Bauman v letih, ko je njegova kritična misel dozorela, pripoveduje o družbenih strukturah, ki si jih je človeštvo izmislilo, da bi bilo življenje posameznikov lažje. Vendar, pravi, so te strukture, ki so medtem zavladale svetu, situacijo obrnile na glavo: z vsemi dosegljivimi vzvodi, od rušenja socialne države do vsiljevanja potrošništva, "najbolj osamljene človeške dejavnosti, kar jih poznamo", posamezniku prepuščajo svoje naloge. Individuum se, ne zavedajoč se procesov, ki tečejo v ozadju, poistoveti s tujko, ki ga označuje - individualnostjo -, ter postane sam sebi in ljudem tujec.
Naš sogovornik pravi, da je na tej platformi vzgojen "v trebuhu usidran občutek negotovosti in nejasne nevarnosti", ki je, kot se vrstijo vzroki in posledice, ponovno vzvod "modernega kapitalističnega načina življenja", pri čemer "strah ostaja nedotaknjen, in če se kaj z njim godi, se kvečjemu to, da postaja še močnejši."
Zygmunt Bauman, "sociolog vsakdanjega življenja", Jud, med drugo svetovno vojno pregnan iz rodne Poljske v Sovjetsko zvezo in pod pritiski komunističnega režima v Anglijo, na univerzo v Leedsu, kjer že desetletja živi in poučuje kot "Evropejec", ima pripovedniški dar, s katerim more družbeno zlo ponazoriti s prispodobo, ki jo vsakdo lahko prepozna v lastnem življenju. Tudi če citira svoje vzornike, velikane humanistične misli, zveni, kot bi citiral slehernika in njegovo banalno gesto: "Ni razlike, če pritisk na gumb zažene kuhinjski strojček za sladoled, spusti elektriko v omrežje ali zažene jezdece apokalipse." Uničenje človeštva in Zemlje poteka prek mehanskih in elektronskih vzvodov. Problem, ugotavlja Bauman, ko se pogovarja z nikomer in z vsemi hkrati, leži v prekletstvu individualne svobode, svobode posameznika.
Bauman je na svetu že dolgo in je videl ter premislil kar nekaj zgodovinskih prelomnic. Takšni so tudi njegovi odgovori. Daljnovidni.
Profesor Bauman, na ljubljanskem predavanju ste razložili, kako v zahodni družbi poteka proces individualizacije, ki vsakogar dela za "menedžerja samega sebe" oziroma "samo-politika", pri čemer se posameznik oddaljuje od skupnosti. Zanimivo je bilo o tem poslušati v Sloveniji, ki je po padcu komunizma doživela spremembe prav na način, ki ga opisujete. Lahko primerjate nujnost teh procesov v zahodni in v nekdanji vzhodni Evropi?
"Nujnost" ni ena mojih priljubljenih besed. Spada v najnižjo kategorijo, skupaj z besedo "TINA" (There Is No Alternative - druge možnosti ni, op.p.). Že pred dvema stoletjema je William Pitt mlajši dejal, da je "nujnost izgovor za vsako kršitev človekove svobode. Je argument tiranov, zibelka suženjstva". Z vsem srcem se strinjam z njim.
Individualizacija ni nujnost, temveč zgolj zgodovinski obrat, ki ga ustvarjamo mi, nepopravljivo nerodni ljudje, hkrati ko nas ta tudi oblikuje. Individualizacijo vse preveč poganja človeška globalizacija, ki krade človeškim kolektivom oziroma skupnostim. Te niso več sposobne opravljati svojih tradicionalnih nalog in jih zato prenašajo na ramena posameznikov.
Individualizacijo obenem poganjajo vse preveč človeške tržne sile, ki promovirajo potrošništvo - najbolj individualno, natančneje, najbolj osamljeno človeško dejavnost, kar jih poznamo. To nima nič opraviti z delitvijo na Vzhod in Zahod ali z odnosom med "starimi" prebivalci tega načina življenja in novimi, ki so bili šele nedavno spreobrnjeni.
