Levosredinska koalicija je očitno povsem izgubila zaupanje pri ljudeh in vprašanje je, če se bo sploh katera od strank te koalicije prebila v parlament. Kaj je po vašem glavni razlog za to?

Na političnem trgu imamo zanimivo situacijo, kakršne v zadnjih dvajsetih letih še ni bilo. Tudi zaradi vsesplošnega nezadovoljstva z delovanjem vlade, upravičenega ali pa tudi ne, se je pojavilo veliko novih akterjev in novih list. Nekateri med njimi so vredni upoštevanja. To nas, tradicionalne stranke, postavlja v povsem nov položaj. Nič ni več gotovega in samoumevnega, nihče ne more več reči, da lahko na račun stare slave zagotovo pride v parlament. Kot zdaj kaže, sta dva v prednosti: SDS z Janšo in Janković s samim seboj. Sodeč po raziskavah javnega mnenja sta posebna kategorija, vsi drugi pa smo v podobnem izhodiščnem položaju. Za nikogar med nami danes ni mogoče trditi, da bo po 4. decembru zagotovo v parlamentu. Lahko se zgodi, da po tem datumu slovenska parlamentarna demokracija ne bo več to, kar je bila doslej.

Kdo so to "mi ostali"?

Kakšnih deset strank in list, ki računamo ne le na vstop v parlament, temveč tudi na dober volilni rezultat, a se bomo morali za to še zelo potruditi. Naša vlada je včasih, vsaj za javnost, res vodila nekoliko "nesrečno" politiko, a ima tudi nekatere dobre, celo odlične rezultate, ki pa danes, žal, nikogar ne zanimajo. Samodejno se reče, vi ste svojo priložnost imeli, ničesar niste pokazali in zato si ne zaslužite novega zaupanja. Dobro je, da se tega zavedamo in da nas to ne ustavi.

Lahko rečemo, da so ta vlada oziroma njene stranke uničile same sebe?

Sami sebi smo bili, žal, največji sovražnik, to je treba iskreno priznati. Naša največja napaka je bila, da nismo našli skupnega jezika. Niti predsedniki koalicijskih strank. Ne vem, ali je bilo preveč močnih karakterjev na kupu ali pa je bilo krivo premalo jasno in odločno vodenje vlade; dejstvo je, da med nami ni bilo pravega zaupanja in da smo, kot ljudje rečejo, z ritjo podirali, kar smo z rokami in s pametjo zgradili. Za LDS lahko brez zadrege rečem, da smo bili kredibilen in korekten partner v dobrem in v slabem. Delovali smo proaktivno, povezovalno in mobilizacijsko. A namesto da bi v kriznih situacijah, ki jih res ni manjkalo, koalicijski partnerji združili moči, so se stvari med nami le še bolj zaostrovale. Tako je najprej ladjo zapustil DeSUS, nato še Zares. Tako seveda ni mogoče upravljati države kredibilno in uspešno.

Kako zaupanje povrniti? Zdi se, da javnost novim strankam in listam daje bianco menico za vstop v parlament.

Imate prav. Težko je razumeti, da se domnevno novim akterjem na političnem prizorišču, in v resnici sploh niso tako novi, daje množično in vnaprejšnje zaupanje kar na rovaš te "novosti". Med "novimi" so ljudje, ki delajo ali so nedavno tega delovali v politiki, nekateri so bili celo ministri, zdaj pa z novimi listami prodajajo navidezen občutek svežine. Dobro je, da imamo široko in odprto politično ponudbo, nedvomno, a pogosto enostranska medijska obravnava po krivici in vnaprej izloča nekatere tradicionalne igralce, ki vendar imamo kaj pokazati. Treba je povezati pamet, izkušnje in nove ideje, nekakšnih kvazirevolucij ne potrebujemo. Kolikor se da zdaj sklepati, se bo glavni boj za vstop v parlament odvijal v polfinalu, kajti finalista sta že znana.

Poleg finalistov samo še dva ali trije?

