Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

intervju

Janez Potočnik

Iz pisarne Janeza Potočnika v Bruslju se je Evropa letos pokazala kot nepredvidljiva dežela. Komisar za okolje je na začetku svojega mandata doživel eno od treh najbolj vročih let, odkar na planetu merijo temperature. Hkrati je bilo to najbolj vroče desetletje v zapisani zgodovini vremena. Decembra je potem polarni mraz zajel pol kontinenta in ustavil letalski promet v Angliji in Franciji.

Najbolj zmeren in previden evropski uradnik je na svojem področju doživel obdobje skrajnega radikalizma. Nekaj mesecev po začetku njegove nove službe v evropski komisiji so se v Grčiji prvič zaslišali glasovi, da utegne skupna evropska valuta propasti. V popolnoma resnih krogih so začeli govoriti tudi o možnem razpadu Evropske unije. Jeseni se je pripravljal na konferenco o okolju, na kateri so govorili o pomanjkanju vode. Slovenijo so takrat prizadele stoletne vode.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Tomaž Skale)
  • (Foto: Tomaž Skale)
  • (Foto: Tomaž Skale)

Letošnje septembrske poplave so v Sloveniji ponovno sprožile razmislek o okolju.

Da. Žal se tovrstni razmisleki o okolju običajno zgodijo, ko je prepozno.

Kaj zdaj? Naj se državljani borimo proti podnebnim spremembam ali naj si kupimo čolne, visoke gumijaste škornje in zalogo sveč? Kako je to videti z vašega delovnega mesta? Eno ali drugo?

Oboje. Nekatere stvari so že šle predaleč. Za druge vemo, da bodo imeli posledice, ki se jim ne bomo več mogli izogniti. Dobro je, če se nanje pripravimo. Hkrati pa se moramo soočiti z vzroki, ki vodijo do nastanka podnebnih sprememb. Preprečiti je vedno bolje kot odpravljati posledice. Zato je ključno vlagati v boljše razumevanje vzrokov, ki vodijo v podnebne spremembe, in se odločneje spopasti s tistimi, ki jih že poznamo.

Problem je v nepredvidljivosti ali vsaj nenapovedljivosti tega, kar nas lahko doleti z neba. Na Ljubljanskem barju so vsi vedeli, da so v preteklosti poplave tam že bile. Ampak potem jih dolgo časa ni bilo. Na kaj moramo biti v Srednji Evropi pripravljeni?

Največ si lahko pomagamo z rezultati kompleksnih modelov, ki svoje projekcije temeljijo na analizi preteklih gibanj…

In kaj vemo?

Vemo denimo, da se določenemu povišanju temperatur ne moremo več izogniti. To bo imelo resne posledice. Vemo tudi, da bo pogostost ekstremnih dogodkov, neurij, poplav, požarov… večja. Že zdaj se to lahko opazi. Vemo, da se bodo problemi le še zaostrovali, če ne bomo ukrepali odločno, tako na globalni ravni kot tudi lokalno.

Ali ni pripravljenost na vse preprosto predraga?

Seveda ni zastonj. A prihranka, ki nastane zato, ker smo se na poplave ustrezno pripravili, praviloma ne spoštujemo in ne vrednotimo ustrezno. Ne zavedamo se, čemu smo se izognili, ker nismo posekali dreves ob potokih in smo okrepili branike. Vlagati v preprečevanje poplav tam, kjer vemo, da je ogroženost resna, je bistveno cenejše od odpravljanja njihovih posledic. Ko vode prestopijo bregove, se hitro vrstijo vprašanja, kot so, kako to, da se nismo bolje pripravili, ali nismo prej vedeli, da se to lahko zgodi, kdo je odgovoren. Ta vprašanja so na mestu, a treba si jih je zastaviti prej.

Ali naj jesenske poplave razumemo kot planetarno metaforo?

Ne bom trdil, da so letošnje poplave neposredno posledica podnebnega segrevanja. Reke so prestopale bregove v preteklosti in jih bodo tudi v prihodnosti. Vendar pa je opazen trend povečevanja ekstremnih dogodkov. Zelo verjetno se bo njihova pogostost povečevala tudi v prihodnosti. Vode, ki smo jih včasih imeli za stoletne, se bodo pojavljale pogosteje. Segrevanje ozračja spreminja življenje v temeljih. Če se temperature v poprečju dvignejo za tri, štiri stopinje, ne moremo več pridelovati istih poljščin, spreminjajo se vodni tokovi, zgodi se še marsikaj drugega. Lahko pride do niza sprememb, ki bodo korenito vplivale na naša vsakdanja življenja.

