Italijani, ki so nas zmerjali s ščavi, in smo se morali stepsti z njimi. Govorili so nam, da smo čefurji, ampak zame so si leta 1961 izbrali zares grd izraz. Sužnji. Ni mi bilo jasno, od kod to. Zakaj? Naučil sem se tepsti, pljuvati in sovražiti. Še danes nisem ravnodušen, če govorim o Italijanih v Trstu. Od Tržiča naprej so mi Italijani perfektni ljudje, Italija pa čudovita dežela. Trst pa je preklet in lep. Na začetku sem v Ljubljani pogrešal politično dejavnost, prosvetna društva, komunistične krožke. Nič od tega ni bilo. Ljubljana je bila dolgočasna, Trst pa takrat središče Jugoslavije. Danes je ravno obrnjeno. Trst ugaša, Ljubljana pa se je razcvetela in je polna Tržačanov.

Za to imam dober razlog. Avtorja sva jaz in igralec Branko Završan, ki je naredil fenomenalno predstavo o Jacquesu Brelu. V predstavi so štiri pesmi, on pa je to sijajno rešil.

Že dvajset ali trideset let ga imam v glavi. Zdi se mi, da ga mora slovenska publika spoznati. Govori o vsakdanjih situacijah. O človeku, proti kateremu sredi noči hodi tujec po temačni ulici in se ga boji. Odpre se cela paleta strahov pred tujcem v našem mestu. Deset monologov in nekaj pesmi, ki preskakujejo svetove. Povezuje jih moje slabo počutje v mojem svetu. Star sem 58 let in sem po parametrih tega sveta odpisan in neuporaben. Nimam nobenih možnosti, tako kot jih nimajo mladi. Samo da je moja generacija odpisana kot generacija idiotov, ki ne vedo nič. Na podlagi članka, ki je izšel v vašem časopisu leta 2011, sem oblikoval koncept. Nekje v Londonu je inštitut, ki ti z analizo krajšanja kromosomov napove, koliko življenja še imaš pred sabo. Dal sem narediti analizo in njihovo pismo zaprto nosim v žepu. Ga bom odprl ali ne? Vso predstavo živim znotraj območja smrti. Pismo garantira moj konec. Ne predvideva bolezni ali tega, da me bo povozil avtobus. Izračuna samo, koliko mi še preostane do konca življenja.

Ne. Ne. To sem jaz. Predstava je polna ironije. Govori o našem času in o tem, da nam od povsod napovedujejo skorajšnji konec. Vsega. Govori o centimetrih. Pred leti sem srečal prijatelja iz otroštva. Dolgo časa ga nisem videl. Mizar je po poklicu.

»Potuješ kaj okrog? Uživaš?« me je vprašal.

Rekel sem, da ne. On je rekel, da z ženo samo še potuje okrog.

»Koliko si star,« me je vprašal.

»Petdeset let.«

»In koliko let še misliš živeti?«

Malo sem debelo pogledal in rekel, da tja do petinsedemdesetega pa že. Iz žepa je vzel meter in ga potegnil čez točilni pult v baru v Trstu. S svinčnikom je zaznamoval petdeset in petinsedemdeset centimetrov.

»Toliko si živel,« je pokazal. »In toliko še imaš.«

Dve noči nisem spal. O tem govori Gaber. Vse pa se mu dogaja znotraj polja politike in je satiričen. Razumete? To pričakovanje konca, ki nam ga ponuja politika, je treba prekiniti. Gaber to naredi s sarkazmom levičarja.

»Banja v kopalnici je vedno na levi, stranišče pa vedno na koncu hodnika na desni.«

To je duh predstave. Ironičen pogled na naš svet.

Dovolite, da vam razložim, ker je okoli tega veliko nesporazumov. Ironija je orodje notranje svobode, ki ga usmerimo proti sebi in v politiki proti svojim najbližjim. Seveda je to tudi življenjski stil, ki izraža resnico in bolečino. Zaradi smeha pa kaže na odrešujočo distanco do hudih stvari. Brez ironične distance je težko živeti. Slovenci imamo s tem težave, ampak nekaj svetle tradicije imamo. Primož Trubar je pošiljal protestantske knjige v Slovenijo v sodih. To je bil duhovit človek. Cankar je predvsem v dramah okruten ironik. In potem skoraj nič več. Slovenci ne marajo občutka svobode in so v svojih šalah do nasprotnikov prav pobožno plašni. To mi govori o notranji nesvobodi.

Najprej se bom spihal. Zelo težko je v slovenščini dobiti desno politično satiro. Tudi v drugih jezikih je podobno. Italijani imajo eno samo majhno skupino desnih političnih satirikov, ki se imenujejo Fichi d'India. Oni so dobri in osamljeni. Tudi oni pa vedno tolčejo samo po levih. Po svojih nikoli. Desničar živi v prepričanju, da je njegov politični in kulturni krog popoln. Pobožnjakar težko zbija šale na račun Boga. Na Mujota je lahko zbijati šale. To zna vsak. Če se hočete smejati, se morate najprej smejati samemu sebi in svojemu položaju v svetu. Potem greste proti oblasti. Startate na najmočnejšega in greste po lestvici navzdol. Tudi sam slišim, da so na desni kot enoten blok rezervirani do mene. Na levi pa vem, da so tako kot pri vsem drugem razcepljeni na dve frakciji. Eni me imajo radi, drugi me sovražijo. Vmesnega polja ni. Ko sva v Trstu s Sergejem Verčem delala politično satiro na račun našega kulturnega kroga, je takratni senator komunistične partije Italije Paolo Sema rekel, da mu vsak najin nastop odnese tisoč glasov. Ko sem napisal komedijo Afrika ob propadu Tržaške kreditne banke, so bili moji obupani nad mano. Desnice sem se dotaknil nonšalantno. Moja tarča so bili moji. Samo tržaška škofija se je razburila in naju je hotela tožiti, ker sva užalila verska čustva. Pa sva se samo malo šalila na njihov račun.

Kje je meja vesolja? Je ni. Je tam, do kjer ti nese. Je tam, kjer si jo sam postaviš.

Če smešiš močne, si lahko sproščen. Na oblast greš z vsem, kar imaš. Na vsako oblast. Pri šibkejših od sebe pa velja biti obziren. Šale na račun šibkih niso smešne.