Italija danes doživlja trenutek, ki so ga vsi pričakovali, zdelo pa se je, da se nikoli ne bo zgodil. Silvio Berlusconi je odšel, nadomestil ga je Mario Monti, ki je popolna neznanka. Kaj se vam je skozi oči urednika provincialnega katoliškega časopisa zgodilo v Italiji?

Morda je najlepši pogled na to danes zjutraj ponudil naključni obiskovalec bara Pace, kjer se nasproti Katoliške knjigarne v Gorici zjutraj vsi dobimo. Mi, ki smo za levo sredino, sedimo skupaj z desničarji. Navsezgodaj kričimo, gospa Sonja pa pravi, da nas ne more več prenašati, ker ves čas politiziramo. Danes zjutraj smo bili vsi nestrpni, kaj bo. Mario Monti bi moral do enajstih sporočiti, katere ministre si je izbral. Želel si je široko politično reprezentacijo, da bi lahko kaj naredil. Kolega iz Rima mi je sporočil, da mu ni uspelo najti dogovora in da v vladi ne bo imel niti enega politika. Bomo videli. No, pa reče možakar v baru: "Italiji ni težko vladati, popolnoma nesmiselno je sploh poskusiti vladati." To se nam je zgodilo.

Bodite malo bolj stvarni.

Prav. Kaj se je zgodilo? Citiral bom politika, ki mi je zelo pri srcu. Cinik je, in to je včasih dobro. Je brat našega pokojnega senatorja Darka Bratine. Ivan Bratina je Slovenec, ki je bil komunist in deželni poslanec. Ko se mi je nekega dne zazdelo, da ne moremo prenesti še več krize in še več škandalov Berlusconija, sem mu rekel: "Daj, razloži mi, kaj je to?"

Rekel je: "Veš, tisti, ki so Berlusconija volili, so slabši, kot je on."

To me je zelo prizadelo. A imel je prav. Berlusconi je poosebljal en cel družbeni razred. Ključni problem Italije je sistemska davčna nepokorščina. V Italiji je pet dežel, kjer ni države: Sicilija, Basilicata, Puglia, Lazio in Kalabrija. Država tam ne obstaja. Plačevanje davkov? Za božjo voljo, kako boš plačeval davke, kjer ni države? Ko govorijo o davčnih utajah, govorijo o takih cifrah, da se ti zvrti v glavi. Berlusconi je izogibanje davkom prenesel na vso državo. Zaradi tega je Italija zadolžena za 120 odstotkov. Slovenija je za 40.

To ni nov fenomen. Kaj se je tako dramatičnega zgodilo pod Belusconijem?

V Italiji vlada tisti, ki dobi sredino. Od leta '45 naprej je v Italiji petdeset let vladala Krščanska demokracija. Takrat v baru nisi našel človeka, ki bi rekel, da je volil za krščansko demokracijo. Isto je bilo z Berlusconijem. Nihče ga ni volil, a vendar so ga vsi izvolili. Eden njegovih mitičnih predhodnikov, Giulio Andreotti, je bil genij. V časih pred globalizacijo je znal dobiti sredinske glasove na preprost način. Vedel je, da bo dobil glasove srednjega sloja volilcev, če jim bo dal državne službe. In jim jih je dajal. Volilci so bili njegovi klienti, dobili so državne službe. Od 7 do 13 milijonov Italijanov je delalo v državnih službah na ravni države, pokrajin in občin. Jasno, da so vsi volili Krščansko demokracijo, ker jim je zagotavljala udobno življenje. Berlusconi ni mogel več računati, da bo širil državne zaposlitve, ker je zmanjkalo prostora.

Kaj pa je naredil?

