Absolutne pravičnosti ni

Zagotovo gre v izrazu za simboliko, morda za odraz tradicije in sistema, v katerem je bila oblast ljudstva močno poudarjena. Po osamosvojitvi tega nismo spremenili. Nekatere države so in tako izrekajo sodbe v imenu republike, države, kraljevine, ali piše le sodba. O tem, kaj to pomeni, smo razpravljali: nosi s seboj nahrbtnik z napačnim sporočilom ali daje sodni odločitvi posebno težo?

Pozoren velja biti, da je sodstvo veja oblasti, ki temelji na strokovnosti. Drugi dve veji, izvršilna in zakonodajna, temeljita izključno na politični podstati. Zato je vloga sodstva bistveno drugačna. Že od Montesquieuja dalje vemo, da deluje vsaka veja znotraj svojih ustavnih pristojnosti, druga drugo nadzirajo, a delujejo samostojno in so v razmerju zavor in ravnovesij.

Da je sodba izrečena v imenu ljudstva, pa nedvomno pomeni tudi zavezo nas sodnikov državljanom. Prisegli smo, da bomo ravnali v skladu z ustavo in zakoni. To nas zavezuje, in to je vsebina teh besed.

Moja opozorila še vedno veljajo. Ureditev je nespremenjena. Le ponovim lahko, da v nobeni evropski državi politika ni šla tako daleč. V Bolgariji imajo podobno službo, a jasneje določeno, da so lahko nadzorniki v njej le upokojeni sodniki. Pri nas z izjemo določila, da mora biti vodja službe sodnik, ni določena izobrazba članov tega organa.

Zaskrbljujoče je, da ima lahko nekdo iz izvršilne veje vpogled v odprti spis in dokazne postopke. To odpira vprašanje, ali v resnici sodi le sodišče, saj obstaja nevarnost, da se tako ali drugače poskusi vplivati na odločitev. Že pregledi, ki so bili omejeni na sodne takse in jih je prav tako izvajalo pravosodno ministrstvo, so prinesli slabe izkušnje: uradniki, ki so pregledovali pravilnost odmerjenih sodnih taks, so vpogledovali v spis, listali po njem in sporočali podatke.

Seveda. Takoj smo obvestili ministrstvo in pregled ustavili. A to se ni zgodilo le enkrat. Poskusi vplivati na sojenje so nesprejemljivi in nedopustni. Sodnik je pri svojem delu neodvisen. Nihče nima pravice pritiskati nanj, ne od znotraj, torej sodna uprava ali kolegi sodniki, ne od zunaj, pri čemer imam v mislih ekonomske, politične ali druge vire vpliva. Če nekdo vpogleda v spis in sporoči določene podatke tretjemu, je to neposreden poseg v sodnikovo neodvisnost in njegovo delo v konkretni zadevi, še posebej, ker gre lahko za primere, ki niso pravnomočno zaključeni. Poleg odmere sodnih taks lahko omenjena služba nadzoruje tudi potek postopka in ali je tekel dovolj hitro. Zatrjujejo, da gre za nadzor sodne uprave, a zaradi slabih izkušenj imamo pomisleke.

Pritiski vedno obstajajo. Po eni strani je za sodnika že sam spis pritisk, kajti če se zavedaš odgovornosti, ki jo nosi odločanje o usodi človeka in resnih posegih v osebnostno integriteto posameznika v kazenski, civilni, upravni, gospodarski ali družinski zadevi, je teža odločanja velikanska. To je dovoljeni pritisk, ki je tudi izziv, da dokažeš svoje strokovno znanje za pravilno subsumpcijo konkretnega, dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo. Gre za osnove prava, ki so nas večino sodnikov pritegnile v sodne vrste.

