V novo tisočletje ste vstopili s sedemdeset let izkušenj iz prejšnjega stoletja. V kakšnem času živimo?

Všeč mi je bil naslov Iščemo kralja Matjaža, da nas reši. Ni političnih strank, ni človeka, ki bi imel vizijo in moč, da bi ljudi prepričal. Po eni strani so ljudje zelo razpuščeni, po drugi zelo prestrašeni. Mladi so se vrgli v žuriranje. Ne zaradi želje po žuru, ampak da pozabijo. Danes je zanje težko, saj se jim zdi, da niso potrebni na tem svetu. To je za mladega človeka strašno. Po vojni, ko sem študirala, mi je ogromno pomenilo, da sem slišala: "Daj, hiti, študiraj, daj, potrebujemo izobražene ljudi." Zdaj tega ne slišijo.

Rojeni ste leta 1930. Kakšen čas je bil to za otroka?

Meni je bilo dobro, kajti živeli smo na deželi. Zanimanje za politiko je bilo v hiši predvsem zaradi starega očeta. Kriza se je začela malo pred mojim rojstvom in sedanja je druga, ki jo doživljam. Takrat je bilo vsako leto slabše. Kot otroka so me naučili, ko so odhajali na njivo, da moram na vso moč kričati, če pridejo kakšni predrzni ljudje k hiši.

Odraščali ste v kmečki družini?

Če lahko temu rečemo družina. Bila sta stara mama, ki je umrla leta 1940, in stari ata. Dokler se ni poročil, je bil pri hiši tudi stric, ki je bil mlajši od moje mame, in potem moja mama in jaz. Mama je imela dvajset let, ko me je rodila, trideset, ko se je začela vojna. Imeli smo majhno kmetijo, eno ali dve kravi, kasneje koze in zajce. Mama je bila dninarka.

Kaj pa oče?

Očeta ni bilo. Sem nezakonski otrok. Bil je tam, a bil je z velikega grunta in morda je mama preveč pričakovala. Oba sta bila zelo mlada. Ni bil slab človek. Po koncu vojne sem izvedela, da mi je zapisal svoje premoženje, ko bom dopolnila osemnajst let. Ko sem šla vprašat na Ljubljansko banko, po vseh kolobocijah z denarjem, ki ga je bilo na začetku kar nekaj, so mi rekli, da je vsega skupaj le še za štiri dinarje.

Biti nezakonski otrok leta 1930 najbrž ni bilo preprosto.

Mislim, da je mama zaradi tega kar precej trpela. Družina je veljala za revno, a pošteno. Potem pa se zgodi to… Rekli so mi, da bi morala biti zaradi tega prizadeta, a me vse skupaj ni čisto nič brigalo. Spomnim se, da je bila mama srečna, ker sem bila v šoli odlična in sem tudi pri verouku dobivala odlično.

Ko sem ji povedala, je rekla: "Joj, so dobri, gospod župnik."

Jaz sem se namrdnila nazaj: "Saj sem znala! Nič niso dobri."

Nihče me ni kregal zaradi mojih besed, a od kod so prišle, ne vem. Veliko in najraje sem se pogovarjala s starim atom. Naročene smo imeli časopise in spomnim se, da sem imela devet let, ko sem brala list Krvava Španija. Na našem podeželju! Potem je bil časopis Slovenski gospodar, naročene sem imela otroške časopise. A mamin pogled je bil kmečki. Vsako leto sva morali vzeti zemljo na posodo pri sosedu, ki je bil veliki kmet. Kot dninarka je morala to zemljo odslužiti in vedno je rekla: "Poglej, kako so dobri, ko nam dajo…"

Jaz sem ji rekla: "Nič niso dobri. Veš, kako so prebrisani. Lani so nama dali najslabšo zemljo, letos sva dobili drugo, ampak spet najslabšo. Če bi dobili tisto od lani, bi zraslo mnogo več, ker sva jo lani dobro obdelali."

"Kako si ti nemogoča," mi je rekla.

"Ne, tako je. Tako je."

Spomnim se, da sosed svoje hčerke ni pustil v šolo. Kako je jokala! Bila je mojih let in vem, da sem ji rekla: "Jaz bi na tvojem mestu ušla."

"Kako? Pa saj ne bom dobila štipendije."

"Odreči se staršem, pa dobiš štipendijo."

"Ja, lepo te prosim… A bi ti to naredila?"