Ja, preprosto zmanjka glasov za več strank. Finalista bosta pobrala večino glasov. Mi se lahko relativno mirno podamo v boj za preostale glasove, ker smo pri ljudeh še vedno prepoznavni in ker bodo v prednosti tiste stranke, ki bodo sposobne ljudi prepričati, da sploh pridejo na volišča. Res je, da nam merijo majhno javnomnenjsko podporo, toda LDS ima še vedno razvejano mrežo aktivistov in lokalnih odborov v skoraj vsaki občini, naši kandidati pa bodo nastopili v vseh volilnih okrajih. Zato smo tudi odmislili kampanje, kakršne smo imeli doslej, in se bolj naslonili na aktiviste na terenu. Tokrat se ne bo zmagovalo s hrupno medijsko kampanjo in domiselnimi slogani, celo s programi ne, kar je najbolj žalostno pri vsej stvari; zmagovalci bodo samo tisti, ki jim bo uspelo prepričati čim več volilcev, da pridejo na volišča.

Bo torej volilni program v bistvu za te volitve nepomemben?

Želeli bi, da bi bil program pomemben. Na prejšnjih volitvah smo zelo na široko pripravljali program, ki je bil res nekaj dobrega. Rekli smo, bodimo konkretni, za razliko od drugih, ki trosijo same floskule. Napravili smo seznam konkretnih ukrepov, takih, ki jih lahko odkljukaš. Koliko ljudi nas je zaradi tega programa volilo, težko rečem. Nam koristi, da vidimo, kaj smo od obljubljenega naredili in česa nismo. Veliko napovedanih ukrepov je ostalo neuresničenih, ker smo v vladi imeli samo dve ministrstvi. Zdaj bomo ta program obnovili in aktualizirali. Drugo vprašanje pa je, ali se bomo pred volitvami sploh lahko pogovarjali o programih. Prvih pet novic, zlasti na televizijah, so takšne ali drugačne družinske zadeve, afere in druge zgodbice. Če smo torej realni, se o programih ne bomo pogovarjali.

Nekateri analitiki trdijo, da bodo ljudje dali glasove tistemu, ki jih bo prepričal z obljubami o vzpostavitvi pravne države. LDS je vodila resorje, v katerih se lahko največ stori za to. Je to nezaupnica vašemu delu?

Na obeh ministrstvih, ki smo ju vodili, smo uresničili vse, kar smo obljubili.

Toda ljudje imajo še vedno občutek, da ne živijo v pravni državi.

Eno so izvedeni ukrepi, drugo občutki. Vsaj na papirju živimo v moderni evropski pravni državi, pri izvedbi se pogosto zatika, zato mnogi trdijo, da pravna država ne deluje in da ni učinkovita. Jaz ne mislim tako. Pravna država deluje, četudi se včasih zdi, da prepočasi. Toda na hitro se stvari rešuje le z naglimi sodišči in z metodo linča in drugih oblik ulične demokracije. Zato so morebitni očitki ministroma iz LDS neutemeljeni. Sama sem na notranjem ministrstvu naredila še več, kot smo napovedali in obljubili. Tudi Aleš Zalar je na pravosodnem ministrstvu odkljukal vse točke svojega programa. Policija deluje bolje kot pred tremi leti, še posebej pri pregonu gospodarskega kriminala. Nedotakljivih ni več.

Kako komentirate predlog Gregorja Viranta, da bi kriminalistično policijo združil s tožilstvom?

Spremljam to, kar govori Virant, in kar malo v čast si štejem, da je nekaj njegovih točk takih, ki smo jih v tem mandatu dejansko že uresničili. V tem mandatu smo omogočili ustanovitev skupnih preiskovalnih skupin, kjer policija in tožilstvo tesneje sodelujeta v skupinah, ki obravnavajo konkretne primere. To je velik napredek pri pregonu zahtevnejših kaznivih dejanj. Pri Virantovem predlogu pa bi lahko hitro prišlo do prevelike koncentracije moči in tudi možne zlorabe. Policija ima svoj, tožilstvo pa svoj način dela in temu prilagojena pooblastila. Tožilstvo je neke vrste nadzor nad tem, kaj dela policija, sodišče pa nadzor nad delom tožilcev. Če ni teh posameznih filtrov, se vse zlije v eno.

