Aleksandar Štulhofer

Veljavni družbeni stereotip z besedo »moškost« ali »pravi moški« še vedno predpostavlja močnega, avtoritativnega samca, ki temelji na mitskih podobah junakov, četudi nam življenje kaže predvsem to, da gre za konstruiran ideal, ki nima veliko opraviti z resničnimi moškimi. Morda je zato knjiga Moškosti Raewyn Connell, ob slovenskem izidu katere je Aleksandar Štulhofer obiskal Ljubljano, prinesla neke vrste olajšanje – teoretsko legitimacijo nečesa, kar je tako očitno, da tega nismo uspeli »uvideti«: da samostalnik moškost v množini veliko bolje pojasnjuje stvarnost; da obstajajo zelo različne moškosti, znotraj njih pa tudi boji in zatiranja.

Za Hrvaško lahko rečem, da raziskav o samopercepciji moških, kakršne najdemo v knjigi Moškosti, nimamo, predstavljam pa si, da bi iz njih zelo težko izvlekli, kako vidijo same sebe, na katerem področju se jim zdi njihova moškost morda nezadostna; to je zelo intimno vprašanje in bi verjetno zahtevalo terapevtsko, ne pa anketno okolje. Lahko torej le predvidevam, da ta dominantna podoba moškega najmočneje učinkuje v deškem obdobju, da smo se v tej dobi vsi soočili s podobami idealnega moškega z značilnostmi, ki pa niso le negativne. Iz nekaterih feminističnih kritik bi lahko razumeli, da so vse lastnosti prevladujočega tipa moškosti negativne, a po mojem niso. Nadrejenost je res večinoma razumljena kot negativna, a prinaša tudi imperativ odgovornosti, kar je dobro. A kot rečeno, v ta ideal verjamejo predvsem dečki in mladeniči, stvarne izkušnje pa jim ga nato kmalu zvodenijo in zdi se mi, da danes v zahodnem svetu prevladuje pluralizem različnih moškosti, ki niso več tako hierarhično vrednotene kot nekoč. To je še posebej dobro vidno pri gejevskem tipu moškosti, ki je bil nekoč zasmehovan, danes pa postaja povsem običajen, legitimen način bivanja. To je gotovo tudi posledica dejstva, da živimo v času, ko ne v teoriji ne v politiki pravzaprav nihče več ne zaupa velikim idejam, velikim zgodbam. Liberalni kapitalizem nas je naučil, da je pomemben izbor, možnost izbora, ne pa tisto, kar izberemo, kar pa je seveda lahko tudi vir frustracij. Poleg tega nas visok individualizem kulture, v kateri živimo, sili v razlikovanje od drugih; biti poseben je postalo zaželeno. Ko pa moraš biti poseben, da bi te opazili, seveda ni možno, da bi obstajal le en model.

Kapitalistični sistem vsekakor trži ta impulz individualizma, četudi to ne pomeni nujno, da ga je izzval, verjetno ga je le instrumentaliziral, tako kot vse drugo; to je narava kapitalizma, da vse, kar lahko, spremeni v blago. Kultura individualizma je proces, ki se je začel z razsvetljenstvom, z razvojem sodobne zahodne družbe, s seboj pa prinaša veliko težav in tveganj: takoj ko obstaja, banalno rečeno, svoboda izbire, obstaja ne le odgovornost, ampak tudi nenehno preizpraševanje: ali sem dobro izbral? Če ti nekdo nekaj vsiljuje, se mu upiraš. Če si si sam vsilil neki model obnašanja, potem se lahko boriš le proti samemu sebi. Biti poseben, drugačen, namreč pomeni biti svoj projekt, kar na eni strani strašno osvobaja potencial oziroma uresničevanje tega potenciala, na drugi strani pa prinaša velikanska tveganja, med drugim tega, čemur pravimo eksistencialni krč.

Točno, a po mojem, in to ni sociološka teza, je to del življenja. In to je tudi definicija življenja, življenje ni stoodstotna gotovost, predvidljivost, obvladljivost. Kakšno življenje bi to sploh bilo, če se ne bi pojavljale vedno nove dileme? V tem smislu to ni negativni vidik.

Res imajo več težav s tem izzivom ljudje, ki so istospolnost začeli prakticirati v kasnejših letih, tisti, ki so usmerjenost sprejeli od mladega, pa manj.