O klimatskih spremembah se zdaj vsi pogovarjamo v paraznanstvenem jeziku. Za pregrevanje planeta nam je še kar vseeno. Zmotijo nas drobnarije okoli nas. Ali v delokrog institucij, ki imajo v imenu okolje, sodijo tudi banalni problemi, kot so urejanje hudournikov, čiščenje kanalov in podobne sitnosti? Se ukvarjate s praktičnim odzivom na dejstvo, da družba živi v kontekstu narave in mora z njo upravljati?

Da, vse to sodi tako ali drugače v moje področje delovanja. Resor, ki je bil doslej enoten, je bil v času te komisije razdeljen na dva dela. Podnebne spremembe pokriva moja kolegica Connie Hedegaard, vse drugo, kar je povezano z okoljem, pa je v moji pristojnosti. A ker so podnebne spremembe povezane z gozdovi, z vodo, z biotsko raznovrstnostjo in vsem drugim, kar sodi v moj del resorja, gre dejansko za močno prepletenost obeh resorjev. Vprašanja, ki jih omenjate, se sicer lahko zaostrujejo tudi zaradi posledic podnebnih sprememb, a sodijo pretežno v mojo pristojnost. Odgovoren sem za vodo, zrak, prst, smeti, biotsko raznovrstnost, učinkovito ravnanje z viri, dosledno implementacijo zakonodaje na vseh omenjenih področjih in še kaj bi se našlo. Veliko in dovolj.

Kako pravzaprav delate?

Praviloma na evropski ravni sprejemamo zakonodajo v obliki različnih direktiv. Članice jih morajo v skladu s svojimi specifičnimi okoliščinami, prednostmi in problemi prevesti v nacionalno zakonodajo. Cilje dogovorimo skupaj, za njihovo uresničitev so odgovorne članice same. Kako jih uresničijo, je odvisno od njih samih.

Naj navedem konkreten primer. Na predlog evropske komisije so se evropske države, tudi z aktivno udeležbo evropskega parlamenta, dogovorile o Direktivi o poplavah, ki je stopila v veljavo v letu 2007. Ta med drugim predvideva, da vsaka od članic pripravi ustrezen program obvladovanja in preprečevanja morebitnih poplav. Konkretni načrt mora pripraviti vsaka članica in ga predložiti komisiji, ki ga pregleda in oceni, ali je v skladu s sprejetimi izhodišči in obveznostmi, ki jih direktiva vsebuje. Tako nastane povsem konkretna politika države za obvladovanje poplav, ki ima svoje jedro v pobudi komisije in skupno dogovorjenih ciljih na ravni Unije.

Slovenija ima izdelan načrt?

Uresničevanje poteka v več korakih. Do leta 2009 so morale članice sporočiti, kako so preslikale konkretno direktivo v nacionalno zakonodajo, do marca 2013 morajo pripraviti načrte poplavne ogroženosti in do leta 2015 predstaviti programe obvladovanja in preprečevanja poplav. Slovenija je svoje dosedanje obveznosti opravila in ima v praksi že uvedene nekatere ukrepe, kot denimo prepoved gradnje na poplavnih območjih, ki jih spodbuja skupno dogovorjena politika.

Vi za nas utelešate abstraktno Evropsko unijo, ki postane resnična v obliki evropskih sredstev. Praviloma se čaka na evropska sredstva, da se bodo nekatere reči uredile, saniral položaj in poravnala škoda. Kako vi razumete evropska sredstva? So načeloma neskončna? Nanje se računa tako pri razvoju znanosti kot pri urejanju hudournikov. Kje evropska sredstva vstopijo na Ljubljansko barje?

Sredstva v evropskem proračunu znašajo okoli 1 odstotek BDP članic Unije. V veliki večini, nekaj manj kot 95 odstotkov, se porabijo za različne programe, ki se realizirajo v samih državah članicah. Da niso neskončna, boste, če še niste, hitro opazili v razpravi o prihodnji finančni perspektivi, ki se je že začela. V znanosti se sredstva skoraj v celoti razdelijo centralno, preko razpisov in prijav.

Drugače je s sredstvi za urejanje hudournikov na Ljubljanskem barju. Urejanju hudournikov, preprečevanju morebitnih poplav so namenjena kohezijska sredstva. Ta upravlja država sama in se tudi na podlagi skupaj dogovorjenih prioritet sama odloča, kje jih bo prednostno vlagala. Drugače je pri urejanju hudournikov, s katerim bi odpravljali posledice naravne nesreče ob poplavah, ki presegajo določeno mejo. Če se ne motim, mora doseči 0,6 odstotka BDP. Takrat država lahko zaprosi za pomoč iz solidarnostnega sklada. In Slovenija je v primeru zadnjih velikih poplav na območju Ljubljane to tudi storila, tako kot je to storila tudi pred leti, ko so bile poplave v Železnikih in je bila solidarnostna pomoč s strani Unije tudi dodeljena. Do izplačila sredstev sicer ne pride takoj, ker morajo biti opravljeni vsi zahtevani postopki, a pomoč je dobrodošla vedno.

