Osrednji del filma je posnetek zajetja čolna na odprtem morju, narejen z mobilnim telefonom. Italijanska vojaška mornarica potnike pobere z morja in jih pelje nazaj v Gadafijevo Libijo. Segre je šel po njihovi poti nazaj v Libijo, jih poiskal in posnel film o njihovi poti.

"To je svet, v katerem živimo, o tem svetu snemam filme," je rekel ta teden v Izoli, kjer je na festivalu Kino Otok predstavljal svoj igrani film Ime mi je Li. V njem kitajsko filmsko igralko Tao Džao zaljubi v Radeta Šerbedžijo v zgodbi o dveh priseljencih, ki se skupaj znajdeta v ribiškem mestu Chioggia v beneški laguni. On je prišel v Italijo pred štiridesetimi leti iz Pulja, ona pred štirinajstimi dnevi iz Kitajske. "Lahko bi posnel dokumentarni film o njuni ljubezni, pa sem raje posnel igrano filmsko zgodbo o ljubezni v mestu, kjer sem odraščal."

So zgodbe priseljencev znak časov, v katerih živimo, ali večna tema potovanja?

Oboje. Film o migrantih je vedno film o potovanju. Sam sem do filma sploh prišel tako, da so me pritegnili kraji, od koder so ljudje prišli.

Kaj je zgodba? Ljudje, ki potujejo, ali kraji, od koder so prišli?

Filme sem začel snemati, ko so v Italijo začeli prihajati ljudje iz vzhodne Evrope in Afrike. Le da sem šel po obratni poti kot oni. Nikoli nisem študiral kinematografije. Doktoriral sem iz sociologije. Prvi val priseljevanja v Italijo je prišel iz vzhodne Evrope na začetku devetdesetih let. Prišli so iz Albanije, Moldavije, Romunije, Bosne in Ukrajine. Naselili so se v mojem mestu, v moji ulici. Hotel sem videti kraje, od koder prihajajo, in zakaj odidejo. To na začetku sploh ni bila profesionalna odločitev, ampak človeška radovednost. Hotel sem razumeti, kaj se dogaja.

So bili priseljenci za vas novost?

Sam sem odraščal prav v času, ko je v Italiji prihajalo do velikih sprememb okolja. Ko sem hodil v šolo, smo bili v razredu vsi beli kristjani iz iste četrti. V drugem razredu osnovne šole sem živel v Padovi. Po nekaj tednih se nam je pridružil nov sošolec.

"On je prišel iz Verone," nam ga je učiteljica predstavila kot nekaj zelo posebnega. Verona je sto kilometrov stran od Padove. Fant je bil senzacija. Prišel je od drugod.

Sedaj v osnovno šolo hodi moja hčerka. V njenem razredu so Filipinci, Bengalci, Kitajci, Perujci, Romuni, Poljaki in Senegalci. V času menjave ene generacije, v dvajsetih letih, je prišlo do zares radikalne preobrazbe prebivalstva. Še posebej v krajih, kjer sem odraščal. Benečija je imela takrat zelo močno ekonomijo in je potrebovala veliko delavcev. Delavci v tovarnah, kmetje na polju in ribiči na morju so vsi tujci. Razen v Chioggi, kjer so ribiči domačini. To se je zgodilo v petnajstih letih. Sprememba je bila epohalna in je prinesla tudi nekaj težav, strahov, negotovosti. Politika je te strahove uporabila na nizkoten način. S strahom pred tujci so politične stranke poskušale dobiti konsenz. Izgubili smo veliko priložnost, da bi se pripravili na prihodnost. Namesto poguma smo pokazali strah.

Film sedaj v Italiji čuti željo po tem, da bi imel vlogo pri kulturni preobrazbi Italije in se postavil proti ksenofobni komunikaciji v osrednjih medijih in v politiki. Zame sta snemanje filmov in preobrazba Italije neločljiva celota. Podobno razmišlja veliko režiserjev moje generacije, ki se jim je svet spremenil pred očmi.