Zdaj vsi blodimo po istih poljanah, izpostavljeni enakim skušnjavam in zahtevam. Sledimo istim načinom preživetja. Individualisti smo "po dekretu", spomniti pa vas moram, da so dekreti človeški, vse preveč človeški.
Marx je o odtujitvi od skupnosti govoril skozi opisovanje odtujevanja delavca od svojega dela, od samega sebe, od izdelka, medtem ko je bil pod nadzorom lastnika produkcijskih sredstev. Danes lahko opazujemo odtujevanje vojakov od boja in odtujevanje narodov od vojne. ZDA in tudi evropske države so v vojni, vendar smo vsi odtujeni od tega, kar države v našem imenu in z našim denarjem počnejo na bojiščih v Afganistanu. Kdo torej upravlja te procese? Vsakdo zase, medtem ko sistem dela po svoje?
Množične vojaške armade, enako kot množična industrija, so nekoč klicale po množični disciplini. Ta je zahtevala nenehno opazovanje in natančen nadzor. Imela je veliko moč, s katero si je podrejala in tudi duhovno mobilizirala množice z vsiljevanjem domoljubnih čustev in "delovne discipline".
V našem času pa se bo le majhen del ljudi kdaj znašel v tovarni. Še manj se jih bo kdaj znašlo v vojaških vrstah in na bojiščih. Univerzalno urjenje delovne discipline je zato postalo nepotrebno, vzdrževanje množičnih naborniških vojsk pa celo kontraproduktivno. Majhne vojaške enote, opremljene s sofisticirano, vrhunsko tehnologijo, so neprimerno bolj učinkovite. Vendar je treba imeti v mislih tudi, da nove profesionalne vojske omogočajo vladajočim, da vojne vodijo brez aktivne udeležbe državljanov. Od državljanov potrebujejo sodelovanje z brezbrižnostjo, ki jo še napihujejo množični mediji.
V pomoč je tudi privlačnost vojaške službe za tisti del prebivalstva, ki ima malo ali sploh nobenih možnosti za drugačen vir zaslužka. Množične proteste na nacionalni ravni, uporništvo iz preteklosti, kakršno je bilo tisto proti vojnam v Alžiriji ali Vietnamu, bi si bilo povsem nemogoče zamisliti, če bi tedanje vojne bojevali z današnjimi oblikami prostovoljne, profesionalne vojske. Invazije in množični poboji se danes izvajajo po običajnih načelih poslovanja. Tudi tu se je mogoče pogajati o višini plače, vendar so stavke, da ne omenjam množičnih solidarnostnih akcij, kakršne so bile blokade javnih prostorov, danes zelo redke.
Je to družba, kakršno ste prikazali v svoji knjigi Moderna in holokavst, kjer citirate Georgea Orwella iz leta 1941: "Ko pišem, nad mojo glavo letijo zelo civilizirana človeška bitja in me poskušajo ubiti. Nobene sovražnosti ne čutijo do mene kot do posameznika, niti jaz do njih. Samo 'svojo dolžnost opravljajo', kot se temu reče." Lahko danes prepoznate kontinuiteto tovrstne birokratske tehnologije?
O da, kontinuiteta je tu, četudi z običajnimi odtenki diskontinuitete, ki so zanjo značilni. Poglavitni novi odklon je izginjanje statusnih razlik med sredstvi in cilji.
Hannah Arendt je "plavajočo" odgovornost pripisala naravi birokracije. Posledica je "nikogaršnja odgovornost". Toda nova vojaška tehnologija je uspela tako "razosebiti", tako razvodeneti odgovornost, da bi si bilo to v času Hannah Arendt in Georgea Orwella nemogoče zamisliti.
