Ponuja razmislek o ekonomiji v času, ko so kriza, varčevanje in borzni indeksi v evropski politični govorici zamenjali obljubo blagostanja in varnosti.

V Budimpešti so sredi ekonomske in politične devastacije skrajno desni evropski parlamentarci januarja zažgali zastavo EU. Kako razlagate razmerje med neoliberalizmom in Evropo kot obljubo socialne države ter sedanjim ponesrečenim razpletom srečanja med njima v vzhodni in južni Evropi?

Iluzije narodov Vzhodne Evrope konec osemdesetih in skozi devetdeseta leta je zagrebški kolega Stipe Čorković opisal z lepo metaforo v komentarju o hrvaškem stanju duha v devetdesetih. Rekel je, da je bila socialna Evropa - Evropa, ki smo jo imeli za socialno državo - v času restavracije kapitalizma v deželah bivše Jugoslavije luč mrtve zvezde. O neoliberalni revoluciji nismo vedeli nič. Kulturna in zgodovinska razdalja, ki jo je povzročila ločenost prostorov Zahodne in Vzhodne Evrope v času hladne vojne, je zakrivila, da so nova družbena gibanja in disidenti v 80. letih videli sliko Evrope, ki dejansko ni več obstajala.

Že tedaj?

Že tedaj se je začela razkrajati. Šlo je za zelo veliko motnjo v percepciji. Delavci v Gdansku v 80. letih ali stavkajoči v Mariboru si zelo verjetno niso prizadevali za tip kapitalizma, ki ga imamo danes. Upal bi si celo trditi, da tudi večina ljudi, ki so se na plebiscitu izrekli za samostojnost Slovenije, ni glasovala niti za privatizacije niti za množične prevzeme podjetij, ki so se zgodili. Ključna poanta civilne družbe, ki se je borila za spremembe v Vzhodni Evropi, je bila močna socialna država plus človekove pravice in politične svoboščine.

Kako se je povojna Evropa srečala z neoliberalizmom?

Razmerje med njima sega mnogo dlje. Zgodbo gre začeti v tridesetih letih, med obema svetovnima vojnama, v času vzpona fašizma, ko se je po oktobrski revoluciji kazal obraz realno obstoječega socializma. To je čas, ko v družboslovju prevladujejo teorije konvergence. Govorijo, da gresta oba sistema, tako porajajoči se fašistični kot že vzpostavljeni socialistični, v isto smer: popolna kontrola, dušenje posameznikove svobode in iniciative, razvoj totalne družbe, v kateri ni več prostora za individualno ali kakršnokoli svobodo. Uporablja se pojme, kot so programirana, kontrolirana družba, družba nadzora in discipline.

Liberalizem so hoteli postaviti na nove temelje. Tako v ekonomskem smislu, kjer prevladujejo keynesianska doktrina, državne intervencije in nadzor nad ekonomijo, kot v političnem smislu, ko se zdi, da bo prevladala politična ureditev, ki ne spoštuje klasičnih liberalnih načel svobode, samoodločbe in individualne avtonomije. Prihaja čas, so bili prepričani mnogi liberalni intelektualci, ko bo država zadušila svobodo tako na področju ekonomije kot na področju politike in vsakdanjega življenja, in to v obeh sistemih - tako v socialističnem kot v fašističnem.

Prelomen dogodek je kolokvij Walterja Lippmanna leta 1938. Elita liberalnih, predvsem srednjeevropskih intelektualcev je postavila temelje nove liberalne paradigme. Niso le reakcija na to, kar sami imenujejo totalitarizem, ampak oblikujejo vsebinsko in intelektualno prenovo liberalizma, ker verjamejo, da klasični liberalizem 18. in 19. stoletja ne zadošča več v novem svetu. Veliko teh intelektualcev, najbolj znan med njimi je Friedrich von Hayek, kasneje emigrira v Ameriko. Tam se srečajo in ustanovijo oddelek za ekonomijo na Univerzi v Chicagu. Ostalo, kot pravijo, je zgodovina.

Kakšna bo videti neoliberalna Evropa, pa smo prvič videli v Veliki Britaniji z Margaret Thatcher, ne?

