Zdaj pa še najvišje igralsko priznanje, Borštnikov prstan. Veliko razlogov je, zakaj Miladi Kalezić te dni zvoni telefon in jo spremlja medijski direndaj. Zaradi natrpanega urnika se dobimo ob osmih zjutraj v njenem mariborskem stanovanju, kjer živi skupaj s starši, s katerimi se je pred davnimi leti priselila iz Črne gore. Pravi, da je staromodnega kova, ne vozi avta, nima računalnika, ne uporablja elektronske pošte. Avtorizacije torej ne bo? Nam zaupa, pravi, a ima dve zahtevi. Naj bo v intervjuju, kot ji je priporočil spovednik, čim manj "velemodrovanj", predvsem pa nič takega, kar bi lahko kogarkoli prizadelo. Pred bogom želi ostati čiste vesti. In to je tisto, kar jo po novem najbolj definira, krščanski način življenja: bolj kot imeti prav je pomembno biti dober človek.

"Vse je zato malo strah, kakšen govor bom imela ob podelitvi," se namuzne. Ne bodi patetična, pravi hčerka, reci hvala i idi kući, nalaga mama, voditelj prireditve, igralski kolega Tadej Toš, pa se je diskretno pozanimal, ali bo šlo za kaj iz "globine duše" ali pa kaj bolj lahkotnega in posvetnega. A se ne da. "Da, sine, iz globine duše bo!" se smeji s celim obrazom, usta, zobje, lica, obrvi. Milada Kalezić je nepresahljiv vir energije, dobre volje in zafrkavanja, tudi na lasten račun. Ob odhodu nama s fotoreporterjem v roke stisne dve ikoni iz črnogorskega samostana: "Tole pa v spomin od versko blazne igralke!"

Vašo kariero in življenje določata Celje in Maribor. Vam je kdaj prišlo na misel, da bi šli tudi v Ljubljano?

Priložnost se je ponudila že pred leti, ampak nisem mogla - tako sem navezana na Maribor! Tudi ko sem bila v Celju, sem si vedno želela priti sem.

A ste bili 26 let v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju ena izmed nosilnih igralk.

Krasno sem se imela v Celju. V tamkajšnjih prostorih visita diplomi za najboljši predstavi na Borštnikovem srečanju, to sta bili Čarovnica iz Zgornje Davče in Ukročena trmoglavka, in v obeh sem igrala. V bistvu sploh ne rečem, da sem iz Celja odšla, ker to vedno nosiš s seboj.

Za celjsko gledališče pravijo, da je imelo v šestdesetih in sedemdesetih svoja zlata leta. Ste jih še ujeli?

Ujela sem ravno ta zadnja leta velikih predstav. Celje je bilo prvo profesionalno gledališče, kjer so uprizarjali eksperimentalne predstave, izročilo Gleja, Pekarne, Odra 57 in drugih. Danes so to pograbili vsi teatri, a tedaj je bilo to nekaj povsem novega. Bila sem skoraj še otrok, vladal je tako imenovani trdi socializem, a so se dogajale zelo revolucionarne stvari. Prvič so uprizorili Ionesca, Sartra... Najbolj prelomna predstava je bila Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka Dušana Jovanovića v režiji Ljubiše Ristića. Poznate ta tekst? Predstava se začne tako, da stoji publika pred teatrom, ki ga prevzamejo mladi igralci, ker naj bi bil zastarel. Maks Furjan, igralski bard, pa jim s puško grozi, da jih bo postrelil! Igralci pridejo nato na balkon in povedo, da če jim ne dovolijo igrati v teatru, bodo šli pa v telovadnico. To je bilo noro, abonmajska publika na premieri v dolgih oblekah hodi po blatu v telovadnico in nato nazaj v teater. Tam je krasna scena, ko igralci pridobijo veliki oder. Monumentalna scenografija, gledališki avditorij je bil narejen na odru, odlična glasba, šokantno! To je bil res velik dogodek. Si predstavljate? Eno malo Celje! To je zelo nenavadno obdobje slovenske gledališke zgodovine. Po eni strani je bilo zabavno, po drugi pa žalostno, politične zadeve so se lomile tudi preko teatra.

Se vam zato zdi, da je v današnjem gledališču, ki ima vso izrazno svobodo, po svoje težje delati?