Zaprto morje govori o veliki zgodbi malih ljudi, ki se jim na odprtem morju zgodila strašna krivica. Kako naj razumemo, da vojaške ladje zapirajo pot improviziranim barkam, ki potujejo čez Sredozemlje?

To je bilo moje izhodišče. Kaj je tukaj treba razumeti? Zaprto morje je sklenitveno dejanje dolgotrajnega raziskovalnega dela in pripovedi, ki sem jih posnel. Odnosi med Italijo in Libijo, med Berlusconijem in Gadafijem, deportacije, taborišča, migracije in pomorska blokada so tema, s katero sem se srečal leta 2006. Potoval sem čez puščavo Tenere, ki leži na jugu pod Libijo na meji z Nigrom. Potoval sem skupaj z novinarjem Stefanom Libertijem, ki je soavtor filma. Tam sem srečal migrante, ki so bežali iz Libije in so mi pripovedovali, kaj se jim je dogajalo. Tam se je začelo obdobje mojega raziskovanja.

Stefano je delal kot novinar, jaz kot filmar. Iz tega je nastal niz dokumentarcev, ki so v Italiji sprožili razpravo o tem, kaj država počne s priseljenci in kako krši svoje lastne zakone, mednarodne konvencije in zakone Evropske unije. Prvi je bil film Južno od Lampeduse, ki je pripovedoval zgodbo potovanja čez puščavo. Drugi je bil Kot človek na zemlji. Posnel sem ga leta 2008 in je v Italiji sprožil široke polemike. Zaprto morje je tretji film na isto temo. Premiera je bila 15. marca, do danes pa so ga prikazali v tristo dvoranah, kar je za dokumentarec neverjetno. Sedaj ga bodo uporabili še Amnesty International in Združeni narodi, ki ga bodo prikazali po vsej Evropi. Moje delo je povezano z močno željo po tem, da ne ustvarim samo instrumentov za poznavanje in razumevanje našega sveta, ampak tudi instrumente za politično akcijo.

Politično akcijo za kaj?

Bolje se je vprašati politično akcijo proti čemu. Proti veliki krivici, ki nima toliko opraviti z Afričani, ampak predvsem z našim civilizacijskim čutom. Do katere točke smo se pripravljeni v obrambi evropske trdnjave odpovedati temeljem civilizacije, ki smo jo ustvarili? Zavračamo človeška bitja, ki tvegajo življenja na odprtem morju. Manu militari jih potisnemo nazaj v roke diktaturam, da namesto nas opravijo z njimi. To je ta znamenita kriza naših vrednot in zelo nevarno početje za nas same. Za zaščito svojega udobja si pripravljen žrtvovati življenje sočloveka. Tvoja pravica je nad vsemi njegovimi pravicami. To je nevarna smer razvoja naše družbe.

Sam snemam dokumentarce o migrantih zaradi skrbi za svojo družbo. Tudi zato, da bi pomagal reševati njihova življenja, seveda. Predvsem pa poskušam razumeti, zakaj izpostavljamo tveganju našo demokratično civilizacijo. To počnem kot pripovedovalec zgodb. Zdi se mi pomembno, da Italijani in Evropejci poslušajo zgodbe ljudi, namesto da se izgubljajo v geopolitičnih refleksijah preteče nevarnosti. Politični in medijski mainstream sta izrabila strahove, da sta spodbudila rast ksenofobnega konsenza. To posameznika izbriše. Migranta prikaže kot stereotip, kot plaz, ki ga je treba zaustaviti. Jaz prikažem posameznika in njegovo zgodbo. On govori o svojem telesu, o poti, ki jo je prehodil, o svoji družini, svojem življenju.

Moji sogovorniki ne iščejo usmiljenja. V mojih filmih ni jokajočih Afričanov, ki prosijo za pomoč. Človek ti pripoveduje, kaj se mu je zgodilo, ker ve, da ima njegova zgodba zvezo s tvojim samospoštovanjem. Prisilim te, da v njem vidiš sebe. Ljudje, ki so šli skozi ponižanja in kršitve svojega dostojanstva, se začnejo spraševati, kako je to mogoče. Ne more biti samo smola.