To je ena izmed stvari, na katere tudi znanost ne more odgovoriti, tako kot ne na vprašanje, ali je danes več zlorabljenih otrok kot nekoč. Ker verjamem, da biologija pri homoseksualnosti igra neko vlogo, ker se mi zdi nemogoče, da je pri tako življenjsko pomembni stvari ne bi igrala, domnevam, da je položaj enak kot v preteklosti, le da je zaradi družbenega napredka postal vidnejši. Seveda je še vedno aktualno vprašanje, ali so vzročne verige, ki pripeljejo do manjšinske spolne usmerjenosti, le biološke ali ne. V zadnjih petnajstih letih imamo vse več indicev, da biologija, od genetskih do hormonskih dejavnikov, igra pomembno vlogo, a vprašanje je, ali je to vse. Morda bomo nekega dne ugotovili, da obstajajo različne poti do tega, da imamo takšno ali drugačno spolno usmeritev; te kompleksnosti za zdaj v celoti še nikakor ne razumemo.

Mislim, da gre za zelo zapletene procese, kjer je težko dati dokončne odgovore, vsekakor pa družbeni odnos do manjšinskih usmeritev vpliva na strategije skrivanja ali razkrivanja.

Teh podatkov o korelaciji med zmanjšano plodnostjo in onesnaženjem ne poznam, a v smislu spolne usmerjenosti to po mojem ne igra vloge. Hormoni igrajo po dosedanjih odkritjih pomembno vlogo pri zastavkih naše seksualnosti v prenatalni fazi, od tretjega meseca nosečnosti naprej, ko naj bi, hipotetično, materino telo lahko vplivalo na plod in na strukturiranje nekaterih možganskih predelov, kar naj bi nato vplivalo na spolno usmerjenost otroka. Ta torej nima zveze z morebitno kasnejšo izpostavljenostjo tem ali onim hormonom. Transseksualnim in transspolnim osebam dodajajo hormone tistega spola, ki so ga privzeli, in blokirajo hormone prejšnjega spola predvsem zaradi sekundarnih spolnih znakov, zaradi želje po fizični spremembi telesa, kar povratno vpliva tudi na občutke ljudi, da se dobro počutijo v svoji novi koži. A to ne vpliva na njihovo spolno usmerjenost niti na njihovo spolno vedenje.

Skoraj prepričan sem, da so vedno obstajale osebe, ki bi, če bi sploh lahko razumele, kaj se jim dogaja, in če bi imele takšno ali drugačno, medicinsko ali socialno možnost spremembe spola, to tudi naredile, saj je jasno, da gre za zelo močne biološke dejavnike, zaradi katerih človek včasih že zelo zgodaj, včasih pa kasneje občuti nelagodje v spolu, v katerem je bil vzgojen.

Vsekakor, biološki mehanizmi, ki ustvarjajo občutje znotraj naših teles, so izredno zapleteni in razpon znotraj enega spola je lahko zelo širok, zato je logično, da pri nekaterih ljudeh obstajajo tudi mehke meje med moškim in ženskim. V vsakem primeru gre za veliko bolj zapleteno področje od binarnega.

To so vsekakor njihove globoke zadrege. Če dobro razumem transspolno gibanje in njihov aktivizem, je točno to tisto, kar transspolni ljudje zamerijo transseksualnim; da s svojo spremembo le prestopijo na drugo stan, da s tem pristajajo na ta vladajoči ali/ali. Zame kot seksologa je bistveno, kako se ljudje počutijo, ker je paleta teh občutkov zelo velika, od nujne želje po operaciji do bolj nejasnega občutja, kjer operacija ne bi imela smisla, ker bi potem človek morda pogrešal prejšnji spol. Dejstvo je, da živimo v družbi, kjer je večina opredeljena, manjšina, ki ni, pa se mora prilagoditi ali upreti. V tem smislu je to politično vprašanje, ki ga zastavljajo prav skupnosti, v katerih se združujejo ti ljudje, in to je dobro.

Ne bi rekel, zdi se mi celo, da tukaj nastopi neka »pravičnost« in bo imel mačo prej ali slej slabo spolnost, medtem ko se to egalitarnemu moškemu ne bo zgodilo. To pa zato, ker je seksualnost interakcijski, diadični fenomen. Načelna prednost pri seksu je fleksibilnost, fleksibilnost v doživljanju sebe, partnerja in še posebej tega, kaj seks sploh je. Vse fiksne ideje delajo spolnosti težave.