Mislim, da je. Vse je postalo malo nesmiselno. Takrat je bilo videti, kot da ima gledališče blazno težo in je vse, kar počneš, silno pomembno. Danes pa je tako vseeno: lahko se slečeš, masturbiraš, uriniraš, lahko počneš, kar hočeš.

Je tudi igralstvo zaradi tega danes težji poklic?

Usvojiti besede, ki niso tvoje, kot da so tvoje, je bilo vedno težko - v devetnajstem stoletju, komunističnem gledališču ali danes. Igralcem je danes težje, ker so sredi medijske ponorelosti, ki jo je nekdo imenoval besnilo podob. V revolucionarnem obdobju so rekli, da je podoba več kot beseda - in to je bilo povsem novo odkritje. Nastajale so fantastične scene, po odru je deževalo, igralci so hodili po vodi, publika je kar strmela, pihal je veter, povsod so visele neke tančice. Postalo je zelo pomembno, kakšni sta luč in osvetlitev. Zvone Šedlbauer je pripeljal neko gospo iz Amerike, ki se je ukvarjala posebej s tem, in to je zopet bilo nekaj povsem novega. Prej so pač prižgali reflektorje in čao! Če je bila v predstavi tema, je bilo bolj mračno, če je bil dan, pa bolj svetlo. Danes si ne predstavljamo več predstave brez lučnega mojstra, tudi video vsepovsod vdira.

In zdi se vam, da je šlo malikovanje podobe v skrajnost?

Čisto! Podoba nima več nobene moči.

Toda gledališče je bilo vedno preplet različnih umetnosti.

Saj vem, toda meni se zdi, da je najmočnejše, ko je povezano z literaturo, dramskim tekstom. In vse to se dogaja, ker današnji prazni čas ne premore pravega teksta.

Kljub temu da ste bili prvotno začarani z eksperimentalnim, se torej zdaj nagibate h klasičnemu dramskemu gledališču?

Tu se pogosto sklicujem na Jana Kotta, slavnega dramaturga, ki je videl vse moderne uprizoritve Shakespearja, od Buenos Airesa in Moskve do Pariza in Londona. Na koncu so ga vprašali, kateri Shakespeare je najboljši, in je odgovoril, da žal tisti, ki ga je uprizarjala britanska televizija skoraj kot šolsko gradivo. Torej nobenih velikih scen ali rezov, samo zgodba. To je pravi Shakespeare.

Ogoljen do bistva?

Ja, samo zgodba. Saj ima vsak dovolj domišljije, da si sam nariše scenografijo. Zdi se mi, da brez tega gledališče izgublja svojo specifiko. Včasih smo rekli, da amaterja spoznaš, ko spregovori. Danes ne več, saj ne govorijo, temveč kričijo, plešejo, se gibajo, malo pojejo, izgovorijo kakšen nelogičen stavek. To naj bi izhajalo iz nalomljenega časa, kjer se vse drobi in ni več celosti. Tako je tudi v umetnosti. Režija je najprej uničila dramski teater, zdaj je presedlala na opero. Zdaj še operni pevci pojejo nagi. Malo se hecam, ni tako grozno. V antiki in elizabetinskem gledališču ravno tako ni bilo nobenega posebnega igranja, je pa bilo v rimskem teatru. In najtežje je prepričljivo govoriti na odru. Odrska igra zahteva ogromen napor. V filmu pa obstaja cela serija naturščikov, ki so naredili krasne kariere.

Tudi v gledališču lahko zasledimo naturščike.

Seveda. Pred časom sem bila v žiriji na reškem festivalu malih odrov, kjer sem tudi sama dobila nagrado, in tam sem videla eno takšno italijansko skupino. Režiser je za predstavo izbral ljudi, ki jih je pripeljal iz psihiatrične bolnišnice. Med njimi je bil tudi Beppo, ki je štirideset let preživel na zaprtem oddelku, in na tiskovni konferenci ga je režiser povabil, naj nekaj pove, ta pa je začel kričati. To je bil cirkus, ljudi so razkazovali! Enega z downovim sindromom je slekel do nagega, ga pobril, mu nadel tančico in španski ovratnik, in ta je hodil naokrog, ne da bi vedel, kaj se mu dogaja. Tudi druge je slekel, toda sam je ostal v črnih boksericah. Takrat so znoreli, ker sem bila proti temu, da jim damo nagrado. Argument pa je bil, da so jo dobili že v Avignonu in da gre za antropološko gledališče. To me pa res ne zanima, in vztrajala sem pri svojem.

