Revizorji so zaznali tudi slab nadzor nad delom v gozdovih, posledica česar je naraščanje nedovoljenega poseka. Opozorili so na neposrečeno koncesijsko politiko pri izkoriščanju državnih gozdov, zaradi katere država za les iz njih dobi premalo, in na dejstvo, da skladu kmetijskih zemljišč in gozdov peša potentnost, ker nima denarja za nakupe kmetijskih zemljišč in gozdov. Mar tak sklad sploh še potrebujemo, so se posledično vprašali revizorji, ki zaradi nezadostne skrbi za gozdove od pristojnih zahtevajo popravljalne ukrepe, napisali so tudi okoli štirideset priporočil, da bi se upravljanje gozdov izboljšalo. O tem, kako to doseči, smo se pogovarjali z Jožetom Skumavcem, diplomiranim inženirjem gozdarstva, ki ima za seboj bogato gozdarsko kariero.
Med drugim je bil vodja sektorja za plan in analize Gozdnega gospodarstva (GG) Bled, enega tistih, ki so leta 1996 državne gozdove dobila v dvajsetletno brezplačno upravljanje. Državi za posekan les sicer plačujejo rento, a po mnenju mnogih (tudi računskega sodišča) prenizko. Leta 2016 bodo koncesijske pogodbe potekle, zato se bo morala vlada odločiti, kako naprej. Nekdanji GG-jevec Jože Skumavec nadaljnje skrbi za državne gozdove ne bi več zaupal GG-jem. "Podjetje v državni lasti je prava rešitev, GG-ji pa naj bodo njeni podizvajalci," predlaga. Množično prodajo hlodovine v Avstrijo je po Skumavčevem mnenju mogoče zajeziti le tako, da začnemo znova vlagati v znanje, ker lesa ne znamo več obdelati. Zavzema se tudi za vzpostavitev sistema sledljivosti, da se bo natančno vedelo, kdaj in kje je bil les posekan. Ker tega ni, poudarja Skumavec, se v slovenskih gozdovih na veliko krade.
Računsko sodišče je ocenilo, da v Sloveniji veliko vlagamo v delovanje Zavoda za gozdove Slovenije, v izdajanje odločb, potem pa ugotovimo, da posekamo manj, kot bi lahko. V revidiranem letu 2009 je bilo izvedeno le 66 odstotkov možnega poseka in še od tega 27 odstotkov nedovoljenega, torej takega, ki ga ni odobril revirni gozdar. To drži?
Doslej smo sekali od tri do štiri milijone kubičnih metrov lesa na leto, po novem naj bi ga 6,5 milijona. To je veliko več. Odkar sem v gozdarstvu, smo le eno leto posekali štiri milijone, sicer vselej manj, zdaj bi jih pa kar naenkrat 6,5 milijona. Ne vem, kje jih bodo dobili. Tam, kjer je gozd odprt, kjer so zgrajene gozdne ceste, je namreč posekano. Poleg tega se v slovenskih gozdovih seka veliko več, kot kažejo uradni podatki. Seka se vsaj za četrtino več, kar je ugotovilo tudi računsko sodišče. In les, ki ga za posek ne odkaže revirni gozdar, se prodaja na črno, zato se zavzemam, da se vpelje sledljivost. Kupec lesa bi moral dobiti kopijo odločbe gozdarja, da je odkazal les za posek.
Veliko lesa se proda na panju v zasebnih gozdovih in pogosto se dogaja, da ga izvajalec, ki ga je lastnik najel za posek, poseka tudi do dvajset odstotkov več, kot ga je odkazal gozdar. To je postala splošna navada. Kaj pa lastniki vedo, koliko lesa je bilo v resnici posekanega. Nekateri še tega ne vedo, kje sploh je njihov gozd. Izvajalec del ali odkupovalec lesa lahko v takih primerih razliko spravi v svoj žep, in sicer tako, da odvečni les proda pod prijateljskim imenom, da torej njegovo lastništvo pripiše nekomu drugemu. S tem je v prvi vrsti oškodovan lastnik gozda, v katerem je bilo posekanega več lesa, kot je odkazal gozdar, saj za presežni les ne dobi plačila, z neplačilom DDV pa je prikrajšana tudi država.