Igral se je z davki. Zmanjšal je davčni pritisk na svoje volilce. Celi družbeni sloji niso plačevali davkov, država pa jih ni preganjala. Obrtniki so bili njegova prva baza. V Furlaniji je vas Terzo pri Ogleju. Tam onemiš, ko vidiš, kakšne vile imajo električarji in vodovodarji. Grozno je! Če ga pokličeš v hišo, ti gre pol plače. Plačaš na črno. Nihče zares ne pregleda njihovih računov ali se vpraša, od kod njihovo blagostanje. Med njimi je Berlusconi dobil volilce. V zadnjih desetih letih so bile davčne utaje velikanske. Berlusconi je bil v tem konsistenten in je skrbel tudi za svoje interese. Do konca ni hotel obdavčiti bogatašev. Veliko pa je bilo treba trošiti. Zato je denarja zmanjkalo.

Ampak Berlusconi ni vladal sam. Zakone je sprejemal parlament.

Tam pa je imel večino. Povedati je treba, da takih smeti, kot jih imamo sedaj v parlamentu, v vsej zgodovini Italije še nismo imeli. Na obeh straneh političnega spektra. Vodja opozicije Massimo D’Alema je imel možnost ustaviti Berlusconija ob zakonu o televizijskih monopolih. A je dal raje na stranski tir Romana Prodija in spustil Berlusconija naprej. Še danes ni razumljivo, zakaj. Nedorasli so razmeram. Jezik, ki ga uporabljajo v parlamentu, je poln evfemizmov. Za sedanje stanje uporabljajo angleški izraz default. Vsi govorijo o nevarnosti defaulta, ki je angleški izraz iz terminologije mednarodnih finančnih organizacij. Vprašal sem ženo, ki je ekonomistka in uči statistiko na fakulteti v Trstu: "Kaj je to default?" Kaj ta beseda pomeni v italijanščini?

"Bankrot," mi je odgovorila. "Država ne more več odplačevati obresti na svoje kredite." To je bankrot. Stečaj. Fallimento. A te besede ne boš nikoli slišal po televiziji. Še zdaj govorijo o defaultu, kot da nas je doletelo nekaj iz anglosaksonskega sveta. Zveni skoraj ugledno. Če hočeš razumeti politično govorico za ključne fenomene naše družbe, moraš gledati v slovar.

Imamo čudovite izraze za propad tekstilne industrije. "Preselitev." "Prerazporeditev produkcije." To pomeni, da so tovarnarji zaprli obrate v Italiji in šli iz države. Najprej v Romunijo, nato v Moldavijo in potem naprej do Kitajske.

Tukaj v bližini je zelo znana tovarna "čevljev, ki dihajo". Čevlje prodajajo po vsem svetu. V Benečijo sem šel pogledat, kakšna je videti uspešna moderna tovarna čevljev. Poklical sem kolega v Treviso, kjer imajo tovarno, pa mi je rekel: "Pa saj ne boš nič videl." A sem šel vseeno. Videl sem nizko kockasto stavbo, v kateri je delalo morda trideset ali štirideset ljudi. Vsi lepo oblečeni, noter me pa niso spustili. To je italijanska znamka, ki prodaja po vsem svetu. Vse proizvede v nekje tujini.

Armani, Prada, Valentino in drugi prvo linijo oblačil, torej moške obleke, ki stanejo od 3000 evrov navzgor, šivajo v Egiptu, pri šiviljah, ki zaslužijo 24 centov na uro. Blago jih ne stane več kot 50 evrov. Kdo dobi razliko? Kam gre? Lastniki imajo račune na Kajmanskih otokih in drugod. Italija tudi tega denarja ne vidi. Nastradajo tisti, ki so ostali tu. Svet se je z globalizacijo popolnoma spremenil, politika pa mu je skrajno nedorasla, skrbi predvsem za svoje interese. Berlusconi je v oba doma parlamenta na svojih listah pripeljal 76 svojih odvetnikov. Vsi so na njegovi zasebni plačilni listi, postali pa so poslanci in senatorji. Pravijo, da popolnoma legalno na odprtih volitvah. A za koga delajo, ko pišejo zakonodajo? Po rezultatih sodeč je še kar očitno. Berlusconi je v desetih letih, ko je bil na položaju in vodil državo, podeseteril svoje premoženje. Ali je genij ali pa je posloval v posebej ugodnih okoliščinah. Podobno je, kot če greva z avtom od Benetk do Milana: 350 kilometrov, omejitev 130 kilometrov na uro. Če prideva tja v uri in pol, je vseeno, ali trdiva, da nisva prekoračila omejitve. Dejstvo je, da sva jo, ali pa znava leteti.

