Tudi kot funkcionarja ga krasijo ambicioznost, volja, strast, strokovnost, inteligenca in svoj prav. Podobne vrline, ki so ga krasile kot igralca oziroma vodjo, ki je ob tem, da je zabijal gole, znal tudi dvigniti soigralce. Kot na primer na tisti tekmi proti Hrvaški v Zagrebu, ki se je končala z 1:1 (v povratni nas je pokopal Dado Pršo). Ko so naši sosedje povedli in so pesimisti v hipu obupali, je Zahovič na sredino terena postavil žogo, se obrnil proti potrtim soigralcem, ki so stali okoli zarisanega kroga, ter jim serviral hiter motivacijski nagovor. Sledilo je izenačenje. Nepozaben prizor, ki o človeku morda pove celo več kot vsi goli, ki jih je dal. Je pač tip, ki se ne predaja in ki ga ne zapušča volja.

Ste pred časom, ko se je menjalo selektorja nogometne reprezentance, vsaj za trenutek pomislili, da bi to postali vi?

Ne. Selektorja izbere predsednik nogometne zveze. To torej ni v moji domeni.

Pa vendar, imate morda kako intimno voditeljsko željo?

Z delom in položajem v svojem klubu sem zelo zadovoljen, poleg tega pa, še enkrat ponavljam, morajo najprej drugi priti na to idejo, da bi se sploh lahko sam odločal.

Sprašujem, ker verjetno neprestano razmišljate o nogometu.

Seveda, tako kot zdravnik stalno razmišlja o svojem poklicu. To je moje delo. Za to smo plačani.

Ste poskusili kdaj dešifrirati igro Barcelone?

Ne gledam Barcelone. Ni mi všeč.

Zakaj?

Ker sem od nekdaj navijač Reala.

Kateri dejavniki so odločili temu v prid?

Vsak otrok, ko začne spremljati kak šport, si izbere klub, ki mu je v tistem trenutku najbolj po volji in okusu. Morda mu to vcepijo tudi doma. Real je zame vedno Real, tu ni dileme.

Ste letnik '71, kar pomeni, da ste nogomet spremljali v osemdesetih, takrat pa so bolj kot Real blesteli in navduševali Angleži.

Tako kot sem rekel, si v vsaki državi najdeš ekipo, ki se ti zdi primerna. Je pa res, da ko sem kasneje igral v Španiji oziroma na Portugalskem in sem imel priložnost, da sem vsakih 14 dni hodil na tekme Reala, saj je med Lizbono in Madridom vsega 45 minut leta, prav tako pa sem lahko Real občutil tudi kot igralec, videl, da se nisem zmotil.

Kaj pa menite o Realovi favoriziranosti iz časov generala Franca? Ta klub se povezuje s fašizmom, z rojalizmom.

Pustimo, kaj je bilo. Franco in te zadeve me ne zanimajo. Zanima me veličina kluba, pomembnost inštitucije, strast njegovih navijačev, ki se jih ne da primerjati z Barceloninimi. No, v Sloveniji je to drugače. Večina navija za Barcelono, ker so bili prvi šolski izleti na Costa Bravo in niti ni bilo direktne povezave z Madridom. Vsem tem ljudem želim, da obiščejo Madrid. Razlika je kot med trgovino s kitajskimi izdelki in Bossovo trgovino.

Ste povsem prepričani, da ta na izletih na Costa Bravo temelječa teza drži?

Definitivno. Na vse šolske izlete se je šlo tja. V vsakem primeru pa vztrajam pri svojem. Tudi ko sem igral proti Realu, sem videl, da so to gospodje v kopačkah, za Barcelonine nogometaše pa nisem prepričan, pa bom kak detajl zadržal tudi zase.

No, ponuja se tudi razlaga, da ljudje radi navijamo za šibkejše.

Da, sploh v Sloveniji, kjer vedno navijamo za mučenike, nikoli pa za boljše oziroma za tiste, ki so jih naredili za mučenike. To je naša mentaliteta.