Migranti vedo, kaj se jim dogaja?

Seveda vedo. V filmu je posnetek njihovega zajetja na morju in prisilna vrnitev v Gadafijevo Libijo. Posneli so ga z mobilnim telefonom. Ko jim je postalo jasno, da so predmet vojaške akcije italijanske mornarice, so vedeli, da jim bodo mornarji pobrali vse dokaze. Snemalec zato kartico vzame iz telefona in jo skrije v spodnje hlače. Ohrani jo na poti nazaj in v zaporu. Takoj ko lahko, jo prenesejo na internet pod geslom, nam pa sporočijo geslo, da jo snamemo. Pravo partizansko dejanje. Si v vojni in zavaruješ informacijo, ker vsi drugi delajo na tem, da bi resničnost prikrili.

Sam snemam film, da vzpostavim stik s človekom, ki se mu to dogaja. Iz njega naredim pričo in posnamem tudi njegovo refleksijo tega, kar je doživel. To je umetniška pot, narativna pot, vendar je zelo koristna za destrukturacijo medijske pripovedi, ki v celoti temelji na velikih številkah in nevednosti.

Kaj nam te zgodbe povedo o Evropi? Se ladje migrantov potopijo na Mediteranu zaradi napake ali našega načrta?

Devetdeset odstotkov migrantov se premakne, ker so slišali, da je nekje delo. Tudi tisti, ki bežijo pred diktaturo, vedo, kam hočejo. Evropa se je odločila, da je naša prioriteta nadziranje mejnih prehodov schengna. To je eden od načinov, kako se odzoveš na selitve narodov. Zapreš meje. Drugi je, da strukturiraš tokove. Lahko se odločiš za kvoto ljudi, ki se lahko naselijo v Evropi, in poveš, kako lahko to naredijo. Investiraš v informiranje in v infrastrukturo preseljevanja. Lahko pa tudi ves denar investiraš zgolj v nadzor meje. Evropa je strukturiranju migracij namenila komaj dvajsetino vsote, ki jo je investirala v nadzor meje.

Zadnji dve leti ni nobenega načina za zakonit prihod v Italijo. Denimo, da si doma v Burkini Faso ali v Moldaviji. Prijatelj ti piše, da je v kraju, kjer živi, možnost dela. Vzameš pismo, greš na italijansko veleposlaništvo in jim hočeš razložiti, da bi šel rad delat. Ne bodo te spustili niti skozi vrata konzularnega oddelka. Največ, kar boš dobil, je, da ti bodo povedali, kako ni nobenega regularnega načina, da prideš v državo. Kaj boš naredil? Prijatelj ti še naprej piše, da je dober zaslužek pri obiranju pomaranč ali krompirja. V Burkini s tristo evri sezidaš hišo. Poskusil boš na nelegalen način. Zato dobimo samo migrante, ki jim uspe pretentati nadzor meja. Soočimo se s tem, da poskušamo ustaviti človeka, ki nima kaj izgubiti.

Ampak ali nismo mi Evropejci civilizacija dobrih in razsvetljenih vladarjev?

Da. To je naš problem. Mi smo dobri. Nikoli nismo rekli, da bomo streljali na mejah, gledali, kako se ljudje utapljajo in deportirali zvezane brezposelne. Mi ne gradimo koncentracijskih taborišč. Ne. Za to delo najamemo diktatorje na drugi strani meje. Ravno dovolj daleč, da se ne vidi. Delo opravi ukrajinska policija z našimi sredstvi. Urimo moldavsko, turško in libijsko policijo, da opravi delo namesto naše policije, ki si lahko nadene bele rokavice, ker ne opravlja umazanega dela. Afriške države imajo policije, ki jih plačujemo iz evropskih sredstev. Države imajo sklenjene bilateralne sporazume. Italija z Libijo, Španija z Marokom in tako naprej.