"Pametni", "inteligentni" izstrelki ali "droni" (brezpilotna letala, op.p.) sami izbirajo tarče in so prevzeli proces odločanja tako iz rok vojakov kot iz rok poveljnikov vojaškega stroja. Mislim, da največjega tehnološkega napredka zadnjih let niso iskali in izvedli v razvoju moči morilskega orožja, temveč na področju "adiaforizacije" vojaškega ubijanja, torej v poskusih, da bi ubijanje odstranili iz kategorije tistih dejanj, ki jih je mogoče moralno ovrednotiti.
Günther Anders je poudarjal: "Ob pritisku na gumb ni nihče stiskal zob. Gumb je gumb." Ni razlike, če pritisk na gumb zažene kuhinjski strojček za sladoled, spusti elektriko v omrežje ali zažene jezdece apokalipse.
Gesta, ki zažene apokalipso, se ne razlikuje od drugih gest. Izvedel jo bo isti izvajalec, ki ga vodi rutina in ki ga rutina dolgočasi... Če kaj simbolizira satansko naravo naše situacije, je to natančno nedolžnost te geste," zaključi Anders. Zanemarljiv napor je potreben za to, da se sproži kataklizma, katerakoli kataklizma, vključno z uničenjem Zemlje.
Izvirate iz vzhodne Evrope, kjer države, kot sta Poljska in Madžarska, skušajo prevzemati vodstvo, kar je (bila) tudi njihova zgodovinska vloga. So vzhodnoevropske države prinesle "Evropo" v zahodno Evropo ali je tako imenovana stara Evropa nekdanji vzhodnoevropski blok prekrila z evropsko identiteto?
Globalizacija - torej raztezanje medsebojne odvisnosti daleč čez politične procese, ki nastajajo v mejah posameznih držav, ter nenehno usihanje ekonomske, vojaške in kulturne samozadostnosti držav - se je začela že davno pred padcem berlinskega zidu. Res pa je bila do njegovega padca oblikovana v "bloke". Celo države, ki so odklanjale vključevanje v enega od dveh blokov, formaliziranih in simboliziranih v Natu in Varšavskem paktu, so intenzivno skušale oblikovati "tretji blok", oksimoron bloka, torej blok neuvrščenih.
Po padcu komunističnega bloka je bila prva poteza vzhodno- in srednjeevropskih držav, osvobojenih in posledično osirotelih, da so skoraj po inerciji zamenjale blok: novopridobljeno suverenost so predale v roke Nata in Evropske unije. Ta reakcija je v končni fazi narasla do prepričanja, da v pogojih napredujoče globalizacije nobena država ne more obstati sama in delovati kot vojaška, ekonomska ali kulturna avtarkija. "Blokovska politika" se, razen po imenu, nikakor ni končala, samo meje in blokovska pravila so bili začrtani na novo.
V novih mejah je "vprašanje identitete" držav v odnosu do skupnosti držav postalo in še naprej ostaja stvar pogajanj, resda po prvotnem namenu miroljubnih, vendar v praksi vse prej kot nekonfliktnih. Ta pogajanja še zdaleč niso končana in se tudi ne bodo kmalu končala. Identitete so danes fluidne, tekoče, so šibko determinirane in se nenehno porajajo: nagnjene so k temu, da raznesejo vse in vsakršne prekmalu vsiljene "definicije".
Ali Madžarska s svojim trenutnim političnim modelom že kroji politično prihodnost Evrope? Gre za nov trend, potem ko sta se oba tradicionalna politična pola, levi in desni, izkazala za neučinkovita? Ljudje se vidno obračajo stran od politike, bodisi v ekstremna dejanja bodisi v nihilizem in apatijo.
Ena najbolj notoričnih bolečih točk današnjih demokratičnih režimov je nasprotje med formalno univerzalnostjo demokratičnih pravic, ki naj bi vsem državljanom enako pripadale, in manj kot univerzalno sposobnostjo njihovih nosilcev, da bi te pravice učinkovito udejanjali. Z drugimi besedami, gre za prepad, ki loči legalni položaj "državljana de iure" od praktičnih sposobnosti "državljana de facto". Od posameznikov se pričakuje, da bodo ta prepad premostili z opiranjem na lastne sposobnosti in vire, ki pa jim jih v resnici najverjetneje primanjkuje in v večini primerov teh sposobnosti dejansko nimajo.
