Ste v 70. letih prejšnjega stoletja res odšli v Idrijo, da bi kot kulturni politkomisar preverili, kaj pomeni Černigojeva razstava, ki je po desetletjih ideološko pogojenega molka znova opozorila na slovenski konstruktivizem in sta jo pripravila Aleksander Bassin in dr. Peter Krečič? In ste jo potem, kot pravi dr. Krečič, celo promovirali?

Res je, v Idrijo sem šel kot zadolženi za kulturo na SZDL, peljal sem se s Petrom Krečičem. Na sredi poti mi je postalo tako slabo, da sem moral ustaviti avto in bruhati.

(smeh) O, kulturna misija vas je zvila!

Ja, pošteno! Potem sva nadaljevala pot in imela še šolo, ker sem moral na otvoritvi razstave imeti uvodno besedo, in on me je opozoril na nekatere stvari, ki sem jih moral tam povedati.

Dr. Krečič vam je celo pripisal del zaslug za to, da je razstava potem gostovala v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu in s tem obudila povsem pozabljen del slovenske medvojne umetnosti.

Lepo, da po tolikih desetletjih slišim, da mi nekdo priznava tudi nekaj pozitivnega. Krečič in Kržišnik sta bila moja svetovalca in skupaj smo poskrbeli, da je razstava potovala.

No, o Kržišnikovi vlogi sta avtorja razstave drugačnega mnenja, češ da je avantgardo zamolčeval.

Jaz lahko rečem, da mene ni oviral, da sem naredil, kar sem.

Poskusiva s še eno vašo zaslugo iz tistih časov: koordinirali ste izdajo slovenskega pravopisa in mirili boks med Toporišičem in Matejem Borom. Za kaj je pravzaprav šlo?

Matej Bor enostavno ni priznaval Toporišiča kot strokovnjaka za slovenščino. Pripravili smo akcijo "slovenščina v javnosti", ki sta jo vodila Breda Pogorelec in Beno Zupančič, jaz pa sem bil izvršnik, ki je moral stvari koordinirati. Seveda nisem bil slavist, a Toporišič me je očaral, zvenel je prepričljivo, in nisem razumel, zakaj ga Bor tako srdito napada. Šel je celo tako daleč, da je vodstvu ZKS svetoval, naj ustavi pripravo novega pravopisa, in kot partizanski pesnik je imel seveda pri starejši partijski nomenklaturi velik ugled. A mi na SZDL smo se temu uprli, takrat, proti koncu 70. let, je med SZDL in ZKS že deloval neki mini pluralizem, in trdili smo, da je treba slovenščino krepiti tako v javni rabi kot po strokovni plati. In drugega kot Toporišiča, ki bi to zmogel, takrat ni bilo. Zato smo projekt nadaljevali, Toporišič me je iz hvaležnosti dal celo v strokovno komisijo za pravopis, in ko sem prvič prišel na sejo, sem tri ure poslušal razglabljanja o "povedi". Na koncu sem povedal, da pa tu moja strokovnost ni zadostna, in potem nisem šel več. (smeh)

In potem je leta 1980 nastal Cankarjev dom…

Da, prva prireditev je bila leta 1980 v Linhartovi dvorani, Gallusova pa je bila dokončana leta 1982. Da smo to naredili v dveh fazah, je bila ideja Janeza Zemljariča, tedanjega notranjega ministra, sicer pa predsednika operativnega štaba CD, ki ima velikanske zasluge za gradnjo CD, tako kot tudi za gradnjo Hale Tivoli, Kliničnega centra in še česa. Gnal nas je na vso moč in njegov izum je bila politična zvijača z odprtjem CD pred dokončanjem, s katero je prelisičil Beograd, ki zaradi stabilizacije ni dovolil novih investicij razen končanja tistih, ki so že vsaj delno v funkciji. Tako smo na hitro dokončali Linhartovo dvorano (šepet: in zato ima tudi toliko pomanjkljivosti) in tako dobili dovoljenje, da Cankarjev dom dokončamo.