Nisem torej za združitev kriminalistične policije s tožilstvom. Že to, da smo imeli poseben oddelek policije, ki je bil dejansko podrejen generalni državni tožilki Barbari Brezigar, je rojevalo ogromno problemov. Policisti so se pridušali, da nanje pritiskajo, nastal je spor s tožilko Hrastarjevo in tako naprej. To so občutljive zadeve, zato novi zakon, ki ga je pripravil Zalar, natančno razmejuje, kaj je delo policistov in kaj tožilcev. Če bi tu brisali meje, bi se res lahko zgodila policijska ali pa tožilska država.

Iz vaših javnih nastopov je mogoče sklepati, da po volitvah računate na koalicijo z Zoranom Jankovićem.

Najprej računam, da bo LDS prišla v parlament. To je naš prvi boj in bojevali ga bomo do zadnje kaplje znoja. Želimo si, da bi po volitvah dobili zmerno, odprto in svobodomiselno vlado, ki bo učinkovita kot celota. V taki vladi bi z veseljem sodelovali.

Če pridete v parlament, boste poslanka ali merite na mesto ministrice?

Nikoli nisem izključevala možnosti, da bi bila poslanka. To je častno in odgovorno delo. V politiko sem šla scela in prejšnje življenje pustila za sabo. Če bomo v opoziciji, bom poslanka, vendar računam, da bo levosredinski pol močnejši in bo lahko oblikoval vlado. Želimo si več resorjev, kot smo jih imeli v Pahorjevi vladi. Kar naprej namreč poslušamo, češ, saj ste bili zraven, pa niste nič naredili. Ja, ne moreš, če nimaš v rokah ustreznih resorjev. Predlagali smo sicer niz vsebinskih in organizacijskih predlogov za resorje, ki jih nismo vodili, a jih kolegi ministri niso sprejeli.

Kot stranka bi radi naredili kaj več na gospodarsko-finančnem področju ter na področju večje kreativnosti in kulture ali pa urejanja okolja in prostora. To so teme, kjer je bil LDS vedno močan in imamo za to sposobne ljudi. Tudi pravna država bo seveda vedno temelj našega programa. Ampak s tem, kaj bi jaz počela v morebitni novi vladi, se zdaj sploh ne ukvarjam.

Rekli ste, da je LDS levosredinska stranka. Ali tudi Jankovića štejete med levičarje?

Govorila sem o površni delitvi levo - desno, ki se jo tudi najpogosteje uporablja v javnosti. Sama LDS usmerjam bolj v sredino.

Je pri nas sploh mogoče govoriti o levih ali o desnih strankah?

Ti pojmi so zelo nedoločeni in jih vsak razume po svoje. Včasih se lomi na zelo nenavadnih točkah - recimo v odnosu do polpretekle zgodovine. Kam sodi Jankovićeva stranka, težko rečem, ker še ni predstavila svojega programa. Verjamem pa, da bodo vodili učinkovito politiko, ki bo manj vrednostno zaznamovana.

Ali potemtakem mislite, da je koalicija med, kot ste rekli, finalistoma, torej med Zoranom Jankovićem in Janezom Janšo, vendarle mogoča?

Mogoče je sicer vse, a v to možnost vendarle ne verjamem.

Se vam ne zdi, da je zdaj, ko sta obe stranki v krizi in obema slabo kaže, pravi čas, da bi Zares in LDS stopili skupaj?

LDS ni v nikakršni krizi. Stranka je v krizi takrat, ko ima probleme sama s seboj, ko ne ve, kaj hoče, ko nima cilja. Mi smo "pošlihtani". Drugo pa je, kaj nam kažejo meritve javnega mnenja. Te niso dokončne in se bodo spreminjale. Danes stranka, ki ji ankete kažejo šest odstotkov, ne more zanesljivo računati z vstopom v parlament, enako tiste, ki jim kažejo tri odstotke, še niso kar odpisane.

