Filozof Aaron Schuster - po študiju prava na univerzi Amherst v Massachusettsu je magistriral in doktoriral na univerzi v Leuvenu v Belgiji, ta čas pa je raziskovalec na Inštitutu za kulturološke raziskave v Berlinu - je v najinem pogovoru lucidno osvetlil družbene premete lenobe. Pojasnil je, da je bilo v antični Grčiji brezdelje najvišji ideal, v novem veku ga je s prestola vrgel Delavec kot prevladujoči lik subjektivnosti, z vzponom kapitalizma je oživela ideja lenobe kot osvobajajoče sile, dokler si je ni dokončno podredil neoliberalizem, ki jo je zvito vgradil v sam sistem.

Zaradi zmuzljive večpomenskosti se lenobi rado nadeva karikirano masko inertnosti in sebičnosti, pri čemer pa se (namerno) pozablja na ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta ji lastni. Ne čudno torej, da je bila neusmiljeno pregnana iz šole - in otroštva nasploh! -, pa čeprav je latinska beseda scola izpeljanka grške besede za brezdelje schole. Lenoba pa nima miru niti v objemu intime. Imperativ "kakovostnega časa" razjeda naša (ljubezenska) razmerja in izpodriva dragoceno veščino skupaj "početi nič".

Prišel je čas, da ponovno zahtevamo "pravico do lenobe"!

Vzhodnjaške filozofije, predvsem daoizem, slavijo brezdelje oziroma nedejavnost. Kaj pa "zahodna" filozofija, je bilo kakšno filozofsko izročilo posebej naklonjeno brezdelju?

Brezdelje je bistvenega pomena za zahodno filozofijo oziroma za celotno zahodno civilizacijo. Grška beseda za brezdelje je schole, iz česar je izpeljana latinska beseda scola, angleška school in slovenska šola. Antični Grki v brezdelju niso videli lenobe, temveč jim je bolj pomenilo prostor za intelektualno rast zunaj postulatov produktivnega dela. Od tod tudi izhaja ideja "svobodnih" ved, ki vsebujejo notranjo vrednost, za razliko od "uporabnih", ki zagotavljajo uporabne veščine.

V Aristotelovi etiki, prvi veliki sistematični obravnavi etike v zahodnem izročilu, je kontemplacija pojmovana kot najvišji človeški dosežek. In natanko to dolgoletno izročilo se danes opušča. Neoliberalizem ni odgovoren le za trenutno krizo v Grčiji, ampak tudi za krizo izročila antične Grčije. Javna podpora umetnosti in humanistični izobrazbi - vsemu, kar ni posel in znanost - vse bolj usiha. Vse, kar ni dobičkonosno z ekonomskega vidika, je samodejno razvrednoteno; brezdelje v prvotnem širšem pomenu pa se je iz javne dobrine preoblikovalo v strogo zasebno zadevo. Morda so strogi varčevalni ukrepi kazen za ta starodavni filozofski greh zoper bogove ekonomske racionalnosti, za greh brezdelja.

Kaj pa sodobnejša filozofija?

Celotna problematika se je spremenila z modernostjo, z vzponom Delavca kot prevladujočega lika subjektivnosti. Namesto da bi bilo brezdelje najvišja izpolnitev življenja in želja, filozofe fascinira navidezno brezmejna moč volje na eni in njeno radikalno zanikanje na drugi strani. Ustvarjalnost volje in njeno produktivno moč od znotraj preganja obet njenega popolnega propada, grozljiva moč inercije ali z eno besedo: lenoba. Oblomov, ta izčrpani aristokrat, ki po ves dan ostaja v postelji, je paradigmatski nasprotni lik novega veka.

Je pogled na brezdelje, lenobo povezan z razumevanjem časa? Če sprejmemo, da časa ni mogoče prihraniti, ampak le trošiti, smo najbrž že na dobri poti.