Kdo je sogovornik na Barju, kjer čakajo sredstva?

Naš sogovornik je v obeh primerih slovenska država. Pri projektih pridejo pobude od spodaj navzgor. Na državni ravni se na podlagi ciljev, ki so določeni na evropski ravni, določijo prioritete, ki se realizirajo s pomočjo kohezijskih sredstev. Pri naravnih nesrečah pa morajo posamezniki, občine prijaviti škodo državi, nakar država, če so izpolnjeni vsi pogoji, zaprosi za pomoč iz solidarnostnega sklada.

Kaj predpostavlja EU? Paternalistično državo, ki skrbi za državljane, ali samoorganizirano družbo kot skupino pritiska?

Ne gre drugače, kot da vsak opravi svoj del posla. Saj si menda ne predstavljate, da bi evropska komisija ob nesreči lahko neposredno ocenila škodo na vsaki poplavljeni hiši? Posamezniki, lokalne skupnosti, regije in država morajo vsak opraviti svoje delo. Komisija opravi svojega. Delitev dela je običajno znana in dogovorjena vnaprej.

Sicer pa je, ko govorimo o okolju, EU pomemben igralec, kjer nastaja in se usklajuje skupna evropska politika na vseh ravneh, od globalne do lokalne.

Okolje postaja stvar ideogramov. Kjoto, Koebenhavn, Cancun. Kjoto je bil optimistična napoved skupne akcije Združenih narodov, politike, znanosti, industrije in zdravega razuma za zaprtje ozonske luknje in razrešitev vseh okoljskih problemov. Koebenhavn je bil planetarni kongres, ki se je iztekel v improviziran sporazum med nekaj državami. Izzvenel je kot priznanje poraza, da planetarni dogovor ni mogoč. Zaradi tega je bilo za Cancun že bistveno manj interesa. Kaj se je zgodilo?

V času med Kjotom in Koebenhavnom se je svet močno spremenil. V Kjotu je šlo za zavezujoč dogovor razvitega dela sveta. Ta je prevzel odgovornosti za posledice podnebnih sprememb. Oblikovali so dogovor, s katerim se je razviti del sveta obvezal, da se sooči s problemom in ga začne reševati. Države, ki so sporazum podpisale, ga žal niso vse tudi ratificirale, kot na primer ZDA. Države, ki so v razvoju takrat še močno zaostajale, denimo Kitajska, Indija, Brazilija, pri dogovoru niso sodelovale. V vmesnem času so te države postale zelo hitro rastoča gospodarstva. To so velike države, ki so močno obremenile okolje in prispevajo k nastanku podnebnih sprememb.

V Koebehavnu je dialog vključeval vse globalne akterje. Prišlo je do določenega napredka, do dogovora med razvitim in razvijajočim se delom sveta o skupnem boju proti podnebnim spremembam, vendar je zaradi nasprotovanja nekaterih držav ostal zunaj okvira Združenih narodov. Vsebina tega dogovora pa je bila v Cancunu posvojena s strani vseh držav in dogovarjanje se je vrnilo pod okrilje Združenih narodov.

To je pomembno, saj vrača upanje v učinkovitost globalnega dogovarjanja in možnost globalnega dogovora, ki ga potrebujemo. Tudi Kitajska se je zavezala, da je pripravljena stopiti v sistem mednarodnega nadzora. Cancun je tako predvsem povrnil upanje. Najtežje pa je še pred nami. Dogovor, ki bo nadomestil in nadgradil kjotski sporazum. Ta poteče leta 2012. Da bi bil nov dogovor zavezujoč, bi seveda moral vključevati vse države. Problem podnebnih sprememb se je po sprejemu kjotskega sporazuma le še zaostril in vse bolj jasno postaja, da je hitro in korenito globalno ukrepanje nujno. Dogovor vseh pa je seveda težji. Ne gre več le za dogovor o delitvi in prevzemanju bremen med razvitimi članicami, ampak tudi med razvitim in razvijajočim se delom sveta.

Vtis je, da razvoj nekaterih držav prehiteva vse dogovore, zakonodajo in tudi medvladni odbor ZN za podnebne spremembe. Kitajska je tarča vseh mogočih obtožb, da je največji onesnaževalec in največji uvoznik premoga, po drugi strani pa postaja vodilna sila v razvoju in proizvodnji zelenih tehnologij. Sedemdeset odstotkov sončnih celic v Kaliforniji je uvoženo iz Kitajske, petintrideset odstotkov proizvodnje vetrnih turbin pa je tudi v njenih rokah. Je to državo sploh mogoče razumeti? Podobno velja za nekatere države Južne Amerike. Predstavljajo grožnjo svetu ali njegovo rešitev? Po drugi strani pa se zdijo Združene države in Evropa zdaj inertne.