Bodo volitve sploh prinesle kakšne bistvene spremembe?

Nekaj že. Nekaj novih akterjev.

Kakšne nove politike pa ne?

Sem za to, da se verodostojnost napovedi ocenjuje glede na realna dejanja. Za večino ljudi, ki danes nastopajo v volilni tekmi, se da ugotoviti, kako so v preteklosti izpolnjevali dane obljube, kajti v politiki so tako ali drugače že sodelovali. Velikih neznank tu ni. Ve se, kaj je kdo naredil dobrega in katere politične poteze in odločitve imajo realne pozitivne učinke na življenje.

Že, toda znano je, da imajo volilci kratek spomin.

Vem, da volilci tega ne bodo tako presojali, kar pa ne pomeni, da bi bila vsebinska razprava o tem, kaj je novo in kaj vredno zaupanja, odveč. Zlasti je to naloga vas novinarjev.

Vrnimo se nazaj na to, da pripravljate program. Se vam ne zdi, da volilci pričakujejo predvsem odgovore, kako rešiti problem letne dvemilijardne luknje v državni blagajni?

Tudi če menimo, da programi ne bodo odločali, ga stranka mora imeti. Sama mislim, da bodo na koncu programi vendarle relevantni. Program je tudi podlaga za to, da - če postaneš minister - začneš takoj delati, da imaš nedvoumen seznam prioritet in jasne cilje. Minister se ne more le udobno namestiti v pisarno in čakati, da bodo štiri leta minila. Prav tako države ni mogoče upravljati kampanjsko. Za to sta potrebna koncept in načrt dela, skratka program.

Midva govoriva o predvolilnem programu, o programu, ki ga boste ponudili volilcem.

Saj to je strankarski program.

Volilcem torej ne boste ponudili programa v nekaj konkretnih točkah, kaj boste storili, če pridete na oblast?

Če lahko, preden gremo na konkretne zadeve, na kratko povzamem, na čem temelji naš program, so naše osnovne vrednote liberalizem, odnos do posameznika in njegove svobode, spoštovanje človekovih pravic, učinkovitost delovanja in demokratičnost odločanja. To je temeljni princip delovanja LDS pri upravljanju kateregakoli resorja.

Ampak, to bolj ali manj ponavljajo vsi.

Ne bo držalo, prav na teh točkah se z nekaterimi strankami najbolj razhajamo, zaradi njih sem navsezadnje prestala dve interpelaciji. Človekove pravice v slovenski politiki niso samoumevne, na primer, celo na deklarativni ravni ne. Poleg tega je treba natančno videti, kaj kdo izjavlja in kako deluje. Temeljna vrednostna sidrišča je treba imeti jasno postavljena, saj se vendar ne prodajamo kot izdelki iz Mercatorja. Osnovna narava delovanja posamezne stranke je namreč bistvenega pomena za naravo politike, ki jo bo vodila, če bo na oblasti, in stranke pač ne delujejo vse po enakem principu.

Za ene, na primer, cilj posvečuje sredstva, za LDS ne. Mi prisegamo na pravila igre, tudi kadar nam je to v škodo. Druga pomembna platforma našega delovanja, poleg zgoraj navedenih načel, pa je vzpostavitev enostavne države. Slednje ni samo vprašanje, ali bomo imeli osem ali deset ministrstev, tudi ni zgolj zniževanje števila zaposlenih v javni upravi, to je princip, po katerem je treba urediti delovanje vsakega posameznega področja, ki determinira naša življenja. Okvir enostavne države je za nas zelo pomemben, zato bo vgrajen v delovanje kateregakoli ministrstva, ki ga bomo morda prevzeli. Poleg teh dveh temeljnih okvirov, vrednostnega in organizacijskega, pa imamo seveda pripravljene povsem konkretne ukrepe za vsa posamezna področja.

Jih lahko na kratko opišete?