Takšnega prekupčevanja je ogromno in lahko bi ga v trenutku ustavili, če bi zagotovili sledljivost in bi kupec zahteval dokazilo o izvoru lesa. Kar je odkazano, je lahko posekano, in nič več. Zdaj pa nihče ne ve, ali je na kamionu naloženih 27 ali 29 kubičnih metrov lesa, toda pri desetih tovornjakih lesa ima nekdo 20 kubikov rezerve, ki jo napiše na prijatelja in preproda. S tem državi uhajajo davščine, zato bi morali zagotoviti sledljivost lesa in preprečiti tudi delo na črno, ki ga je v slovenskih gozdovih na leto vsaj za milijon evrov. Izvajalci, registrirani kot samostojni podjetniki, računov za opravljeno delo v gozdu praviloma ne izdajajo, razen če delajo za podjetja ali zadruge. To delo na črno me zelo moti. Moti me tudi, ker dopuščamo, da se ne pobere davek od prodaje lesa in da se v slovenskih gozdovih krade. Če bi se začelo odkazilo temeljito upoštevati, bi bilo takoj vse urejeno. Nobenega novega sistema ne potrebujemo, nobenega certificiranja gozdov v ta namen.
Zelo pereč slovenski problem je tudi izvoz hlodovine, zlasti v Avstrijo. Deset let ste bili direktor Kmetijsko-gozdarske zadruge Gozd Bled. Tudi vi ste les podajali Avstrijcem. Zakaj? Vas ni nič bolelo srce?
Res sem ga prodajal, a se je treba vprašati, zakaj se to dogaja. Ko se je Slovenija odločila za vstop v Evropsko unijo, je sprejela tudi pravila prostega pretoka blaga in storitev. Avstrijci so mi za les dali 20 odstotkov več kot Lip Bled. Plačilo je bilo zanesljivo in takoj, pri večini slovenskih kupcev pa ne. Komu naj ga torej prodam?
Naš največji problem je slaba lesna industrija, za katero je bolje, da lesa sploh ne predela, saj prideluje le izgubo. Slovenski les bi nujno morali predelati v Sloveniji, a se ne znamo odločiti, koliko žag bi imeli. Nekateri se zavzemajo, da bi bila le ena za vso Slovenijo. Tudi Avstrijci imajo megalomanske žage, toda če jih bomo pri tem kopirali, jih ne bomo nikoli dohiteli. Kar zadeva žage, so Avstrijci špica sveta, ne le Evrope. Pri nas bi potrebovali majhne žage za razrez lesa po specifičnih zahtevah, kajti če hočemo zbrati kakovostno smrekovo hlodovino za žaganje, je bomo dobili kvečjemu milijon kubičnih metrov in nič več.
Iz Bohinja gre v Avstrijo tudi do petnajst vagonov lesa na dan, saj ga v Sloveniji ne znamo obdelati. Ta tradicija je bila prekinjena. V socializmu je bila lesna industrija masovna in trg zagotovljen. Tisti, ki se je izučil mizarstva, je za izpit naredil hišno okno, potem je šel delat s strojem in je "padel" iz prakse. Tradicijo in znanje smo prekinili, toda če hočemo biti konkurenčni, bi morali izumiti nekaj drugačnega kot Avstrijci. Predelajmo pokljuški les v vrednejše proizvode in predelajmo ga v neposredni bližini, da ne bo obremenjen s transportom.
V Sloveniji je le še dobrih 20 odstotkov državnih gozdov, preostali so v zasebni ali cerkveni lasti. Kakšen gospodar je Cerkev?
Samo na Bledu ima Cerkev v lasti skoraj 11.000 hektarjev gozdov, z dokončno denacionalizacijo bo dobila nazaj tudi vso Pokljuko. GG Bled je danes v lasti ljubljanske nadškofije oziroma njene družbe Metropolitana. Normalno sekajo v svojih gozdovih, imajo tudi koncesijo za delo v državnih gozdovih, ki pa jih je na blejskem koncu zelo malo. Odkar ima GG Bled novega lastnika, mora verjetno dati Cerkvi ogromno denarja. Opazil sem tudi, da ima zaposlenih zmeraj manj svojih ljudi in zmeraj več espejevcev, zlasti iz Slovaške in od drugod. Pred kratkim sem se v nedeljo dopoldan z avtom peljal po gozdni cesti, pa bi dva Slovaka skoraj podrla smreko name. Kakšna blamaža: v nedeljo dopoldan delavca v cerkvenih gozdovih sekata drevje! Tukaj jih zelo stiskajo. Pritisk na delavca je zdaj veliko večji, kot je bil prej.
Kaj bi naredili s skladom kmetijskih zemljišč in gozdov?