Da, in to zaradi mojih terapevtskih izkušenj. Večina mojih klientov ima zelo rigidne predstave o tem, kaj naj bi spolnost bila. Večinoma jo definirajo s penetracijo, brez katere naj seksa sploh ne bi bilo. To je za nekatere lahko čisto v redu, a pogosto je ta ozka, toga slika zelo problematična v okoliščinah, ko penetracija iz teh ali onih razlogov začasno ali trajno ni več možna ali zaželena. V tem primeru se ljudem s takšnim tradicionalnim pogledom manevrski prostor strašno zoži in nastopijo hude težave, ker sebe niso pripravljeni na novo »izumiti« in spregledati, da je seks nekaj veliko širšega od njihovih nazorov. Za tradicionalnega moškega je tudi izguba nadzora v spolnem odnosu lahko hud problem, enako si tradicionalna ženska s težavo dovoli drugačno vlogo od tiste submisivne, ki jo predpisujejo tradicionalni vzorci. Fleksibilna in fluidna slika o seksualnosti je zato nedvomno prednost, je neke vrste zaščita pred seksualnimi težavami.

Če se malo pošalim, medijski prikaz seksa je izredno omejen, nekako tako, kot je nekoč neki režiser pojasnjeval, kako težko je narediti dober film o vzponu na Mount Everest. Realna podoba bi bila nekako taka: pet korakov, potem pa se ustavijo in dolgo lovijo sapo… Takšen je resnični seks – dolgočasen za gledat! (smeh) Zato ga morajo mediji prikazovati na drugačen način.

Če se zresnim: to, kar nam ponuja vsenavzoča digitalna pornografija, je spet le močno zožena slika spolnosti. In ker je ta pornografija, pa če si to hočemo priznati ali ne, pomemben element v seksualni socializaciji mladih, s katero rastejo, jo morajo skozi svojo stvarnost prevladati. V vsakem izmed nas obstaja neki skoraj mitski pogled na spolnost tako dolgo, dokler se ne emancipiramo in ne najdemo tistega, kar je za nas dobro.

Vsekakor so te izkušnje drugačne, to nedvomno drži. Naj vam dam banalen primer: v času mojega odraščanja v sedemdesetih letih je oralni seks na neki način veljal za veliko bolj intimno dejanje kot penetracija in je običajno sledil šele, ko je bila ta prva faza osvojena. Zdaj je obratno. Tu imamo neko popolnoma novo ekonomijo. Danes je oralni seks standardni del in zato je njegova intimna vrednost devalvirala.

Vsekakor je ta sprememba povezana s kulturnimi fenomeni šestdesetih in sedemdesetih let, in gotovo je nanjo vplivalo tudi to, da je medijsko uporabnejši in ima danes več simbolike kot spolni odnos, od vprašanja podrejenosti in dominantnosti do vprašanja ponižanja in užitka, nadzora skozi nekaj, kar sicer deluje kot submisivno itn. Ta praksa ima danes torej drugačno mesto in zato ji mlajši pripisujejo manj intimnosti. Pred tridesetimi leti je bil tudi še tako blag sadomazohizem nesprejemljiv, ker so se ljudje bali, da jih že samo misel na to dela perverzne. Danes je to del igre in tega nihče več ne jemlje resno.

To je vsekakor generacija, ki je zrasla z internetnim svetom, in mi v resnici niti ne moremo videti, v čem vse so te razlike. Vizualizacija je preplavila vse. A rekel bom takole: čas, ki je potreben za dotik, za užitek, ta navzočnost, to, kar se v angleščini imenuje mindfulness, biti v tem trenutku tukaj, vse to, kar je nujno za dobro spolnost, je nekaj, kar je diametralno nasprotno temu, kar sugerirajo nove tehnologije, ki ti sporočajo: ti si povsod v istem času. Ko na računalniku bereš, odpiraš okna, se sprehajaš sem in tja, si fragmentiran in razpršen, v času in prostoru.

Točno, deluješ izključno preko vizualnega in racionalnega. In zdi se mi, da ima ta princip tendenco kolonizirati druge prostore življenja, kjer zmanjšuje možnost občutenja tega, kar se dogaja, omogoča pa pogled s strani in komentiranje, stalno vlogo opazovalca. Psihoanalitiki bi gotovo imeli marsikaj povedati o tem, zakaj se ljudje odrekajo temu »biti tu zdaj« in so raje opazovalci. In tudi o tem, zakaj je golo telo, osvobojeno vsega, postalo spolno neprivlačno; nudizem je mladim popolnoma antiseksi. Danes je seksi telo zdizajnirano, obdelano s fotošopom, očiščeno vseh dlak in stisnjeno v neki minibikini. Golota je postala povsem neprivlačna.