Te policije namesto nas lovijo, tepejo, mučijo in zapirajo ljudi, preden pridejo k nam. Če jih mi ujamemo, jih vrnemo njim, da jih zaprejo v svoja koncentracijska taborišča. Tem policijam pogosto neposredno plačujemo njihovo delo. Pogosto so to policije nedemokratičnih držav. Libijska policija nikoli ni podpisala konvencije proti mučenju. Policija lahko muči ljudi zakonito. Italija je dala Libiji denar, ladje in helikopterje, da je zaustavila migrante na svojih obalah. Mi smo izumili centre za izgon. Morate si pogledati prelep francoski film Vol special, ki ga je posnel švicarski režiser alžirskega rodu Fernand Melgar. Posnel ga je v taborišču za izgon migrantov. To je naša politika. Če komu uspe čez mejo, ga moramo izgnati.

Kako izženeš nekoga? Ne stopiš k njemu in rečeš, prosim, pojdi domov. Moraš mu zvezati roke, zalepiti usta z lepilnim trakom in ga z letalom peljati nazaj. To pripoveduje Vol special. Vsi vemo, da se to dogaja, ampak nočemo videti. Pred tremi tedni je nekdo na italijanskem rednem letu posnel fotografijo dveh Tunizijcev, ki sta sedela na zadnjem sedežu letala z zvezanimi rokami in lepilnim trakom čez usta. Spremljala sta jih dva policista v civilu. Fotografijo je objavil na facebooku. Začela je krožiti. Vsi italijanski politiki so zagnali vik in krik, da je to nezaslišano in da mora policija pojasniti, zakaj je tako okrutno postopala. Popolna hipokrizija. Tako se izganja ilegalne priseljence. Nihče ni mogel govoriti s policistoma. Prepovedali so jima stike z novinarji. Povedala bi, da je to regularna procedura. To je politika italijanske države do priseljencev. Nista smela govoriti, ker bi na laž postavila našo podobo kontinenta dobrih ljudi in pametnih političnih praks. Deportacija je vedno nasilno dejanje.

Ime mi je Li pa je narejen v obratnem registru. Film govori o ljubezni. Kriminalec, ki je nezakonito prešel mejo, postane eden izmed nas.

Rad imam angažiran film. Angažiranost je moja iskrena notranja potreba. Hotel sem posneti film o migrantih, vendar sem se hkrati želel izogniti aktualnosti. Moji dokumentarni filmi vedno hočejo tudi informirati. Imajo neposredno zvezo z novinarskim aspektom dela. To mi je všeč, ker od mene zahteva, da sem v naraciji discipliniran. Moraš se držati zgodbe, ki ti jo pripovedujejo ljudje. Včasih imaš v rokah sijajne posnetke, pa jih ne moreš uporabiti, ker bi delal silo zgodbi. Tega sem se hotel za hip osvoboditi, hkrati pa ohraniti stik z vsebino, ki me zanima v dokumentarcih. Ko sem naletel na zgodbo o Šon Li, sem jo hotel posneti. Gostilna, kjer se dogaja, je petdeset metrov stran od hiše moje none v Chioggi, kjer sem odraščal.

Je tudi Ime mi je Li dokumentarec?

Na neki način je. Gostilno je pred petimi leti kupila kitajska družina. To je bila prva italijanska gostilna v mestu, ki je bila v lasti Kitajca. Za mesto je bila to senzacija. Začel sem zahajati vanjo in spoznal žensko, ki streže pri točilni mizi. To me je navdihnilo, čeprav je njena zgodba drugačna od moje. Vzel sem njeno zgodbo, jo ločil od resničnosti in vanjo vpeljal ljubezen, poezijo in metaforo. Umestil sem jo v del beneške lagune, ki je zelo slabo poznan. Chioggia nikoli prej ni nastopila v filmu. Je popolnoma drugačna od turistične podobe Benetk in veliko bolj resnična. Lahko bi naredil dokumentarec, spremenil pa sem ga v pripoved, v kateri moje teme migrantov postanejo zgodba o vseh nas, o naši človeškosti. Moral sem natančno raziskati kitajsko skupnost v Italiji, vendar je zgodba moja stvaritev.

