Bernadette Ségol

Opozarja, da sindikati stavk in demonstracij nikoli ne jemljejo zlahka. Govori z žarom in ponosom zgodovinskega spomina na delavske boje, ki so Evropi priborili enakopravnost, demokratično pravico do soodločanja in socialno državo, ki zagotavlja zaščito in varnost za vsakega člana družbe. Vztrajno opozarja na neumnosti in netočnosti. Večkrat med pogovorom opozori, da v sedanji krizi male zmage še ne pomenijo dokončnega uspeha. Ta je cilj vztrajnega in nikoli končanega boja.

Junija lani je skupaj s kolegi iz 86 evropskih sindikalnih konfederacij podpisala Socialni sporazum za Evropo. V njem opozarjajo na nevarnosti sedanje krize tako za šibitev demokracije kot za krepitev nacionalističnih politik. Zahtevajo Evropo, ki temelji na socialni demokraciji in spoštovanju kolektivne pravice delavcev do pogajanj; na ekonomski politiki, ki zasleduje trajnostno rast in kvalitetna delovna mesta; zahtevajo ekonomsko in družbeno pravičnost. Z lanskim novembrom je tako na ulicah kot v tovarnah postalo očitno, da je prostor solidarnostnega boja vsa Evropa. Osemindvajsetega januarja bo konfederacija evropskih sindikatov ob svoji 40. obletnici organizirala konferenco »Proslavljamo zgodovino, gledamo v prihodnost«. Boj za delavske pravice je stvar sedanjega trenutka.

Vsekakor ne bi smeli čutiti nobene krivde. Še manj, da niso upravičeni do stavke. Javne storitve so ključne za zagotavljanje dobro delujočega in pravičnega gospodarstva. Poleg tega so bili v zadnjih treh letih delavci v javnem sektorju v mnogih pogledih prizadeti bolj kot drugi, kajti ukrepi, ki so jih vlade sprejemale, so bili v številnih primerih usmerjeni prav proti javnim storitvam. A v konfederaciji evropskih sindikatov smo prepričani in vztrajno ponavljamo, da so ljudje, ki skrbijo in delajo na področju izobraževanja, zdravstva, socialnih storitev in javnega prevoza, izjemno pomembni za dobro delujočo družbo. Ne zanikam, da so morda določene spremembe znotraj javnega sektorja potrebne. Obstajajo področja, ki bi morala biti v vseh državah na novo analizirana in ocenjena. A do končnih rešitev, če se oceni, da so spremembe in izboljšave potrebne, mora priti z dogovorom.

Težava niso plače ali stopnja varnosti zaposlitve delavcev v javnem sektorju. Problem je negotovost in nestalnost delovnih mest, prekarnost. Rešitev, ki bodo zagotovile nova delovna mesta v zasebnem sektorju, ne bomo našli, če bomo iz vseh delavcev naredili prekarne delavce ali delavce z minimalno plačo. Noben delavec v javnem sektorju se ne bi smel čutiti krivega. Opravljajo izjemno pomembno delo. Če je potrebno, je prav, da skupaj najdejo rešitve in izpogajajo, kar je treba. Toda v času varčevanja, ko imajo mnogi težave s preživetjem, zagotovo niso rešitev nižje plače in še več negotovega in nestalnega dela.

Ne verjamem, da se ljudje v Evropi večinoma strinjajo s politikami, ki sledijo logiki brezkončnega nižanja plač in slabšanja pogojev dela ter življenja. Ideja, da je treba razdeliti delavce na delavce javnega in zasebnega sektorja, ni nova. Če hoče biti vlada močna, bo poskusila razdeliti delavce in jih obrniti ene proti drugim. Prav to je tisto, proti čemur se borimo sindikati. Ne verjamemo, da je usoda delavcev različna, in zavračamo logiko, ki hoče izvajati vse večji pritisk na delavce javnega sektorja. Kajti s tem se zasleduje le en cilj, in to je razpršitev pritiska organiziranih delavcev na industrijske odnose, ali če hočete, na odnos med delavci in delodajalcem. S tem se delavski boj drobi. To pa vnaša vse več konkurenčnih meril v pogoje dela in tudi v sama življenja ljudi: vse mora biti konkurenčno. To ne more biti rešitev za prihodnost. Samo zniževati in zniževati standarde preprosto ne more biti prihodnost, ki bi si jo lahko kdorkoli želel. To ne more biti privlačno ne za naše otroke ne vnuke. Drži pa, da je trenutno to zagotovo nekaj, kar se zagovarja in uvaja po vsej Evropi. Sindikati se odločno borimo proti tem argumentom.