Pri zadevah, ki so odmevnejše, pa so večji tudi pritiski javnosti, in tu so še poskusi pritiskov s strani gospodarstva in politike. To je prisotno dnevno. Lahko gre za posredni pritisk ali za konkretne grožnje. V zadnjem času je teh čedalje več, od pisnih, elektronskih ali neposrednih groženj, pojavljajo se napisi na stanovanjskih hišah, poslopjih sodišč, do tega, česar je bila deležna kolegica, ko je nekdo ob njeno hišo podstavil bombo. A to so pritiski, s katerimi se moramo soočiti, kot sodniki jih moramo prenesti, se jih zavedati in najti način, kako z njimi živeti.

Lahko rečem, da se v zadnjem času stopnjujejo in jih je čedalje več. Zagotovo je dejavnik družbena klima, tudi kriza. Ljudje se znajdejo v stiski in to je del te zgodbe. Potem so tu še poročanja medijev in negativne informacije, ki jih ljudje dobijo. Morda so nezadovoljni s sodniškimi odločitvami na splošno ali v konkretni lastni zadevi in poskušajo s takim ravnanjem stvari spremeniti.

Da, to je zanimiv podatek. Pričakovali bi morda nasprotno, a stranke, ki so bile v sodnih postopkih, so nas ocenile bistveno bolje ter izrazile višjo stopnjo zaupanja in spoštovanja kot ljudje, ki s sodišči niso imeli stikov. To nas krepi. Nekdo, ki je imel stik s sodiščem, verjame, da je bil obravnavan pravično, da je bilo njegovo dostojanstvo spoštovano in mu je bilo omogočeno uresničevanje njegovih pravic.

Omenjena sprememba je korak v pravo smer, a žal ni bila izpeljana do konca. Okrajnega sodnika imenuje na okrožno sodišče sodni svet, v teh primerih pa bi predsednik sodišča z letnim razporedom dela okrajnega sodnika, ki še nima statusa okrožnega, določil za pristojnega v zadevah okrožnega sodišča. To ne gre. Hitro bi ugotovili, da gre za protiustavno, bistveno kršitev postopka.

Sodniki se trudimo in si želimo sodelovati pri nastajanju zakonodaje. Imamo znanja in izkušnje. A zakone sprejema zakonodajna oblast in pogosto zelo korektno pripravljena novela v zakonodajnem postopku, ko strokovnjaki nimamo več vpliva, prek amandmajev postane nekaj, s čimer se zruši vse, kar se je želelo doseči v okviru strokovnih usklajevanj. Zakon postane neuporaben, kontradiktoren. Tako težava ni le prepogosto spreminjanje zakonov, ki je že samo po sebi huda grožnja pravni varnosti, saj ljudje ne vedo, kako ravnati, ker se zakoni neprestano spreminjajo. Pri tako pomembnem zakonu, kot je zakon o kazenskem postopku, smo prišli že do novele m. Zelo pogoste so spremembe stečajne zakonodaje, kar ni dobro za gospodarstvo. Tudi na drugih področjih ni kaj dosti drugače.

Ko se sodniki pogovarjamo z drugimi pravnimi strokovnjaki od pravobranilcev do odvetnikov, si vsi želijo enotno sodno prakso. Če lahko stranki že na začetku z gotovostjo poveš, ali bo uspela s tožbo ali ne, se bo lažje odločila, ali iti v postopek.

Vedno so primeri, ki terjajo odstop od sodne prakse, a so redki in zahtevajo jasno argumentirano obrazložitev. Argumentativnost in sporočilnost sodb v razlagi, kaj je razlog za odstop od sodne prakse, sta zelo pomembni. Pomembno pa je tudi, da se ljudje zavedo nujnosti, da se, ko se spustijo v pravno razmerje, o konkretnem poslu dobro poučijo. Začetna skrbnost je ključna, če naj pravna razmerja odražajo resnično voljo strank. Sporov je potem bistveno manj.