Ker se vam ni zdelo etično.

Seveda. Gledališče mora biti etično.

Pa se sami nikoli niste soočili z vlogo, predstavo ali načinom dela, ki ne bi bil v skladu z vašimi načeli?

Igralski kodeks ti dovoljuje, da zavrneš stvari, s katerimi se ne strinjaš ali te žalijo. Res pa je, da sem gledala druge predstave, v katerih določenih reči ne odobravam. Ljudje imajo pravico, da se slečejo, bruhajo, ližejo drug drugemu palce. Meni osebno se to upira. Vsak lik lahko odigram v zimskem plašču, ni mi treba ne pljuvati ne lizati. Ko voli, pa nek' izvoli.

Pri 24 letih ste dobili prvo Borštnikovo nagrado za vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče. Ali se niso morali včasih igralci dlje časa dokazovati pred prvo veliko vlogo?

Sploh ne. Ravno v tistem času so mladi takoj zablesteli, na primer Jožica Avbelj s Spomenikom G. ali Olga Kacjan s filmom Povest o dobrih ljudeh. Takrat se je šele začel pohod mladostne energije, ker se je začelo fizično, gibalno gledališče. Stara šola je pred tem stala na odru in recitirala. Imeli so imenitne, lepe glasove. Potem pa smo prišli mi, ki smo "telovadili", tako so nam, malo žaljivo, rekli.

Morda se je generaciji pred vami zdelo, da ste vi tisti, ki uničujejo gledališče.

Mi smo si to vzeli k srcu in smo osvojili tudi njihov način igranja in besednega izražanja. In to so nam tudi priznali.

Je to vaša posredna kritika novih uprizoritvenih postopkov?

Ne vem, če se bodo ti premaknili od tega, kar že tako delajo. To je za igralce škoda. Toda vsako gledališko obdobje ima svoje posebnosti. To, kar danes počnejo režiserji, so v devetnajstem stoletju počeli igralci. Ko je največji zvezdnik igral Hamleta, se mu je zdelo kar nespodobno, da bi sam umrl, zato je vse druge pomoril in spremenil celo igro. Velika italijanska igralka Eleonora Duse je rekla, da če hočemo rešiti gledališče, morajo vsi igralci umreti. Morali bi se znova roditi drugačni, ker je tisto, kar so delali, uničevalo teater. Menim, da bi se danes moral pojaviti režiser, ki bi isto rekel za svojo stroko.

Vendar pa vaš gledališki razvoj najbrž ni bil odvisen samo od vas, temveč tudi od tistih, ki so vam izbirali vloge.

Predvsem od njih in srečnih naključij. Gledališče v Celju je bilo majhno, bilo je samo šest igralk, in vse smo imele priložnost, da se izpopolnjujemo.

Torej ni bilo nobenega prerivanja za velike vloge?

Vedno se najde kdo, ki hoče več, kot imajo drugi. Zaradi tega se je včasih ustvarila nekakšna rahla nervoza, a ne več kot to. Moje stališče je bilo, počakajmo na svojo priložnost, kruha je dovolj za vse. Življenje ni samo gledališče, sploh pa nisem tip človeka, ki bi mu kariera pomenila vse. Na prvem mestu so mi bili ljubezen, družina in otrok.

Kako pa je imeti družino ob tako intenzivnem poklicu?

Zelo težko, še posebej če je tudi partner igralec, potem hišo raznese od dramatike - in jo tudi je. A danes smo vsi v prijateljskih odnosih, imamo vnukinjo Klaro, ki nas je postrojila in spravila v red. Zadnjič sem umrla od smeha, ko ji je hči rekla, naj pokaže, kako je užaljena, in je naredila... (našobi ustnice, obrne glavo vstran in žalostno povesi pogled) Skoraj me je kap, otrok igra! Jaz sem pa proti temu, da bi še kdo iz družine šel po teh stopinjah.

Zakaj?

Ker je bilo enostavno preveč teatra. In sem rekla, poskušajmo s kakšno drugo zgodbo, ker bom znorela, če bom cele dneve poslušala, kaj je rekel Korun (smeh). Upam, da Klara ne bo šla po tej poti. Ni lahko...

Obžalujete kaj?