Kot pravi pregovor, čas je denar. To pomeni, da je čas mogoče pretvoriti v valuto, in ta valuta ni nič drugega kot zmožnost, da ga odkupimo za drug čas. Tako deluje ekonomija. Ko kupujem določen proizvod, v bistvu kupujem čas, ki je bil potreben za njegovo proizvodnjo; konzumiram čas nekoga drugega. Lenoba oziroma brezdelje pa se ne vklaplja v takšno ekonomijo, zaradi česar je ničvredna. Kar pa obenem pomeni, da ima lahko največjo, neprimerljivo vrednost: lenoba je ne-čas, a obenem tudi čas v najčistejši obliki.

Predstavljajte si znanstvenofantastični film, ki se dogaja v svetu, podobnem našemu, le da se v njem na čas gleda dobesedno kot na proizvod. Čas je treba kupovati, da bi ura tekla, prav tako kot plačujemo za bencin in elektriko. In če računa za čas ne plačaš pravočasno, se ura ustavi, sam pa se znajdeš v nekakšnem zastoju ali imaš čudne časovne zablode in nisi več sinhron s preostalim človeštvom. Recimo, da proizvodnjo, distribucijo in prodajo časa kontrolira velikanska korporacija. Veliko vprašanje, ki se zastavlja, je, od kod izvira ta dragoceni naravni vir. Od kod časovna tovarna pridobiva čas, ki ga prodaja? Po veliki romantični pustolovščini se na koncu razkrije, podobno kot v filmu Zeleno sonce, da izvira od ljudi; zlobna tovarna uporabljala skrivno tehnologijo, s katero neposredno črpa čas iz revnih množic, da ohranja civilizacijo v pogonu. In nihče tega ne opazi. To ne bi bilo daleč od realnosti, ki jo danes živimo sami.

Zdi se, da je lenoba notranje protislovna. Dejali bi lahko, da celoten razvoj izhaja prav iz lenobe, iz težnje, da bi si življenje čimbolj poenostavili. A ta ultimativni cilj se vztrajno izmika...

Naj citiram mehiškega bandita iz filma Sergia Leoneja Dobri, umazani, zli: "Če delaš za preživetje, zakaj se potem pri delu ubijaš?" To je nekakšen obrat vaše teze, čeprav bi sam dejal, da ni protislovna lenoba, ampak delo. Delali naj bi zato, da bi se lahko predajali lenobi, a začuda se nam to "lahkotno življenje" nenehno izmika, ostaja pa nuja, da delamo.

Oglejmo si problem z drugega zornega kota. Obstaja hollywoodski film režiserja Mika Judga Kako dobiti nogo, ki na zelo zabaven način obravnava vprašanje lenobe v razmerju do sodobne odtujenosti dela. Osrednji lik Peter ima bedno pisarniško službo v programerskem podjetju, kjer dneve preživlja sanjajoč o brezdelju. Nekega dne gre, na ukaz svoje "pasje" punce, na hipnoterapijo; a preden ga zbudijo iz transa, njegov terapevt doživi infarkt in umre. Peter je v stanju nekakšne trajne hipnotiziranosti končno osvobojen. Končno je dovolj pogumen, da naredi, kar si resnično želi, to je natanko nič. Velika ironija je, da ko glavni lik izpolni svoje sanje o brezdelju, ne hodi na sestanke, po cele dneve ribari, v pisarni igra videoigrice ipd., vse bolje uspeva v službi in celo napreduje.

To je postmoderni Bartleby! V Melvillovi kratki zgodbi je Bartleby pisar v odvetniški pisarni na Wall Streetu, ki nekega dne skrivnostno preneha delati. Dela sicer izrecno ne zavrača, a kadar ga prosijo, naj nekaj stori, vztrajno ponavlja: "Rajši ne bi." To v pisarni povzroči pravo zmešnjavo in slednjič, ko se najemniki odselijo, Bartleby pa se še vedno ne premakne, ga pošljejo v zapor, kjer neha jesti in umre.