Na volitvah pač odločajo volilci. Zakaj so to tolerirali?

Italijanski volilni zakon je napisan tako, da pet ali šest oseb odloča o tem, kdo bo v parlamentu. Ne moreš voliti posameznika, za katerega misliš, da bi morda ustrezal tvojim potrebam. Glasuješ za celo listo, ki jo sestavi predsednik stranke skupaj s svojimi najožjimi sodelavci.

Ampak Italija ima enega bolj živahnih tiskov na svetu. Kaj delate?

Imeli smo ga. Naš časopis je majhen in na prvi strani lahko napišemo, kar hočemo. Nikomur ni mar. Ko smo bili z zvezo italijanskih katoliških tednikov na kongresu, nam je Berlusconijev poslanec rekel: "Pišete lahko, karkoli hočete, mene gleda 24 milijonov ljudi." Govoril je o televiziji, ki določa politični prostor.

Ustvaril je zasebni televizijski imperij, ki ga ima popolnoma pod oblastjo. Kupil je nekaj naših kolegov novinarjev, za katere me je sram, da sploh še rečejo, da so novinarji. Emilio Fede naj bi bil njegov prijatelj, ki mu je priskrboval tudi dekleta. Večina Italijanov ga gleda in se smeji z njim. Poročila na Berlusconijevih televizijskih kanalih so komedija, ne pa novinarstvo.

Kaj pa je z državno televizijo?

Tam so zares veliki in resni problemi. Vse tri kanale državne televizije, Rai1, Rai2 in Rai3 je Berlusconi prav tako skoraj v celoti vpregel v svoj voz. Vsi televizijski kanali so en sam informacijski kanal.

To danes ne bi smel biti problem. Informacije se dobi na internetu.

Zato je Italija ena zadnjih držav v Evropi, ko pridemo do interneta. Sam sem veliko na internetu, verjemite, Italija je na tem področju ena najbolj zaostalih držav, kar jih poznam. Kako je to mogoče? Preprosto. Nekdanji socialist Renato Brunetta je postal Berlusconijev minister za javno upravo in inovacije. Včasih je bil tajnik nekdanjega zunanjega ministra Giannija De Michelisa. Zdaj pa je bil De Michelis pomočnik Brunette. Tako to gre. Oba sta na Berlusconijevi plačilni listi. Morda zdaj ne dobijo več 250.000, ampak 80.000 na leto, da sodelujejo. Ampak Brunetta ni bedak. Ve, da je internet pomembna stvar. Pred dvema letoma se je pojavil v Benetkah in napovedal, da bo zahteval izgradnjo sodobne širokopasovne elektronske avtoceste za internet. To je povedal, povedal je tudi, koliko denarja bodo za to namenili, in od takrat ga ni več na televiziji. Čez nekaj dni je finančni minister Giulio Tremonti povedal, da denarja za posodobitev interneta ni, in Brunetta je izginil.

Ker je bil Berlusconi v resnici zelo analogni vladar, kajne? Vladal je s televizijo in časopisnim založništvom.