"Bi. Če te ne pusti naprej v šolo." Ni je pustil. Ko sem se šla poslovit, mi je sosed rekel: "Zapomni si, še rad boš pr’šel nazaj. Boš prosil za hrano, pa ne vem, če ti jo bomo dal’."

"Veste kaj, samo mrtva, živa pa nikol’ več," sem mu odgovorila. Ne vem, zakaj, ampak zelo jasne so mi bile te družbene razlike. A me niso žalostile. Spodbujale so me naprej. Ko je prišla vojna in Nemčija, pa je to postal čisto drug čas.

Kaj vam je bilo v tistem času pomembno?

Z učenjem nisem imela težav. S sosedovim fantom, ki je bil dve leti starejši od mene, sva skupaj pasla in bila najboljša prijatelja. Na celem svetu mi je bil najpomembnejši. Kakor hitro sem se v šoli naučila brati, sem ogromno brala. Danes bi vili roke, "otrok, pa take knjige". Ampak se spomnim, da sem bila v drugem razredu, ko sem prebrala Dr. Fu Manchuja. Otroka se ne pokvari tako hitro. Ni se treba bati.

Kako je vojna vplivala na vas? Kasneje ste napisali knjigo Zveza mora ostati, ki govori o kurirjih med vojno. Je bil to poskus razumeti za nazaj?

Ne, zame je bil tisti čas precej jasen. Želela sem, da bi se ohranilo malo resnice. O tem, kako je bilo včasih hudo, ko misliš, da ni mogoče preživeti, ampak preživiš. Ko sem bila otrok, sem se čudila, kako morejo biti ljudje v Nemčiji tako neumni, da verjamejo svojim voditeljem, da imajo prav. Spomnim se, da sem gospe, ki je potovala na Dunaj, ko je bila Avstrija že priključena Nemčiji, rekla: "Dajte, vprašajte, kaj pa mislijo."

Nazaj mi je prinesla ta odgovor: "Wird schon der Führer denken. Bo že Hitler mislil. Nam ni treba misliti."

"Pa je možno, da oni res to verjamejo?" sem jo vprašala.

"Ja, verjamejo."

"Potem so verjetno srečni, ampak končalo se bo hudo." Otroci se nismo dosti pogovarjali, ampak bili smo bistri, pronicljivi. Otroci so vsi taki. Berem o afriških otrocih, ki postanejo otroci vojaki. Niso samo zavedeni, ampak vedo, da lahko le tako preživijo. Otrok hoče preživeti. To je njegova prva in osnovna zahteva. Politične frakcije so mu daleč kot nebo. Ve pa, kaj je dobro in kaj ne. Težko ga je prevarati.

V sosednji hiši je bila javka, kjer so partizanski kurirji predajali sporočila. Otroci smo vedeli, a smo lagali vsevprek. Na skrivaj smo zbirali svinčnike in zvezke za partizanske šole, a nikoli povedali doma. Če bi starši vedeli, bi jih strašno skrbelo. Drug drugega varuješ pred prevelikimi skrbmi. Sosedova starejša hči, ki je imela devetnajst let, je vodila javko. Zalotili so jo in odpeljali v eno od taborišč. Ko je prišla nazaj, je imela 33 kilogramov. A ko se je postavilo vprašanje, ali bo javka razpadla, je njena mlajša sestra, ki je imela 15 let, rekla: "Ne, jaz jo bom vodila naprej." Mi smo imeli tedaj trinajst, štirinajst let.

Nekega večera je prišla: "Nocoj ga pridite k nam pogledat. Na senu leži. Tako je lep, mlad. Kodre ima. Oči bolj redko odpre, ampak nocoj morate priti, jutri bo mrtev, ker ima notranjo krvavitev." In smo res prišli. Bilo nas je sedem, osem. Nihče ni nič povedal doma. V polkrogu smo klečali okoli njega, bili čisto tiho, on je vsake toliko odprl oči. Drugo jutro sem jo vprašala: "Je še?"

"Ni."

So vas te izkušnje spremljale skozi življenje?

So. Naredijo te… ne neobčutljivega, a več preneseš. Zaradi vsega, kar smo prestali ali so prestali naši najbližji. Anico, sosedovo hčerko, ki je vodila javko, so grozno pretepali v Celju. Klicali so njeno mamo, da je prišla po njeno perilo, ki je bilo čisto krvavo. Stvari so bile narejene zelo pretanjeno. Pol Savinjske doline je trepetalo, saj ni nihče verjel, da lahko tak otrok preživi mučenje, ne da bi kaj izdal. Ampak ne, čisto nikogar ni izdala. Ker ni nič povedala, je dokazala, da je nedolžna, da pri njih javke ni.