Država je danes vse manj sposobna in voljna svojim subjektom obljubiti eksistencialno varnost. To varnost je Franklin Delano Roosevelt imenoval "svoboda od strahu", ko je pozival k prepričanju, da je "edina stvar, ki se je moramo bati, sam strah". Naloga, zagotoviti si eksistenčno varnost, pridobiti si in ohraniti legitimen ter človeka vreden prostor v družbi in se izogniti nevarnosti izključenosti, je v našem času vse bolj prepuščena sposobnostim posameznika. To pa pomeni prevzemanje ogromnih tveganj in trpljenje v strašni negotovosti.
Strah, ki naj bi ga demokracija in njena potomka, socialna država, izkoreninili, se je vrnil in maščeval. Večina, od dna do vrha, se nas danes boji grožnje, četudi nedoločene in negotove, grožnje, da bomo izključeni, prepoznani za nesposobne spopadati se z izzivi, da nam bodo odrekli spoštovanje in nas ponižali.
Na teh razpršenih in zamegljenih strahovih, ki prežemajo današnjo družbo, pridobivajo politiki in potrošniška tržišča svoj kapital. Razpečevalci potrošniških dobrin in storitev svoje blago oglašujejo kot odškodnino za v trebuhu usidran občutek negotovosti in nejasne nevarnosti. Populistična gibanja in populistični politiki prevzemajo naloge, ki jih je opustila oslabljena in skrčena socialna država in ki so jih v veliki meri opustila tudi večinoma že pretekla socialnodemokratska gibanja.
V ostrem nasprotju s socialnimi državami se države, ki so jih nadomestile, trudijo, da bi se strah razširil in ne skrčil. Predvsem razširjajo nabor nevarnosti, ki jih je mogoče videti po televiziji in s katerimi se države potem galantno borijo, jim nasprotujejo in pred katerimi branijo narod.
Kleč pa je v tem, da so nevarnosti, ki jih najbolj spektakularno in intenzivno prikazujejo mediji, redko, če sploh kdaj, tiste nevarnosti, ki počivajo v koreninah vsesplošne tesnobe in strahu. Ne glede na to, koliko so države uspešne v nasprotovanju nevarnostim, ki jih oglašujejo, resnični izvor prestrašenosti, neposredno prežeče negotovosti in socialne ogroženosti - ta prvotni vzrok strahu, ki je lasten modernemu kapitalističnemu načinu življenja - ostaja nedotaknjen, in če se kaj z njim godi, se kvečjemu to, da postaja še močnejši.
Vas je strah, da bi nenehni evropski dialog ogrozil obstoj evropske skupnosti? V predavanju ste opozorili, da ima dialog vgrajeno sposobnost, da samega sebe zatre.
Volilno telo politične voditelje, sedanje ali tiste, ki šele prihajajo, ocenjuje po tem, kako resno nastopajo v "tekmi za varnost". Politiki skušajo drug drugega premagati z obljubami, kako ostro se bodo spopadli s krivci za negotovost - resničnimi ali potencialnimi, še najraje pa s takšnimi, ki so blizu, na dosegu roke, in s katerimi se je mogoče boriti in jih učinkovito dotolči.