Zlatko Zahovič pa s tem nima težav?

Ne. Če so dobri, so dobri. Če so najboljši, so najboljši.

Včasih imam občutek, da menite, da vsi v Ljubljani navijamo za Barcelono.

Ne samo v Ljubljani. V Sloveniji nasploh. To je ta mentaliteta, da je treba navijati za mučenika. A zakaj ne navijati za najboljše, če so pa najboljši? Po vsem. Po organizaciji, po stadionu, po rezultatski zgodovini. To je tako, kot če si meščan Madrida, pa navijaš za Getafe. Ali če si meščan Barcelone, pa navijaš za Espanyol. Zakaj bi navijal za drugega? Zakaj bi bili vedno drugi, če gre pa lestvica od prvega mesta navzdol.

Ta priljubljenost navijanja za šibkejšega je res zanimivo vprašanje. Si jo razlagate še kako širše?

Ob vsem spoštovanju do Slovenije oziroma do njene zgodovine, a verjetno gre za neko podzavest, ki se je izoblikovala prav skozi to zgodovino.

Se pravi podzavestno na strani bratov tlačanov. Ok. Lahko izvemo kaj več o Zlatku Zahoviču? Kdo so vaši starši?

Starši so seveda oče in mama. O svojih zasebnih zadevah nikoli ne govorim. Moj način življenja je bil in bo vedno takšen, da ločujem zasebno od javnega. Nikdar in nikjer nisem odpiral vrat svojega doma. Ne na Portugalskem ne v Španiji.

Ni še bilo novinarja pri vaših starših?

Ne, in oni jih ne bi sprejeli, ker se tudi sami teh stvari zavedajo na podoben način.

Ste prvi nogometaš v družini?

Da, prvi nogometaš sem. Pred menoj jih v moji družini ni bilo.

In prvi šahist?

No, šah je bil velika kultura in tradicija osnovne šole bratov Polančič. Šah sem začel igrati v šolskem krožku. Bili smo zelo uspešni. Šola je bila državni prvak v bivši državi. Ta igra me je vedno privlačila, žal pa za šah nimam dovolj časa.

Od katerega leta živite od nogometa?

Od prve profesionalne pogodbe pri 18 letih, ki sem jo podpisal za Partizan.

Tam ste igrali skupaj z Džonijem Novakom?

In z Darkom Milaničem.

Se z Džonijem še kdaj slišita?

Ne.

Mar nista bila nekoč velika prijatelja?

Ne bi rekel ravno prijatelja. Z njegovo družino, ki jo zelo cenim in spoštujem, sem preživel veliko časa. Glede na to, da se ne slišiva, bi izkoristil to priložnost, da ga pozdravim.

Zelo ste branili selektorja Keka, čeprav se mi je zdela igra, ki so jo igrali njegovi izbranci, v primerjavi z igro, ki jo je igrala vaša generacija, dolgočasna. Vaša generacija je igrala vznemirljivo, medtem ko sem imel pri Kekovih izbrancih občutek, kot da se bojijo napak, driblanja, da so bolj izpolnjevalci nalog, da ne rečem birokrati.

Vsak čas ima svoje heroje, svoje načine igranja. Način igre napreduje iz dneva v dan, kaj šele iz leta v leto. Poleg tega pa z obrambo Keka spet pridemo do dileme med Barcelono in Realom. Ko braniš Keka, braniš uspešne ljudi. Slovenski prostor rad požira uspešne ljudi, in to ni prav.

Zakaj je potem Real odpustil trenerja Del Bosqua, čeprav je v svojem času igral bistveno bolj uspešen nogomet od dandanašnje ekipe, menda zgolj estetsko pregrd za Realove apetite?