Gotovo, cilj je bil tudi osvobajanje od merjenja, tekmovanja, neka egalitarnost brez kulturnih bergel, v osnovnem stanju, ki vsekakor osvobaja, saj dokazuje, da seksapil ne more biti brezhiben, da tega ni. A hkrati je bila golota zaradi prejšnjih prepovedi tudi vzburjajoča, danes pa ni več. Vizualizacija je v procesu spolnega prebujanja zelo pomembna, a ne vsaka vizualizacija, pomembna so nešteta subtilna sporočila, kako se nekdo giblje, kako nas pogleda… vse to je za spolnost izjemno pomembno.

Ob predstavitvi tega predmeta so prišle na dan zares neverjetne ideje, ob katerih le ostrmiš, denimo tista, da otroke, če jim govorite o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ni sprejemljivo dotikanje, s tem spodbujate k seksu. Če rečete, da homoseksualnost ni bolezen, jo s tem promovirate. Če rečete, naj v trenutku, ko se odločijo za spolnost, pomislijo na zaščito, hočete, da bi otroci kar najhitreje začeli s spolnostjo… To ni vprašanje racionalnosti proti iracionalnosti, ampak vrednostnih sistemov, od katerih si eden, ki je seveda povezan z verskimi dogmami, jemlje pravico, da popolnoma ignorira stvarnost. In lahko še kreira šolske programe.

Tega seveda nikoli neposredno ne rečejo, a je dovolj tistih, ki so blizu cerkvenim idejam, ki to izpeljejo: v političnih krogih, medicinskih poklicih… Vedno je torej možno najti tako imenovanega strokovnjaka z druge strani, ki bo zatrdil, da je abstinenca edino, kar je treba v šolah propagirati. Dialog med tema dvema stranema je dejansko nemogoč, ker argumenti ne štejejo. Lahko rečete: poglejte, raziskave kažejo, da zaščita preprečuje prezgodnje nosečnosti, infekcije… A oni vam bodo odgovorili: da, to drži ob predpostavki, da so mladi spolno aktivni. Če pa jim povemo, da je abstinenca najboljša preventiva, bo večina ubogala. (smeh) Lahko se smejiva, ampak nekateri krogi res verjamejo, da je na ta način mogoče rešiti svet, in zato dialoga ni več. Na eni strani imate strašno glasno in odlično organizirano manjšino, s podporo Cerkve, ki se ves čas legitimira kot predstavnica večine staršev, kar ni res, kar so pokazale tudi raziskave, na drugi strani imate tiho večino, ki se z večino naših predlogov strinja, a ni dovolj motivirana, da bi postala glasna.

Točno to se dogaja tudi pri nas, a če ne rečemo, da je to, kar počnejo, nesprejemljivo, se ne bo nikoli nehalo. Pred leti je Cerkev razglasila boj proti sekularizmu, Ratzinger je to večkrat poudaril, in ta ofenziva je zdaj tu, v naših državah se kaže kot kulturni boj. Prej se Cerkev ni vpletala v te stvari, zdaj je drugače.

Učni načrt je bil že lani potrjen in provizorično uveden, a brez učnega gradiva. Trenutno javna razprava še traja in se zbirajo pripombe predvsem na učbenike, nato pa naj bi se jeseni začelo zares. Bojim pa se, da bodo težave pri izvedbi, ker veliko učiteljev gleda na projekt z nelagodjem, iz osebnih razlogov nočejo govoriti o spolnosti, tudi ne znajo, treba bi jih bilo treba usposobiti. V lokalnih okoljih se lahko hitro najdeta tudi kakšna mama ali oče, ki se bosta znašala nad učiteljem. In zato se ljudje umikajo, bojijo se konfliktov, in če nimajo podpore v ravnatelju in bo prevladal vaški župnik, bo to slabo. Ponekod bo šlo brez težav, drugje bo potreben čas.

Je, saj so nekateri rekli: zdravstvena vzgoja da, pri spolni vzgoji pa naj bi starši lahko izbirali med programom, ki ga predlagamo strokovnjaki, in propagiranjem abstinence. A sekularna šola ne more na eni strani podajati znanstvenih pojasnil nastanka sveta, na drugi strani pa za nekatere učence kreacionistično pripoved, tako kot ne more pol razreda v javni šoli imeti spolno vzgojo, druga polovica pa pravljice za lahko noč. Spolnost med mladimi je dejstvo, odkar stoji ta svet. Evropsko sodišče za človekove pravice je že presodilo, da ima šola pravico, še več, dolžnost, da otroke seznanja z informacijami, za katere znanost meni, da so dejstva. S tem ne ruši vrednot, ki jih otroci dobijo doma, svetovni nazor pa je pravica posameznika. Sekularna javna šola pa ne more informirati o nečem, kar nima znanstvene podlage.