Sklad ima to nalogo, da od podjetij, ki imajo koncesijo za delo v državnih gozdovih, pobere lastniško rento, ki pa je pošastno nizka, maksimalno devet evrov na kubični meter. Ljudje na skladu delajo tako, da bodo všeč GG-jem. Tudi na ekskurzijo v Kanado so šli z njimi. Pomagajo jim, da za les iz državnih gozdov ne bodo plačali 9,5 evra rente po kubiku, ampak kak cent manj, kar se zelo pozna. Ne bom rekel, da GG-ji goljufajo državo, iz izkušenj pa vem, da v stroških dela, ki jim jih država odšteje od rente, prikažejo marsikaj. Takole na oko ocenjujem, da bi država za kubik lesa iz svojih gozdov morala dobiti okoli 20 evrov. Treba je tudi pogledati, kaj se je v dvanajstih letih, odkar so bile podeljene koncesije gozdnim gospodarstvom, zgodilo z njimi. Medtem ko so direktorji drugih podjetij za prevzeme le-teh najemali tajkunske kredite, so GG-ji prešli v zasebne roke brez takšnih kreditov. Obvladuje jih peščica posameznikov. Svetel primer je GG Tolmin, katerega lastniki so delavci in krajani. To je edini GG, ki ni v zasebni lasti.
Kakšno rešitev vidite po letu 2015, ko bodo potekle koncesijske pogodbe? Bi skrb za gozdove še zaupali GG-jem?
Ne. Firma v državni lasti je prava rešitev. Ta naj dela. Drži pa nekaj: tehnološka oprema naših GG-jev je špica. Toda kdo je dal denar zanjo? Državni gozd!
In kaj naj naredijo z mehanizacijo po izteku koncesijskih pogodb?
Njihova je. Kaj pa jaz naredim z avtom, če ga ne potrebujem? Prodam ga. Državne gozdove naj upravlja ena firma. V Sloveniji je 1,18 milijona hektarjev gozdov, dobrih 20 odstotkov je državnih. To pomeni, da ima država nekaj več kot 200.000 hektarjev gozdov, in za te je dovolj en GG, ki bi moral biti v državni lasti, obstoječa gozdna gospodarstva pa naj bodo njegovi podizvajalci.
Koliko gozdov bi morala imeti država v svoji lasti?
Čim več. To bi bilo idealno. Potem bi lahko smotrno gospodarili z njimi, saj so tudi v gozdarstvu problem majhne in razdrobljene površine. Imamo kar 1,7 milijona gozdnih parcel.
Lani je med spravilom lesa umrlo 21 ljudi, med njimi tudi trije profesionalni delavci. Kaj se dogaja?
Ogromno morajo narediti. Največ se jih poškoduje po drugi uri popoldan, ker so že zelo utrujeni. Pohlep lastnikov po dobičku je velik. Malo etike bi morali imeti, sploh v gozdarstvu. Mislim, da je veliko bolje, če delavec naredi malo manj in ostane živ, kot da umre ob strašnih učinkih. Tudi na Bledu je pred štirimi leti enega ubilo, pa je bil vrhunski delavec. Nesreče pri delu so posledica pritiska na učinke in dohodek.
Gozdovi prekrivajo več kot 60 odstotkov slovenskega ozemlja. Jih imamo preveč?
Nikakor! Gozd je za zemljo lekarna, in če nekdo potrebuje njivo, lahko z današnjo mehanizacijo v enem tednu iz gozda naredi njivo. Zakaj bi bilo torej gozda preveč? Nič ni narobe, če se neka površina zaraste. Tam se najprej pojavijo rastline, ki potrebujejo veliko dušika, potem zrastejo različne kislice, pa maline, robida... Vse to je dobro za čiščenje zemlje. Postopno zraste gozd, ki zemljo očisti, gozdarji pa le usmerjajo, da je kakovost lesa čim boljša.
Gozda ni nikoli preveč, s trditvami, da se nam zaradi njega zmanjšuje samooskrba s hrano, pa se nikakor ne strinjam. Slovenija ne bo nikoli samooskrbna. To je utopija. Nekateri politiki se gozda strašno bojijo. Tudi kmetje so proti njemu, toda na tistih majhnih površinah, ki jih imajo, še traktorja ne morejo obrniti, kaj šele da bi pridelali dovolj hrane. V Sloveniji moramo imeti čim boljše gozdove, kajti če je gozd gospodarsko kakovosten, bo dobro opravljal tudi socialne in ekološke funkcije. Predvsem pa moramo poskrbeti, da se v gozdarstvu ne bo goljufalo.