In to je gotovo povezano s pravičnostjo. A absolutne pravičnosti ni ali pa je pot do nje zelo dolga. Na to, kaj je pravično, gledamo vsak s svoje pozicije. Če človek čuti, da je bil ogoljufan, četudi je imel prav, se nedvomno težje sprijazni in težje zaupa instituciji, ki je odločitev sprejela. A sta stranki vedno dve, pravičnost pa relativna. Ko govorimo o vrednotah, kar pravičnost je, smo na tankem ledu.

Nedvomno je pomembno, da sodišče na deviantno ravnanje, ki ni skladno z zakonom, jasno reče ne, to ni dopustno. A stvari niso črno-bele. Pravo ni matematika. Zato je tako pomembno, da raziščemo dejansko stanje in ga pravilno definiramo.

Iskanje zakonskih lukenj je pogosto rezultat miselnosti, ki želi najti ugodnejši položaj zase in ukaniti oblast. To, se zdi, je v porastu, morda tudi zato, ker so zakoni pisani nejasno in dopuščajo različna tolmačenja ali so celo kontradiktorni. To spodkopava pravno varnost, in če smo iskreni, je marsikateri zakon težko razumljiv celo za sodnike.

Tu nastopi vprašanje, za koga pišemo sodbe: za instanco, torej višje, pritožbeno sodišče, ali za stranke v postopku. Sama se prištevam med sodnike, ki se zavzemamo za strokovne, a vsem razumljive sodbe.

Drži. Zelo redko se najde kdo, kot rečemo, z roko v kozarcu marmelade. Zato je potrebno precej dela, da to, kar ponudijo stranke, povežemo v krog dokazov in sklenemo, ali je bilo neko ravnanje na neki način izvršeno.

Krog indicev mora biti zaključen, da lahko sodnik z gotovostjo ugotovi, ali je bilo neko kaznivo dejanje ali njegov poskus dokončan. Nič ne more biti na pamet. Indici morajo biti v logični medsebojni povezavi, tako da pripeljejo do zaključka. To tehtanje je izjemno zahtevno. Gre za najzahtevnejše primere, s katerimi se srečamo. A če smo iskreni, je takšnih primerov čedalje več. Imamo indice, ki jih je treba povezati v krog, in le če prestanejo test sklenjenosti, lahko postanejo osnova sodbe, obsodilne ali oprostilne. Dokazni standardi v Sloveniji so visoki. Onkraj razumnega dvoma je standard, ki ga celo v nekaterih zahodnoevropskih državah v primerljivih zadevah ne zahtevajo.

Že iz ustavne delitve vej oblasti izhaja, da je sodstvo, utemeljeno na strokovnosti, a priori šibkejša veja oblasti glede na drugi dve, ki imata v rokah škarje in platno: na eni strani določata finančno ogrodje, ki omogoča ustavno in zakonsko predpisano delo sodišč, na drugi sprejemata pravne akte, ki so podstat in okvir, ki ju moramo spoštovati. Sodstvo lahko vpliva in računa na spoštovanje načela delitve oblasti, medsebojno spoštovanje ter omejen, dovoljen nadzor ene veje nad drugima dvema.

Nasproti zakonodajalcu smo pogosto postavljeni pred dano dejstvo sprejetega zakona, ki smo ga dolžni uporabljati. Če pri uporabi ugotovimo, da je ustavno sporen, prekinemo postopek in sprožimo ustavno presojo. Tega pa ne moremo narediti za zakon o sodniški službi, ker ne gre za sojenje in konkretno uporabo zakona, ampak za pravosodno upravo.

O izvršilni veji že ime govori, da izvršuje zakone: pravosodno ministrstvo je tisto, ki mora sodstvu zagotoviti materialne pogoje za delovanje, proračunska sredstva pa med sodišča razdeli vrhovno sodišče.

Če smo še pred leti govorili, da ni prijav na sodniška mesta, danes ni več tako. Na vsak razpis se prijavi veliko zelo dobrih kandidatov. A usmeritev je nižanje števila sodnikov.