Da. Zmaga Margaret Thatcher je bila prelomen dogodek za njeno uveljavitev neoliberalne politike v Evropi. Prenova, tudi ideološka, ekonomske in socialne politike, ki jo je izpeljala Margaret Thatcher v 80. letih, je tako temeljita, da je desetletje kasneje tudi novi laburisti po zmagi s Tonyjem Blairom ne morejo kaj dosti spremeniti. Antisocialno politiko, ki jo je začela Thatcherjeva, celo zaostrijo. S tem se srečujemo danes.

Je šlo zgolj za moč idej?

Idealistično bi bilo tako misliti. Šlo je za strukturno krizo kapitalizma, ki se je začela kazati že v poznih 60. letih po dveh desetletjih izjemnega blagostanja in rasti, ki sta brez primere tako prej kot kasneje v zgodovini. Osnovni mehanizem reševanja vseh nakopičenih protislovij, ki so notranji, imanentni del kapitalizma, je bilo upravljanje kreditov ali upravljanje dolga. Gre za zgodbo, ki se odvija že skoraj pol stoletja. Začetek sodobnega mednarodnega kreditnega poslovanja sega v financiranje nekdanjih kolonij, ki so se poskušale gospodarsko osamosvojiti in industrializirati. To se je kasneje sprevrglo v izkoriščanja do meje bankrota. Te države so bile prisiljene sprejeti stroge varčevalne ukrepe, če niso hotele popolnoma propasti. Če so želele odplačevati svoje dolgove, so morale znižati raven socialnih storitev in socialnega varstva. To je povzročalo nemire. Zato so morale okrepiti svojo desno bolj represivno roko, ker je bila leva vse šibkejša. To je ob krčenju socialnih pravic in transferjev nujno.

Država se mora hkrati umakniti iz gospodarstva in zagotavljati stabilno poslovno okolje. Neoliberalna ideologija priznava aktivno vlogo države, a spremenijo se njeni nameni in prioritete. To je zadnja leta še posebej očitno tudi v Sloveniji, v kontekstu aktualne krize država preneha biti institucija lastnega ljudstva. Znotraj EU preneha biti nacionalna država. Postane servis finančnih trgov in bonitetnih agencij.

Večkrat bi lahko citirali bivšega premierja Boruta Pahorja, ki je to zelo odkrito in eksplicitno priznaval. Ni zavijal v celofan, da se je treba držati diktata bonitetnih agencij, da nam ne znižajo bonitetne ocene, ker bi potem sposojanje postalo dražje in odplačevanje kreditov težavnejše. Država je lokalni servis, ki skrbi za opravljanje z lastnim dolgom. Je zgolj računovodja lokalnega prebivalstva, ki ni več ljudstvo kot klasični suveren politični subjekt, ampak postane vir financiranja ali subvencioniranja. To se dosega tako, da se mu zniža socialne pravice in mezde ali neposredno. Teoriji sta dve: prebivalstvo financira krizo skozi svojo produktivnost, govori se o družbah znanja, kjer naj bi bilo znanje vse boljše in ga je vse več, dela se dlje in bolj produktivno. Lahko pa poteka financiranje tudi na bolj nasilne načine. To ponazarjajo pretekli eksperimenti v tretjem svetu, ki so se zdaj preselili v mediteransko periferijo Evrope: krčenje socialnih pravic, manjšanje mezd, odpuščanja v javnem sektorju.

Zakaj je logično, da je odgovor na dolžniško krizo, v katero je zašla država, osiromašenje družbe?

V tranziciji ni šlo za to, da smo zapustili slab, star sistem in bili na poti na bolje, ampak je prišlo do posrečene kombinacije elementov obeh sistemov. Ostanki prejšnjega sistema so bili ključni. Lep primer je odkupovanje državnih stanovanj. Ljudje so po Jazbinškovem zakonu lahko zelo ugodno odkupili stanovanje, ker je pred tem obstajal sistem socialnih stanovanj, v katerih so lahko živeli za nizke najemnine in so jih nato lahko odkupili. Prejšnja ureditev je bila nujen predpogoj za lastninjenje.