Na drugi strani slovenske meje lahko Forza Italia (nekdanja stranka italijanskega premierja Silvia Berlusconija, pozneje preimenovana v stranko Ljudstvo svobode, op.p.) ali Lega (italijanska desničarska stranka Lega Nord - Severna liga, op.p.) dobita volitve z obljubami, da bosta zaščitili delavne Lombarde pred tem, da bi jih oropali leni in počasni Kalabrijci. Poleg tega jim zagotavljata, da bosta obe plemeni zaščitili pred prišleki iz tujih dežel, ki jih živo spominjajo na negotovost in neozdravljivo krhkost lastnega položaja, ter da bosta vse volilce ščitili pred vsiljivimi berači, postopači, brezobzirneži, napadalneži, nasilneži, avtomobilskimi tatovi in seveda "običajnimi osumljenci" - Cigani. Kleč pa je v tem, da največje grožnje dostojnemu življenju, digniteti in torej demokratičnemu življenju izhajajo iz tistega, kar ni bilo imenovano.
Seveda obstajajo razlogi, zaradi katerih tveganja, ki so jim demokracije trenutno izpostavljene, lahko zgolj deloma pripišemo vladam držav, ki krčevito iščejo načine za legitimiranje svoje pravice do vladanja in do zahteve po disciplini. Države napenjajo svoje mišice in razkazujejo trdno odločenost za obstanek ne glede na - resnično ali potencialno - grožnjo človeškemu telesu, namesto da bi, kot so to počele prej, zaščitile družbeno koristnost svojih državljanov, njihov posamezni položaj v družbi in jih zavarovale pred izključenostjo, odrekanjem spoštovanja in ponižanjem.
"Deloma" pravim zato, ker je drugi razlog za ogroženost demokracij nekaj, kar lahko imenujemo le "iztrošenost svobode". Kaže se v mirnosti, s katero nas večina sprejema proces postopnega omejevanja težko priborjenih svoboščin, pravice do zasebnosti, do obrambe pred sodiščem, do tega, da smo domnevno nedolžni, dokler nam ne dokažejo, da smo krivi. Laurent Bonelli je nedavno zakoličil izraz "liberticid", ki označuje kombinacijo novih daljnosežnih ambicij držav ter občutka nemoči in nezainteresiranosti državljanov.
Pred kratkim sem na televiziji gledal tisoče potnikov, ki so obtičali na britanskih letališčih zaradi še ene "teroristične panike". Leti so bili odpovedani po objavi, da je bila odkrita svetovna zarota, v kateri naj bi razstrelili letala v zraku z "neizrekljivo nevarno tekočo bombo". Tisoče ljudi, ki so bili prizemljeni zaradi odpovedi letov, je ostalo brez svojih počitnic, zamudilo pomembne poslovne sestanke, družinska srečanja.
Vendar se niso pritoževali! Niti malo. Niti se niso pritoževali, ko so jih ovohavali policijski psi, ko so jih zadrževali v neskončnih vrstah za varnostni pregled, ko so bili podvrženi telesnim preiskavam, ki bi bile zanje v normalnih okoliščinah skrajno žaljive. Zgodilo se je ravno nasprotno, bili so veseli in so žareli od hvaležnosti.
Še nikoli nismo bili tako varni, kot smo danes, so ponavljali. Zelo smo hvaležni našim oblastem za njihovo pozornost in ker tako dobro skrbijo za našo varnost!
Kaj je potemtakem za vas identiteta EU? Je to diskurz različnih nacionalnosti? So to etične vrednote? Morda politično-ekonomski projekt?
V knjigi o položaju Evrope v sodobnem svetu sem pred desetimi leti Evropo med drugim opredelil kot nikoli v celoti dosežen ideal. Poimenoval sem jo "nedokončana pustolovščina". In res, v številnih pogledih Evropa v marsičem izstopa v primerjavi z drugimi predeli planeta. Moram izpostaviti evropsko invencijo "kulture": "ne-določenih", "ne-dokončanih" stvarnosti, morda stvarnosti, "nemožnih dokončanja"...
Duh Evrope je to, kar William Blake imenuje "celostnost v minuti partikularnosti". To je mozaik jezikov, kultur in družb. Navidez trivialna razlika dvajsetih kilometrov, ki pa je lahko ločnica med svetovi. Evropa bo morala negovati te različnosti, sicer bo propadla. Iz zapuščine Hans-Georga Gadamerja je očitno, da dojema obilje različnosti kot enega največjih evropskih zakladov. Prav v Evropi je "Drugi" bil in je vedno zelo blizu.