... ampak to ni res! To ni res! Ljudje, ki trdijo, da so sindikati ovira napredku... morala sem vas ustaviti na tej točki, ker to preprosto ne drži.

Sindikati obstajamo iz dveh razlogov. Prvič, da predstavljamo glas delavcev. Smo nujni del demokratičnega sistema, in tega ne bi smel nihče nikoli pozabiti. A sindikati obstajamo tudi zato, da najdemo in izpogajamo rešitve. Če pogledate po Evropi, lahko vidite, da so najuspešnejše države po ekonomskih in socialnih kazalcih tiste, ki imajo najbolj razvite in močne sindikate. Poglejte skandinavske države, tudi Nemčijo. Tam je pojem pogajanj, resničnih pogajanj, dobro razvit in dodelan. Kako lahko torej ljudje misijo, da so sindikati ovira napredku? Ravno obratno je res. Sindikati so gradili ves socialni in družbeni napredek, ki ga danes povezujemo z Evropo.

Če ljudje razumejo napredek kot neprestan boj vseh proti vsem in kot tekmovanje, kdo lahko izplača nižje plače, potem razumejo napredek drugače kot mi. Za nas to ni napredek. Za nas je napredek več enakopravnosti ali vsaj manj ekonomske neenakosti in več možnosti ter priložnosti za ljudi, še posebej za mlade. In pripravljeni smo se zelo odločno boriti proti napredku, ki bi te možnosti in vrednote teptal.

Do kakšne situacije bi prišli v družbi, kjer ne bi obstajale organizirane institucije, kot so sindikati, da bi predstavljaje skupne interese delavcev? Imeli bi individualne odnose med delodajalcem in vsakim delavcem posebej. Ta delavec pa bi v individualnem boju ostal brez moči, da se bori ali da sodoloča svoje pravice. V tem se skriva vrednost sindikatov. S tem ko se postavljajo kolektivni, skupni standardi, se vzpostavljata družbeni napredek in solidarnost med ljudmi. Sindikat je tam, da se vzpostavi kot protiutež negativnim učinkom divjega kapitala. Druga zelo pomembna prednost sindikatov je njihova pogajalska moč. Če v podjetju pride do težav, na dolgi rok ne bo pomagalo, če bo vodstvo hotelo delavcem vsiliti svojo rešitev. Delavci je ne bodo sprejeli in zelo pogosto vodstvo niti ne bo razumelo v celoti, kaj je težava. Pogajalska moč je zato vrednota za vse. Hkrati imajo sindikati jasno organizacijsko strukturo in so v svojem bistvu predstavniška organizacija. Ko se delodajalec pogaja s sindikatom, sindikalist predstavlja delavce in sprejema odločitve po sledi njihovih interesov ali navodil, kar pomeni, da bo sprejeta odločitev spoštovana. To je pomembno tudi za delodajalca.

Drži, da je situacija vse slabša in da sta glavna problema vse večja razslojenost in vse večje število brezposelnih. Od samega začetka sedanje krize sindikati, in v konfederaciji evropskih sindikatov še posebej, opozarjamo, da če bodo vlade uveljavile tako ozkoglede in stroge varčevalne ukrepe, kot jih napovedujejo in so jih uvajale doslej, bo to povzročilo samo še več razslojenosti in še večjo brezposelnost. Toda politike, ki jih izvajajo, so politike, ki jih določajo nacionalne vlade in ki jih sprejemajo na ravni evropskih institucij. Evropski sindikati ne sodelujemo pri tem ekonomskem vladanju. Vztrajno ponavljamo, da bi morali biti ukrepi za uravnoteženje proračunov manj drastični in začrtani za daljše časovno obdobje. Nikakor pa ni rešitev, da se nižajo plače delavcem in s tem povečuje razslojenost. Vendar sindikati ne moremo nositi odgovornosti za te politike, saj teh odločitev ne sprejemamo mi. Sprejeli so jih evropski svet in posamezne vlade.