Najbolj kroničen problem naše države je gospodarstvo, ki je v popolnem krču, ko nikakor ne more z mrtve točke, manjka mu zagona. Znotraj tega je glavni problem, da nimamo svežega lastniškega kapitala, ki bi prinašal tako potrebno likvidnost v naše gospodarstvo. S tem bi tudi sprostili kreditni krč in z novimi investicijami omogočili nastanek novih delovnih mest. Reševanje tega problema je ključnega pomena. V Sloveniji smo tradicionalno nezaupljivi do kapitala iz tujine, vendar pa svojega lastnega nimamo, saj je gospodarstvo do konca zadolženo, svežih investicij pa tudi država ne more več financirati. Državo, ki je tako hermetično zaprta, je treba odpreti.

Bi za tuji kapital odprli vsa področja ali bi kaj vendarle pustili v državni lasti, banke na primer?

Govorim o gospodarstvu. Treba je spodbuditi neposredne investicije, zato so eden od ukrepov, ki jih predvidevamo, olajšave za tuje neposredne investicije, domače ali tuje. Te s seboj prinašajo nove zaposlitve. Domače gospodarstvo je z olajšavami pri plačilu davka na dobiček treba spodbuditi k reinvestiranju dobička, kadar se ta vrača v razvoj. Zaposlovanje, predvsem mladih in najbolj propulzivnih poklicev, pa se lahko spodbudi z omejitvijo zgornje višine vseh prispevkov, ki se jih plača iz bruto plač. Tudi privatizacijo je treba izpeljati do konca. V dvajsetih letih slovenske države se je pokazalo, da država enostavno ni sposobna upravljati svojega premoženja, zato se mora, kolikor je mogoče, umakniti iz lastništva.

Zelo dobro bi bilo, če bi našla strateške partnerje, ampak naš ugled v tujini je zaradi zaprtosti pred tujim kapitalom tako padel, da povpraševanja po vlaganjih v naša podjetja na tujih trgih praktično ni. Zato je treba dati jasen signal, da smo odprti za ideje in kapital. Nesmiselno si je metati pesek v oči, da smo sposobni upravljati državno premoženje. Ta ekipa, na primer, ni bila sposobna urediti NLB in tako ne gre več naprej. Namesto da bi imeli dobičke, ki bi se stekali v državni proračun, smo morali iz petnih žil postrgati denar za njeno in še kakšno drugo dokapitalizacijo in tako prikrajšati kakšne druge razvojne potrebe. LDS ima dovolj takšnega upravljanja.

Prav vam, denimo v Zares, očitajo, da ste krivi za stanje v NLB, ko ste tja imenovali Draška Veselinoviča.

LDS ni vodila gospodarskega in finančnega ministrstva pa tudi nadzornega sveta NLB ne. Takšne izjave so pod nivojem. Kar pa zadeva Veselinoviča, sem prepričana, da bi banka, če bi ostal, bistveno bolje delovala, ker je izkušen bančnik in je poznal probleme gospodarstva. Mogoče je to ena večjih napak vladne koalicije, da je zaradi političnih napadov in vmešavanj v delo tega strokovnjaka pregnala iz banke. In še ena velika napaka gospodarske politike te vlade je bila - da se je preveč vtikala v delo bank in vodila nekakšno fantomsko vojno proti tajkunom. S tem se je ločnica med pravimi tajkuni in uspešnimi menedžerji izgubila. Posledica tega je, da danes nihče več ne dobi posojil. Banke so pod političnim diktatom, komu smejo dati kredite in komu ne, po nepotrebnem potopile niz podjetij. To, da se je rezalo posameznike tako, da se je pustilo propasti cela podjetja, ki so zaposlovala tisoče ljudi, je nespametno in škodljivo. Tudi Banka Slovenije s svojimi nerealnimi zahtevami do bank je v tej zgodbi odigrala negativno vlogo in bil bi čas, da jo kdo pokliče na odgovornost.