Moramo vedeti, da v Realu dobiš vse, kar si želiš, pri nas pa si ustvariš. V preteklosti so nekateri naši trenerji hodili v kamp Barcelone, da bi se kaj naučili. Tam se nimaš česa naučiti. Pojdi se učit v drugo italijansko ligo. Ko imajo v Barci ali v Realu problem, kupijo novega igralca. Razlika je torej, ali igralski mozaik delaš z denarjem ali pa s trdim delom, s tem da ne pravim, da ne gre za delo. Kajti če Messi reče trenerju "dober dan", je lahko trener zelo zadovoljen. Opravka imaš z velikimi egi.

Super, da ste omenili Messija. Še vedno teče debata o tem, kdo je boljši, Messi ali Ronaldo, kar mi je sicer povsem nedoumljivo, saj so zadeve po mojem preveč evidentne. Messi torej. Kakšno je vaše mnenje?

Preprosto. Ronaldo je v prednosti, ker igra v večjem klubu, ima lepši dres, boljše navijače, močnejši marketing. Če ju primerjamo kot nogometaša, premore Ronaldo večjo raznovrstnost, ima pa Messi tisto levo nogo, s katero naredi vse. No, če rečem malo za šalo, malo zares, je pa tako, da Messi ni ravno faca. Nogometaš mora vendarle biti malce večja faca. Malo lepši mora biti.

Očitno imava različen okus za fante?

Itak morajo to povedati punce.

Ok, kdo je potemtakem največji fuzbalski facon?

Definitivno Ronaldo.

Kaj pa z območja bivše Jugoslavije?

Mijatović in Boban sta daleč pred vsemi po vseh segmentih življenja, ki so pomembni v svetu nogometa, ki je precej podoben Hollywoodu. Tisto o Messiju sem resda obrnil malce na hec, vendar pa je vse to zelo pomembno.

Rekel bi, da nogomet kot šport terja dokaj normalnega osebka, ne predimenzioniranega, sredinsko postavo, raje manjšega kot večjega. Zakaj manekenke in lepotice tako padajo na nogometaše?

Če pustimo ob strani marketing, zunanji videz, ki je prav tako pomemben, bi rekel, da imajo punce rade močan ego, nogometaš brez močnega ega pa ne more uspeti. Tako kot filmski igralec ne. Se pravi, da so to ljudje, ki so po duši umetniki.

V tem pogledu veljate za velikega kalibra. O vas kroži zgodba, da ste edini igralec Olympiakosa, ki je doživel sprejem tako ob prihodu kot ob odhodu. Menda so bili Grki zaradi vas popolnoma razjarjeni. S čim ste jih tako razjezili?

Prišel sem kot eden najboljših evropskih igralcev in eden najboljših strelcev lige prvakov. Šlo je za poslovno zgodbo. In v nogometu ne moreš priti v tak konflikt zaradi ega, temveč zgolj zaradi denarja. In zgodba se je končala zelo poslovno.

Pa so bili ljudje zares na letališču tudi ob vašem odhodu?

Ne, to je izmišljotina.

Z Mariborom ste končali ligo Evropa, moj osnovni vtis pa je, da vaši konkurenti sicer niso bili tehnično boljši, so pa premogli večjo energijo in moč. Dobil sem vtis, da so vam nasprotniki, ko so se odločili napasti na vso moč, dali gol.

No, kot sva že rekla, gre za ego in samozavest. In po mojem se je izkazalo predvsem to. Če imaš finančno mirnost Birminghama ali Bruggea, imaš tudi ego. Oni se v to ligo niso prišli promovirat, ampak so jo prišli odigrat karseda mirno.

Tudi starejše postave od vas so imeli. V njihovih vrstah ni bilo 19-letnikov, medtem ko vi v svojih vrstah nimate 30-letnika.

Tudi to. A predvsem imajo vsako leto zagotovljen proračun, imajo igralce, ki se počutijo finančno stabilne, to pa vpliva na ego. In našim manjka ravno to. Za to, da kot igralec prideš do nivoja, kot ga dosegajo Brugge, Braga ali Birmingham, moraš skozi sito in rešeto, kar je krvavo delo. Ni tako enostavno. Nogomet ima drugačna pravila kot drugi športi. Denar je zelo pomemben.