Da, in njegova vlada je stregla po življenju vsem medijem, ki so uhajali kontroli. Velika imena, kot je Repubblica, so si znala pomagati, ampak ubijali so vse male časopise, laične, lokalne ali škofijske. Tudi če se kdo posmehne "ma, kaj še obstajajo", obstajajo. Zagotavljajo pluralnost in ti dajejo možnost, da lahko kje kaj prebereš. Berlusconi se nas je na vse pretege poskušal znebiti. Vsem malim časopisom je ukinil davčne olajšave, ki smo jih imeli za nakup papirja, in nam podražil poštnino. Naš časopis izide v 2050 izvodih. Prodamo jih 2000. Skoraj vse. Večina izvodov gre do bralcev po pošti. Poštnino pa nam je povečal za 100 odstotkov. Internet pa mu je uhajal iz rok in mislim, da so mu svetovali, kako postopati. Zavreti njegov razvoj, dokler gre. Strokovnjakov je imel okoli sebe vedno dovolj.

Ob vsej razvejanosti medijev smo živeli v nevednosti. V dnevniku Corriere della Sera je bil objavljen pogovor, ki je nastal, ko je pričala žena pokojnega antimafijskega sodnika Paola Borsellina. Ubit je bil v času, ko so ubili tudi antimafijskega sodnika Giovannija Falconeja. Povedala je, da je nekaj dni prej rekel, kako mu strežejo po življenju. Povedal je tudi ime. Ni ga ubila mafija. Danes je vsem jasno, da je umrl z državno pomočjo. Za to imajo še en sijajen izraz. "Tajne službe so skrenile s poti." Njegova žena pravi, da ji ni hotel preveč povedati, da bi jo zavaroval, a da se je šel spovedat, dan preden so ga vrgli v zrak skupaj z njegovimi varnostniki. Do konca zgodbi pa se nikoli ni prišlo. Premier je bil takrat Berlusconi.

Ali niso bili ti primeri zelo natančno raziskani?

Niso pa pojasnjeni. Krščanska demokracija je imela notranje ministrstvo petdeset let v svojih rokah. Nikoli ga ni spustila iz rok. Komunistična stranka Italije je vedno govorila, da bodo prišli drugačni časi. "Ko bomo mi prišli na oblast, bomo dali svojega človeka na notranje ministrstvo in takrat bomo odprli omare in ven bodo padali okostnjaki." Pojavila se je Severna liga. Imeli so neki nov naboj, zanos. Hoteli so učinkovite spremembe. Kaj so govorili? "Ko bomo mi prišli na oblast, bomo odprli omaro in ven bodo padli okostnjaki." In se zgodi. Prišel je sodnik Antonio Di Pietro in akcija Čiste roke. Krščansko demokracijo odnese in neha obstajati. Prvi, ki postane notranji minister, je komunist Giorgio Napolitano.

Sedanji predsednik republike?

Da. Bil je tiho in do konca je molčal. Nič ni rekel in je šel naprej. Nobenih odprtih omar, nobenih okostnjakov. Nič, tudi pisalo se ni nič. Kaj se zgodi? Pade vlada in prvič pride na oblast Severna liga skupaj z Berlusconijem. Neki mlad Roberto Marroni postane notranji minister. Štirinajst dni rogovili naokoli, kako bo odprl omare in vse razložil. Kar naenkrat utihne in o okostnjakih nikoli ne reče nič več. Postal je eden najboljših notranjih ministrov, kar mu priznava tudi opozicija.

Kot antimafijski minister je bil zelo učinkovit?

Da. Delal je zelo dobro, ampak o vseh tistih petdesetih letih še vedno ne vemo nič. O Ustici, ko so zrušili potniško letalo, o bombnem napadu v Bologni, o teh rečeh se še vedno nič ne ve. Vse to učinkuje. Nihče nikomur nič več ne verjame. Stvari ostajajo nerazrešene.

Kar opisujete, je Italija, ki jo poznamo iz časopisov in tabloidnih televizij. A misterij nastopi, ko vemo, da se to dogaja v tretji najmočnejši evropski ekonomiji in vsaj nekaj časa je bila to peta ekonomija na svetu. Ti dve sliki ne gresta skupaj.