Ko smo jo otroci šli čakat na železniško postajo, ko smo izvedeli, da pride, je govorila samo to, da bi ubijala, da bi rada ubijala. Počasi se je potem vrnila v normalno človeško stanje. Ampak tako vpliva mučenje. Mislim, da tudi na odrasle. Na otroke pa še bolj.

Ste se tudi sami kdaj srečali z nasiljem vojne iz oči v oči?

Ne, samo s klofutami. Če so prišli Nemci, da so preiskali hišo, in sem bila sama doma, je bilo treba imeti nekaj trdne volje, da si zdržal. Imela sem dolge kite in enkrat so me poklicali k sosedom. Rekli so mi: "Nič ne vprašuj, kaj. Veš, kje je ta in ta hiša?"

"Vem."

"Približno uro daleč, če boš tekla. Poslali bomo tebe, ker deluješ še tako otročje. In tam jim samo reci, naj ti kite razpletejo, vzamejo sporočilo in jih potem spletejo nazaj. Priteci nazaj, kolikor hitro moreš."

Šele ko sem se vrnila, bila je že noč, sem videla, da je na pobočju stal komandant, nervozen, ali bom prišla nazaj ali so me ujeli.

Leta 1945 so ženske v Jugoslaviji prvič lahko volile. Se spomnite tega?

Mama je govorila, da se ne splača, da ne bo nič pomagalo, da je nepomembno. Seveda, prišlo je tudi do nas. Jaz sem ji rekla: "Ne. Ne bodi neumna. Moraš iti. Nič ne moreva izgubiti. Če bi kaj imeli, bi lahko kaj izgubili, tako pa ne moreva. Pojdi!"

Tedaj sem imela pred sabo že svojo pot. Takoj po vojni sem se vrnila v šolo in nadučitelj v Polzeli mi je rekel: "Ma, kaj boš ti večno hodila v osnovno šolo?"

"Kam pa naj grem?"

"Pojdi v Žalec, tam je nižja gimnazija."

In sem šla. Spomnim se, ko sem prišla tja, sem vprašala: "V kateri razred se lahko vpišem?"

"V katerega pa bi se rada?"

"V prvega ne bi šla, bi se v drugega." In sem se gladko učila v tečaju za drugi razred. Teden dni pred izpitom smo izvedeli, da brez izpita iz prve nižje gimnazije ni mogoče delati izpita za drugi razred. Iz Žalca sem šla peš domov in vso pot jokala. Ko sem prišla domov, sem šla do mame: "A se je možno v enem tednu naučiti za celo prvo gimnazijo?"

Pa je rekla: "Kaj pa jaz vem. A moraš? Prav moraš? Ne gre drugače?"

In sem ji rekla: "Hočem."

Ne vem, kako mi je uspelo. Dobila sem zvezke, materiale. Nisem imela atlasa in strah me je bilo, da me bo učitelj vprašal, katera morja oblivajo Afriko. A sem si rekla, saj so samo tri, dosti ne morem zgrešiti. Uspelo mi je, da sem naredila izpit za prvo nižjo gimnazijo in nato še za drugo. Potem se mi je zdelo, da ne bi šla v tretji razred, ampak bi ga raje naredila z izpitom že decembra.

"Potem boš morala pa v Celje, tu šole naprej ni več," so mi rekli. In decembra 1945 sem bila že v četrti gimnaziji. Leta 1946 pa sem šla na učiteljišče.

Od kod želja po znanju?

Ne vem. Vedno sem želela vedeti čim več. Cilj je prišel kasneje. Hotela sem postati učiteljica. Pod Nemci sem imela prav tako odlične ocene in spomnim se, ko me je nemški nadučitelj vprašal: "Kaj boš pa potem, ko boš končala?"

"A bi lahko šla za učiteljico?" sem ga vprašala.

"Veš kaj, ti si Slovenka. Ne moreš iti za učiteljico. Kvečjemu za vzgojiteljico v otroškem vrtcu morda."