Metaforično in dobesedno je "Drugi" lahko tudi sosed. Evropski prostor bi lahko predstavljal učno snov, iz katere bi se preostanek sveta učil razlike med preživetjem in propadom. Gadamer umetnost vzajemnega učenja vidi kot evropsko nalogo. Sam dodajam: to je vloga Evrope, pravzaprav njena usoda, ki pa bi morala postati poslanstvo.
"Prijatelji" so vzajemno tolerantni in simpatetični. "Prijatelji" so prijateljski drug z drugim, pa kakorkoli se že razlikujejo in si pomagajo - kljub ali pa ravno zaradi razlik. Nedavno je Lionel Jospin izrazil velike upe o večplastnem evropskem pristopu k različnim stvarnostim. Dejal je, da se je Evropa stežka in z veliko človeškega trpljenja naučila, "kako preseči zgodovinske antagonizme in mirno reševati konflikte". Preostali svet takšno lekcijo obupno potrebuje.
Ko pogledamo ozadja konfliktov po svetu, lahko vidimo, da je Evropa nekakšen laboratorij, v katerem se ustvarja in ves čas preizkuša etična skupnost človeštva, kot jo je postuliral Immanuel Kant. Resda pa "laboratorij" opravlja manj ambiciozne in omejene poskuse.
V vašem delu "Identiteta. Pogovori z Benedettom Vecchijem" pišete o pomanjkanju "naravnega habitata". Je takšna oblika evropske identitete za vas možnost za "pobeg"?
Večina Evropejcev nas danes živi v diasporah ali pa med diasporami. Prvič je "umetnost sobivanja v razlikah" postala vsakdanji problem. Očiten je postal, ko smo na razlike med ljudmi prenehali gledati kot na prehodno nadlogo. Drugače kot v preteklosti je realnost bližnjega sobivanja s tujci postala nekaj, na kar moramo računati. To od nas zahteva veščine za dnevno koeksistenco z drugačnimi od nas, pa ne le to, ta koeksistenca mora biti dejavna - ni dovolj, da jo zgolj prenašamo, biti mora vzajemno koristna. In to ne kljub razlikam med nami, pač pa ravno zaradi njih.
Pojem "človekovih pravic", ki je nadomestil zamisel teritorialno določenih pravic oziroma pravic, ki izhajajo iz pripadnosti, je konec koncev pravica biti drugačen. Odnosi med različnimi kulturami danes niso več vertikalni, temveč horizontalni. Nobena kultura ne more od druge zahtevati podložnosti, ponižnosti ali podrejanja zaradi svoje domnevne večvrednosti ali "naprednosti". Ljudje danes drsijo v različne, ne nujno usklajene smeri; približajo se drug drugemu in ločijo, zbližajo in odvračajo, začnejo konflikt ali pa vzajemno izmenjavo izkušenj ali storitev. Vse to počnejo, če uporabim Simmlovo frazo, v suspenziji kultur.
Domnevno trdne hierarhije in enosmerne razvojne poti so danes nadomestile vojne za pripoznanje. Zmagovalca ni mogoče napovedati. Premiki današnjega globalnega prebivalstva so ogromni in se še povečujejo. Vlade se tako skušajo prikupiti volilcem z omejevanjem dostopa migrantom ali pa jim odrekajo pravico do azila, zatočišča in oskrbe, a velikih selitev to očitno ne zaustavlja.
Politiki in odvetniki počno vse mogoče, da bi postavili mejo med prostim pretokom kapitala, valutami, investicijami, dobrodošlimi poslovneži in migranti, ki preprosto iščejo delo. Takšnih iskalcev dela politiki skupaj z volilci ne marajo in jih zavračajo. Takšno mejo je težko začrtati, kaj šele utrditi do te mere, da bi bila neprehodna. Zagretost potrošnikov in entuziazem vlagateljev bosta kmalu zamrla, če jima ne bo sledila svobodna delovna sila.