Koliko si je ekipa povečala ceno s sodelovanjem v ligi Evropa?

Predvsem si je klub izboljšal pozicijo v smislu blagovne znamke. V današnjih časih se je o cenah neugodno pogovarjati. Dandanes ni prestopov izpod 25 ali 30 milijonov evrov. Za nas male klube, ki poslujemo v okvirjih dveh ali treh milijonov, ni denarja. Denar je samo za velike prestope in samo za velike klube. Poglejte transferje zadnjih dveh let. Samo velik denar kroži, malega pa ni. In tako je povsod, ne samo v nogometu. Veliki imajo vedno več, mali pa vedno manj, in slejkoprej bo moralo počiti, kajti mi mali smo v večini. Brez radikalnih sprememb ali upora ne bo šlo.

Verjamete v revolucijo, v radikalne spremembe?

Ne želim si jih, vendar pa ne vem, kako bi se lahko drugače razpletlo. Ne moreš biti konkurenčen s tremi milijoni. Lahko si entuziast, vendar pa vse do neke meje.

Kakšna je cena vstopnice v Mariboru?

Za domače tekme je 10 evrov, za mednarodne pa 25 evrov, kar je smešno malo, vendar pa je takšna kupna moč. In stadiona nam ni uspelo vedno razprodati. Kriza se je poznala. Vseeno smo zelo zadovoljni in naše sodelovanje v ligi Evropa ocenjujem kot zelo uspešno. Če ne bi bilo gospodarske krize, bi lahko s prodajo igralcev dobili kakih pet milijonov, tako pa ne.

Po drugi strani se ne spomnim, da bi bila državna derbija med Olimpijo in Mariborom kdaj tako zanimiva in vznemirljiva, kot sta bila letos.

Bili sta fantastični tekmi, primerljivi z derbiji v sleherni državi. Okoli tekem se je razvilo tudi ogromno polemik, ki so sestavni del nogometa, folklore, ki je prav tako pomembna. S tem smo lahko zadovoljni, ker gre za dokaz, da nekdo nekaj dela, kar morda nekomu ni všeč, vendar pa na to folkloro, ki zagotovo na stadion pritegne nekaj tisoč ljudi več, ne smemo gledati osebno. Nekaj tisoč ljudi več pomeni toliko več prodanih pijač in drugih uslug. Sploh ker nogomet v tej državi ni prioriteten šport.

Kako to mislite?

Nimamo nobenih oddaj na TV, država ne vlaga v nogomet, v infrastrukturo.

Ampak saj se je zadnjič na predvolilni konvenciji SDS v Mariboru gospod Zver na odru festivalne dvorane pohvalil, da je osebno priskrbel državni denar za prenovljeni mariborski stadion.

Glede na to, da je bil takrat minister za šport, bi lahko gospod Zver ravnal tudi drugače. NK Maribor in navijači smo mu hvaležni za prenovo Ljudskega vrta.

Da, ta denar bi se lahko prekanaliziralo tudi v kak drug projekt?

Vsaka občina bi morala imeti športni center. Mi imamo tristo otrok, ki niso na ulici. Če greste na avstrijsko Štajersko, boste videli, da imajo tam na račun države silne športne centre, z urejeno prehrano, s šolami in podobnim. Nogomet je specifičen. Premore množične idole. Slovenska liga vsak teden na stadion privabi tri tisoč in nekaj gledalcev. Mediji sicer pravijo, da je to malo, vendar pa vas vprašam, kateri šport še doseže toliko gledalcev. Če tega ne podpiraš, ne podpiraš nečesa, kar je osnovna ekonomija. Sturm Graz ima na vsaki tekmi deset tisoč gledalcev. Dajmo ljudem priložnost, da zaslužijo.

No ja, v zadnjih dvajsetih letih se je pogled na nogomet v Sloveniji spremenil. Nekoč je veljalo, da je Slovenec bolj smučar, nogomet pa da zanima tako imenovane Neslovence.