In že sva pri obnovi preddverja, ki je lani sprožilo žolčne polemike: do kod naj gre zaščita arhitektovega dela, še posebej, če to ni kakšen hud presežek? V Sloveniji je skoraj bogoskrunsko reči, da je Cankarjev dom arhitektura z zelo veliko napakami, da pa so se varuhi nedotakljivosti borili celo za tapison, že meji na komedijo. In vendar: kitajski parket ni posebej posrečen, osvetljava pa je podobna tisti v operacijski sobi, zato obiskovalci izgledamo kot mrtvaki. Videla sem gledališča po vsem svetu, a ta rentgenska osvetljava je verjetno unikum.

Strinjam se z vami in v polemiki sem skušal povedati, da je imel v tej zgradbi Ravnikar velike ustvarjalne navdihe s samo zgradbo, Veliko sprejemno dvorano, tudi Gallusovo dvorano, v vsem ostalem pa ne, saj vrsta stvari ne deluje, skregana je z uporabnostjo, udobnostjo, počutjem. Ravnikar se je oziral na obe takrat nedokončani stolpnici, skušal loviti gabarite, a bi bil CD lahko veliko višji in ne bi bilo treba vseh dvoran potisniti pod zemljo.

Kar pa zadeva luči, ton svetlobe še ni dokončno določen, tukaj bomo stvari še izboljšali, da se boste gospe bolje počutile.

Ne gre za gospe, za ambient gre, v katerem je prijetno klepetati, družabni prostori so odvisni od atmosfere, ki ljudi zadrži, da po predstavi ne stečejo na ulico. Prav isto neumnost z lučmi so naredili arhitekti ob obnovi Maximarketa, kjer bi jih morali zaposleni, ki preždijo osem ur pod tistimi ubijalskimi žarnicami kot jajca v valilnici, tožiti.

Saj imate prav, zato pa že spreminjamo svetlobo v toplejšo, bolj sončno. In še glede parketa: poceni je bil in dovolj je trd, da zdrži toliko prometa. Ministrstvo za kulturo je bilo lani tako brez denarja, da še tega niso mogli plačati, tako da smo morali vzeti pol milijona evrov kredita, da smo lahko obnovo plačali. Obljubili so, da nam bodo to povrnili letos, zato nisem v skrbeh.

Niste? Ob teh črnogledih napovedih? In ob dejstvu, da vlade očitno ne bomo imeli še nekaj časa? Ko tisti, ki vam je obljubil, ne bo isti, ki bi moral dati?

Saj imamo štiriletno pogodbo, tega se bodo strokovne službe že držale, ne glede na to, kdo bo minister. Če tega denarja ne dobimo, smo potopljeni za ne vem koliko časa.

Z ozirom na krizo pa se lahko zgodi, da dobite iz proračuna manj denarja.

Že lani so nam hoteli dati manj za plače, niso financirali okvar v hiši itn. To je vsekakor nevarno, nadaljnje zniževanje deleža za program bi pomenilo zniževanje umetniške ravni, za katero se tako borimo. Znižanje stroškov dela pa bo naš notranji problem. Mi imamo kar nekaj ljudi, ki bi lahko šli v pokoj, a tu nastaja paradoksalna situacija: če se človek ne upokoji po svoji volji, je odpravnina tako visoka, da je mi ne moremo plačati.

Koliko znaša odpravnina? Tri plače?

Da, če delavec prostovoljno odide. Če pa noče v pokoj, mu lahko odpovemo delovno razmerje iz poslovnega razloga, če ukinemo njegovo delovno mesto. V tem primeru je upravičen do odpravnine po formuli, ki znaša za zaposlenega z dvajsetletno delovno dobo v CD in z okoli 1500 evrov neto plače okoli 24.000 evrov.