V Evropi živimo v demokratičnih državah. Vlade so demokratično izvoljene. Sindikati smo demokratične organizacije in priznavamo demokratično reprezentativnost vlad. Evropske nacionalne vlade oziroma večina njih je bila izvoljenih in uresničuje politike, ki jih mi prepoznavamo za neoliberalne. To, kar delajo, počnejo zato, ker verjamejo, da nas bodo s svojimi ukrepi pripeljale iz krize. No, vsaj upam, da to iskreno verjamejo.

Vlade tako predstavljajo svoje države in državljane. To pripoznavamo in spoštujemo. Kot predstavniki delavcev pa vseeno trdimo, da nas njihove politike ne bodo pripeljale iz krize. In če sem iskrena, ne razumemo, kako je mogoče, da ob nadaljevanju krize, ob tem, da je brezposelnih v EU rekordnih 26 milijonov ljudi, vlade ne spremenijo svojih politik ali se vsaj ne usmerijo na drugačno pot. Tega ne razumemo.

Ta napad vsekakor obstaja, predvsem v nekaterih evropskih državah. Zelo očiten je v Grčiji, kjer se spodkopavajo temeljne pravice do združevanja in pogajanj. Pred Mednarodno organizacijo dela je trenutno primer, v katerem se bo odločalo, ali Grčija krši temeljne pravice delavcev. V teh državah, kjer so delavske pravice pod največjim pritiskom, poskuša trojka (evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, op. av.) uveljaviti ukrepe, ki napadajo in uničujejo sistem industrijskih odnosov. Naj vam dam primer. V Grčiji so obstajali nacionalni in sektorski dogovori. Trojka je od grške vlade zahtevala, da razveljavi in onemogoči sektorske dogovore. Pogajalske pravice se lahko uresničujejo le še na ravni podjetij. Rezultat so nižje plače, več tekmovalnosti in manj varnosti za delavce. To je jasen napad na osnovne socialne pravice.

V konfederaciji evropskih sindikatov smo prepričani, da ekonomske politike, ki se uveljavljajo, ideološko niso nevtralne. Za njimi je ideologija, ki zahteva oslabljene sindikate in mnogo bolj prostotržno ekonomijo, brez omejitev in nadzora ter socialnih varovalk, ki še obstajajo. Za tehničnimi ukrepi ekonomskih politik in ekonomske moči vidimo ideologijo, ki hoče urediti gospodarstvo in delavske odnose po zgledu ameriških republikancev.

Na voljo sta nam dve vrsti orodij. Imamo neverjetno mrežo sindikatov po Evropi, ki morajo delovati na nacionalni ravni, da učinkovito prenesejo svoje sporočilo. A tudi na evropski ravni je konfederacija evropskih sindikatov priznan socialni partner, kar pomeni, da lahko poskušamo vplivati na politike, ki se oblikujejo. A kot sem dejala prej, je naša moč omejena z demokratično vladavino v EU. Poskušamo lahko vplivati preko evropskega parlamenta, pogajamo se lahko z evropsko komisijo in evropskim svetom, a na koncu nismo mi tisti, ki bi sprejeli odločitve. Imamo moč, ki pa je bolj moralna kot konkretna.

Kako vidimo EU? Konfederacija je od samega začetka zastopala stališče, da bi bila EU dober izum za delavce, če bi na ravni EU zagotovili določene socialne pravice in varovala. Kajti odpiranje mej in možnosti za delavce, da iščejo delo v drugih državah, lahko pomaga zagotoviti višjo stopnjo zaposlenosti. Rešitev, ki bi jo bilo treba zasledovati v prihodnjih letih, in to vseskozi ponavljamo, ni ponovno zapiranje v naše male državice, ki bi nato tekmovale in se borile druga z drugo. EU je sprejela pomembne in pozitivne določbe glede enakopravnosti, zdravja in varnosti delavcev. To so pozitivne zgodbe. A EU in evropska monetarna unija nam zelo jasno kažeta, da so evropska socialna pravila in enotne zahteve vse bolj nujno potrebne. Politike, ki jih uveljavlja EU, so trenutno neprijazne za delavce, tako pri zaposlovanju, odpiranju novih delovnih mest kot glede varnosti zaposlitve. Naše sporočilo ni, da je treba zapustiti projekt EU. Za nas je edina pot, da se borimo za spremembo ekonomskih politik in da vzpostavimo več in boljša pravila, ki bodo zagotovila socialno Evropo.