Manj ko je ostankov prejšnje, kohezivne, socialno bolj pravične družbe, bolj se kaže kapitalizem v svoji čisti obliki. Zato pride do določenega nazadovanja, padanja socialnega standarda, ne moremo si več privoščiti osnovnih stvari ali pa se moramo zanje zadolžiti. Šlo je za iluzijo. Če še ni končana, se bo končala v času ene generacije. Moja generacija je podedovala privatizirana stanovanja in zato si lahko privoščimo bolj eksperimentalen, svoboden življenjski slog. Več časa imamo za branje, ne garamo, kot so naši dedje in očetje. Tako bo, dokler ne damo stanovanj pod hipoteko, da plačamo šolanje svojih otrok ali vnukov, odvisno od hitrosti procesa komercializacije visokega šolstva. Iluzija ima rok trajanja še največ deset let.

Kaj je bila v vašem političnoekonomskem jeziku tranzicija?

Restavracija kapitalizma. Napačno bi bilo reči, da je bil jugoslovanski sistem socializma popolnoma drugačen od kapitalizma. Poznal je malo zasebno lastnino, v omejenem obsegu tudi malo trgovstvo in privatna podjetja. Hkrati je večino tehnologije in proizvodnih postopkov posnemal ali uvažal z Zahoda. Tudi poslovne modele. Jasna razlika je bila, da je imel močno poudarjene varovalne ali stabilizacijske elemente, ki so preprečevali veliko neenakost, skrajno revščino in brezposelnost.

Tranzicija še traja. Gre za postopno čiščenje teh elementov. Posebnost Slovenije je, da je to čiščenje zelo postopno. Vzame se nekaj in potem se tisto področje pusti na miru. Napovedani so denimo veliki rezi in ukinja se ministrstvo za kulturo. Če se bo dosedanja politika nadaljevala, se bo kulturo sedaj nekaj časa pustilo pri miru. Nato se bo naredilo pokojninsko reformo in nato se bo pustilo upokojence pri miru deset let. Drobni, a vztrajni koraki. Tu prihaja do razlike med Janševo ali desno ekonomsko-socialno politiko in politiko tako imenovane levice. Janez Janša želi postopnost preskočiti. Morda ne on osebno, a ljudje, ki delajo z njim na področju ekonomsko-socialne politike, še vedno verjamejo Jeffreyju Sachsu kot guruju šok terapije, ki je konec osemdesetih let potoval tu naokoli. Sachsova teorija je bila, da je treba reformirati hitro in nenadno. Zdi se, da nova, desna vlada razmišlja podobno. Dovolj imajo zavlačevanja, treba je presekati bolj nenadno.

Tranzicija pomeni postopno ukinjanje varovalk in ponovno vpeljevanje kapitalizma v bolj prečiščeni obliki.

Kaj se je zgodilo z ostalim bogastvom? Občutek je bil, da je Slovenija bogata država vsaj v primerjavi z državami, ki so šle skozi podobno izkušnjo. Kam je šlo to bogastvo?

S kolegi smo razpravljali o tranziciji. Zanimalo nas je, ali se da nanjo aplicirati Marxov koncept prvotne akumulacije, torej množične razlastitve, ki predstavlja pogoj novega cikla akumulacije kapitala. Bi se lahko tisto, kar je bilo prej družbena ali državna lastnina, kakorkoli privatiziralo, nasilno ali legalno, in nato na novo investiralo, kar bi pomenilo nov razširjen cikel akumulacije? Do tega v večini vzhodne Evrope ni prišlo. Srbski kolega je predlagal, da bi bil tako morda boljši izraz dezakumulacija.

Prišlo je do zasebne prilastitve. Obseg industrije in proizvodnje se je drastično skrčil. Hkrati je šlo za proces dezakumulacije in deindustrializacije. Tovarne so se zapirale v zelo hitrem ritmu.