Bartleby je še en čudaški antijunak moderne dobe. Ta čudovita in nenavadna zgodba je bila v zadnjih letih deležna velike filozofske pozornosti, ki se je osredotočala predvsem na negativnost volje. Nekateri so v Melvillovi zgodbi videli lekcijo o subtilni umetnosti upora in brezdelnosti, Bartlebya pa celo povzdignili v kristusovskega rešitelja odtujenega človeštva. A v današnjem korporativnem vzdušju bi Bartleby najbrž uspeval. Pred nekaj leti je izšla knjižna uspešnica lacanovske psihoanalitičarke Corinne Maier Dober dan, lenoba, s podnaslovom O umetnosti in potrebi, da v podjetju delamo čim manj. Večina nasvetov je mračno zabavnih, kot na primer tale: "Kar počnete, je nesmiselno. Že jutri vas lahko nadomesti kreten, ki sedi poleg vas. Zato delajte čim manj in porabite čas (ne preveč, če se lahko zadržite) za urejanje osebne mreže poznanstev, tako da boste nedotakljivi, ko pride do naslednjega preurejanja."

Nekateri bi pisanje Maierjeve označili kot cinično, po mojem mnenju pa njen manifest razkriva cinizem, ki že učinkovito vlada na delovnih mestih. Postmoderna delovna etika je, v nasprotju s protestantsko, neke vrste tolerirana vodena lenoba. Enigmatičen in tragičen lik Bartlebyja se je spremenil v univerzalno farso, v absurdnost sodobnega korporativnega življenja.

Je lenoba notranje povezana z vprašanjem svobode?

Na lenobo ponavadi gledamo kot na čisti rastlinski nihilizem, kar je samo po sebi simptom našega idealiziranja dela. Lenobo lahko povežemo s svobodo v aristokratskem smislu - kot čisto potrato. V tem smislu lenoba ni odsotnost ali pomanjkanje volje, ampak oblika potratnosti. S tem ko si lahko privoščimo tratenje časa, šele zares dokažemo, da mu vladamo. To je tudi najboljši način, kako prelisičiti smrt. Pogosto se govori, da je življenje kratko, zato ga ne smemo zapravljati - izkoristiti moramo vsak dan, potegniti čim več iz vsakega trenutka. A živeti na tak način je sorodno življenju pod nenehno smrtno obsodbo. Če bi radi okusili nesmrtnost, je treba ravnati prav nasprotno: biti neproduktiven, početi nič, vriskati od tratenja obstoja.

A lenobo je mogoče povezati s svobodo tudi v bolj pozitivnem, humanističnem smislu, kot kultiviranje življenja zaradi njega samega, onkraj železne kletke ekonomske preračunljivosti. Eden najlepših zagovorov lenobe kot najvišjega izraza avtonomije je pamflet Paula Lafargua iz leta 1880 Pravica do lenobe. To je res izjemno besedilo. Lafargue napada hipokrizijo kompulzivne delovne etike in poziva k oživitvi grškega filozofskega ideala brezdelja. Nasproti pridigarjem o moralni vrlini dela obuja v spomin bibličnega boga, ki je "dal svojim občudovalcem vrhovni zgled idealnega brezdelja; po šestih dneh dela je počival za vekomaj".

No, če nam za brezdelje že ni na voljo večnost, bi bila večina zagotovo zadovoljna s šesturnim delavnikom. Kako to, da to ni bolj "popularno" politično vprašanje, tudi v luči aktualnih varčevalnih ukrepov?

Ste pa zelo skromni. The International Workers of the World oziroma Wobblies so zahtevali šestnajsturni delavnik, štirikrat po štiri ure, že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Rado se pozablja, da so današnji štirideseturni delovni teden izborili šele ob koncu devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja s siloviti delavskimi boji proti delovnim razmeram, ki bi se nam danes zdele enake suženjstvu. Seveda bi bilo zavzemanje za krajši delovni teden danes, ko ekonomskemu sistemu grozi kolaps, slišati nesmiselno. Kako bi si to sploh lahko privoščili? Kaj bi si o tem mislil trg?