To pomeni dve stvari. Prvič, pripoznanje vlad, da poti, ki so jih ubrale, ne delujejo, in da morajo svoje politike preusmeriti drugam. To je prvo, kar bi morali narediti, ko pride do socialne vladavine. Takoj zatem pa bi morali socialne pravice postaviti nad vse ekonomske svoboščine in nad svobodo kapitala. Socialne pravice bi morale imeti absolutno prednost pred pravicami ekonomije. To je v naših očeh ključnega pomena. In tu je ključ naše podpore Evropi. Zato zahtevamo, da se lizbonski pogodbi doda socialni protokol. Evropa, ki jo želimo, je uokvirjena v Socialnem sporazumu za Evropo. Trajnostna Evropa tega sporazuma počiva na treh temeljih: prvi je sprememba ekonomskega vladanja, drugi je več socialnega dialoga in pogajanj, tretji pa večja fiskalna pravičnosti.

Da, tudi o tem. Ko imamo velik javni dolg, ki ga je treba zmanjšati, da postane ponovno znosen, ni rešitev, da zahtevamo še več denarja od ljudi, ki že zdaj skromno živijo. Dodatno je treba obdavčiti tiste, ki imajo več bogastva. Hkrati je treba preprečiti utajevanje davkov in izogibanje njihovemu plačilu, prav tako je treba ustaviti davčne manipulacije v podjetjih. S tem lahko pridobimo v proračun zelo veliko denarja. Predvsem pa je treba prekiniti davčno tekmovanje med državami. To bi v veliki meri pomagalo ali celo rešilo problem neuravnoteženih nacionalnih proračunov.

Konfederacija evropskih sindikatov je od samega začetka podpirala širitev EU, kajti države, ki so bile prej pod diktatorskimi režimi, so vendarle evropske države. Politično in zgodovinsko smo del skupne zgodbe. Zavedali smo se razlik, ki so obstajale med plačami v novih članicah in v zahodni Evropi ter potencialnih težav, ki jih takšne razlike prinašajo. A upali smo, in temu upanju se še nismo odpovedali, da bo EU prinesla v te države industrijski razvoj ter napredek v kakovosti delovnih mest. Upali smo, da se bodo te razlike premostile in izničile.

Sindikati, ki so pred tem obstajali v državah vzhodne Evrope, niso bili resnični sindikati, saj niso imeli svobode delovanja. Zato je naloga kolegov iz teh držav izjemno zahtevna. Preseči morajo slab zgodovinski sloves, kajti izgubili so veliko članov. Rešitev pa vidimo v solidarnosti in podpori. Najprej, da si ponovno pridobijo zaupanje delavcev in jih v svojih vrstah postopno spet množičneje organizirajo. Postati mora jasno, da so sindikati svobodne organizacije, ki niso podaljšek vlade, ampak so tam kot pogajalski partner, predstavniki delavcev. Ta proces pa bo očitno dolgotrajen in bo zahteval veliko naporov.

Mislim, da nihče ne bi smel biti vesel katastrofe v Grčiji. Bolgarija je morda cenejša, a kje je prihodnost bolgarskih državljanov? Mar v tem, da bodo v nedogled spuščali standarde, pravice in plače? To ni pot, ki bi vodila v dobro družbo. Zelo kratkovidno je, da se veseliš tega, kar se dogaja tvojim grškim prijateljem, ali v primeru Bolgarije še huje, sosedom.