Pridemo do tipične, lahko bi rekli že posttranzicijske situacije streznitve, do katere je prišlo tudi hip pred neokonservativnim udarom na Madžarskem. Tam so ugotovili so, da so ostali brez vsega. To velja za vse države, katerih edina konkurenčna prednost je bila prej težka industrija, jeklarstvo in ladjedelništvo. EU sedaj pritiska na Hrvaško, naj privatizira svoje ladjedelnice kot pogoj pristopa. To zelo verjetno pomeni, da bodo šle te ladjedelnice po poti vse druge težke industrije v nekdanji Jugoslaviji. Ali bodo uničene ali bodo nadaljevale proizvodnjo v zelo zmanjšanem obsegu.

Kriza je sedaj splošni argument za vse. V Grčiji za rezanje vsega, s čimer lahko prebivalstvo ustvarja bogastvo. Kako je lahko Evropa, najpametnejši kontinent, sprejela formulo, ki se zdi neumna?

Neoliberalizem je nastopil kot operativna rešitev. Imel je ljudi, ki so bili pripravljeni to izvesti, ustvaril si je ideološko hegemonijo, imel je svoje operativce in imel je akcijski potencial. Neoliberalna teorija je bila pred tem v senci keynesiansko socialdemokratske paradigme. Na svoj trenutek se je pripravljala pol stoletja. Levica pa ni imela svojega močnega združenega alternativnega programa in ga še vedno nima. Zato je danes možno, da se govori o krizi kot o naravnem pojavu. Kriza pride kot potres. Ljudje se razen na površinski ravni, ko govorijo o pohlepu, niso pripravljeni spraševati o političnostrukturnih vzrokih krize. Razumejo jo kot naravni pojav. Varčevalni ukrepi so nam predstavljeni tako, da se prikrije, da gre za specifično politiko s svojo intelektualno in praktično zgodovino. Predstaviti jih želijo kot popolnoma tehnični odziv na specifične dogodke. Pride do krize in znižamo raven socialnih transferjev. Kot da gre za politično nevtralen avtomatizem. Ne sprašujemo se ne po političnih razsežnostih krize ne po sami odgovornosti tako na individualni ravni kot na ravni institucij. Vsi si umijejo roke.

Kako vi razumete razliko med tem, kar je ponujala leva socialdemokratska stran slovenske politike, in tem, kar ponuja desna?

Vsaj od uvedbe evra in zelo radikalnega zasuka EU v desno naprej bi težko govorili o kakšnem specifično socialističnem programu. Tradicionalno velja, kot je nekje napisal Michel Foucault: v drugi svetovni vojni, ko so ljudje v milijonih hodili umirat na fronto za domovino, so sklenili pakt s svojo državo, da bodo tisti, ki pridejo živi nazaj, dobili službo do smrti, celoten paket socialnih pravic, javno zdravstvo, brezplačno šolanje, močan in velik javni sektor. Država se tedaj zaveže, da bo intervenirala v gospodarstvo, preprečila največja nihanja in skrajne učinke kapitalizma, kot sta revščina in brezposelnost. Poskrbela bo za bolj ali manj polno zaposlenost, če bo treba, tudi z zadolževanjem in ekspanzivno monetarno politiko. Vse to v zameno za pristanek delavskega razreda na kapitalizem.

To je bil klasičen, zahodnoevropski socialni ali razredni kompromis. To je najkrajši in najnatančnejši opis socialdemokratske politike. Tudi ta tip kapitalizma ne razreši notranjih protislovij kapitalizma, kajti gre za tip kapitalizma, ki je pripeljal do krize konec 60. let. Po njej je neoliberalni model izšel kot dolgoročni zmagovalec. Tudi kompromisni model kapitalizma ni vzdržen. Zato bi levica morala postaviti veliko bolj ambiciozno alternativo. Ampak danes smo v situaciji, ko nam ne preostane drugega kot sklicevanje na stare ideale: branjenje brezplačnega javnega šolstva, zdravstva.

Kaj je s tem narobe?