Tedaj, še danes vem, sem pomislila, tako se torej počutijo Afričani. Ko zaradi svojega rodu ne morejo postati, kar bi želeli. Prvič sem začutila, kako je, če ti ne zaradi tvojega znanja ali jezika, ki se ga lahko naučiš, ampak preprosto ker si rojen, kdor si, rečejo, ne smeš. Ne smeš tja, ne smeš tega delati, ker je to rezervirano za vladajočo raso.

Kako velik je bil vaš svet takrat?

Mislim, da sem ga kar dobro poznala. Doma smo imeli naročene Odmeve iz Afrike. Stari ata je bral o prerokovanjih. Doktor Fu Manchu se je dogajal na Kitajskem. Ameriko smo tako ali tako poznali, Veliko Britanijo tudi. Med vojno sem nekomu pripovedovala, da tako rečejo Angliji in da ni logično, da ji rečejo Velika, ko pa sploh ni velika. V Rusiji je bil med prvo svetovno vojno v ujetništvu nečak stare mame. Spomnim se, da sem ga vprašala: "Kako se reče mačka po rusko?"

In je rekel: "Koška."

Mislila sem si, bejži, bejži, me heca. A ko sem se učila ruščino, sem videla, da mi ni lagal. Veliko je pripovedoval o Rusiji. Ljudje na deželi, tisti, ki jih je zanimalo, so dobro razumeli svet. Govorili so o bojih za dobrine. Ni bil zavit, v svoje zaklenjen in s sabo zadovoljen svet.

Na učiteljišče ste hodili v Ljubljano in na delovne brigade v Sarajevo, da ste dobili štipendijo. Kaj vam je tedaj pomenila Jugoslavija?

Domovino. Ne vem, kako so drugi mislili o drugih narodih, a meni je bilo vse enako. Šele kasneje sem ugotovila, koliko je razlik. Ko sem bila že v službi, sem rekla nekemu Srbu, ki mi je rekel, poglej, kako lep je Beograd: "Ja, to je iz našega denarja, veš? Slovenskega." Sava teče navzdol, pravimo, kajne. Sarajevčane in Bosance sem občudovala zaradi njihove podjetnosti pri organizaciji. Če ne bi bilo njih, bi imela mnogo manj teorije pa tudi praktičnega znanja o pisanju. V Sarajevu so bila vsakoletna mednarodna srečanja lirikov. Prišli so odlični pesniki z vsega sveta. Tega sem se vsako leto najbolj veselila.

Neko leto je prišel tudi turški pesnik Nazim Hikmet. Povedal je primero, ki me je strašno pretresla in sem mu jo grozno zavidala. Bil je povojni čas in rekel je: "Čakam, pripravljen kot zrno v puškini cevi". Čisto pri miru je, nič ne more, ampak lahko te reši smrti ali pa te ubije. Kasneje sem izvedela, da je bil več kot dvajset let v zaporu, in sem razumela, ampak takrat sem bila čisto iz sebe.

Tudi kitajski pesniki so bili zelo zanimivi, a sama sem imela strašno rada Ruse. Mihaila Lermontova, Sergeja Jesenina. Pesništva smo se tedaj zelo veliko učili. Nemške pesnike sem dobro poznala, a najlepše pesmi, sem ugotovila, imajo v Makedoniji. Bila sem na Struških večerih in tam se ti odpre nov zorni kot. Makedonci so skoraj vsi hodili ven, ker doma ni bilo dela ne zaslužka, ob odhodih pa so peli pečalbo.

V enem od intervjujev ste posebej izpostavili perzijskega pesnika Mirzo Šafija Vazeha. Kje ste ga našli?

Njegova zgodba gre čez Nemčijo. Friedrich Martin von Bodenstedt je bil nemški pesnik in popotnik. Potoval je po Perziji in ker se je želel naučiti perzijsko, si je najel šafija, kar v perzijščini pomeni učitelj. Njegov učitelj in kasneje prijatelj je bil pesnik Mirza Šafi Vazeh. Friedrich si je njegove pesmi zapisal in jih v Nemčiji prodal kot svoje. Bile so zelo popularne po vsej Evropi in izšle so tudi pri nas. In na koncu je prišlo na dan, da so bile to v resnici pesmi Mirze Šafija. Veste, za knjige je bil zmeraj denar. Tudi niso bile tako drage. Ko sem učila v Črnem Vrhu nad Idrijo, mi je založba vsak mesec poslala seznam knjig, ki so izšle, in jaz sem jim potem sporočila, katere bi želela. Mirza Šafi je bil med njimi. Veliko je znal in pisal je krasne pesmi, ki so ostale do danes.