Tudi vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Nezasedena sodniška mesta so odraz sistematizacije, ki je bila narejena glede na število zadev, ko je bilo sodnikov malo. Veljala so drugačna procesna pravila, kaj je delo sodnika, in danes ugotavljamo, da so bile ocene, koliko sodnikov potrebujemo, previsoke. Tudi v slovenskem sodniškem društvu zato zagovarjamo prenos nesodniških opravil na strokovne sodelavce, sodniške pomočnike in referente.

Ko sem začela kariero v začetku devetdesetih, je veljala drugačna delitev dela, in počasi se vračamo k spoznanju, da je smiselno, da sodnik sodi. S strokovnim sodelavcem, na katerega se lahko zanese in ki mu pripravi podporni material, lahko sodnik naredi veliko več. Strokovni sodelavci pa lahko postopoma marsikaj opravijo sami, kar se je pokazalo pri sporih manjše vrednosti na gospodarskih oddelkih. A večina strokovnih sodelavcev, ki so se nam pridružili pri projektu Lukenda, in nekateri so bili izjemni ter predani sodelavci, je odšla, ko se je projekt končal. Za nas so izgubljeni. Na to smo opozarjali.

Čeprav je pripad zadev na sodišča še vedno velik, opažamo, da se stranke na podlagi ustaljene sodne prakse poskušajo vse večkrat dogovoriti, morda tudi zaradi našega poudarjanja prednosti mediacije in poravnave. Dogovor je najboljša in najhitrejša rešitev.

V primerih, ko nekdo meni, da so mu bile kršene pravice, pa je pomembno, da pride čim prej do dokončne odločitve, in se nato tudi drugi primerljivi primeri hitreje razrešijo. Na delovnih sodiščih so pomembni vzorčni primeri množičnih tožb, ki lahko pomenijo, da se zelo veliko zadev nato hitro razreši glede na vzorčno razsojenega.

Sprememba insolvenčne zakonodaje iz decembra 2013 je prinesla nekatere dobre rešitve, a našim opozorilom navkljub tudi enormno povečanje stroškov sodišč. Nekatera sodišča so se znašla v težavah že v prvem tromesečju, večina nas ima denar le še do avgusta.

Od nas se zahteva vse več in boljše delo, zmanjkuje pa nam denarja za stroške sodnih postopkov. Ob tem da imajo nekatera sodišča obravnavne dvorane v kleteh in jih ob izlivih podtalnice poplavi, drugod nagaja ogrevanje ali zamaka. To se ne spodobi. Ni dostojno. In to je odgovornost pristojnega ministrstva, ki mora zagotoviti pogoje, da lahko sodstvo deluje.

Sodni svet razrešuje predsednike sodišč, ki smo posredno odgovorni, da sodišča izpolnjujejo svoje funkcije. Obstaja grožnja, da bomo predsedniki sodišč razrešeni. Kajti dolžni smo pripraviti letni program dela, na njegovi podlagi se ob koncu leta oceni delo sodišča. To, da ne moremo zagotoviti plačila za opravljeno delo sodnih tolmačev in izvedencev, je nezaslišano.

Drži. To je paradoks, ko na eni strani zahtevajo, da delaš, na drugi pa ti ne zagotovijo niti osnovnih pogojev. Na sodiščih so stroški sodnih postopkov daleč najvišja postavka. In če sodiščem odrečeš možnost, da zagotovijo osnove svojega dela, ni to nič drugega kot neposredna grožnja pravni državi.

To je pomembno vprašanje. Lahko smo resno zaskrbljeni, če ključnim institucijam sistema ne bomo mogli zagotoviti sredstev za delo in izvajanje ustavno ter mednarodno določenih nalog.