To, da tudi če se sedaj ponovno pojavi keynesianski odgovor na krizo, dolgoročno ne bo vzdržen. Čez trideset let se bo zlomil in prišel bo neki bolj radikalen, neoneoliberalen program in pristali bomo v enakem nihanju. S tem se odpovemo najbolj dragoceni dediščini intelektualne zgodovine levice. Ambicioznejši in drznejši program. Tak, kot so si ga zamišljali Marx in komunisti iz 19. stoletja. Govorim o programu, ki ne disciplinira samo kapitalizma, ampak ga preseže. Ki poskrbi, da se neverjetna produktivna moč, tehnološki napredek, združenje in podružbljanje, v katerih je Marx videl prednost kapitalizma pred cehovsko ureditvijo v fevdalizmu, da se te sile sprostijo in dejansko pripeljejo pod človeško kontrolo. Da ni več protislovij, ko imaš v kapitalizmu lakoto sredi izobilja, ko se proizvede toliko hrane, da se jo meče v morje, da bi se držalo njeno ceno, medtem ko milijarda ljudi po svetu strada ali je podhranjenih. Program, ki ukine to brezdušno objektivno prisilo tržnih odnosov, zakona vrednosti in konkurence in dopusti, da človeštvo dejansko zavlada svoji usodi.

To zveni zelo shematično in utopično ter abstraktno, a to je razsežnost, s katero je treba iti v razvoj leve alternative. Ne smemo popustiti v vsakdanjih političnih bojih, v aktivizmu, pisanju in delu, v družbenih prizadevanjih, ne smemo kakorkoli odstopiti, prepustiti ne smemo niti milimetra in delati moramo vse, kar je v naši moči, proti komercializaciji šolstva in zdravstva. A hkrati je dobro imeti v mislih tudi neko ambicioznejšo razsežnost. Težko je. Danes biti levičar v tem smislu in ne le skromen socialdemokrat je precej… precej…

Brezupno?

Depresivna realnost, da.

Je legitimno reči, da imamo neoliberalno vlado?

Mislim, da. Na osnovi koalicijske pogodbe, do sedaj obelodanjenih načrtov in izjav. Za potrditev je treba počakati na njene konkretne akcije. Za prejšnji mandat Janševe vlade je bilo značilno, da je napovedal zelo radikalne, neoliberalne reforme, ki jih je nato po uporu sindikatov ali demonstracijah umaknil.

Kaj lahko pričakujemo sedaj?

Vsekakor zaostritev procesa prenašanja bogastva od ljudi, ki živijo od svojega dela, k politični in ekonomski eliti. Tudi to je ena od značilnosti tranzicije, da politične in ekonomske elite niso ločene, kar je še eno znamenje našega približevanja zahodnemu svetu in Ameriki, kjer sta Wall Street in Washington tako rekoč pobratena. Kako bo ta prenos videti? Ena možnost je, da bo do tega prišlo skozi pokojninsko reformo ali dodatno privatizacijo pokojninske blagajne. Druga možnost je s pritiski na šolstvo. Trudijo se ves čas dajati vtis, da bodo varčevali samo pri državni upravi. To je zelo spretna taktična politična poteza. A poteze, ki so napovedane, gredo v smer varčevanja pri socialnih storitvah in pokojninah. V njihovem programu ni nič prelomno novega ali zares posebnega.

Gre za zelo klasične točke neoliberalnih programov, od katerih se je distanciralo že veliko ljudi v svetu, ki so bili prej ekonomisti v praksi ali profesorji. Ob krizi so predvideli in spoznali napake. Naša in druge periferne vlade pa še zelo ortodoksno vztrajajo pri teh načelih. Ni tudi izključeno, da bodo ponovno poskusili z uvedbo enotne davčne stopnje, četudi tega nisem zasledil. Delali bodo na ustvarjanju spodbudnega poslovnega investicijskega okolja, kar pomeni zmanjševanje regulacije in obdavčenja kapitala in dobičkov. To pomeni krčenje proračuna in manj denarja za socialne izdatke, tako da je mogoče, da bo to prišlo v drugem krogu.