Ne, jaz sem morala biti igralka. Nekaj je bilo v meni, kar je to na vsak način hotelo. Za mene je bilo gledališče globoka izpoved in iskanje smisla. Takrat je bil to zame pravi egotrip - srečanje z nečim nerealnim.

Torej ne morete brez gledališča?

Zdaj lahko. Našla sem boga oziroma je bog našel mene in me rešil izpred peklenskih vrat. Zdaj je to bistveno. Prej pa je bilo gledališče moja religija. A ko te življenje nalomi, te gledališče ne more rešiti. Ko prideš v situacijo, da si rečeš, zdaj mi lahko samo še bog pomaga - potem ti res lahko pomaga samo še bog.

In kako vam pomaga?

S tem, da mi je podaril vero v Jezusa in zdaj pripadam krščanstvu. To je bilo čisto presenečenje, ker sem pred tem prejadrala celoten "new age", igralci pa smo sploh nagnjeni k temu, kar je daleč od oči množice. Mi ne bi šli tja, kamor gredo vsi, mi bi radi nekaj posebnega. A je bog tako velik demokrat, da je resnica dostopna čisto vsakemu, od nepismenega do doktorja znanosti.

Kakšna resnica je to, gre za neko intimno ali za univerzalno resnico?

Ta, ki je oznanjena vsem, se pravi resnica evangelija. Ja, jaz sem pa mislila, da bo zame napisana posebej. Takšni smo igralci.

Se je vaša igra po tej izkušnji kaj spremenila?

Niti ne. No, ne vživljam se več tako noro kot tedaj. Vem, kakšen je lik, kaj je treba narediti, ni pa mi več treba zaradi tega umreti. Čeprav trdo delam, preden to najdem. Prej mi je pred premierami tolklo srce, potila sem se, zdaj pa nič več. Učinek je pa isti.

Kako igralstvo in vera sploh gresta skupaj? Saj v gledališču ne gre za eno resnico, temveč jih je več. Igralec živi več identitet, sistemov morale, različnih pogledov na svet.

Sama sem že dokaz, da to gre skupaj. Je pa res, da so bili igralci skozi zgodovino zelo slabo zapisani pri cerkvi. Pokopavali so jih zunaj posvečenega zemljišča, in to zato, ker je najboljši performer... saj veste, kdo. Torej si v njegovi službi in ti on šepeta, kaj naj delaš. Sploh pa rečejo igralci, da ni hujšega, kot ko se tako vživiš, da še sam ne veš, kdo si, ko se ti začne lastna oseba majati. Tedaj res ni v redu.

Igralci neradi govorijo o primerih, ko jim vloga vdre v osebno življenje. Kaj se tedaj zgodi?

Zgodijo se čudne prevare. Nekoč sem igrala s kolegom, ki mi je šel zelo na živce. Igrala sva ljubezenske prizore in opazila sem, da v naju nekaj "leze", in sem se tega zelo ustrašila. Nisem vedela, ali je res ali se mi samo dozdeva. Takrat sem bila dovolj pametna, da sem počakala, da zaključimo s predstavo, in ko sva nehala, sva bila stara sovražnika. Videti se nisva mogla. Sicer pa se to neprenehoma dogaja, zato toliko igralcev konča skupaj.

Ne morem, da ne bi omenila vašega slavnega stavka v filmu To so gadi - Jok, brate, odpade! Kako se ga spominjate?

Že takrat mi je šel na jetra! Nisem vedela, zakaj ona to govori. Prosila sem režiserja, naj ga da ven, pa ni hotel.

Zakaj vam je šel tako na živce?

Ne vem... Doli na jugu to govorijo moški, ne ženske. Nisem ga znala dobro povedati, upiral se mi je. Še danes ne razumem, zakaj je ta stavek všeč ljudem. Če bi ga vsaj moški izgovoril...

Morda jim je všeč ravno zato, ker ga izgovori mlada, drzna ženska?

Meni je bilo enostavno vsakič, ko bi ga morala izgovoriti, strašno nerodno. Sicer nihče ni niti sanjal, da bo film tako uspešen. Zasedba pa je bila vrhunska. Gledala sem okrog sebe kot Alica v čudežni deželi, Sotlar, Cavazza, jaooo, je to sploh možno!

Kakšne vloge imate najraje?

Komplicirane...

Tragedije, komedije, romance...

Tragedije.

Vaša izbira je torej komplicirana tragična junakinja?