Razvijajoče se države imajo seveda pravico težiti k izboljšanju življenja svojih ljudi, odpravljanju revščine, a tako kot preostali del sveta bi morale prevzeti tudi svoj del odgovornosti. Prav dejstvo, da pospešeno razvijajo zelene tehnologije, govori o tem, da se bolj ali manj zavedajo nujnosti prehoda v nizkoogljično družbo.

Je Kitajska največji onesnaževalec na svetu?

Je. A vse je relativno. Ljudje na Kitajskem živijo v bistveno slabših razmerah kot v ZDA ali v Evropi. Poraba energije na prebivalca je denimo v ZDA osemkrat večja kot na Kitajskem, v Evropi pa štirikrat. A Kitajska je velika in hitro rastoča dežela in bistveno bi bilo, da ne ponovi nekaterih razvojnih napak razvitega dela sveta. Razviti del sveta mora s svojim zgledom dati jasen signal, da želi popraviti te napake, in jim pri njihovem razvoju tudi pomagati.

Z zakonodajo, ki prispeva k večji kakovosti okolja, je Evropa brez dvoma med vodilnimi v svetu. Na mnogih področjih je vzor drugim in določa tudi trende sprememb. Kitajska se danes zgleduje po evropski kemijski zakonodaji. Tega ne gre podcenjevati. Tudi Japonska je zaradi relativnega pomanjkanja virov razvila politike, ki vodijo do zelo učinkovitega ravnanja z viri.

Kitajska v obnovljivih virih vidi zelo resno gospodarsko razvojno priložnost. Investicije tveganega kapitala v zeleno tehnologijo v tej državi so bile lani in predlani višje kot v Združenih državah in Evropi skupaj. Tudi v Združenih državah, čeprav ne zmorejo zavezujočega dogovora o omejevanju toplogrednih plinov, ne sedijo križem rok in veliko investirajo v nove inovativne rešitve na področju okolja. Prav tako v Evropi, kjer smo vodilni pri razvoju sončne in vetrne tehnologije. Omejitve, ki jih postavlja okolje na področjih od vode in prsti do surovin in energije, je treba upoštevati... In če jih, postanejo priložnosti prihodnjega razvoja.

Zakaj je to tako pomembno? Saj na oko spremembe niso tako dramatične.

Da ne? Nekaj dejstev. V dvajsetem stoletju se je po podatkih Združenih narodov (UNEP) število prebivalstva povečalo za štirikrat, proizvodnja za 40-krat, poraba fosilnih goriv za 16-krat, ulov rib za 35-krat, poraba vode za 9-krat in izpusti CO2 za 17-krat. Dovolj dramatično?

Kaj lahko pričakujemo v enaindvajsetem stoletju?

Povečanje števila prebivalstva s 6 na 9 milijard do leta 2050. Povečanje števila ljudi v srednjem razredu potrošnje na Kitajskem, v Indiji, Braziliji in drugih razvijajočih se državah. Ljudje bomo v povprečju živeli dlje. Vse to so dokaj zanesljivo predvidljiva dejstva. Zato je sklep dokaj preprost: tako ne bo šlo več naprej. Viri so omejeni, narava je ranljiva.

O tem se vsi pogovarjamo, odloča pa ekonomska moč. ZDA, Evropa, Kitajska, Indija in Brazilija so pomembne, ker imajo ekonomsko moč.

Tudi to je res. A tudi gospodarski subjekti v teh državah se vse bolj zavedajo, da prave alternative trajnostno zasnovanemu razvoju ni.

Letošnje leto je moralo biti za vas zelo zanimivo. Po desetletjih optimizma glede Evrope smo v Grčiji prvič slišali, da EU lahko tudi razpade in postane nemočna. Ekonomska kriza je na nekaj resnih političnih mestih vzbudila dvome v smiselnost projekta. Kako ste v Bruslju to doživeli? Ste se hahljali naivnosti ali vas je zaskrbelo za službo? Ravno ste naredili kariero v Evropi, pa je začela kopneti pod nogami.

Ko se je leta 2008 začela finančna in ekonomska kriza, so se res začeli težki časi tudi za EU. Žal se je spet pokazalo, da smo pripravljeni na spremembe šele takrat, ko ne gre več drugače, in da smo premalo pripravljeni na prilagoditve vnaprej, ko dejstva sicer že poznamo, a vseeno upamo, da se bomo morebitnim posledicam lahko izognili.