Vrhovno sodišče se je poskušalo boriti tako, da je za letošnje in prihodnje leto pripravilo svoj predlog proračuna. To je možno orodje, s katerim predstaviš svoje potrebe za izvedbo ustavno določenih nalog. Toda če ni volje in se to ne zagotovi, nimamo več pravne države. Pristanemo zelo daleč od nje. In ne le, da nimamo pravne, tudi socialne države ni. Če nekomu odrečeš možnost dostopa do sodišč, kar se lahko implicite zgodi, smo posegli v temeljno človekovo pravico, ki je temelj ZN, Sveta Evrope, EU. To smo dolžni kot država zagotavljati.

Zelo pomembno je, da smo kot slovensko sodniško društvo člani mednarodnih organizacij, kjer se delijo izkušnje in znanja. Z odnosom drugih vej oblasti do sodstva se resno ukvarjamo tudi na mednarodni ravni. A razmere so različne, v veliki meri pogojene s tradicijo in pravno kulturo držav. V zahodnoevropskih državah so stvari večinoma urejene. V anglosaških je sodstvo spoštovano, ima pomemben položaj v družbi in ne morejo si niti zamisliti, da država ne bi zagotovila sredstev za delo sodišč. V Skandinaviji je pravna kultura na visoki ravni in dogovore, tudi politične, se spoštuje. V Nemčiji in Avstriji je sodelovanje med sodstvom in pristojnim ministrstvom bolj tesno, a hkrati ni dvomov, kje se končajo čigave pristojnosti, niti ni poskusov neprimernega vpliva; izkušnje iz preteklosti so dobre, vsaka stran se drži dogovorjenega, in to se pozna v medsebojnih odnosih in zaupanju. V Sloveniji smo bili žal že večkrat priča spremembam zakonov v zadnjem hipu v nasprotju z dogovori, doseženimi med strokovnim usklajevanjem. V vzhodni Evropi se soočamo s podobnimi težavami. Omenila sem Bolgarijo, tudi Madžarska si je prislužila kritike tako evropske komisije kot ESČP, ki je v primeru Baka proti Madžarski ugotovilo, da je premierjeva odstavitev predsednika vrhovnega sodišča pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic.

Kot sodnica za gospodarske in civilne zadeve sem aktivna članica evropske pravosodne mreže. EU ni le izpolnila pričakovanj; pomembno je okrepila zavedanje o pomenu človekovih pravic in odpiranje različnim praksam ter izkušnjam. Pravosodje ostaja področje, kjer EU nima veliko pristojnosti. Gre za dogovorno ravnanje med članicami, na področju civilnega in gospodarskega prava je glavna pozornost posvečena ustvarjanju čim prijaznejšega okolja za državljane EU, da lahko uresničijo in uveljavijo svoje pravice. Pomembne so uredbe, ki poenostavljajo sodelovanje med sodišči, postopki so hitrejši, uvajajo se nove tehnologije, na primer videokonference, več je možnosti za izvedbo dokazov v drugi članici. To odpira določena vprašanja, a predvsem krepi vzajemno zaupanje v korektno izvedene postopke, ki spoštujejo človekove pravice in načelo kontradiktornosti. To je velik korak v pravo smer.

V resnici to težko razumem drugače kot v luči poskusa politike, da vrši pritisk na sodstvo. Izključila ne bi niti ekonomskih in drugih lobijev – vseh, ki imajo interes, da se jih obravnava drugače ali se jih pred sodiščem sploh ne bi obravnavalo. Trajni mandat je garant, da se sodnik ne boji odločiti o usodi ljudi iz politike ali gospodarstva. Zagotavlja, da smo pred zakonom dejansko vsi enaki. V tem je civilizacijski dosežek. Sodnik nad glavo nima damoklejevega meča, ali bo jutri ob službo, ker je danes, denimo, obsodil župana.