V tistih letih ste tudi štopali. Kdaj in kje?

Štopala sem kasneje, ko sem bila na fakulteti v Ljubljani. Takoj sem ugotovila, da se iz Ljubljane proti Celju ne splača štopati, ker Štajerci ne ustavljajo. Imela sem prijateljico, ki se je poročila v Zagreb, tako da sem največkrat štopala tja. Ali pa se mi je zahotelo, da bi videla, kakšno je Đakovo, in sem vprašala, ali gre kdo tja. Redno sem štopala TIR-ove tovornjake, ker so imeli ustaljeno pot, ponavadi sta bila dva voznika, bili so zanesljivi in hkrati preveliki, da bi te kam odpeljali.

Ampak kako ste se sploh odločili, da boste štopali?

Zelo rada sem potovala in še močneje sem si želela potovati. Če mož ne bi umrl, bi zagotovo do smrti delala kot terenska reporterka. Da bi bila lahko stalno naokoli. To sem imela tako rada. Ker ni bilo denarja, sem štopala. Zmišljevala sem si vse mogoče. Štopala sem do Zadra in vprašali so me, zakaj grem tja. Rekla sem, da grem pogledat, kakšen je Zadar pozimi.

"Ja, in potem?"

"Nič, jutri grem pa nazaj."

"Zakaj nazaj?"

"Ker imam samo pet dni časa."

Takrat sem bila že v službi in voznik mi je rekel: "Saj nisi več študentka." A sem si zmišljevala in mu rekla: "Ja, veste, ampak sem ciganskega rodu in me vleče, ne morem biti pri miru. Če bi redno plačevala za potovanje in vlak, mi ne bi nič ostalo za hrano. Zato štopam." In so mi verjeli.

Kaj pa so rekli vozniki, ki so vam ustavljali?

Vsi so me spraševali, ali znam peti. Takrat še ni bilo tranzistorjev in na teh dolgih vožnjah jim je bilo dolgčas. Tudi če sta bila dva, sta si povedala že skoraj vse. Ampak nisem znala peti. Fušam, da je groza.

"Potem pa pripoveduj kaj," so rekli.

In povedala sem čuda zgodb. Resničnih, neresničnih, pol izmišljenih…

Do kod ste najdlje prišli?

Ven iz Jugoslavije nisem šla. V Avstrijo sem se kasneje vozila sama s svojim avtom ali z možem. Štopala sem iz Novega Sada proti Beogradu. Tudi po Makedoniji. Vem, da sem ustavila tovornjak in rekla: "Avtobus mi je ušel. Moram na Ohrid! Bi lahko hitro vozili, da ga ujamemo, ali me lahko vi peljete?"

"Če ga ne ujamemo, boš pa koga drugega uštopala," mi je rekel.

Nikoli se nisem bala.

Ste si zgodbe, ki ste jih pripovedovali med vožnjami, kdaj zapisovali?

Ne. Krajše pesmi sem tedaj že pisala, a se mi ni nobena zdela dovolj dobra, da bi jo objavila. Pisati sem začela kot novinarka. Prvo pesem sem objavila v reviji Brigada. Ampak nisem cenila svojega pisanja. Veliko sem brala in tudi doma se je visoko cenilo pesnike. Več sem začela pisati, ko sem učila na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici. Dijaki so bili tako nagajivi, da jih skoraj nisi mogel ukrotiti. Zato sem jim pisala grozljive, znanstvenofantastične pesmi, kako poznam škrate in vesoljce, ki ponoči zvrtajo luknje v njihove glave in preberejo vse, kar si mislijo, potem pa o tem poročajo meni. Tako so se smejali!

"Vi se smejete!" sem se jezila.

Pa je vstal en predrzen fant in rekel: "Pa, turšica, nes’te to v Ljubljano, pa naj objavijo in naj se vam še drugi smejejo."

To jim je bila glavna zabava, a tedaj sem začela pisati in po besedah tega mulca sem potem res nesla pesmi urednici Cicibana. Rekla je:

"Ja, ja, saj tole je zanimivo… Ampak, a bi vi napisali eno pesmico o jeseni? To sedaj potrebujemo. Tole bomo kasneje…"

Seveda tiste pesmi niso bile nikoli objavljene, ampak začela pa sem objavljati pri Cicibanu.