Ampak leta 2008 se je zdelo, da bo to hitro mimo. Osemsto milijard dolarjev, pa bo šlo.

Pa očitno ni bilo tako. Kriza je globoka in trdovratna. Na evropskih finančnih trgih in na evropskem monetarnem področju se dogajajo veliki premiki. Prednosti, ki jih prinaša skupno denarno območje, prinašajo s seboj tudi večjo odgovornost posameznih članic do vseh, do skupne valute. To je danes jasno vsem. Skupni nadzor in usklajevanje javnih financ preko Pakta za stabilnost je bilo treba nadgraditi z večjim usklajevanjem fiskalnih in razvojnih politik, predvsem držav članic območja evra. Dejansko se širi področje nadzora z javnofinančnega tudi na tiste sestavine, ki opredeljujejo konkurenčnost držav in plačilnobilančna neravnotežja. Povezani in drug od drugega odvisni smo bolj, kot smo si pred izbruhom krize morda upali priznati.

Izboljšanje upravljanja finančnega sistema v Uniji in predvsem na območju evra je postalo osrednje vprašanje njegove prihodnosti. Zato so dogovori, ki so bili sprejeti na zadnjem zasedanju voditeljev držav Unije v Bruslju, tako pomembni in zato bodo pomembni vsi nadaljnji koraki, ki bodo šli v tej smeri. Spreminjamo in dopolnjujemo zakonodajo, ki bo v večji meri onemogočala špekulativno ravnanje. V večji meri usklajujemo svoje ekonomske politike. To je nujno, če želimo okrepiti stabilnost evra in Unije.

Je Evropa v krizi in gledamo njen zaton?

Krize v različnih članicah nimajo istega izvora, zato jih ne moremo metati v en koš. Krizo v Grčiji je deloma pogojevalo ponarejanje statističnih podatkov. Njen izbruh je bil časovno zamaknjen in njena razsežnost zato globlja. Jedro krize pa je strukturno. Produktivnost grškega gospodarstva in njegova konkurenčnost nista in ne omogočata vzdrževanja dosežene ravni življenjskega standarda v Grčiji. Gospodarska rast je temeljila predvsem na domačem povpraševanju in velikih prilivih kapitala. Skupna valuta je nudila navidezno stabilnost in zaslombo za neodgovorno ravnanje.

Zgodba Irske je drugačna. Tam so bile usodne špekulacije v bančnem sektorju, njegova predimenzioniranost in velika izpostavljenost trgu nepremičnin. Irsko gospodarstvo je sicer stabilno, močno in ima dobro perspektivo. Pomoč v obliki kreditov, ki jih državi po ugodnih pogojih sami nista bili več sposobni pridobiti, je bila nujna. Logična pa je zgolj, če se hkrati izvedejo vse tiste sistemske spremembe, ki povečujejo odgovornost članic do skupne prihodnosti. S tem ko pomagamo stabilizirati obe državi, stabiliziramo tudi sebe, saj nas veže skupna valuta. Stalni mehanizem pomoči, ki so ga voditelji članic sprejeli na zadnjem zasedanju decembra, je del sistemskega odgovora, ki krepi stabilnost in ponovno vzpostavlja zaupanje v evro, v Unijo, pomirja negotove trge.

Ukrepi gredo v pravo smer, bolje bi bilo seveda, če bi jih sprejeli prej, a očitno ni bilo zadostne volje in moči. Zdaj je, koraki so pravi, ali bodo zadostni, bo pokazal čas. Sam ne dvomim v to, da se bo evro ohranil, in tudi verjamem v prihodnost Evropske unije. Prepričan sem, da se vsi odgovorni zavedajo resnosti stanja in vprašanj. Konec koncev se iz kriz, kot je sedanja, veliko naučimo. Lahko prilagodimo sisteme in institucije v smeri zagotavljanja večje dolgoročne stabilnosti. Zato verjamem, da bo Evropska unija obstala, da bo stabilna.

Veste, da vas bomo zaradi te izjave še lovili?

Seveda. Tistih, ki napovedujejo razpad, ki ga ne bo, pa zagotovo ne.

"Rešimo banke in znižajmo javno porabo" je sedaj formula za stabilizacijo kontinenta. Od radikalizma v Veliki Britaniji do naših skromnih naporov pri pokojninski reformi. Visoko javno porabo se predstavlja kot krivca, če že ne ekonomske krize, pa vsaj celega kupa sitnosti, ki iz nje izhajajo. Ali je skrb za okolje del javne porabe? Pomeni za vas veselje do zniževanja javne porabe tudi manj investicij v okoljska vprašanja in manjšo pomembnost resorjev za okolje? Kakšen je trend v Evropi?