Že od začetka razumem svoje delo ne toliko kot delovno razmerje, ampak predvsem kot poslanstvo. Ne glede na to, kdo je pred tabo, te vodita zavezanost samemu sebi, ustavi in zakonu ter zavedanje, da je tvoja naloga zagotoviti zakonito, ustavno odločitev v primernem roku ob spoštovanju posameznikovega dostojanstva in njegovih pravic, pri čemer moraš postopek po vnaprej predpisanih pravilih izpeljati do konca. Delo moraš opravljati rad, ker ne traja osem ur. Če ne drugače, te spremlja v mislih, saj gre za usodne odločitve, ki nikogar, ki jih sprejema, ne pustijo neprizadetega. Če to sprejmeš, te vsak spis, ki ga rešiš, dela močnejšega, ponosnega, v sebi izpolnjenega, ker si opravil pomembno delo. Ni vedno lahko. Veliko pa pomeni, ko dobiš po letih pismo, da čeprav so bili tedaj v tistem primeru razočarani, se ti iskreno zahvaljujejo za tedanjo odločitev. To bogati in daje moč.

Mislim, da je velika večina sodnikov takih. Nekateri pa so odšli; ali so jih vodili drugi interesi ali znotraj sodstva niso mogli doseči zadostne stopnje finančne blaginje, kajti dejstvo je, da smo slovenski sodniki med nižje plačanimi v EU.

Vse bolj. Upam si trditi, da se cehovska solidarnost konča, če gre za resno kršitev kodeksa ali sodniških obveznosti. Stvari si povemo iz oči v oči. Problem, ki ga zaznavamo, pa je zapiranje sodnikov vase in osip pretoka izkušenj ter sproščenega druženja. Delno gre za odraz spreminjajoče se družbe, ki se individualizira, krepi se tekmovalnost. Zavedanje individuuma je dobro za razumevanje odgovornosti, ki jo imaš, a kot socialna bitja potrebujemo stike s soljudmi. Strokovni dialog in duh pripadnosti sta pomembna. Sodnika lahko najbolje razumejo njegovi kolegi, v strokovni, osebni stiski ali če mu grozijo. Pogovori so pomembni in slovensko sodniško društvo, verjamem, igra pomembno vlogo; v smislu izobraževanj, delitve izkušenj, druženja. S specializacijo se nas deli, ukaluplja, a tega ne smemo dopustiti. Cilj je lahko le vse bolj strokovno odločanje, ki pa hkrati zahteva širino. Vsi potrebujemo ogledalo in sodstvo ne beži od kritike. Če je argumentirana, je dobrodošla, ker nas bogati in krepi.

Sodnik pa nedvomno deluje tudi s svojim zgledom. Če nimaš lastne pokončnosti, integritete in strokovnega znanja, ki ti daje moč, ne gre. Sodnika dela za pravega sodnika tudi to, da je do sebe odkrit, dela po svoji vesti in z dejanji sledi svojim besedam. Če želimo še naprej ohranjati prestižnost naše funkcije, moramo biti na to pozorni, to gojiti in razvijati.

Potrebno je znanje, občutek, posluh. Na (ne)odziv se nedvomno gleda različno. A na vsako stvar se nam ne le ni treba odzvati, mislim celo, da se niti ne smemo. Po drugi strani pa ne moremo dopustiti, da se o sodstvu govori in piše karkoli. Določene meje morajo biti. Že rimsko pravo uči, da se moja pravica konča, kjer se začne pravica drugega. To je treba ponavljati. Če se toku profanizacije ne bomo pustili določiti, če bomo ohranili svojo držo, se odzvali na kulturen in strokoven način, če bomo pisali kvalitetne sodbe, ne dvomim, da se bo tudi zaupanje različnih javnosti v sodstvo izboljšalo. Jezik igra tu pomembno vlogo. Strokoven, jasen, dostopen; nihče ne potrebuje jezika za posredovanje svojega sporočila tako, kot ga potrebujemo pravniki. Javnosti imajo pravico biti obveščene. A ključnega pomena je, da so obveščene korektno.