Alain Touraine je predlagal, da bi morali pojem "multikulturalizma", zasnovan na spoštovanju svobodne izbire med kulturno ponudbo, razlikovati od tako imenovanega "multi-komunitarizma". Če prvi pojem predvideva pravico posameznika, da svobodno izbira način življenja in pripadnost, drugi pojem lojalnost posameznika pripiše njegovi izvorni skupnosti. V komunitarističnem pogledu na svet je razprava o življenjskih vrednotah in življenjskem slogu brezpredmetna.
Mešanje obeh pojmov je zavajajoče in škodljivo za sodelovanje in sobivanje ljudi.
Ameriška revija Time je za osebnost leta 2010 razglasila ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga. Je Facebook skupnost brez identitete? Kako bi jo primerjali s koncepti skupnosti, ki ste jih omenili?
Zuckerberga so razglasili za "osebnost leta", ker je izpolnil predstavo o popotovanju od berača do bogataša. Ustvaril je nekaj iz nič in z neverjetno hitrostjo nakopičil milijarde. In kaj je na tej ideji tako briljantnega, da si je z njo zagotovil nepredstavljivo bogastvo? Ponudil je skupnost, polno ugodja in užitkov, vendar brez kakršnihkoli obveznosti. Ljudem je dal na razpolago možnost lahkotnega ustvarjanja skupnosti, a hkrati tudi enako olajšano možnost njene razgradnje.
Uporabniki Facebooka se bahajo s petstotimi "novimi prijatelji" - več, kot mi jih je samemu uspelo najti v 85 letih življenja. Mar ni to signal, da imamo, ko omenjamo "prijatelje", v mislih drugačno vrsto razmerij?
Za razliko od skupnosti v klasičnem smislu internetne skupnosti niso mišljene v smislu trajnosti. Zlahka se jim pridružimo, a enako lahkotno jih v trenutku, ko pozornost, simpatičnost, antipatičnost, razpoloženja in moda uberejo drugačno smer, tudi zapustimo. Spletne skupnosti, ki jih v zadnjem času bolj pravilno imenujejo "omrežja", nastajajo in razpadajo s številnimi individualnimi odločitvami in impulzi "dodaj" in "odstrani". Tako se nenehno spreminjajo in so neozdravljivo krhka.
Ravno zaradi tega je toliko ljudi, potopljenih v "tekočo moderno", navdušenih nad njimi in so jim ljubše od starih oblik skupnosti, ki so vsakodnevno nadzirale svoje člane. Njihova privlačnost je v nenehnem stanju minljivosti in odsotnosti dolgoročnih, kaj šele brezpogojnih obvez, lojalnosti in discipline.
Preskok iz tradicionalnih skupnosti v moderne spletne skupnosti so mnogi dojeli kot zgodovinski napredek za posameznikovo svobodo izbire, a dejstvo je, da tisto, kar je v novih omrežjih najbolj privlačno, terja visoko ceno. Valuta, s katero plačujemo to ceno, je varnost, ki so jo tradicionalne skupnosti zagotavljale, v "omrežjih" pa lahko nanjo pozabimo. Vendar tu ne gre samo za izmenjavo ene vrednote za drugo, v smislu "nekaj varnosti za nekaj svobode".
Razpad starih skupnosti morda prispeva k večji svobodi posameznika, a ljudje kot posamezniki nimajo zmožnosti ali sredstev, da bi s takšno svobodo postali svobodni de facto, ne pa zgolj de iure. Številni, ki naj bi jim bila ta domnevno poštena izmenjava v prid, jo vidijo kot nekaj, kar jih naredi še bolj nemočne in bedne. In zaradi tega še bolj negotove.