To je tudi država, v kateri se nihče ne upa dotakniti pokojninskega sistema. Jasno, da je potreben reforme. V Furlaniji poznam devet generalov, ki so šli v penzijo pri petdesetih in imajo po sedem, osem tisoč evrov pokojnine na mesec. Ogromno je deželnih in pokrajinskih funkcionarjev, da niti ne govorimo o nekdanjih parlamentarcih. Ne rečejo pokojnine, ampak dobijo dosmrtni nadomestek za politično delo, ki znaša pet, šest tisoč evrov. Tega se nihče ne dotakne, ker vedo, da kdorkoli se bi tega dotaknil, bi izgubil volitve.

Govoril sem z ljudmi, ki so bili zelo visoko v tem sistemu. Zame ključno vprašanje je, kdo stoji za Berlusconijem. Vidimo, da zveza industrialcev že dolgo ni za njim. Zelo grob odgovor je, da gre za iste ljudi, ki so bili tudi za socialističnim premierjem Bettinom Craxijem in ki so se odločili, da se bodo Craxija rešili. Zdaj tudi Berlusconi ni več uporaben. Že dolgo bi se ga vsi radi rešili. A je še vedno tam. In če mislite, da je konec, še ni. Ne bo kar tako hitro odšel.

To je nelogično. V Italiji obstaja realna ekonomija, ki je neverjetno kreativna in produktivna. Vsemu svetu je s svojimi blagovnimi znamkami prodajala življenjski stil. Vsega ne naredi mafija. Država, v kateri ta ekonomija deluje, pa je nerazumljiva. Kako lahko to dvoje živi skupaj?

Veliko jih je na to poskušalo odgovoriti. Pred časom se je prvič zgodilo, da so se uprli industrialci, med njimi tudi Diego Della Valle, ki ima znamko čevljev Tod’s. V Italiji daje delo 25 tisoč družinam. Delajo čevlje, ki stanejo 200 evrov in več. Kakovost izdelave usnja je še vedno doma v Italiji. Javno je nastopil proti Berlusconiju in ga sramotil. Ni več pristajal na igro. Globalizacija je Italiji prinesla, da so se industrialci, pa tudi mali podjetniki, začeli obračati po svoje. Politika se je obnašala, kot da se nič ne spreminja, kot da bodo še naprej oni vse urejali, ker vsi potrebujejo državo, da preživijo. Tega ni razumela niti leva opozicija, ki je naredila veliko napako. Ljudi ni prepričala, da zna drugače. V Furlaniji živim na območju, ki mu pravio triangolo rosso, rdeči trikotnik. Oglej, Terzo di Aquiela in Fiumicello. Tri vasi, kjer so od leta 1945 naprej komunisti dobili 90 odstotkov na vsakih občinskih volitvah. A ko se je pojavil Berlusconi, so tudi tam predvsem fantje iz proletarskih družin kar naenkrat začeli nositi suknjiče in kravate. Postali so predstavniki nekih psevdo bank in zavarovalnic. Celica partije se je sesula. Kaj se je zgodilo? Italijanom je bil Berlusconi všeč. Sam je rad govoril, da bi bili radi vsi Italijani takšni kot on. On pa je izjemen in velik populist. Zna zaigrati na pravo struno. Kako je prepričal ljudi, da jim v resnici daje delo, čeprav so živeli slabše kot prej! To je grozljivo. Poslušal sem delavce, ki so tukaj popravljali škofijski vrt. Ob pol petih zjutraj so vstali v Benečiji, da so prišli sem ob sedmih zjutraj. Ko smo se pogovarjali, so bili prepričani, da jih bo Berlusconi vse naredil bogate.

Nisem se mogel zadržati: "Poslušajte, pa vi res verjamete, da vas bo en bogataš naredil bogate?"