Zakaj ste za glavno junakinjo izbrali žensko, ki je v suženjskem odnosu do delodajalca?

Hotel sem se poigrati s podobo kitajske skupnosti v Italiji. Običajno jih prikazujejo zgolj kot mafijo, ki izkorišča in izsiljuje. V filmu pa besede mafija sploh ne uporabim. Advokat enkrat reče "Pazite, to je mafija". V resnici pa to ni mafija. Mafija je nekaj drugega. Mafija se ukvarja z veliko bolj donosnimi posli, izkorišča tudi migrante, vendar se v glavnem ukvarja z nepremičninskimi špekulacijami, igralništvom in je v tesnih odnosih z italijansko mafijo. Šon Li je prišla na ilegalen način v državo iz istega razloga, zaradi katerega so ilegalci tudi Afričani.

Ni nobene uradne poti, po kateri lahko prideš do dela. Če bi Šon Li lahko dobila delovni vizum, bi prišla v Italijo po redni poti. Če bi zanj zaprosila, ker doma ne zasluži dovolj, da bi lahko skrbela za svojega sina, ji ga bodo odklonili. Tako je bilo vsaj pred petimi leti, v času, v katerem se film dogaja. Danes se odnos Italije do Kitajske spreminja, ker se spreminja razmerje ekonomske moči. Ideja filma pa je preprosta. Če stvari ne moreš početi zakonito, jih moraš delati nezakonito, to pa okoli tebe ustvari nezakonit svet. Ta svet pa je zelo drag.

Kaj mislite s tem, da je drag?

Imam zelo dobrega prijatelja iz Etiopije, s katerim sva veliko delala skupaj. "Če hočeš ti v Etiopijo, boš potoval šest ur, za povratno letalsko karto pa plačal 600 evrov," mi je rekel. "Ko sem jaz prvič prišel v Italijo, sem tvegal življenje v puščavi in na morju. Aretirali so me, posilili in mučili. Potreboval sem šest mesecev, gledal sem prijatelje, ki so umirali ob meni. Za vse skupaj sem plačal 6000 evrov. Plačati sem moral policijo, da me je spustila iz države, policijo, ki je nadzorovala meje drugod, vodiče čez puščavo, prevoz po morju in teh šest mesecev sem moral nekako preživeti."

Enako je s Kitajsko. Predstavijo ti nekoga, ki mu moraš plačati od tri do sedem tisoč evrov. Odvisno od tega, kaj bi rad delal. S tem dobiš dokumente, pot in delo. To moraš odslužiti.

Kdo je kriv? Šon Li, ki nima nobenega drugega izhoda, ta, ki ji je posodil denar, ali ta, ki ji preprečuje zakonito pot do dela? Sposojeni denar lahko vrne samo z delom. To pa je drago. Namesto šest tisoč evrov mora oddelati deset. Evropska unija generira kriminalno ekonomijo.

Pa vendar naš kontinent temelji na ideji človekovih pravic. Kakšno vlogo pri tem igrajo institucije Evropske unije?

Evropa ima možnost, ki je ne uporablja. Lahko bi ustanovila predstavništva, ki bi migracije uredile kot legalno dejavnost. Sedaj samo militarizira svoje zunanje meje, notranje meje pa še vedno obstajajo kot možnost ponovne policijske kontrole. Ljudi, ki pridejo sedaj z ribiškimi barkami, bi lahko pripeljali z letali brez tega, da tvegajo življenje. Prišli bodo v vsakem primeru, dokler bodo slišali, da se nekje da dobiti delo. Domov pa nikoli ne sporočijo, da jih je libijska policija pretepla in posilila. Telefonirali bodo, da so srečno prišli čez. Tudi v najbolj strašnih okoliščinah ljudje hočejo obvarovati svoje dostojanstvo.