Ste imeli kot literarna ustvarjalka pred sabo začrtano pot, kaj želite, ali ste hodili po neznanem?

Zelo rada sem brala. Všeč so mi bile pesmi Alojza Gradnika, rada sem prebirala Zofko Kveder. Imela sem srečo, da so me poiskali ti dobri književniki. Hkrati sem stalno potrebovala denar. Tako sem enostavno šla do časopisa in vprašala, ali potrebujejo poročila o predstavah, ki jih igrajo v Drami. In so rekli, da bi si to želeli, a ni nikogar, ki bi jih pisal.

"Jaz bi vam to pisala. Samo rezervirajte mi vstopnico in vam bom vsakič napisala." Tako sem lahko šla na vse premiere. Poznala sem časopise, ki so izhajali, in šla sem v uredništvo Rodne grude in rekla, da se mi zdi, da jim manjka rubrika o novih knjigah v Sloveniji.

"Ampak vsega pa tudi ne moremo imeti."

"Jaz bi to delala."

"Vsak mesec?"

"Vsak mesec."

In sem se dogovorila v knjigarni na Wolfovi, da so mi zadaj dali kotiček, kjer sem lahko prebrala vse, kar je na novo izšlo, in o zanimivem pisala za Rodno grudo. Tako sem si zaslužila denar, hkrati pa pridobila ogromno vedenja.

Ste že takrat pisali večinoma ponoči in zgodaj zjutraj?

Saj drugače ni bilo časa. Zdaj, ko mi včasih rečejo, joj, pa tako dolgo živiš, se tudi sama čudim. Zelo malo sem spala, ne, da ne bi želela, ampak sem kradla čas.

V eni od pesmi pišete, kako želite vse, svet, ljubezen, družino... Kako ste se potem odločili, kaj ste si vzeli?

Po zdravem razumu. Ne delam si utvar. Vedela sem, kdaj in zakaj ljudje laskajo. Kot se nisem pustila voditi laskačem, se nisem pustila zapeljati svojim željam. Vedela sem, da vsega ne morem imeti. Pri sebi sem poiskala, kaj mi največ pomeni, potem zjokala svojo žalost, da vsega ne morem imeti, in šla za tistim, kar mi je največ pomenilo. Ko sem se odločila, se me ni dalo premakniti. Nisem se varala - ne o sebi ne o svojem delu. Ljudje so mi pripovedovali, kaj vse sanjajo, da bodo postali. Jaz nisem nikoli sanjarila o sebi.

Veljate predvsem za pesnico ljubezenske lirike, a ste napisali mnogo več. Vaše pesmi govorijo o Evropi in Vietnamu, o atomskih bombah. Kaj je vplivalo na vaše ustvarjanje skozi čas?

Pomemben mi je svet kot celota. Četudi ga nisem vsega prepotovala, si ga predstavljam. Za svet mi je zelo mar. Hudo mi je, ker ne dojamem, kaj je vesolje in kaj je tam, kjer ga je konec. Ker konca ne more biti, kajne, a neskončnosti si ne znam predstavljati. Ko sta padli prvi atomski bombi, mi je postalo jasno, da bi lahko nekdo, če bi mu bilo vseeno, v nekaj dneh uničil ves svet. To je spoznanje, ki te do kraja strezni. Kot otroka so me gotovo zaznamovali bombniki, ki so leteli nad nami. Bile so jih cele jate, da se je nebo v resnici zameglilo. Mislil si si, joj, ubogi ljudje, koliko se jih bo spet zrušilo. Ta odnos do človeštva je gotovo tudi posledica vojne.

Lahko prebereš Vojno in mir, a to ni to. Tam ni tega. Tam samo vojaki plačajo, ostali so lačni. Če bereš Prežihovega Voranca ali Ernesta Hemingwaya, ki pišeta o soški fronti, nikoli ne bereš o totalni vojni. Totalna vojna je prišla šele z atomskimi bombami. Če bereš o vietnamski vojni, vidiš, kako je vojna spremenila vojake v zveri, tudi potem ko so se vrnili domov, ker so se moralne norme v njih popolnoma porušile. Ampak atomska vojna je še korak bliže popolnemu uničenju.

Je bil zunanji svet pomemben pri vašem ustvarjanju?

Vsekakor. Ker zame človek ne more biti samo to, kar je v svoji notranjosti, v svojem duševnem življenju. Živim in čutim se kot del človeštva.