Da, zadeve se spreminjajo. Nekoč je šlo pa za pranje možganov, kar je bilo smešno, kajti Beckenbauer ni bil Bosanec, prav tako ne George Best, in še bi lahko naštevali. Jaz menim, da je Beckenbauer Nemec. Če si v Sloveniji kakorkoli drugačen, si takoj revolucionar in hudič, ki ga je treba odstraniti.

Se lahko dotakneva košarke?

Seveda, z veseljem, kajti košarko imam zelo rad.

Kako vidite vsa ta dogajanja okoli Maljkovića?

Maljković ni problem. Če ti najboljši igralci odpovejo sodelovanje v reprezentanci in se ti to stalno dogaja, potem ni problem Maljković. V nogometu si ne morem predstavljati, da bi sedem igralcev odpovedalo sodelovanje v reprezentanci.

Saša Vujačić je Mariborčan. Ga poznate?

Seveda. Vujačić je Mariborčan in velika viola.

V vsakem primeru je to igralec, ki bi skorajda moral igrati za reprezentanco, pa ne igra. Kako si razlagate te košarkarske zdrahe?

Moramo razumeti, da je to malce drugačen fant, pri nas pa če nisi naštancan kot po tekočem traku, si že skorajda goden za odpis. Sedaj si pa zamislite, da Šarapova pride na evropsko prvenstvo. Bilo bi dobro, ne? Samo da bi bila tu. No, sedaj bo to malce težje, kajti ko ego užališ enkrat ali dvakrat, so problemi lahko nepopravljivi.

Vendarle kaže, da se zadeve mehčajo.

Ne vem. Upam, da se. Nekaj mora biti hudo narobe, da ti fantje ne igrajo. V organizaciji mora biti nekaj hudo narobe.

Naj vas v tem kontekstu vprašam nekaj v zvezi z vašim sporom s Katancem. Moj vtis je, da ste bili tudi vi tedaj užaljeni, in sicer, da ste dobili občutek, kot da vam Katanec ni več priznaval soavtorstva pesmi z naslovom nogometna reprezentanca. Kajti resnici na ljubo ste bili v tisti ekipi več kot zgolj igralec. Bili ste tudi motivator, sokreator ekipe. In težave so po mojem nastopile, ko vam je selektor vzel ta dodatni primat oziroma vas zreduciral zgolj na igralca. Kako blizu sem?

Definitivno. Popolnoma se strinjam s tem, da je bila zgodba atipična, vendar pa tudi v vseh drugih okoljih, v Realu na primer, če Ronaldo reče kaj Mourinhu, ta to upošteva.

Bolj se mi zdi, da ima glavno besedo marketinški oddelek kluba?

Naj vam povem zgodbo iz Valencie, zgodbo o tem, da mora trener vedno spoštovati hierarhijo, ki se v slačilnici vzpostavi med igralci. Šlo je za spor med Hectorjem Cuperjem, ki je bil izreden trener in silen ego, in Mendieto, ki je bil nesporen šef ekipe. Cuper je rekel, da se gre v karanteno zjutraj, Mendieta pa je dejal, da pač nihče ne bo šel v karanteno zjutraj, ampak šele zvečer, pred tem pa da zahteva opravičilo trenerja. Dobil je oboje in v karanteno smo šli zvečer. Zgodba je šla naprej in prišli smo v finale lige prvakov. Če bi Cuper tedaj reagiral, bi se zgodba končala. In takšnih zgodb je v vseh klubih obilo. Ve se, kdo je trener, kdo pa igralec. Zakaj bi uspešno zgodbo rušil s posredovanjem.

Zdi se mi, da imajo košarkarji podobne probleme, kot sta jih imela vidva s Katancem. Gre za nekaj prav specifično slovenskega. Ta smisel za destruktivno dokazovanje samega sebe.