To, kar govorite, je na moč podobno predlogom Janševe SDS, ki poleg varčevanja tudi napoveduje vstop tujega kapitala in privatizacijo oziroma nekakšno razlastitev države. Ste lahko bolj konkretni, kam merite s privatizacijo? Bi v slogu Friedmanovih čikaških fantov privatizirali tudi državo oziroma njene sestavine, šolstvo, zdravstvo, varnost in obrambo države in tako naprej, kar se dogaja v ZDA?

Ko sem govorila o privatizaciji, sem govorila o gospodarstvu. Državo kot tako, kamor spadajo navedeni resorji, pa je treba predvsem narediti bolj učinkovito. Gre za boljše upravljanje teh sistemov, ne pa za njihovo privatizacijo. Kar pa zadeva Janeza Janšo, vse, kar zdaj obljublja, je že imel priložnost narediti, pa ni. LDS pod mojim vodstvom te priložnosti še ni imela.

Se boste tudi v novem mandatu, ne glede na to, kje boste, v koaliciji ali v opoziciji, zavzemali za pokojninsko reformo, za malo delo in za preprečevanje dela na črno, kar je bilo zavrnjeno na referendumih?

Verjamem, da so to reforme, ki jih ljudje pričakujejo, ker vedo, da tako ne gre več naprej. Tudi tiste stranke, ki so jim do zdaj nasprotovale, jih v volilnih programih postavljajo na prvo mesto. To torej moramo narediti, vprašanje pa je, kako se tega lotiti. Ne toliko po vsebini kot po načinu vključevanja vseh relevantnih sogovornikov. Najprej je treba pripraviti osnovne okvire rešitev in na tej osnovi začeti javno razpravo ter potem dobre ideje tudi upoštevati, ne pa na mizo vreči praktično zaklenjen paket, saj potem socialni dialog res nima o čem steči.

Ste prepričani, da bodo sindikati spremenili svoja odklonilna stališča in da opozicija ne bo spet uporabila referenduma?

Če bo stekel pravi dialog, se pravi, dialog, ko bo na mizi še surov izdelek, sposoben popravljanja, in če se bodo strani za mizo med seboj dejansko poslušale in slišale, verjamem, da se reforme da izpeljati. In v takšnem primeru tudi Janša - če bo ostal v opoziciji - z morebitnimi referendumi ne bo uspel.

V tem mandatu ste bili vpleteni v nekatere afere…

Sem se že ustrašila, da boste to izpustili.

… boste volilcem v zvezi s tem še kaj pojasnili?

Res zanimivo je poslušati očitke, da sem vplivala na policijo. A sem edini minister, ki ga je policija kdaj preganjala po avtocesti, čeprav me je vozila ta ista policija. Govorijo, da za menoj stojijo neka huda omrežja, a smo stranka z največ dolgovi. Kje so ta omrežja, da ne poravnajo naših dolgov? Kje so bila ta omrežja, ko so me masakrirali v medijih, ko sem bila dan za dnem v poročilih z zgodbami, ki nimajo zveze z realnostjo? Ni jih bilo in resnica je, da sem na tej sceni povsem sama, da sem dvajset let mlajša od ostalih politikov in da ne izhajam iz iste politične zibelke.

Težko je reči, da ugotovitve računskega sodišča in protikorupcijske komisije nimajo zveze z realnostjo.

Afere, ki so se rodile v trenutku, ko sem postala preveč priljubljena, so afere samo na zunaj, ne pa tudi na notri. Sama dobro vem, kaj sem, predvsem pa, česa nisem storila, in to sem tudi večkrat pojasnila v javnosti. Kdor je želel, je lahko slišal. Afere pa so z veliko medijsko podporo dobile noge, odkorakale po svoje ter živijo svoje življenje. Zato se sama z njimi ne nameravam več ukvarjati. Kako resno jemljem svojo politično odgovornost, ne glede na to, kaj menim o okoliščinah, v katerih je nastopila, pa je pokazal moj takojšen odstop z ministrske funkcije. Z mnenji omenjenih institucij se ne strinjam, vendar o tem ne nameravam polemizirati v javnosti.