V vas v Burkini Faso, od koder je morda prišel priseljenec, bodo kljub temu prišle novice, da je priti v Evropo težko. Zato jih bo namesto deset odšlo štiristo. Prišlo pa jih bo sto. Vsi potrebujejo denar za pot. Zato prodajo živino in morda tudi hišo. Postati moraš zares revež, da dobiš možnost preživetja. Evropa ni ustvarila informacijskih centrov o možnostih zaposlitve na kontinentu in servisov, ki bi omogočali urejen prevoz in namestitev. Svojo migracijsko politiko je v celoti prepustila kriminalu in policiji.

Zato pa imamo v Italiji stotine nezaposlenih mladih, ki so diplomirali iz mednarodnega sodelovanja ali medkulturnih odnosov. Ne dobijo dela, ker Evropa nima infrastrukture, ki bi znala uporabiti njihovo znanje. Strežejo v barih tako kot objekti njihovega raziskovanja, ki so na čolnih prišli iz Afrike. Morali bi sedeti v pisarnah v Burkini Faso, v Senegalu in Tripolisu in ustvarjati evropsko migracijsko politiko, namesto da to delo opravljajo zločinske združbe v povezanosti z evropskimi mafijami. Izognili bi se tisočim, ki na poti umrejo, in ustvarili ekonomsko bolj učinkovit sistem. Denar, ki gre sedaj mafiji, bi ostal pri njihovih družinah in skupaj z denarjem, ki ga pošiljajo domov, zmanjšal potrebo po izseljevanju. O tem snemam filme. To je fantastična tema za dokumentarce in igrane filme, ker je v vsaki zgodbi ves svet.

Tukaj smo imeli občutek, da od konca osemdesetih let iz Italije prihajajo samo še limonade in ljubezenske nadaljevanke. Pasolinija, Bertoluccija in Antonionija ste dali na črno listo. Ostal je samo Nanni Moretti. Ali publika sploh še razume tradicijo realizma?

Razume, in tudi vedno več nas je. Res je, da od leta 1980 pa vsaj do leta 2005 v Italiji niso več snemali pametnih filmov. Italijanski film se je ločil od svoje tradicije. Pozabilo se je vse med Rossellinijem in Eliom Petriem. Nastala je črna luknja. Najprej je prišlo do velikih rezov pri javnem financiranju kinematografije, ki jim je sledil prihod Berlusconija. Televizijske komedije so prevzele oblast nad filmom, politična moč televizije pa je pohodila kinematografijo. Malokdo je preživel. Od "starih" se je upiral Carlo Mazzacurati. On in še nekaj drugih je poskušalo ohranjati ogenj prižgan. Poznani pa so bili samo v Italiji, in še tam ne zares. Fellini, Antonioni in vsa ta družba je bila del svetovne kinematografije. Za petindvajset let je italijanska kinematografija padla v črno luknjo, ker je pozabila, da je izšla iz dokumentarnih filmov.

Od kod ste se potem vzeli vi?

V podzemlju so se začele dogajati zanimive reči, ki sedaj dajejo rezultate. Prišlo je do preporoda dokumentarnega filma. Od tam prihajam tudi jaz. Dokumentarci so močna komponenta velikega italijanskega filma. Antonioni, Zavattini, Pasolini in drugi so bili veliki režiserji dokumentarnih filmov. Fellini je bil edini, ki je imel težave s snemanjem dokumentarcev. To smo pozabili.

Konec devetdesetih let sta se zgodili dve drobni stvari. Kritik in producent Fabrizio Grosoli je prepričal tedaj še neodvisno televizijsko mrežo Telepiu, naj investira v snemanje dokumentarnih filmov. Domenico Procacci, ki je bil kasneje producent Gomorre, je ustvaril sekcijo za snemanje dokumentarcev Fandango. Posneli so osem dokumentarnih filmov, ki niso imeli nič s tedanjo televizijsko produkcijo. Leta 2002 pa je bila v Rimu retrospektiva filmov Vittoria De Sete. Umrl je leta 2011. On je delal strahovite dokumentarce, ki so imeli večjo moč od Fellinija ali Zavattinija.