S tem se ne moremo strinjati! Za bolgarske ali grške delavce je dobro, če najdejo dobre službe v Nemčiji. A za Bolgarijo in Grčijo to pomeni izgubo prihodnosti. Če ljudje, ki so izobraženi in bi lahko pomagali pri postavljanju gospodarstva na noge, vsi odhajajo v Nemčijo, na dolgi rok to ni dobro za nikogar v Evropi. Evropi ne bo koristilo, če bo imela eno močno državo in ob strani množico šibkih držav. To tudi nasprotuje politikam, ki jih vsaj javno zagovarja celo Angela Merkel. Sama prigovarja državam na jugu, da morajo postati bolj konkurenčne. A to jim ne bo nikoli uspelo, če bodo vsi izobraženi in kvalificirani delavci odšli. To se je zgodilo v baltskih državah. To ni dobro niti za države, ki jih ljudje zapuščajo, niti ne pomaga pri uravnoteženju ekonomskih razmerij v Evropi. Moja kritika ne leti na posameznike, ki se odločijo za delo v Nemčiji. A vedeti moramo, da na ta način nikakor ne bomo dobili bolj enakopravne in enakomerno razvite Evrope.

Odvisno od njihovih političnih nagibov. Na desni strani političnega odra se bodo strinjali, da je brezposelnost velik problem, a obenem trdili, da je edina pot iz sedanje krize še dodatno nižanje plač ter razrez in krčenje javnega sektorja. S tem naj bi postali bolj konkurenčni. Nekateri se bodo sicer strinjali, da je rast potrebna, a v isti sapi vztrajali, da zanjo potrebuješ več proste trgovine in več svobodnega trga.

Na levem in sredinsko levem delu političnega odra pa se najde veliko politikov, s katerimi se strinjamo. Morda ne o vsem, a vsekakor obstaja soglasje med velikim delom levega dela političnega prostora, da sedanje ekonomske politike niso pravilne.

Prepričana sem, da moramo verjeti, da je stvari mogoče spremeniti in da lahko marsikaj dosežemo. Če v to ne verjamemo, sploh ne bomo ničesar naredili. Drži, v Evropi smo v situaciji, ko je velika večina nacionalnih vlad na desni strani političnega prostora. Če bi imeli več levih vlad, bi to zagotovo pomagalo spremeniti politike, ki se jih zasleduje. Pakt o rasti za nas ne more biti rešitev. A smo vsaj dočakali trenutek, da je rast spet nekaj, o čemer se govori. Dejstvo je, da je bil čas, ko je rast spet postala cilj, čas, ko so Francozi izvolili Françoisa Hollanda. Zato verjamem, da bodo spremembe pri političnih voditeljih spremenile stvari. A stvar ni le v politikih. Za sindikate je izjemnega pomena, da ljudem razložimo in da razumejo, da dialog in pogajanja s sindikati niso ovira napredka, ampak predpogoj za uravnoteženo gospodarstvo, ki prinaša več socialne pravičnosti in varnosti.

Mladi, če nimajo nobenih drugih možnosti, bodo seveda vzeli negotovo, slabo plačano prekarno delo. Potrebujejo denar. Naredijo, kar lahko. A zelo dobro se zavedajo, da se morajo boriti proti temu, kajti to jim ne ponuja nobene prihodnosti. Če ima mlad človek pogodbo za tri mesece ali pol leta, kaj mu to omogoča? Ne more načrtovati družine, ne more najeti stanovanja za daljše obdobje... Mislim, da mladi razumejo, da to ni rešitev za prihodnost. Ne trdim, da bomo spet dosegli razmere, ko bo posameznik imel eno službo vse življenje. Drsimo v družbo, v kateri bo nujno, da delo spremljata tudi izobraževanje in izpopolnjevanje. A varnost zaposlitve je izjemno pomembna in mislim, da mladih o tem ni treba prepričevati. Sami to zelo dobro vedo.

To je pomembno. Večina mladih, ki so sedaj v prekarnih zaposlitvah, je živela v družbah, kjer je bila rešitev vedno individualna. Po vladavini Margaret Thatcher in vpeljavi njene ideologije so mnogi mladi v Evropi sprejeli miselnost, da se morajo boriti sami zase. Hkrati prekarne zaposlitve pomenijo, da se mladi mnogo težje odločijo za sodelovanje v sindikatu. Kajti službo imajo morda za nekaj mesecev, sindikat pa dela na dolgi rok in zahteva trajnejše sodelovanje. Vprašanje je, zakaj bi bili mladi motivirani za sindikalno delovanje na dolgi rok, če imajo službo le za kratek čas. Poznamo in zavedamo se tega vprašanja. Poskušamo se boriti proti prekarnemu življenju, ki je mladim dano kot edina izbira. Želimo si, da bi več mladih sodelovalo v sindikatih, a vemo, da je težko. Ne zaradi pomanjkanja razumevanja širše slike, ampak zaradi načina življenja, ki ga živijo.