Vsekakor takih odpravnin nismo sposobni plačati. Tako smo v položaju, da imajo ljudje pogoje za upokojitev, da so Cankarjevemu domu svoje dali in bi sedaj nekatere med njimi lahko pogrešali. Njihov odhod bi nam pomagal znižati stroške dela, a kolektivna pogodba zaradi visokih odpravnin to v bistvu onemogoča. Razumem njihovo vztrajanje na delovnem mestu, ker so pokojnine nižje od plač, toda tudi oni bodo morali razumeti, da se od njih kljub starosti pričakuje v kriznih časih celo večja delovna obremenitev. Jo bodo zmogli?

No, to je lepa prognoza za pokojninsko reformo, ki predpostavlja, da bomo delali do 65. leta, četudi je marsikdo že pri 60 obrabljen, in to ne le fizični delavci, ki se jih ves čas omenja. Medtem bo četa mladih pred vrati čakala na službo do srednjih let.

No, to imate prav, to z mladimi je druga plat te zgodbe.

Obstaja pa še tretja: če bodo ti vaši delavci odšli v pokoj, to mladim ne bo prav nič pomagalo, ker boste njihova delovna mesta zaprli.

V kontekstu zmanjševanja stroškov dela, o katerem ste me spraševali, je to res. Sodelavcem sem že povedal, naj računajo na dodatne obremenitve, ki jih bodo prevzeli od upokojenih, saj jim le tako lahko zagotovimo redne dohodke. A javnemu uslužbencu je zelo težko dati nove naloge, takoj se upre, navajen je rutine.

Ali se je obseg njihovega dela od začetka ali pa od uvedbe kapitalizma povečal ali je bil vedno enak?

Ta obseg se povečuje, predvsem na področju razvoja obiskovalcev, kulturne vzgoje, promocije, trženja. Tega je bilo prej veliko manj, zdaj pa je boj za sponzorje in za občinstvo veliko hujši.

Se je število zaposlenih v CD povečalo?

Ne. Do leta 1991 smo v nekem času imeli celo do 213 zaposlenih. Zdaj nas je 165.

Katero obdobje pa je bilo v finančnem smislu najbolj ugodno?

Zlato obdobje je trajalo kar dolgo, škripati je začelo po letu 2008.

Ob pripombah na račun vašega večnega direktorovanja, vaše monarhije, vam kritiki večinoma priznavajo, da ste sponzorski denar vedno znali pridobiti. Je to zasluga vaših generacijskih in prijateljskih povezav z direktorji velikih podjetij? Bo tu vašemu nasledniku spodletelo?

To, da so te povezave na osebni bazi, drži, ampak težav ne bo imel le tisti, ki bo prišel za menoj, že jaz jih imam, kljub osebnim znanstvom. Zlata doba sponzoriranja je začela tako zelo usihati, da smo danes vsi panični, kako naj zadržimo vsaj še kakšnega sponzorja. Zadnje žalostno pismo je prišlo iz NLB, ki je bila vsaj petnajst let naša sponzorska partnerica, enako iz SKB, pa iz Gorenja, ki nas je sponzoriralo od leta 1992, in številnih drugih podjetij in družb. Novega sponzorja je izredno težko dobiti, uprave gradijo okoli sebe takšen zid, da niti odgovora na pisma in prošnje ne dobiš.

No, to je del te naše nove vsesplošne neotesanosti, ko ljudje niti odzdravljajo ne več, kaj šele pozdravljajo.

Imate prav, a v tem je dejansko tudi odnos do kulture. V teh podjetjih enostavno ne razumejo več, da je sponzoriranje visoka oblika trženja njihovih produktov, skrb za njihovo javno podobo, in da gre tako in tako za denar, ki ga ima vsaka firma pripravljenega v te namene. Te mlade menedžerske strukture v kulturi ne vidijo več te vrednosti oziroma se je ne zavedajo tako, kot bi v civilizirani družbi pričakovali.

Bojim se, da je stvar še hujša, saj tudi humanitarnih in rekreativnih športnih dejavnosti ne podpirajo, kar pomeni, da sploh več ne razumejo, da ima gospodarstvo tudi družbeno vlogo, ne le ekonomske. Kdo pa so vaši največji sponzorji?