De Seta je v šestdesetih letih snemal poglobljene neorealistične dokumentarce, ki so pripovedovali zgodbo o Italiji. V osemdesetih in devetdesetih letih je izginil s scene. Ni ga bilo nikjer. Na retrospektivo, ki je bila organizirana amatersko, je prišlo na stotine ljudi. Med njimi sem bil tudi jaz. Skupaj s prijatelji smo začeli ponovno odkrivati italijanski dokumentarni film in začeli snemati svoje filme. Nastala je nova generacija, ki je oživila neorealizem v sodobnem filmskem jeziku. Ena od tematik, ki smo se jih lotevali, je bilo priseljevanje. Isto bi naredili Zavattini, Pasolini in Antonioni, ker se je to začelo dogajati nam. V Italijo je prišel svet.

Publika je prišla do vas?

In kako. Prvi vrh te generacije je Gomorra Mattea Garroneja, ki je doživela tudi mednarodni uspeh. Zakaj? Zato, ker je bila relevantna.

Garrone vas je postavil na zemljevid evropskega filma?

Da. Vendar je bilo pred njim veliko drobnih reči, ki so se prebile skozi politično cenzuro na državni televiziji in skozi popolno rezanje vseh sredstev za resno delo Berlusconijevega zabaviščnega vesolja. Pod tem pritiskom je prišlo do rezistence, do zahteve po resni kinematografiji, ki je bila militantno razpoložena do Berlusconija. Iskali smo instrumente za kulturno produkcijo, ki lahko odgovori na smeti, ki so se nabirale na ekranih. Poiskali smo jih v Vittoriu De Seti, v Rosselliniju, v Eliu Petriu. Matteo Garrone je bil nekoliko starejši od nas in je že začel s snemanjem dokumentarcev. Gomorra je izšla iz tega. Drugi film je Cesar mora umreti bratov Taviani, ki je letos v Berlinu dobil zlatega medveda. Mojstra sta posnela strašen sanjski dokumentarec v zaporu Rebibbia v Rimu z Williamom Shakespearjem v vlogi scenarista. V najboljši tradiciji klasičnega italijanskega filma, ki je bil vedno usidran v resničnosti. Vladavini neoliberalizma zoperstavljamo moč neorealizma.

Se s tem vrača tudi italijanski politični film? Bomo kdaj videli tudi 21. stoletje?

Prej ali slej ga bo moral nekdo posneti. V Italiji je bil politični film vedno povezan z dokumentarci. Gillo Pontecorvo in njegova Bitka za Alžir sta strahovit vzor. Na nedavnem posvetu v Rimu smo se skregali s predstavniki starejše generacije, ko smo jim rekli, da bomo nadaljevali tradicijo političnega filma Gilla Pontecorva. Ni nas strah svojim filmom reči politični filmi. Prišla je nova generacija filmarjev, ki se ne boji ničesar in snema en politični film za drugim.

Snemamo sredi političnega kaosa. Politične stranke v Italiji ne predstavljajo več politične resničnosti družbe, ne znajo več upravljati družbe in z njo ne komunicirajo, v rokah pa imajo vse politične instrumente oblasti. Enako velja za Evropo. Oblast se ne bo spremenila, morala se bo zrušiti. V družbi je veliko želja po konfrontaciji z režimom političnih strank in zelo malo jasnosti pri strategijah in instrumentih konfrontacije. To je naša resničnost. Vsi pa hočemo govoriti o resničnosti in jo razumeti skozi vse dostopne kanale. Film je eden od njih. Časi so nam naklonjeni. Prihodnji teden odhajam v Grčijo in bom snemal dokumentarec sredi krize.