Seveda obstaja tudi ta nevarnost. Tisti, ki smo odgovorni za okoljsko politiko in ki nam je nasploh mar za okolje, moramo biti zato toliko bolj pozorni in dejavni, da preprečimo to možnost. Problemi izginjanja biotske raznovrstnosti, podnebnih sprememb, pitne vode in vode nasploh, neodgovornega ravnanja z viri niso zaradi pojava finančne in ekonomske krize prav nič manjši kot pred njenim izbruhom. Celo več, pri premagovanju krize bi morali biti del razmislekov o sistemskih spremembah. Pomemben je nov zagon gospodarske rasti in nova delovna mesta, a pomembno je tudi, na čem bo ta gospodarska rast temeljila in ali bodo novoustvarjena delovna mesta okolju prijazna.

Prepričan sem, da bi moral biti pristop do okolja in varovanja okolja nekoliko drugačen, kot je bil doslej. Skrbi in odgovore s področja okolja bi morali bolje vključiti v druge politike, postati bi morale sestavni del teh politik. Reševanje problemov okolja zgolj preko okoljske zakonodaje in standardov ne bo zadostovalo. V kmetijsko politiko se denimo mora vključiti skrb kmetov za vodo. Kmete pa je treba za dela, ki jih opravljajo v skupno dobro, ustrezno finančno nagraditi. S tem bi se izognili temu, da moramo kasneje sprejemati stroge ukrepe o omejitvi nitratov, ki pri kmetovanju onesnažujejo pitno vodo, kar je samo spornejši način za doseganje istih ciljev. Skladnost in integriranost politik je dolgoročno edini smiselni in pravi odgovor.

Javni dolgovi pa naraščajo. Zadolžujemo se v breme prihodnjih generacij. S tem povezane nujne pokojninske ali zdravstvene reforme zato niso reforme, s katerimi mi v Sloveniji pomagamo reševati probleme krize na Irskem ali v Grčiji. S temi ukrepi se poskušamo izogniti temu, da se ne bi v prihodnosti nekaj podobnega zgodilo tudi pri nas. Odgovor, kdo nosi in bo nosil breme napačnih odločitev v Grčiji in na Irskem, je preprost. Dovolj je, da sledite aktualnim vsakodnevnim novicam, ki pričajo, kako hudo je danes prebivalcem obeh držav, ki se soočajo s hudimi omejitvenimi ukrepi in reformami.

Ljudje so ogorčeni. Težko jim je razumeti, kaj je šlo narobe in zakaj morajo posledice nositi vsi, težko jim je razumeti, da so živeli predobro, da bo življenje v prihodnosti slabše, da bo treba poravnati tudi neplačane račune za nazaj. Zato si ne želimo, da bi kdaj tudi v Sloveniji potrebovali solidarnostno pomoč, ki jo danes, ne pozabimo, spet v obliki kreditov nudimo prebivalcem Grčije in Irske. Zato so tako nujno potrebne strukturne reforme in zato je treba narediti vse, da okrepimo svoj konkurenčni položaj.

Evropo smo vedno razumeli kot trdnjavo socialne države. Njena privlačnost je bila ravno v tem: v obljubi blagostanja in socialnih servisov, ki zagotavljajo človeka vredno življenje. Če pogledamo danes Anglijo, ki ni ravno primer hude krize: trojno povečanje šolnin, drastično znižanje socialnih servisov in trend v izobraževanju, ki kaže, da bo pet dobrih univerz skrbelo za reprodukcijo vladajočega kadra, vse drugo pa bo povprečno. To je trend, ki se kaže tudi v Italiji. Na resnih krajih si zastavljajo vprašanje, ali smo se odpovedali ideji socialne države v Evropi.

Odgovor je seveda ne. Je pa zelo jasno sporočilo, da je zagotavljanje socialnih pravic ali prevelikih dobičkov ali katerihkoli drugih odhodkov, ki nima realnega pokritja v ustvarjenih prihodkih, dolgoročno nevzdržno. To nam je pri vodenju družinskega proračuna hitro jasno in prav nič drugače ni z državo. Katerokoli, tudi našo. Življenje preko svojih meja je mamljivo, tako za ljudi kot tudi za neodgovorne politike, ki za glas v prihodnosti preradi ustrežejo. A ko je kašča prazna, je pri hiši veliko lačnih ust. Naša odgovornost je, da se to ne zgodi, potreben je dolgoročni razmislek in temu ustrezne politike.

Ampak mi smo šli v Evropo prav zato, da bi živeli nad svojimi možnostmi. To je bila ideja. Kaj je šlo narobe?