Med najzvestejšimi je Pivovarna Laško…

… o, toda tudi tej teče pivo v grlo, kajne?

… ja, a v dvajsetih letih niso niti enkrat zatajili. Drugi so Zavarovalnica Triglav, Mercator, Petrol, Krka, RIKO, BTC, Telekom, Mobitel… No, slednja sta se združila in upam, da to ne pomeni, da bo zdaj 1+1=1! Mobitel je na primer za filmski festival izredno pomemben sponzor, tako kot donatorka Tobačna Ljubljana ali donator Miro Senica za razstavo World Press Photo. Potem je tu vrsta manjših, Revoz, Porsche Slovenija - divizija Audi - to je tuja firma, ki podpre kakšne nemške projekte, in je na neki način, poleg Avta Triglav in Ericssona, svetla izjema, ker tuji lastniki praviloma za sponzoriranje niso navdušeni. To je tisto, o čemer ste govorili prej: ne čutijo se povezane s to družbo, so le izpostava neke druge, usmerjeni so le k dobičku. To se je lepo videlo pri Leku, ki nas je zapustil v trenutku, ko ga je kupil Sandoz. In še kdo drug tudi.

Kolikšen je sponzorski delež v CD zdaj, kolikšen je bil v najlepših časih?

Zdaj je med tremi in štirimi odstotki, bil pa je osemodstotni, seveda znotraj javne službe CD, ki ima letni proračun 8,5 milijona, medtem ko ima dejavnost na trgu 2,5 milijona proračuna.

Koliko se je obisk CD zmanjšal od zlatih let in ali je nastanek množice manjših odrov, od Kina Šiške do Španskih borcev, povzročil nov upad?

Novi kulturni "pogoni" nas resno še ne ogrožajo, s Kinom Šiška celo sodelujemo, tudi s Kinodvorom. Lani je bil obisk, merjen s prodajo vstopnic, manjši za dva odstotka od najuspešnejšega v letu 2008. Še vedno pa za en odstotek presega ciljno določenega v strategiji CD. Lani smo imeli na kulturno-umetniškem programu 360.000 obiskov, na kongresno-komercialnem pa 140.000 obiskov. Cene vstopnic so v glavnem nespremenjene že tri leta, marsikje pa smo jih celo znižali in uvedli dodatne abonmaje in popuste.

Katere tržne poti se najbolje obnesejo? Oglasov je vse manj, plakatov tudi…

Mi največ damo na kulturno vzgojo, letno imamo tristo do štiristo enot tega programa, to z ljubeznijo počne Barbara Rogelj, povezali smo se z Glasbeno mladino Slovenije, s Filharmonijo, radijskimi postajami, in iz tega dolgoročno pridobivamo občinstvo. Krizne razmere nas vedno bolj potiskajo v položaj, da bo treba vsaj del programa strukturno prilagoditi razmeram, ki vladajo na trgu povpraševanja po kulturnih dobrinah.

Že dvakrat ste bili kandidat za ministra, tudi v zadnji vladi, spodletelo vam je zaradi koalicijskih razrezov. Kaj bi naredili, če bi to postali?

Mislim, da je zadnja vlada zamudila veliko priložnost oziroma nalogo. Namesto da bi se takoj lotili posodobitve javnega kulturnega sektorja, so to zanemarili in niso z reformo niti začeli. V tem sektorju, na katerega je močno vezan nevladni sektor, bi bilo treba uvesti številne spremembe. Javni kulturni sektor je še naprej ujet v javni sektor države, za nas veljajo isti zakoni, kar je včasih absurdno - vrhunska operna pevka je izenačena z diplomiranim uslužbencem v kakšnem državnem uradu. Takoj po volitvah bi morali v kulturi odpovedati kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti, ki je totalni socialistični relikt, in se začeti pogajati o novih. Ne o eni, ampak o več pogodbah za različna področja, tudi za posamezne zavode, po evropski meri.

Toda te nove pogodbe bi gotovo pomenile manj pravic. Zakaj bi ravno v kulturi, ki je že tako in tako podplačana - vemo, da so tu plače nižje kot v drugih sektorjih - začeli s "klanjem", medtem ko bi ostali še naprej imeli ugodnosti?