… in še tanjša bo, če se zamenja oblast, potem bo ta program gotovo padel.

Kritika zaljubljenosti je po mojem mišljena predvsem v terapevtskem kontekstu, kot pomoč parom, ki so dolgo skupaj in ki včasih neumorno žalujejo za časi izgubljenega občutka zaljubljenosti, vzhičenja, ki ga ne morejo več priklicati.

Lahko, občasno, v veliko manjši meri, a čisto zares verjetno samo zunaj zveze. Zaljubljenost je evolucijski mehanizem, ki nas kot magnet zalepi na človeka, in osnova zaljubljenosti je vsekakor seksualno prepoznavanje. Ta intenziteta, fokusiranost, ta spolni žar človekoma, ki se do tedaj nista poznala, omogoča, da morda ustvarita nekaj, kar je veliko bolj kompleksna povezanost. Sčasoma, če imaš srečo, to najbolj intenzivno obliko zaljubljenosti, ki je nujno kratkotrajna, zamenja veliko bolj zapletena reč, ljubezen. Seksualnost se v tej triadi vsekakor izvrstno razume z zaljubljenostjo, z ljubeznijo pa ima pogoste napetosti. Esther Perel v knjigi Mating in Captivitiy (Parjenje v ujetništvu) pojasnjuje, da je napetost med ljubeznijo in spolnostjo naravna, saj je ljubezen apoteoza varnosti, predvidljivosti in poznavanja, seks pa je apoteoza tveganja, odkrivanja, avanture. Dolgim zvezam so torej te napetosti med strastjo in stabilnostjo inherentne, zato je treba za dobro zvezo in dobro spolnost biti inteligenten in dojeti, da gre za dva različna principa, ki ne gresta samoumevno z roko v roki. Ljudje na primer pogosto verjamejo, da mora biti seks spontan. Če to verjamete, potem verjamete, da sta seks in ljubezen isti princip, to pa ne drži. V dolgih zvezah je seks redko spontan, to pa ne pomeni, da je slab, če ga načrtuješ. Triada zaljubljenost, spolnost, ljubezen torej v življenju večine ljudi predstavlja preizkušnjo, a vera, da se bodo napetosti same razrešile, je najslabša možna. Te reči se ne rešujejo same, s tem se je treba ukvarjati in sprejeti kot napetost, ki zahteva naš angažma.

Če pride par, ki se zares dobro razume, ki že dolgo dobro shaja, se pogosto pokaže, da od vsega začetka spolnost ni bila posebej dobra, a so bile druge stvari, ki so ju vezale. Zdaj pa, morda tudi zaradi zunanjih pritiskov, hočeta izboljšati tudi to seksualno plat. A včasih to ni mogoče, na neki način sta postala brat in sestra, kar je povezano z njunimi osebnostnimi lastnostmi, a je seveda toksično za seks. Včasih se je torej treba na neki način odpovedati ideji telenovel in tujih mnenj, in zelo verjetno je, da bosta povsem dobro živela naprej tako kot do zdaj. Hočem reči, da včasih seksualni problem ne izvira iz zveze, ali pa obratno, problem nastane zaradi nečesa, kar se je zgodilo in je zablokiralo dobro spolnost. Ni pravil. Včasih gre enostavno za nekompatibilnost, ki pa spet ne uniči nujno zveze. Tisti, ki opazujemo od zunaj, pogosto preveč presojamo na podlagi naših lastnih pogledov.

Tudi jaz, večkrat se moram opomniti, da nekaj predpostavljam, ker razmišljam iz svoje perspektive, kar je lahko povsem narobe. V resnici na primer sploh nisem prepričan, kakšne so dejansko potrebe po spolnosti.

Da, ker nam potisnejo anketo pod nos, mi pa čutimo, da moramo odgovarjati starosti in statusu primerno.

(smeh) Da. In to samo kaže, kako velike so razlike v razumevanju seksa, in tudi to, kaj je komu pomembno, kaj koga vzburja in na kaj se je sicer privadil, prilagodil, a ga v nekem trenutku začne motiti. In če sva začela pri različnih moškostih, lahko tako tudi končava: potreba po čustveni sprejetosti, ki je tako zelo pomembna ženskam in jo je tradicionalna vrsta moških tako pogosto zapostavljala, je danes nujen pogoj za odnose, moški, ki je ne razumejo, so out! Ali se boš pogovarjal ali pa si oplel! In to je dober napredek.