In so se začeli jeziti name, da znam biti samo proti. Onemel sem. Berlusconi je povedal, da je šel v politiko, da ohrani svoja podjetja in da se zaščiti pred sodniki. Tega sploh ni skrival. A dobil bo vse nazaj. Ko ga bodo uničili, bo to nedostojno. Najprej politično, potem še osebno. Ne bo se mi smilil.

Je tudi osebna zamera tako huda?

En primer. Indro Montanelli je bil eden najbolj sijajnih italijanskih novinarjev vseh časov. Pisal je za časopis Corriere della Sera, s katerega je odšel, ker se ni strinjal z uredniško politiko. Bil je zmeren desničar in velik poštenjak. Ko je bil Berlusconi še gradbenik, mu je dal sredstva, da je ustanovil časopis Il Giornale. Berlusconi je bil lastnik, Montanelli pa urednik, ki je po svojih načelih vodil časopis. Potem je Berlusconi šel v politiko in od Montanellija zahteval, da prilagodi linijo časopisa njegovim političnim potrebam. Montanelli je letel s časopisa, urednik pa je postal Berlusconijev človek. Montaneli se je vrnil na Corriere della Sera, kjer je imel podlistek Montanellijeva soba. Tam je napisal: "Videli boste, kaj vas čaka. Italija bo Berlusconija prebolela šele, ko bo dobila močno, zelo močno porcijo berlusconitisa. Zbolela bo tako močno, da je ne bo bolela le glava, ampak celo telo. Takrat boste razumeli."

To se je zdaj zgodilo?

Da.

Zgodilo se je nekaj nenavadnega. Še vedno močna ekonomija, stopnja zadolženosti…

Ne vem, če je tako močna ekonomija.

Ampak Italija je manj zadolžena kot Anglija. Od kod ta padec v bankrot? Kako ste si to razložili?

Nismo si. Javna uprava je v mojih očeh odločno prevelika. Zame gre za razmetavanje denarja.

A imate davčno osnovo, ki je minimalna. Davke plačujejo tisti, ki so v službi.

Da. To bo prvi problem Maria Montija. Tu so pokvarjeni na obeh straneh. Ni pokvarjen samo Berlusconi, ki se je zdaj umaknil. Dosegel je vse, ampak veliko ljudi mu je pomagalo. Ne gre pozabiti, da je Berlusconiju po škandalu s prostitutkami na letališču v Rimu uspelo doseči, da je papeževo letalo zamudilo pol ure, da sta se čisto slučajno srečala. Hotel je imeti fotografijo, kako se rokuje s papežem. Namazan je z vsemi žavbami. A kaj se bo zgodilo sedaj? Zdaj noče nihče voditi stvari. Vsi vedo, da bo vsak, ki se bo dotaknil pokojninskih in drugih privilegijev, zagotovo izgubil naslednje volitve. Zato so izbrali Montija. Monti je profesor. Bil je bankir. Morda mu delam krivico, a vseeno je iz sistema bank. Deluje anglosaksonsko, govori umirjeno, ne govori politikeze, političnega jezika. Dejstvo pa je, da ga bodo oboji uporabili, da bo izpeljal nepopularne ukrepe. Zagotovo bo spet uvedel davek na nepremičnine, ki ga je Berlusconi ukinil, da je zmagal na zadnjih volitvah. Obdavčil bo srednji razred, zanimivo pa bo videti, ali mu bo uspelo v davčni sistem vključiti tudi bogate. V teku so tudi že preiskave finančne policije, ki jih bo sedaj več. Gotovo bomo delali do 70. leta, do 67. leta je delovna doba že uzakonjena. To je pred časom rekla Merklova in zdaj to imamo. Mar ni zanimivo, kar reče Merklova, postane v Italiji zakon.

Zdaj ste dobili premierja, ki bo kralj Italije.

Do pomladi zagotovo.

Proces je podoben kot v Grčiji.