Ugotovili smo, da je zaradi zmanjšanja obdavčenja najbogatejših prišlo do zmanjšanja sredstev v proračunu. Posledica je ta, da moramo zato "iz objektivnih razlogov" še malo porezati. Žiga Turk je napovedal, z besedami mojega prijatelja, turške vpade na področje kulture in šolstva. Oba resorja sta sedaj združena pod ministrstvom, ki ga vodi. Veliko lahko razberemo že iz površnih, triumfalističnih izjav, ki so zelo značilne za retoriko desnice. Izjave, kot je: "Mogoče bo kakšen festival alternativne glasbe manj." V prvi fazi lahko pričakujemo, da se bo udarilo po najšibkejših rečeh, ki so zelo pomembne za kulturno in intelektualno življenje v Sloveniji in ki delujejo na obrobju in so nekako nasledki vrenj in gibanj iz 1980. let. Pričakujemo lahko, da se bo ukinjalo ali zmanjševalo sredstva za male založbe, male kulturne prireditve in festivale.

Prav tako je napisano v programu za šolstvo, da se bo sploh visoko šolstvo še bolj intenzivno podrejalo gospodarstvu. To pomeni, da se vsiljuje ljudi iz gospodarstva kot profesorje ali svetovalce. Uvajalo se bo korporacijsko upravljanje in "bolj racionalno poslovanje", kar pomeni, da se bo ljudi odpuščalo ali najemalo prek pogodb. Gre za zelo klasičen neoliberalen program brez velikih odstopanj od teh načrtov, ki so že bili preizkušeni in so imeli vsakič znova, brez izjeme negativne družbene posledice.

Kaj lahko namesto tega ponudi levica? Lani se je zdelo, da so navdih ponudile arabske revolucije, četudi niso imele kaj dosti zveze ne z Wall Streetom ne z našo borzo. A odločili so se za nestrankarsko zbiranje in debatiranje. Ko se jim je pridružil tudi Slavoj Žižek v parku Zuccotti, je na youtubu izgledalo sijajno. Ali vi razumete te destrukturirane poteze, ki jih tudi tematizirate, kot je bila zasedba filozofske fakultete, ki izvirajo bolj iz pojma skupnosti kot organizacije, kot edini odgovor, ki ga ponuja alternativa? Verjetno ne bomo kar stali, medtem ko se bo razmontiralo vse, kar je naredilo Evropo za zgled vsem drugim?

Kar se tiče izogibanja strankarski politiki, je to edino upanje, ki je še ostalo za demokracijo. Vem, da morda zveni patetično. A očitno je, da se je današnja strankarska politika stopila s samim kapitalizmom. Še posebej po transformaciji po tem neoliberalnem obratu, tako na ravni EU kot na splošno, v smeri tehnokratskih oblik vladanja, kjer so na oblasti strokovnjaki, ki znajo učinkovito rešiti fiskalno krizo, krizo prezadolženosti ali proračunski primanjkljaj.

Včasih je še veljalo, da imaš demokracijo v političnem življenju in potem despotizem v polju produkcije. Da torej demokracija ostane pred vrati tovarne, a ko prideš ven, si spet svoboden državljan, ki demokratično odloča pri stvareh. Z vladavino strokovnjakov se je to zelo zrelativiziralo, če ne celo ukinilo. Državljanske participacije se ne upošteva ali se jo celo odvrača od ključnih stvari, kot je denimo monetarna politika. Evropsko centralno banko se drži izven nadzora javnosti. Poudarja se, da mora biti neodvisna od politike, predvsem pa od vpliva množic. Enako velja za evropsko komisijo. Posamezni parlamenti in vlade so samo lokalne podružnice teh institucij. Popolnoma vseeno je, kdo tam sedi, lahko so tudi iskreni komunisti ali levičarji, a ne glede na vse so pod močnim nadzorom in diktatom institucij centra. Nimajo dejanske moči. Zato je parlamentarna politika začela posnemati poslovni svet. Posamezne stranke se obnašajo kot podjetja.

To vidimo tudi pri imenih. Nekatere ostajajo pri klasičnih nazivih liberalna, ljudska, a to so popolni anahronizmi, ki naj bi ponazarjali, da predstavljajo določen segment družbe. Nove stranke se imenujejo po osebnostih, podobno kot Ford ali Toyota po svojih ustanoviteljih. Mi imamo stranki Zorana Jankovića in Gregorja Viranta. Gre za modernejše stranke ali pa imajo bolj realističen odnos do svojega delovanja, ker dejansko nastopajo kot podjetja v konkurenčnem boju. Parlament, ki naj bi bil antipod despotizma produkcije, začne delovati kot prosti trg posameznih strank-podjetij, kjer se te borijo za glasove in naklonjenost ter posledično za dostop do proračunskih sredstev. Proračunska sredstva obravnavajo kot svoj denarni kapital in z njimi tako tudi ravnajo. Podobno kot so se velika naftna podjetja prerivala ob vojni v Iraku, katero bo imelo dostop do črpališč.