Pa so bile pomembne tudi manjše, manj globalne enote? Najprej je bila Jugoslavija, potem osamosvojitev Slovenije, zdaj Evropa. So bile te prelomnice v vašem življenju pomembne za to, kdo ste?

Ne. Pomembno mi je, da se goji nacionalni jezik. Če bomo gojili vsak svojega, bo nekaj zelo lepih jezikov na svetu. Ampak drugače, če ni nujno, da se ločimo, da smo mi ali oni več vredni, to zares ni pomembno. Bolj sem prebivalka sveta kot samo Evrope ali Slovenije. Še nikjer, kamor sem prišla, se nisem počutila tuje. Najbolj domače pa sem se počutila v Španiji. To je smešno. Mami sem pripovedovala, da vedno sanjam hiše, ki jih je vsaj toliko v zemlji kot nad njo. V Španiji sem jih našla. V Toledu sem si ogledala hišo slikarja El Greca, ki ima dve nadstropji v zemlji in dve zgoraj. To se mi je vedno zdelo sijajno.

Pa so bile družbeno pomembne letnice pomembne tudi v vašem življenju? Recimo leto 1968, pa potem 1991?

Leta 1968 se mi je zdelo fino, da so se študentje uprli, a tedaj sem bila že novinarka. V skupščini, ko so govorili o Ferentovem vrtu, sem rekla: "Vam je kar všeč, da se študentje drogirajo, rajši kot da se upirajo, kajne? Prav malo vam je mar, če propadejo, moti pa vas, če bi vas zrušili."

Slovenija je bila zame vedno del neke skupnosti. Rada bi, da bi postala dobra in produktivna. A edino pomembno je, da nikogar ne podcenjuješ samo zato, ker ni tak, kot si ti. Ampak to dopovedati ljudem…

Imate občutek, da je bil glas kulturnikov v preteklosti bolj glasen in kritičen?

Včasih je bilo manj družbe, ki je prišla v stik s kulturo. Zdi se mi prav, da vsi ljudje berejo, ampak količinsko gledano ljudje raje berejo lažje stvari, ker je potem življenje lahkotnejše. Ne gre jih kriviti. Ljudje si želijo tudi z literaturo olepšati, predvsem pa olajšati življenje. A ker so množice, množice prevladajo. Zato danes fizična kultura velja več kot kultura. Vse se vrti okoli tega, kdo zna igrati sistem tako, da bo prišel čim višje. Kdo je najboljši, ni več bistveno. Ampak to se mi ne zdi tragično, kajti prej ko slej se bo spet prevesilo drugače. Zdi se mi prav, da ljudje berejo, a to ni bistvo.

Zakaj berejo moje pesmi? Ker jih razumejo. Tistih, ki jih ne razumem, tudi jaz ne berem rada. A se zato ne čutim krivo in ne mislim, da sem butasta. Je že tako pesnik zamotal, da morda samo on ve, kaj je želel povedati. Mnogi se delajo, da razumejo, ali pa gladko tolmačijo pesmi po svoje. To lahko naredim tudi jaz. Ampak to je potem moje, ni več sporočilo pesnika.

Zelo posebna je pesem, v kateri govorite o odpravi smrtne obsodbe…

… vsak dan pa podpisujemo smrtno obsodbo za cele narode nedolžnih… Ta pesem je nastala ali v času Vietnama ali apartheida v Južni Afriki. Še danes s tako lahkoto obsodimo kakšen narod. Kar povprek. Pesmi, ki jih napišem, dam vedno v mapo, da čakajo. Vsaj pet let stoji vsaka, preden gre na beli dan. Kajti v človeku se nabira, te prevzame, a ne veš, ali sta sporočilo in pesem res prava. A pod pesem, ki ste jo omenili, za cele narode nedolžnih, se še danes podpišem in tudi danes absolutno drži.

Živite v Škofji Loki. Kaj vam je tu tako všeč?

Tu sem po naključju. Je mesto, kjer sem zelo rada. Ljudje tu niso usmiljeni. Zahtevajo. Da nekaj narediš, da nekaj znaš. To mi je všeč. Vabili so me nazaj, da pridem na Polzelo, pa sem rekla: "Ne. Zazibali me boste in ničesar več ne bom naredila." Tu ljudje niso mili ali blagi. Neprestano se moraš dokazovati. Če uspeš, te ne nagradijo, a znajo ceniti. To je zelo dobro okolje za umetnika.