Upam, da smo se Uniji pridružili tudi še zaradi česa drugega. Kaj je šlo narobe, je težko reči in marsikaj je bilo o tem že povedano. Tudi midva sva povedala že kar nekaj. Kaj je pripeljalo do finančne krize? Zakaj so jo nekatere države lažje prebrodile, zakaj je v nekaterih prišlo do še hujše krize? Težko je posploševati in ni preprostih resnic. Krize so se dogajale v preteklosti in se bodo tudi v prihodnosti. Sedanja je resna in zahteva temeljit in sistemski odgovor. A to še ne pomeni, da ne prihajajo tudi boljši časi.

Slovenija je v odnosu do okolja hecna država. V Vranskem imajo sijajno občinsko okoljsko politiko, s katero so racionalizirali ogrevanje. Na Koroškem gledajo v dolino, ki je kontaminirana s svincem. "Tu smo izmerili, tu je v redu," pravijo in odpirajo ekološke kmetije. Evropo marsikje vidijo kot vir sredstev in upajo, da je vreča neskončna. Na drugi strani nastopi isto okolje kot groza: na Primorskem v Žavljah, Termoelektrarna Šoštanj. Kakšen je vaš profesionalni odnos do tega dvojega? Imamo dva vdora, ki lokalnemu okolju predstavljata pošast, ostalemu delu pa relativno enostaven, brezkompromisen dostop do energije. Pogosto slišimo, da je Slovenija glede izpustov tako ali tako v redu, ker 26 odstotkov elektrike dobimo iz hidroelektrarn. Kakšen odnos imamo lahko kot družba do tega?

Slovenija je, kar se naravnih danosti tiče, kar srečna država. Pri vodnih zalogah na prebivalca smo tretji v Uniji, na enakem mestu smo po gozdnatosti, povsem v vrhu po biotski raznovrstnosti, ki je res izjemna za relativno tako majhno ozemlje. Povedano pa še ne pomeni nujno, da je stanje takšno zaradi našega odnosa do okolja. Kvaliteta zraka je ponekod resen problem, lahko bi izboljšali ravnanje s smetmi. A opažam, da se o odnosu do okolja govori vse več, kar me veseli.

Vprašanje gradnje TEŠ6 in drugega bloka jedrske elektrarne pozorno spremljam predvsem preko medijev in skozi razpravo v slovenski javnosti. Pomembno je, da se o takih vprašanjih odvija široka demokratična razprava in da so vsi koraki transparentni. Gre za strateška vprašanja, ki kažejo, kam Slovenija usmerja svoj razvoj. Odločitev o energetski mešanici je po načelu subsidiarnosti v rokah posamezne države, evropska komisija se v to ne vpleta. Pri odločitvi pa mora vsaka država spoštovati obveznosti, ki jih je sprejela in h katerim se je zavezala - tako na evropski kot tudi na mednarodni ravni.

V primeru Slovenije gre predvsem za obveznosti do zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in večanja deleža obnovljivih virov energije. Leta 2005 smo jih imeli 16 odstotkov in zavezali smo se, da bomo do leta 2020 dosegli 25 odstotkov. Po Direktivi o obnovljivih virih energije mora Slovenija predstaviti svoj nacionalni akcijski program za obnovljive vire in pričakujem, da bodo strokovne službe mojega kolega Oettingerja, ki je pristojen za energijo v evropski komisiji, preverile, ali so načrti v zvezi s TEŠ6 skladni s temi obvezami.

Najpomembnejše pa je vprašanje, kakšno prihodnost si v Sloveniji želimo. Gre za temeljno strateško vprašanje in prav razpravo o tem vprašanju pogrešam. Energetske naložbe je brez dvoma treba ocenjevati v luči dolgoročnih ciljev. Ko jih sprejemamo, moramo razumeti njihove posledice za proračun, za zdravje ljudi, za okolje. Vedeti moramo, koliko nas stanejo in koliko nas bodo stale čez dvajset, trideset let. Osebno verjamem, da ogljikovi izpusti ne bodo poceni. Zato zame odgovor ni na pamet ali premog ali uran, ampak je posreden, preko analize celotnih stroškov in odgovora na to, ali želimo čisto okolje in moderno konkurenčno gospodarstvo ali pa želimo vztrajati pri branjenju starih struktur.

Mislim, da je prav slednje, nepripravljenost na nujne spremembe, na neki način tudi splošen evropski problem, ki se skozi prepočasne strukturne reforme kaže v nezadostni odzivnosti na spremenjeno globalno realnost. Skratka v problemih, o katerih sva govorila prej.

Vas prav razumem, da če zidamo nove dimnike, bomo morali to v prihodnosti plačati, ker se ne bomo mogli več tihotapiti z odstotki hidro-razlike?