Gotovo bi v enem delu to pomenilo manj pravic, saj v sedanji pogodbi na primer piše, da umetnik dela štiri ure, druge štiri pa se doma pripravlja. In pol ure ima za malico. Vrsta takih pravic bi gotovo odpadla, dan dopusta za hčerkino poroko, lepo vas prosim!

O, dopusti javnega sektorja - to so mokre sanje vseh, ki delamo v zasebnih podjetjih, še posebej pa onih samozaposlenih. Če bi v zdravstvu samo dopuste spravili na razumno mejo, bi bilo čakalnih vrst veliko manj. Koliko dopusta imate vi?

Sam ga imam 43 dni, a mi ga še nikoli ni uspelo porabiti. Če 43 dnem prištejete vikende in praznike, to znese pet mesecev, kar pomeni, da bi delal le sedem mesecev na leto. Tako ni mogoče opravljati dela.

Mimogrede, ali vas je tudi Janković vabil za kulturnega ministra? Z njim kot županom ste kar dobro sodelovali.

Osel gre enkrat na led, Rotovnik je šel dvakrat, tretjič ga ne bodo več videli. Kar pa zadeva moj odnos z Jankovićem, z njim sem dobro sodeloval, celo v njegovem strokovnem štabu sem bil, potem pa sva se razšla, ker ni prenesel moje kritike, da je akustika v Stožicah katastrofalna. No, zdaj mislim, da ga je jeza minila, a tudi kulturnega ministra, kot kaže, ne bo izbiral on. Zdaj bolj kaže na tisto, kar se je zdelo neverjetno: da bo ministrica za kulturo postala Ljudmila Novak.

Jezus Marija, mati božja, na pomoč! No, po tem, kar smo ta teden videli v parlamentu, je vse mogoče!

Točno to, nimajo čuta, da je treba resno in hitro delati, raje se izživljajo v popolnoma nepotrebnih konfliktih. In če me kaj v tej državi boli, je to, da poznam izjemne strokovnjake, znanstvenike, umetnike, izobražene ljudi, ki doma in zunaj nekaj pomenijo. Tu pa gledamo obraze, ki nimajo pojma!

Nekoč ste v šali rekli, da ste iz istospolne družine: potem ko so vam Nemci ustrelili očeta, je morala mama prevzeti vlogo očeta, teta je bila pa mama. Kaj torej menite o tem klerikalnem pogromu zoper otroke istospolnih partnerjev, rejniških družin in iz družin z le enim staršem?

Mislim, da je to nacionalna sramota brez primere, sramota za politiko, za ustavno sodišče, narod in našo podobo v svetu! Spet gremo nazaj, v srednji vek. Grozno žalosten sem, da živim v družbi, ki ni sposobna sprejeti nekih novih medčloveških odnosov. Tudi osebno sem prizadet, kot stric nečaka, ki je poročen s partnerjem in imata hčerko. To je čudovita punčka, v tej družini imajo čudovite odnose in čisto nič ni narobe! In zdaj naj jih ulica sramoti! To je grozno!

Verjetno je eden najhujših problemov ta, da ti hujskači ne poznajo enega samega homoseksualnega para, da kot papige ponavljajo sovražnosti, ne da bi sploh vedeli, o čem govorijo. Med tistimi, ki imamo istospolne prijatelje, sorodnike, znance, ni enega, ki bi zaznal kakšne anomalije. Kako lahko v 21. stoletju v to družbo znova vdira tovrstna sovražnost, ki jo podpihuje tudi Cerkev?

Ne znam vam odgovoriti drugače kot tako, da to koristi delu politike. Naščuvanim ljudem gotovo ne. Naj raje naredijo analizo stanja tragično propadlih "pravih" družin, v katerih otroci trpijo kot na križu, kjer so žene pretepene! In tudi to naj bi bila sveta oblika družine!