V zadnjih letih sta nam evropski in ameriški odziv na finančno krizo razkrila, kaj neoliberalizem zares pomeni: socializem za bančnike in kapitalizem za vse druge. Pred kratkim sem v eseju Johna Lanchesterja prebral zabavno reč: v zadnjem četrtletju je bila država z najvišjo rastjo v območju evra Belgija, država, ki zaradi notranjepolitičnih bojev že dobro leto nima zvezne vlade. Kar pomeni, da je njen proračun ostal bolj ali manj nespremenjen, ker nihče nima pooblastil, da bi sprejemal stroge varčevalne ukrepe. V tej krizi je torej najbolje, kot sklene Lanchester, ne imeti vlade; če ne drugega, te to obvaruje pred neumnim kleščenjem proračuna.

Freud je ljubezen označil za asocialno čustvo, bi podobno lahko trdili za lenobo?

Obrnimo problem na glavo. Praviloma na lenobo gledamo kot na normalno stanje, v delo pa naj bi nas bilo treba siliti. Po naravi naj bi bili leni, delu pa naj bi se privadili zaradi družbenega imperativa. Ampak kaj, če nam je navada prešla v kri in sedaj velja ravno obratno? Kaj, če je biti zaposlen sedaj naše naravno stanje in je lenoba nekaj dragocenega, kar je težko doseči? Pravzaprav je zelo težko početi nič, izključiti neusmiljeni notranji gon po delu.

Lenuh svoje bližnje praviloma spravlja ob pamet; po drugi strani pa najbrž ni bolj intimne stvari kot lenarjenje v dvoje.

Če si privoščimo nekaj pop psihologije, se strinjam z vašim poudarkom: povezanost para je mogoče meriti z njuno sposobnostjo "početi nič" skupaj, le prenašati neumnost obstoja drug drugega. Ali niso najbolj dragoceni trenutki odnosa nepomembne skupne trivialnosti, ne pa posebne priložnosti oziroma tako imenovani "kakovostni čas"? Lahko bi podali definicijo ljubezni, ki brez dvoma zveni zelo neromantično, a po mojem mnenju zadene bistvo stvari: ljubezen ni strast po združitvi z manjkajočo polovico ali pripravljenost žrtvovati se za partnerja ali nekakšna globoka zvestoba v moralnem smislu, ampak doživljanje zgolj prisotnosti drugega kot nekaj prijetnega.

Ljubezen je dopuščanje ali celo uživanje v golem dejstvu, da je drugi prisoten s svojimi nesmiselnimi tiki, navadami in simptomi. Takšno pojmovanje je blizu Spinozi; sam pa bi, s Freudom, dodal, da je uživanje v prisotnosti nekoga daleč od samoumevnosti. Gre za nenavadno psihološko stanje, in veliko pogosteje velja obratno.

Na splošno veljajo za posebej nadarjene lenuhe umetniki, filozofi in sorodne "kreature".

Zgodovina lenobe kot umetniškega in filozofskega ideala bi bila zelo zanimiva študija, začenši z sladkim življenjem filozofa pri Aristotelu do skrajno lenega Duchampa, umetnika, ki je izumil najbolj radikalno delaprosto ustvarjalno prakso - readymade. Tudi Hegel in Marx bi bila pomembni poglavji, sam pa bi v takšno zgodovino vključil tudi Heideggerja. Kaj je heideggerjanska filozofija s svojo naklonjenostjo počasnemu življenju na podeželju drugega kot velika filozofija brezdelja; poskus ponovno oživiti grško vita contemplativa v kontekstu sodobnega sveta, ki mu vladata tehnologija in produkcija; ponovni premislek brezdelja kot prepuščanja, ki bitje osvobodi iz primeža subjektivnosti in njene nasilne volje? Iz tega je razvidno, da je lenoba lahko tudi nazadnjaška tema. A gre za obsežno snov, zato bi bilo najbrž preveč dela z razvrščanjem.