Najboljši primer so morda pogajanja glede pravil o enakem plačilu in enaki obravnavi delavcev, zaposlenih za določen čas preko agencij. Kajti občasno agencijsko delo je na ekstremnem robu prekarnosti: negotovo in nestalno. Večino časa imajo delavci pogodbo za teden, morda za mesec dni. Kadarkoli jih lahko odpustijo. Sedanja zakonodaja, pa tudi pogajanja, ki so o tem potekala v številnih državah, denimo v Belgiji in Franciji, so zelo konkreten primer, kaj lahko sindikati dosežemo pri izboljšanju položaja prekarnih delavcev. Ne trdim, da je situacija rešena ali urejena, kot bi bilo treba. A vsekakor je bila to sprememba v pravo smer. Prav tako nam je na ravni EU uspelo izpogajati sporazum o zaposlitvah za določen čas, ki omejuje možnosti zlorab takega zaposlovanja. Sama vidim v tem male uspehe, a s številnimi nalogami, ki so še pred nami in jih še moramo opraviti.

Za nas je bila novembrska solidarnost vsekakor uspeh. Stotisoče ljudi je bilo na ulicah ali pa so stavkali na svojih delovnih mestih. Zelo smo bili veseli tudi tega, da so mediji ugotovili in začeli izpostavljati dejstvo, da socialna vprašanja niso samo vprašanja Španije ali Grčije, ampak celotne EU. To, da smo in obstajamo kot evropski sindikati in da predstavljamo pomembno družbeno silo, je novembra postalo očitno vsem. A le enodnevna stavka ali gibanje, ki pride na ulice le enkrat, ne zadošča. Naš boj je na dolgi rok. In pomembno je vsakodnevno delo, ki ga opravljamo. Novembra je lepo število politikov ugotovilo, da ne morejo ignorirati socialnih posledic politik, ki jih uveljavljajo. Kajti drugače jih bodo te posledice udarile nazaj na zelo boleč način.

Rekla bi, da se. Kriza je različne države različno hudo prizadela. Nismo vsi v enakem položaju in lahko se strinjamo, da so delavci v Nemčiji v drugačnem položaju kot delavci v Španiji. A kriza je v ospredje postavila dejstvo, da se razslojevanje krepi in se povečuje že vsaj dve ali tri desetletja. Uveljavljanje politik na jugu Evrope, ki so antidružbene in antisindikalne, povečuje pritisk na nižanje življenjskih in delavskih standardov po vsej Evropi. Lahko rečem, da sem ponosna in vesela, da so vse članice konfederacije, in trenutno povezujemo 86 sindikalnih konfederacij, podpisale Socialni sporazum za Evropo. Skupaj vztrajamo v zahtevi, da je potrebne več ekonomske solidarnosti med državami EU.

Da gre za nekaj običajnega? Oprostite, to je žaljivo! Lahko vam dam ogromno primerov, ko so stavke zrušile vlade, ko so ustavile zakone, ki so jih politiki hoteli uveljaviti. Če kdo misli, da gredo sindikati na ulice, ker je to njihovo delo, se moti! V Franciji in marsikje drugje so stavke prisilile delodajalce, da so spremenili svoja ravnanja. Ni treba iti zelo daleč v zgodovino, da bi razumeli, da je stavka lahko zelo pomembno in močno orodje v delu sindikatov. Zato sindikati, v nasprotju s tem, kar verjame vaša vlada, stavk ne jemljemo zlahka. Stavka ni nekaj, kar bi uporabili kar tako. Stavka je zadnji korak in za stavko se sindikati odločimo le, ko ni nobenih drugih možnosti. Ne igramo se. Sindikati nismo neumni. Stavka je zadnje, česar si želimo, in je orodje, ki ga uporabimo le, ko ne vidimo druge rešitve.