V tem momentu, za katerega mislim, da ga še nismo dodobra predelali, in ki pomeni ukinitev dejanske demokracije, mora biti rešitev izven okvirov strankarske demokracije. Da so prvi koraki nerodni, negotovi in včasih smešni, ni argument proti. Treba jih je delati bolje, odločneje, bolj premišljeno. Vsekakor bodo potrebovali veliko časa. Kar je naredilo gibanje Occupy, je ključno in nujno. Lahko razglabljamo o praktični izvedbi, a politična pravilnost je nedvomno v tem, da so razglasili moratorij za posiljevanje oblastnikov, tehnokratov in bančnikov s tem, da naj jim že dajo alternativo in odgovore. Ignorirali so te pritiske in rekli, da se morajo najprej očistiti in razstrupiti njihovih ideologij in ugotoviti, za kaj točno gre. To je proces, ki traja. V nekaj mesecih ne more oblikovati alternative. Morda je nikoli ne bo. A kot sociolog lahko z gotovostjo rečem, da če bo demokracija obstala, bo obstala izven obstoječega sistema reprezentativnega. To ni nujno. Lahko da bomo demokracijo izgubili. Kot idejo in politični ideal. Vsekakor pa bi levica morala delati v smeri demokracije, kjer mislim, da ne gre toliko za skupnost, ki je bolj desničarska, katoliška ideja. Bolj gre za koncept skupnega, ki naj bi presegel klasično liberalno delitev na javno in zasebno.

Kar piše Toni Negri?

Da. In oblikovalo bi se nov koncept lastnine, ki ne bi bila več lastnina kot družbeni odnos v Heglovem smislu.

V Egiptu sta facebook in twitter pripeljala na Tahrir 200.000 brezposelnih izobraženih mladih, ki so za seboj pripeljali nekaj milijonov ljudi. Prevrat se je zgodil. Volitve so potem dobili Muslimanski bratje, ki imajo organizacijo in tradicijo iz leta 1920, ter salafiji, ki nimajo organizacije, imajo pa veliko denarja iz Savdske Arabije. Na volitvah sta zmagala organizacija in denar. V kaj se splača iti, da prideš do vpliva, s katerim lahko gradiš družbo?

To je klasično vprašanje, da 200 protestnikov pred borzo lahko debatira, kje bo kupilo krompir za vegansko večerjo, ampak kako pa to deluje na ravni države in EU? To vprašanje je pomembno, a hkrati tudi ne. Pomembno je v smislu, kot pravi Oscar Wilde, da je socializem v redu, a je problem, ker ti pobere vse večere, ker imaš sestanke, skupščine, zborovanja in na koncu ti zmanjka časa za življenje in znoriš. V tem pogledu je neoliberalizem privlačen, ker je antipolitičen. Milton Friedman vseskozi piše o inertnosti in političnih blokadah iniciativ. Preprosto moraš iti na trg in narediti, kar hočeš, s čimer se izogneš vsem posrednikom. Po drugi strani je ravno to, da se nam to kaže kot problem, da je treba o nečem razpravljati, znamenje, kako zelo desocializirani smo. Gre za učinek depolitizacije prebivalstva. Zdi se jim neumno, brezveze.

Glede na to, kako močan je bil ta proces depolitizacije, me je presenetilo, koliko ljudi je dejansko prišlo na zasedeno filozofsko fakulteto, koliko jih je prišlo pred borzo. Mnogo več, kot je kdorkoli pričakoval. Zelo težko in tudi nesmiselno je upati, da se bo ta moment mobilizacije lahko zadržal. A slabše kot je sedaj v trenutnem parlamentarnem sistemu, ne more biti. Če beremo govore Radovana Žerjava ali izjave Pavla Ruparja, vidimo, da nižje ne moremo iti.