Ne, med nami in Grki je velika razlika. V Grčiji policija tepe ljudi. V Italiji še ne. Mi pa tukaj niti na televiziji ne vidimo, kako grška policija tepe demonstrante. Če hočeš to videti, moraš gledati BBC.

Novi premier Papademos je ob nastopu rekel, da ni politik in da ne bo delal politične vlade. Za Montija so tudi najprej rekli, da ni politik.

Seveda. Poudarjali so, da je ekonomist in univerzitetnik. Politik danes zveni zelo narobe.

Je politika popolnoma diskreditirana?

Da, postala je psovka. Tako je že kar nekaj časa.

Idealni vodja vlade je sedaj človek brez političnih izkušenj. Kaj Monti predstavlja? V čem je tehničnost njegove vlade?

Njegov ugled izhaja iz tega, da je bil rektor najboljše italijanske univerze za ekonomijo in evropski komisar. On bi moral znati razrešiti to neskladje med vrednostjo italijanskih in nemških obveznic. Monti seveda ni nedolžen. Bil je eden vodilnih glasov italijanske ekonomije. Lahko pa se obnaša, kot da je prišel z Marsa.

Zakaj pa?

Zato, ker nihče ne vidi drugega izhoda. Montija so pripeljali evropske zahteve, ki niso dovoljevale nobenega političnega izvijanja več, in trg, za katerim so veliki italijanski industrialci. Politika sama tega sploh ne bi znala izpeljati. Odstop Berlusconija so zahtevali podjetniki, ko jim ni bil več koristen. Nikoli imenovani ljudje iz ozadja so pritisnili na vzvode, da se je nekaj njegovih ljudi umaknilo, ker so jim dali razumeti, da je konec. Treba je počistiti in opraviti nekaj drugih umazanih del. Monti je za to idealen. Je nedvomno strokovno podkovan, govori umirjeno v anglosaksonskem stilu in kaže javno podobo Berlusconijevega nasprotja. Ko pa je Berlusconi vstopal v avto, potem ko je pri Napolitanu podal odstop, je rekel nekaj zanimivega. "Vladi lahko iztaknemo električni kabel, kadarkoli hočemo." Berlusconi misli, da lahko v vladni palači ugasne luč in jo pošlje domov.

Kje bo Monti dobil denar, da uredi proračun?

Tam, kjer ga vidi. Pri srednjem razredu in delavcih. Pobral ga bo z davki.

Sedaj boste poslušali, kako bo treba zatisniti pasove in nehati živeti preko svojih možnosti. Udarilo vas bo na sociali.

Ni nujno. Nekdanji dopisnik iz Amerike in marljiv raziskovalni novinar Beppe Severgnini je na prvi strani časopisa Corriere della Sera na kratko napisal, kaj vlada lahko naredi. V Milanu je šel v ulico, kjer so dragi nočni klubi, in štel avtomobile, ki stanejo več kot 150.000 evrov. Tja je šel v petek, soboto in nedeljo in jih je vsako noč naštel več kot osemsto. Finančni policiji je svetoval, naj zapre ulico in vsakemu lastniku potrka na okno. "Dober večer, gospod Rossi, kako lepega maseratija imate. Kdo vam je dal denar zanj? Nam lahko pokažete vašo davčno prijavo?" Montijeva usoda je odvisna od izida že velikokrat izgubljene bitke z davčnimi utajami. Davčne utaje gredo zelo visoko. Veliko političnih zavezništev je bilo v Berlusconijevem času sklenjenih s torbami denarja brez računov in potrdil. Veliko denarja pa je legalnega. Severna liga Montija ne mara, ker bo moral poseči v privilegije in pokojnine. To niso pokojnine za delo v tovarni. Deželni poslanec v Furlaniji-Julijski krajini v dveh ali treh mandatih dobi pet tisoč evrov pokojnine samo od tega. Tukaj. V zadnji provinci Italije. Monti bo denar vzel tam, kjer je. In na severu ga je veliko več kot na jugu. Ampak tudi tukaj je danes težko dobiti navadno posojilo za stanovanje. Tudi banke nimajo denarja. Pred kratkim sem šel k štirim direktorjem bank v Gorici in vprašal sem jih, v čem oni vidijo problem. Vsi so mi rekli isto. "Naši klienti ne razumejo, da denarja ni več in da starih kreditov ni mogoče pokrivati z novimi. Nimajo dovolj dohodkov, da bi ohranjali življenjski standard, ki so ga navajeni. Zato so okoli dvajsetega v mesecu vsi v minusu na naših računih ali pa nažirajo prihranke. Dejansko pa denarja za standard iz preteklosti ni več."