Ne izbira, tak si. To ti je dano. Nekoč mi je kolega komik povedal, da bi tako rad v gledališču doživel tišino, da se mu ne bi smejali, in potem bi imel sredi tišine dolg monolog. Pa sem mu rekla, naj bo tiho, saj z njegovih predstav odhajajo srečni, medtem ko moje občinstvo kar postrani nese od silne teže. Hči, ki je z mano preživljala dopoldneve v gledališču, je v šoli napisala spis, ki me še danes strašno nasmeji. Takole pravi: gledališče sem vedno povezovala z mračnostjo. Zunaj je sijalo sonce, notri je bila tema. Na odru je stala moja mama in z žalostnim obrazom pripovedovala, zakaj je nesrečna (smeh). O bog! No, takrat sem ravno igrala Lauro v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, ki ga imam sicer strašno rada. To je tako fina, subtilna človeška dramatika, čeprav za naš čas malo pregostobesedna.

Berete dramatiko?

Niti ne. Strašno rada imam poezijo in kratke zgodbe. Zdaj berem Sveto pismo. Strašno je, ko bereš preroke in vidiš, da se je vse uresničilo. Ko je Babilon še sijal, so napovedali, da bo padel, in tako je bilo. (Recitira.) Psi bodo lizali tvojo kri, šakali bodo zavijali na tvojih ulicah...

Mračna besedila?

Ne, spodbudna, ker te spodbujajo, da se držiš desetih božjih zapovedi. Svet bi bil veliko boljši, če bi se jih vsi.

Ko govorite o veri, jo ločujete od institucije cerkve ali je to za vas eno?

Eno.

Toda inštitucija se večkrat ne drži desetih zapovedi.

Res je, toda to ni stvar boga, ampak človeka, ki je grešen. Vse, kar se dogaja, s pedofilskimi škandali vred, je strašno, toda to so ljudje brez vere. Nekdo, ki verjame, tega ne bi mogel narediti.

Pa se vera ne bi mogla prakticirati zunaj inštitucije?

Tu se ljudje motijo. Cerkev je edina inštitucija na zemlji, ki ima dvojno naravo, človeško in božjo. Največji dokaz je ravno to, da ne propade, ker če bi bila samo človeška, bi že zdavnaj propadla, saj je zgodovina cerkve zgodovina greha. Bog jo drži v svojih rokah.

Se kdaj sprašujete, zakaj dovoljuje, da ga predstavlja ravno takšna institucija?

Ne dovoljuje, dopušča. Krasen ruski teolog je kot otrok spravil svojega kateheta v blazno zadrego, ko ga je vprašal, ali bog lahko ustvari tako težek kamen, da ga niti sam ne more dvigniti. Kot odrasel je spoznal odgovor na to vprašanje - ta kamen je človek. Ustvarjen je tako kraljevsko svoboden, da ga, če noče, niti bog ne more dvigniti k sebi.

Če naj zaključimo s posvetnim, velikokrat ste tekmovali na Borštnikovem srečanju, kakšen se vam zdi letošnji program?

Za letos ne morem govoriti, ker nisem vsega videla. Toda nasploh se mi zdi, da je gledališče prevečkrat promocija dekadence, reklama za brezup. Shakespeare je rekel, da držimo družbi ogledalo. Ampak, človek, ne morem se ves dan gledat' v ta špegu! Treba je tudi nekaj narediti. Pa bodo rekli, da to ni naloga gledališča. Seveda ni, a bi teater oziroma vsak človek moral verjeti v to, da je dobro možno. Neka svetloba v vsem tem mraku mora obstajati. Tudi Karamazovi se začnejo z umorom in končajo s svetlobo. Balzac začne z besedami: "To je roman o Evgeniji Grandetovi, ki ni bila nikoli dovolj bistra, da bi dojela vso izprijenost tega sveta." Pove, da je svet izprijen, a piše s simpatijo do junakinje. Zato sta tudi Andrić in Singer velika. Ne vem, zakaj se je temačen teater, ki slika samo razsulo, tako razvil in zakaj ga kritika pestuje. Vseeno menim, da je človek tukaj tudi zato, da se iz tega izvleče ali pa to vsaj poskuša. No, res pa je tudi, da so mi že pred cerkvijo rekli, da sem narejena za socrealizem, ker verjamem v svetlo prihodnost!