Da, ampak to ni nič novega. Prepričan sem, da se tega dobro zavedajo tudi odgovorni v Sloveniji. Sam želim opozoriti le na dejstvo, da trenutna zaveza k 20-odstotnemu znižanju izpustov CO2 na ravni Unije do leta 2020 ni konec, ampak začetek zgodbe. Potekajo politični pogovori o možnosti povečanja zaveze na 30 odstotkov že do leta 2020, če bi se nam v prizadevanjih na globalni ravni pridružile tudi druge velike onesnaževalke. Načrtuje se, da naj bi do leta 2050 izpuste zmanjšali za okoli 80 odstotkov. Države, ki svojih obveznosti doma ne bodo izpolnile, bodo po veljavnem sistemu kupovale pravico do dodatnega onesnaževanja v tujini in odločitev za tako pot ima seveda resne, tudi povsem finančne posledice. To bo drago.

Ljudje v Žavljah in njihovi okolici na obeh straneh meje so na zares nesrečnem koncu. Tam so železarna, pristanišča, naftni in premogovni terminali, obstajajo načrti za nove pomole in industrijsko infrastrukturo na zasičenem območju. Proti sebi imajo na eni strani italijansko, na drugi slovensko državo. Prebivalci tega res nočejo. A občutek imajo, da ne morejo nič. V Trbovljah je podobno. Tudi tam tega res nočejo. Kdaj prevlada splošni interes nad interesom lokalnega prebivalstva?

Severni del Jadrana je res izjemno obremenjen. Morje je plitko in ranljivo. Zato se vseskozi zavzemam za dolgoročno in strateško usmerjen dogovor vseh, ki si ga delimo. Vprašanja, ki jih odpira morebitna gradnja plinskih terminalov, bi morali izkoristiti za temeljit in celovit pogovor o prihodnosti tega območja. Dogovor o skupni strategiji razvoja severnega Jadrana, ki bi zagotovil, da ne bi prišlo do prevelike obremenitve tega občutljivega ekosistema. Italija z enako pravico postavlja vprašanje primernosti gradnje tretjega pomola v koprskem pristanišču. Ker bo tudi Hrvaška kmalu članica Unije, bi bil prijateljski dogovor sosed najboljša pot naprej.

Kje vi vstopite?

Če povzamem tisto, kar sem poskušal narediti v okviru, ki mi ga nalaga in dovoljuje zakonodaja, je bilo predvsem troje. Zagotoviti, da bo presoja vplivov na okolje narejena na celovit način, da ne bo upoštevala samo enega, ampak vse projekte v skupni povezavi. Celovita presoja omogoča boljše razumevanje vplivov na okolje in upoštevanje tega pri odločitvi kako naprej. Aktivno, tudi z vključevanjem komisije, sem spodbujal dialog med obema stranema, ki bi seveda vključeval tudi širšo javnost, ker sem prepričan, da pogovori vodijo do boljšega razumevanja vseh interesov in skrbi ter lahko vodijo v dogovor, ki bo boljši tudi in predvsem za okolje.

In tretje, vseskozi se zavzemam za celovit in strateški pristop vseh, ki si delimo ta občutljivi del Jadrana. Tak dogovor bi omogočil, da se učinkovito izognemo podobnim zgodbam in dilemam v prihodnosti in lotimo reševanja že prisotnih okoljskih obremenitev na odgovoren način. Seveda bom situacijo pozorno spremljal tudi v prihodnje. Želim si rešitve, ki bi upoštevala okoljske vidike in bila sprejemljiva za tamkajšnje okolje in ljudi, tudi za obe sosedi. Odgovori za ta in podobne okoljske probleme se pogosto ne skrivajo v Bruslju, kamor se kaj hitro usmeri pozornost, ko rešitve doma ni na vidiku. Rešitve so v okolju, kjer problemi nastajajo.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
Tomaž Mastnak
Tomaž Mastnak
Kriza demokracije
Tanja Lesničar - Pučko
Tanja Lesničar - Pučko
Nežni morilci tam v pisarnah
Aleš Čar
Aleš Čar
Banka ljudi in idej
Igor Grdina
Igor Grdina
Mučeniki dela
Aleksandar Kešeljević
Aleksandar Kešeljević
Družbeni napredek
Ervin Hladnik - Milharčič
Ervin Hladnik - Milharčič
Oklepnica Potemkin v Evropi
12 april 2014 ob 0:04
Erwin Wagenhofer
12 april 2014 ob 0:03
TERABAJTI PROTI TEKOČIM KILOMETROM
12 april 2014 ob 0:02
ŠOLA UBIJA KREATIVNOST! DA ALI NE?
12 april 2014 ob 0:02
Metoda naključnega izbora
12 april 2014 ob 0:01
Odvetniki s posebnimi potrebami
12 april 2014 ob 0:00
Dol z živimi obešalniki