Boste danes v Mariboru na Štukljevem trgu na otvoritvi EPK? Ali jutri na Črnih maskah?

Na Črnih maskah bom, Črne maske so moja bolečina! Leta 2008 smo imeli v CD vse pripravljeno, da bi kot uvodni dogodek našega predsednikovanja EU in v letu medkulturnega dialoga ponudili Črne maske. Pa mi je politika rekla ne.

Minister Simoniti vam je rekel ne? Zakaj ne?

Da, on. Ni povedal, zakaj.

Končno je obnovljena tudi ljubljanska Opera. Ste zadovoljni?

Za to prenovo je šlo dvakrat preplačanih 43 milijonov evrov, poleg tega pa v skoraj petih letih še 40 milijonov evrov za plače kolektiva, ki je v tem času - ne po svoji krivdi - delal le 40 odstotkov delovnega časa. K temu je treba dodati še enormne zneske najemnin nadomestnih prostorov v tem času na šestih lokacijah - zdaj pa izračunajte, ali se ne bi izplačalo raje zgraditi nove opere, staro damo, ki bi lahko še služila do njene izgradnje, pa nato za manjše projekte prenoviti brez črnega kontejnerja na strehi.

Po mojem tudi nove ne bi potrebovali, saj za velike projekte lahko gredo še vedno k vam, v Gallusovo dvorano.

No, mi bomo pri velikih projektih z Opero nedvomno sodelovali tudi v prihodnje. Je pa res, da je Gallusova dvorana tako polna, da imamo z njeno zasedenostjo največ težav. Za letošnji začetek leta smo jo zasedli s koprodukcijo z Dramo, in sicer gre za Brechtovo dramo Ustavljivi vzpon Artura Uia.

Je predstava tako spektakelska, da potrebuje Gallusov oder?

Presenečeni boste, to je megaprojekt, gangsterji se z avtomobili vozijo po odru, to je kriminalka! In igralci so ozvočeni, tako da se bo slišalo po vsej dvorani. Ta tekst si je Brecht zamislil, ker je bil ogorčen nad Hitlerjevim vzponom. Zgodbo je prenesel med ameriške gangsterje, a danes se zdi, kot da je bil Brecht pred štirimi ali petimi leti v Sloveniji, da je tu živel in si je rekel: zdaj bom pa napisal eno gospodarsko dramo, o tajkunih, korupciji, provizijah, umorih. V tem tekstu je tako neverjetna aktualnost, da smo se v nekem trenutku vprašali, ali bi morali kaj izpustiti, da se ne bi kdo prepoznal! (smeh) Ne vem, kako bo režiser Eduard Miler to speljal!

In vi verjamete, da vam bo v prvem ciklu uspelo razprodati osem Gallusovih dvoran?

Upam! Težava je le v tem, da smo imeli zelo malo časa, saj smo lani načrtovali drugo predstavo, Vampirje, po scenariju Romana Polanskega, ki pa nam ni dovolil uprizoritve, in smo morali hitro najti nadomestilo. Jeseni gremo z Brechtom v Maribor, na EPK.

No, EPK je tudi vaša bolečina, bili ste v komisiji za izbor mesta in ste zelo nasprotovali izbiri Maribora. V komisiji je bil tudi Vladimir Rukavina, ki je nato projekt Kible, ki ga je koncipirala, prevzel in ga zavozil. Vi ste Rukavini zelo naklonjeni, kajne?

Glejte, jaz še vedno mislim, da bi bilo bolje, če bi projekt vodil on, v Narodnem domu.

Toda on je denar iz EPK pretakal v Narodni dom za festival Lent in za Festival Maribor!

To je počel vizionarsko v tem smislu, da je hotel v tistih letih pripraviti nekaj fundamentalnih velikih projektov za EPK.

Gospod Rotovnik, lepo vas prosim, če človek, ki je odgovoren za EPK, preden je sploh sestavljen program, največ denarja nameni "svojim" projektom, se temu prav po kmečko reče zloraba. Če bi zmagala Ljubljana, bi vi torej vsa leta "vizionarsko krepili" CD in Festival Ljubljana, novi projekti in mali producenti pa naj v zadnjem trenutku z nekaj novci nekaj spacajo?