Vodenje ljudi je zelo pomembno. Bolj ko si uspešen v kolektivnem športu, boljše igralce imaš, boljši ko so igralci, večji egi so. In to je treba voditi. Lahko kupiš igralca za sto milijonov, vendar pa ga je treba znati voditi. In tukaj se ločijo mali od velikih trenerjev. Čeprav danes, ko gledam na te stvari, nikomur več ničesar ne zamerim. Kar je bilo, je bilo. In spet bi lahko sodeloval s Srečkom. Zakaj pa ne? Ve se, kdo kaj dela. Profesionalci smo. Zakaj Srečko Katanec ne bi bil trener Maribora? Ne vidim razloga, zakaj ne.

Ne bi ga omenjal po imenu, gre pa za košarkarja, ki je bil v javnosti zaradi svojega vedenja zunaj terena označen za blago asocialnega oziroma celo neumnega, na ta račun pa se je spregledovalo, da gre za igralca, ki ga na terenu krasi izrazita igralska inteligenca. Naša javnost ima silno sposobnost tovrstnega rezimiranja, ki pa je neučinkovito.

Vsi radi gledamo Ronalda ali Messija, se jima čudimo in ju malikujemo, vendar pa bi bila, če bi fanta igrala v Sloveniji, hitro oklicana za lenuha. Messi trenira z odvezanimi kopačkami, in če bi ga tukaj videli, bi ga odpisali. Ne upošteva pa se, da fant trenira v glavi, da ima stalno vklopljene možgane, da stalno preigrava situacije. V glavi je večji od drugih, in za to pri nas ni razumevanja.

V kakšni meri ste povezani s stranko SDS?

V nobeni.

Torej ste jih zgolj uporabili za rušenje Rudija Zavrla?

Ko je bil gospod premier Rop v Lizboni, sem šel na ambasado, ko nas je na sprejem povabil gospod Milan Kučan, sem šel na sprejem, ko sem šel s prijateljem in sodelavcem, ki je član stranke SDS, v Koper, sem se tam spoznal z Janezom Janšo. To, da lahko pozdravim premierja države, se mi zdi privilegij. Kdo pa sem jaz, da ne bom pozdravil premierja? Dolga leta se poznam tudi z gospodom Jankovićem, ki ga prav tako zelo cenim in imam o njem vrhunsko mnenje. Vendar pa nikoli nisem bil v nobeni stranki.

Samo Zavrla ste hoteli zrušiti?

Bil sem na Portugalskem, bilo mi je dolgčas, pa smo se šli pohecat. In to je to. Zakaj bi ga podprl, če je on mene zajebaval!? Na koncu je izpadlo, da se mu je prvič začel majati stolček. Še vedno ga pozdravim s "kako ste, gospod predsednik". To čudno deljenje na levo ali desno v Sloveniji je norija. Ta, ki ne izrazi spoštovanja premierju, je skrajen čudak. Nikdar nisem bil član nobene stranke, seveda pa hodim na volitvah.

Maribor je zanimivo odreagiral na Jankovića. Dobil je solidno podporo. Kaj je Mariborčan prepoznal v Jankoviću?

To bi morali vprašati njih. Sam bi šel predaleč. Drugim v glavo ne vidim. Verjetno so prepoznali kakšne kvalitete. Mi kot NK Maribor se nismo izpostavljali, s tem, kar se dogaja na tribunah, pa se ne mislim obremenjevati.

No, ko vodiš klub, imaš vendarle opravka z navijaškimi emocijami, ki so dostikrat sprevržene, išče se uteha v agresiji in podobnem, nogometni delavci pa pred tekmami vendarle "pumpate" atmosfero.

To je spet tema zgolj v Sloveniji. Imamo enega najbolj mirnih derbijev. Sploh se pa to pumpanje dogaja povsod drugod. Pumpanje je srž biznisa. Pumpajo tudi mediji, politika, religija.

Seveda, točno to.

Da, vendar pa se po tekmah govori predvsem o igri, o priložnostih, o lepem.