Kako je Gorica doživela Berlusconija?

To je stara gospa. Na oknu je opazovala življenje, ki teče mimo nje. Berlusconi nam je dal župana Ettora Romolija. Na prvi pogled se ni spremenilo nič, v resnici pa se je vse postavilo na glavo. Najbolj očitna sprememba je razmerje z drugo stranjo meje. Gorici se je zgodila Qlandija.

Prosim? Qlandia je v Novi Gorici.

Saj prav o tem vam govorim. Na koncu Erjavčeve ulice v Novi Gorici so sredi mesta postavili velik trgovski center s parkiriščem, ki je lučaj od središča Gorice, cesta do tja pa je ravna. Ob dvanajstih boste tam vsak dan srečali vsaj tisoč Goričanov z italijanske strani, ki jedo kosilo v menzi trgovskega centra. Italijani iz Gorice hodijo po nakupih in na kosilo v trgovski center v Novi Gorici. Tam je blagostanje. Ljubljano doživljamo kot cvetoče mesto, v primerjavi z nami, ki stagniramo. Če bi meni rekli pred dvajsetimi leti, da bom ob dvanajstih srečal goriškega podžupana, ki je v menzi trgovskega centra v Novi Gorici, bi vam rekel, da ste nori. Pa ga vidim. Zakaj gre tja? Zato, ker za pet evrov je sorazmerno dobro. Iz vozička potem naloži obleke iz H&M v avto in gre domov v Gorico. To se nam je zgodilo. Kupujejo mandarine, ker so prve mandarine s Sicilije dvakrat dražje od prvih mandarin v Sloveniji.

Kupujete v Sloveniji tudi parmezan in oljčno olje?

Ne, tega še ne. Tudi mortadele ne. Bencin pa še vedno. To je Berlusconijeva dediščina v Gorici. Ob tem, da njegov župan Romoli gradi simbolno mejo na stari meddržavni meji. Zaprl je tunel, ki iz slovenskega središča pelje v Novo Gorico. Zgradili so ga še Avstrijci, da bi mesto odprli proti soški dolini. V Vrtojbi je zgradil slavolok, ki kaže, kje je bila meja. Skuša ohraniti mejo in pri življenju držati ločitev. Ljudje pa so našli izvirne načine sobivanja veliko pred politiko, ki ne vidi pet metrov pred sabo.

Vi ste urednik katoliškega časopisa, ki je še zadnji tednik, ki izhaja na Goriškem na obeh straneh meje. Kakšno podobo je imel Berlusconi pri vas?

Slabo. To je časopis, ki goji slovensko besedo, demokratične vrednote in krščanski etos. Nismo klerikalen časopis, če ste s katoliškim listom na to mislili. Krščanski časopisi v Italiji, vključno z največjo Famiglio Cristiano, smo bili v kritiki Berlusconija pred škofovsko konferenco. Škofovska konferenca in kardinal Angelo Baniasco sta se zbudila pred enim mesecem tik pred dvanajsto uro. Šele takrat so zahtevali novo politiko. Mi smo leta jasno pisali, kako nedostojno je, da vrh italijanske cerkve hodi pod roko z vrhom politike zato, da dobi davčne olajšave. Bili smo malo osamljeni, če se vljudno izrazim.