Vseeno je po mojem mnenju škoda, da tega niso pustili Narodnemu domu, tam bi lahko bila dva ločena računa, dve ekipi, tako pa so ustanovili nov zavod, ki požre ogromno denarja, trenutno je tam okoli sto ljudi, in za katerega že govorijo, da bo ostal, ko bo EPK končan, kot zavod za promocijo slovenske kulture v tujini. Ko to slišim, pa znorim! Novi socialistični ZAMTES! Uslužbenci se bodo vozili po svetu in iskali teatre! Kot da ni popolnoma jasno, da to lahko počno le ljudje iz žive produkcije, ki imajo v tujini napeljane stike, a za to nimajo denarja.

Tako bomo torej imeli še en javni zavod, kjer bodo mnogi ostali v službi, brez vsakega pametnega dela oziroma resnega koncepta in potrebe. Enako kot je ministrica Širca tik pred svojim odstopom ustanovila nacionalni zavod Center za sodobno plesno umetnost brez programske strategije in elaborata o ekonomski upravičenosti oziroma perspektivi s kar tremi direktorji, brez obvezne visokošolske izobrazbe! Obetajo jim tudi novo dvorano, medtem ko je dvoran po Ljubljani zdaj dovolj, obnovljena opera pa ima štiri ali pet kraljevskih vadbenih prostorov, kjer bi lahko mirno vadili tudi plesalci nevladnega sektorja.

Za znoreti pa je tudi dejstvo, da je najbolj podprt projekt EPK - z 1,2 milijona evri! - ptujsko kurentovanje. Ki že desetletja brezhibno izvaja svojo etnološko turistično funkcijo. In da je med desetimi najbolj podprtimi projekti še Festival Pika, pa Poezija in vino, kjer gre za konflikt interesov programskega vodje, Mitje Čandra, vse to kaže na popolnoma amatersko razumevanje projekta in sodobne kulture.

(zelo potrto) Torej, ja, jaz sem zadnjič v Mariboru na javni razpravi povedal, da toliko, kot bo dobilo kurentovanje in pustovanje, ima CD od ministrstva denarja za neposredne programske stroške za eno leto za program, ki vključuje 1200 prireditev. Tomaž Pandur pa je s finančno podporo MK in EPK z več kot 110.000 evri financiral redni program zagrebškega gledališča HNK. Da o norem načrtu za njegovo zasebno, vendar z javnim denarjem zgrajeno gledališče sploh ne govorimo!

Zato pravim: če jim Rukavina ni bil všeč, zakaj niso projekta pravočasno dali Simonu Kardumu, ki je sodeloval že pri konceptu?

Ker ni bil Mariborčan. Saj veste, kaj v Mariboru šteje.

Ja, saj to! Vse je šlo narobe, dobesedno amatersko s kadrovskimi, organizacijskimi pripravami. V nekem trenutku se je celo sicer dober diplomat Ivo Vajgl znašel na čelu strokovnega organa za pripravo programa EPK. Neverjetno! Prepotentno! A zdaj se že on spozna na kulturo? Čander je prišel zelo pozno, a je vsaj na programskem delu naredil nekaj dobrih stvari.

Ker je dal vašega Brechta v program, je prav, da do njega javno niste kritični.

Ne, ne zato! Vrsta stvari bo v programu EPK res dobrih.

Upajmo. Že ta teden je v programu EKP predavanje nadškofa Antona Stresa.

Tega pa nisem vedel. Vsekakor se tako velikega projekta, potem ko je bilo zamujenega toliko časa, v tako kratkem času ne da narediti v vseh podrobnostih. Celo tako bom rekel: tako velikega denarja, kot je na voljo za program EPK, v tako kratkem času jaz ne bi znal zapraviti.

Joj, to pa je edina stvar, ki naj vas prav nič ne skrbi, vsaj to bodo gotovo znali!