Naj končam z drobnim predlogom. Ali ne bi bil "nadarjeni lenuh", kot ste ga posrečeno poimenovali, dobra definicija človeškega bitja nasploh? S svojim prepletanjem manka in veščine prikliče v spomin Platonov mit o ljubezni: bog Eros je nastal z združitvijo Penie in Porosa, revščine in iznajdljivosti, združujoč njuni domnevno nasprotujoči si naravi. Človek kot žival, ki nič ne dela, a to počne zares dobro.

Zdi se, da je bilo brezdelje - ki je predpogoj vsakršne ustvarjalnosti - pregnano ne le iz sodobne šole, ampak iz otroštva nasploh. Kje so danes Pike Nogavičke in Tomi Sawyerji?

Za razliko od Oblomova in Bartlebyja, ki zastopata strašno negacijo volje kot hrbtno stran sodobne produktivnosti, vaša primera Toma Sawyerja in Pike Nogavičke kažeta na drug pomen lenobe: na zafrkavanje in svobodno igro, z vso domišljijo in ustvarjalnostjo ter seveda težavami, ki sodijo zraven. Pravilno ste izpostavili, da se je spremenilo naše prikazovanje otroštva, ki se veliko bolj osredotoča na merljive dosežke kot na nedolžno igro ali nagajivo pohajkovanje. Kaj je bolj odbijajočega kot pogled na sodobne nadpovprečne smrkavce, ki počnejo sto stvari hkrati?

Na širši, družbeni ravni so lenuhi vedno Drugi - južni "sosedi", brezposelni, priseljenci -, ki naj bi parazitirali na našem delu.

Lenoba je brez dvoma ključna ideološka kategorija. Praviloma so južnjaki tisti, ki so leni in ki se okoriščajo s trdim delom drugih. Po pop antropologiji, ki sega vse do Montesquieuja, naj bi bile vzrok za to podnebne razmere. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je "jug" relativna kategorija. Proti industrijskim severnoevropskim ekonomijam se postavlja lene, zadolžene južne; a jug tako rekoč vsake države je po definiciji len: flamski del Belgije nasproti valonskemu, severna Italija nasproti južni, Angleži nasproti Ircem itd. Če bi bil severni pol poseljen, bi se ljudje na vrhu ledenika pritoževali nad ničvrednimi nabiralci mahu, ki živijo nekoliko nižje v tundri.

Nedaven primer bi bil lahko diskurz ob krizi v Grčiji.

Obtožbe lenobe v političnem diskurzu razkrivajo le eno: intelektualno lenobo tistih, ki obtožujejo. Moraliziranje in psihologiziranje ekonomskih problemov nas razbremenita dejanskega poskusa, da bi razumeli zapletene strukture in dinamike sveta, v katerem živimo. Zares, če obstaja razred, ki si zasluži, da ga imenujemo "len", to niso delavci, priseljenci ali brezposelni, ampak finančni kapitalisti. Oni so objektivno gledano leni, potratna drhal, ki se okorišča s produktivnimi silami družbe. Seveda so nenehno zaposleni, a v jedru te hiperfrenetične aktivnosti je zavračanje soustvarjanja družbenega življenja, namesto katerega se prepuščajo špekulacijam, to je hazardu.

Morda je dandanes najbolj nenavaden političen prizor neizmerna moč, ki jo imajo v rokah bonitetne agencije, družbe brez vsakršne javne odgovornosti, ki lahko z enim zamahom čarobne palice za nižanje vrednosti odločijo o usodah celotnih nacionalnih gospodarstev. Po finančni krizi v ZDA so te družbe poklicali pred kongres, da bi odgovarjale zaradi izrazito zmotnih, če ne kar sleparskih izračunov; branile so se z argumentom, da so bile njihove ocene "zgolj mnenja". To so novi leni gospodarji planeta.